Pri igri se učenci spontano učijo, zato morajo učitelji pri pouku izbirati takšne igre, da bodo ustrezale njihovi razvojni stopnji in interesom pa tudi vzbujati morajo radovednost in na ta način spodbujati učenje (Horvat, 1997).
Igre
6 2.1.1.1 Elementi (didaktičnih) iger
Estetika, presenečenja med igro, sodelovanje, različne zahtevnostne stopnje, ustrezna vsebina in tema igre, strategija in čas so pomembni elementi iger, ki jih naštejeta Boller in Kapp (2017). Načrtovanje in priprava didaktičnih iger morata biti usmerjena v štiri ključne elemente: kratka in jasna pravila, ustrezne učne cilje iz učnega načrta, dobro razdelano vsebino in naloge ter potek iger mora biti motivacijski (Senica, 2009).
Dobro osnovana didaktična igra mora pritegniti vse učence in spodbuditi njihovo sodelovanje in motivacijo. Didaktična igra naj ne bi bila predolga, da učenci ob igranju ne zgubijo zanimanja in njihova pozornost preide drugam (Padurean, 2013). Pomembno pri tem je tudi, da so igre narejene tako, da so prilagojene učni vsebini in starosti otrok (Stoffova, 2016). Kakovostna didaktična igra je večkrat preskušena in s povratnimi informacijami izboljšana (Simončič, 2017).
Tudi Hodnik Čadež (2005) zapiše opis oz. pomembne sestavine didaktične igre:
- ima postavljena pravila,
- z njo je treba doseči neke cilje,
- z igro se razširja, utrjuje in poglablja znanje, znanje se lahko tudi preverja, - navodila imajo pomembno vlogo,
- pri učencu mora sprožiti miselni napor, - pomembna je vsebina in zgradba nalog,
- z njo učitelj vzgaja učence, da so vztrajni, natančni, dosledni, bolj samostojni in upoštevajo pravila.
2.1.1.2 Vloga učitelja in učencev pri didaktičnih igrah
Učiteljeva vloga je stalno spreminjajoča se, odvisna od učnega konteksta in situacij ter ne more biti enotna. Hanghøj (2010) zapiše, da se pri didaktičnih igrah učitelj pojavi v vlogah inštruktorja, vodiča, raziskovalca in 'playmakerja'. Kot inštruktor se uveljavi pri načrtovanju in doseganju splošnih ciljev igre in objektivnih ciljev. Vloga 'playmakerja' se veže na učiteljevo zmožnost razlage nalog, vlog in ciljev. Vodič je učitelj takrat, ko učencem pomaga doseči zastavljene učne cilje pri igri. Didaktične igre od učitelja zahtevajo, da je raziskovalec, da razume, evalvira in zagotavlja primerne odzive na učenčeva vprašanja in doživljanja pri igri.
Drugo razdelitev učiteljevih vlog pri igrah najdemo v Kangas idr. (2016), kjer pravijo, da prevzame vlogo povezovalca, mentorja in organizatorja. Dodajajo, da s svojo aktivnostjo in vlogo vpliva tudi na aktivnost učencev in njihovo motivacijo. Motivacijo za sodelovanja pri igri izpostavlja tudi Tomić (2002), ki zapiše, da je naloga učitelja, da uspešno motivira učence za igro, jih razdeli v ustrezne time, postavi pravila igre in učencem primerno preda navodila.
Izpostaviti je potrebno, da mora učitelj pred izvedbo igre v razredu dobro premisliti o njeni primerni implementaciji, pravem času, ustrezno postavljenih učnih ciljih, ali je igra sploh
7
ustrezna za določeno učno vsebino, ali bo za učence res motivacijska in njihova pozornost sčasoma ne upade preveč, da so navodila jedrnata in ne predolga, da so naloge zastavljene tako, da preverjajo več taksonomskih ravni in da je z igranjem igre možno razbrati učenčeva močnejša in šibkejša področja ter njegovo vedenje v drugačni učni situaciji, kot je tradicionalni pouk. Na koncu naj bi učitelj svojo igro kritično samoevalviral, se o njej z učenci pogovoril, preveril dosežene učne cilje in ugotovil, kaj je lahko z igro razbral o učencih (Kamenov, 2006).
Učenci sami so najpomembnejši del pouka, saj je pouk organiziran prav zanje. V ospredju poučevanja je celosten razvoj vsakega otroka. To velja tudi pri uporabi metode didaktične igre, saj se otrok uči in celovito razvija skozi igro. Velik pomen se daje na učenčevo aktivnost pri pouku in s tem tudi pri didaktičnih igrah. Če učenčeve aktivnosti niso prisotne, potem tudi učenje ne poteka in s takšnim načinom nihče nič ne pridobi (Bognar, 1987).
Torej če učenci pri aktivnosti primerno sodelujejo, doživljajo doživljajski tok, so na ta način tudi motivirani (Marjanovič Umek in Zupančič, 2001). Ker je didaktična igra metoda, ki prepleta učenje in igro, tj. kar učenec praviloma rad počne, učenec vanjo vloži več truda, sodeluje in se več vključuje. S tem se podaljša tudi njegova pozornost (Martinčič in Adamič, 1989).
2.1.1.2 Klasifikacije (didaktičnih) iger
Tako kot je več različnih opredelitev iger in didaktičnih iger, obstaja tudi več različnih klasifikacij le-teh. Večina klasifikacij iger se lahko prenese tudi na didaktične igre. V nadaljevanju so predstavljene štiri klasifikacije različnih avtorjev, ki smo jih izpostavili:
- Piagetova klasifikacija, - Bognarjeva klasifikacija, - Cehova klasifikacija, - Tolčičeva klasifikacija.
Piaget razdeli igre v tri razdelke (Marjanovič Umek in Kavčič, 2001):
1. Simbolne igre: sem so vključene igre vlog, domišljijska in gledališka igra, gibalne nebesedne igre. Sodelujoči pri tej skupini iger uporabljajo razne simbole za subjekte in objekte, ki si jih miselno predstavljajo.
2. Igre s pravili: rajalne, strateške, spretnostne, igre na srečo, križanke, družabne in računalniške igre. Pri teh igrah so pomembna pravila, saj s pomočjo njih igra ustrezno poteka. Ta pravila so prilagodljiva glede na starost in zmožnosti sodelujočih. Lahko si sodelujoči sami oblikujejo pravila, ki jih potem skozi igro dosledno upoštevajo.
3. Konstrukcijske igre: mednje sodijo rime in sestavljanke ter podobne igre, le-te spodbujajo motoriko in kombinatoriko. Razvijajo in spodbujajo domišljijo, otroci pri njih uporabljajo različne materiale za oblikovanje in igranje.
Bognar (1987) deli didaktične igre v tri skupine:
8
1. Igre vlog: s temi igrami uprizarjajo medosebne odnose in na ta način se igralci usposabljajo za udejstvovanje v podobnih stvarnih okoliščinah. Dobre so za razvijanje otrokovega govora, saj se pri njih veliko govori. Pri teh igrah sodelujoči razvijajo računanje, pisanje, plesanje, računanje, branje in petje. Zatorej je priporočljiva uporaba te skupine iger v šoli pri pouku. Nepogrešljivi deli te vrste iger so motivacija, analiza in refleksija. To vrsto iger razdelimo še na dve podvrsti:
naravna igra vlog (najpogostejša z velikim izobraževalnim pomenom) in problemska igra vlog (razreševanje problemske situacije, ciljno usmerjena k razrešitvi problema oz. konflikta).
2. Igre s pravili: kot že samo ime pove, so pri teh igrah najpomembnejša pravila. Le-te določajo, kako bo igra poLe-tekala, vendar se lahko vmes spremenijo in prilagodijo sodelujočim primerno. Sodelujoči si lahko sami na začetku igre oblikujejo pravila.
Tovrstne igre so jezikovne, matematične, družboslovne in naravoslovne. Ponujajo mnogo možnosti vpeljave v pouk. Deljene so še na dve podvrsti: strateške igre (pomembne sposobnosti igralca – npr. hitrost, kombinatorika) in igre na srečo (pomembno vlogo ima sreča oz. naključje in ne igralčeva sposobnost).
3. Konstrukcijske igre: razvijajo motoriko in poleg tega še kombinatoriko, ustvarjalnost in domišljijo. Igre potekajo ob konkretnem gradivu, ki ga udeleženec oblikuje po svoje. To gradivo so naravni materiali, kocke, škatle itn. S tem gradivom izdelajo izdelek, ki je lahko uporaben ali pa ne in ga otrok izdela za veselje. Te igre izpostavljajo praktični vidik učenja. Delimo jih še na dve podvrsti: igre z naravno snovjo (igre, pri katerih si učenci izdelajo sredstva za igro z naravnimi materiali – glina, trava, kamni, storži …) in igre s konstrukcijskim gradivom (igre, ki vključujejo elemente specifične izdelave – lego kocke in ostale podobne konstrukcijske igrače).
Cehova klasifikacija (Tabela 1) igre deli v dve skupini glede na namen in način igranja.
Delitev na namen razvrsti igre glede na to, kaj z določeno vrsto igre dosežemo (spoznavanje, ovrednotenje ipd.). Druga delitev, ki je delitev glede na način, zvrsti igre na to, kako z njimi dosežemo želeni učinek. Delitev igre glede na način služi kot podpora delitvi glede na namen (Mrak Merhar, 2013b).
9
Tabela 1: Cehova klasifikacija (Mrak Merhar idr., 2013b)
Klasifikacija glede na namen Klasifikacija glede na način
Igre spoznavanja Velike igre
Igre za poživitev:
- ledolomilci
- igre za ogrevanje
Tekmovalne igre
Igre za delitev v skupine Igre vlog Igre za gradnjo skupnosti Bansi
Socialne igre Miselne igre
Simulacijske igre Strateške igre
Igre zaupanja Namizne igre
Evalvacijske igre
Klasifikacija Ivana Toličiča igre deli v naslednje štiri skupine (Marjanovič Umek in Zupančič, 2005):
1. Funkcijska igra: pri tej skupin iger otroci preskušajo senzomotorične sheme na predmetih (tipanje, metanje, prijemanje, vzpenjanje). Bolj je pomembna dejavnost otrokovih osnovnih funkcij, ne vsebina igre.
2. Domišljijska igra: to so simbolne dejavnosti, med njimi tudi igra vlog. Pomembne so otrokove izkušnje z okoljem, način vzgoje in čustva.
3. Ustvarjalna igra: pri tej skupini iger so v ospredju pisanje, risanje, petje, pripovedovanje in oblikovanje, skratka ustvarjanje nekih novih izdelkov.
4. Dojemalna igra: otroci pri teh igrah gledajo televizijo, obiščejo gledališčne predstave ali kino, poslušajo pravljice, berejo in opazujejo pojave. Z dojemalno igro razvijajo nekatere vloge, ki pripomorejo k ustvarjalni igri.
Med didaktičnimi igrami so v zadnjem obdobju v vzponu predvsem IKT podprte igre, ki jih v popolnosti ne opredeli nobena izmed klasifikacij iger, saj so nastale v času, ko računalniških iger še ni bilo. Zelo pomembno je, da računalniške igre sami uvrstimo v ustrezno klasifikacijo in s tem računalniške didaktične igre tudi opredelimo.
2.1.2 RAČUNALNIŠKA IGRA
»Računalniška igra je računalniški program, ki je uporabljen za zabavo, učenje ali razvedrilo« (Wikipedia, 2021).
Otroke pri računalniški igri pritegne virtualni svet, ki ima postavljene drugačne norme in vrednote. Omogočajo poistovetenje z likom igre, ki v večini primerov ni resničen (Zupančič, 2013).
10
Računalniki so na igre vplivali tako pozitivno kot negativno, saj so v igre dodali posebne nove možnosti (Gerlič, 2000).
Skozi čas so se računalniške igre spreminjale in skupaj s tehnologijo napredovale.
Postale so primarna oblika zabave za človeka. To v knjigi Digital Game-Based Learning potrdi Prensky (2001), saj zapiše dvanajst faktorjev, ki slednjo trditev potrjujejo. In sicer računalniške igre:
- so oblika zabave, to ljudem daje veselje in užitek, - se igrajo, to ljudi intenzivno vključi v igro,
- imajo cilje, kar ljudi motivira,
- so interaktivne, ljudem daje neko zaposlitev,
- se lahko prilagodijo, to omogoča pretok oz. ˝flow˝ igranja, - imajo izide in povratne informacije, to ljudem omogoča učenje,
- imajo zmagovalna stanja, ljudem omogočajo zadovoljstvo in dvigujejo samozavest,
- imajo konflikt, tekmovanje, izziv in nasprotja, to pri ljudeh spodbudi adrenalin, - ponujajo reševanje problemov, to zbudi kreativnost,
- vsebujejo interakcijo in oblikujejo neke družbene skupine, - vsebujejo prikaz in zgodbo, zato pri ljudeh zbujajo čustva.
Računalniške igre niso namenjene samo razvedrilu in zabavi, ampak se lahko s pomočjo le-teh tudi učimo. Gerlič (2000) v knjigi Sodobna informacijska tehnologija v izobraževanju predstavi delitev Brambla in Masona, M. D. Roblyer in drugih, ki računalniške igre delijo v dve skupini, in sicer tradicionalne in izobraževalne računalniške igre (Slika 2).