Dobra poučevalna praksa

V procesu poučevanja in učenja je potrebno upoštevati vzgojno-izobraževalne potrebe vsakega posameznega učenca, zato je smiselno, da učitelj v lastno poučevanje vključuje elemente dobre poučevalne prakse, saj so učinkovite poučevalne strategije dobre za vse učence.

Od učiteljev ne moremo pričakovati, da bodo obvladali specialne pristope in metode za delo z učenci s posebnimi potrebami. Učitelj pa mora obvladati strategije dobre poučevalne prakse in splošne strategije poučevanja, ki so se izkazale za učinkovite (Kavkler, 2009). Strategije dobre poučevalne prakse so jasno opredeljene strategije, ki so se v okviru raziskav izkazale kot učinkovite pri doseganju želenih učnih dosežkov (Mitchell, 2014).

Mitchell (2014) poudarja, da so strategije učinkovitejše takrat, kadar jih kombiniramo med seboj. Potrebe učencev so raznovrstne in smiselno je, da si vsak učitelj ustvari svoj repertoar strategij dobre poučevalne prakse. Avtor navaja sledeče strategije dobre poučevalne prakse:

• vrstniška pomoč (en učenec nudi pomoč drugemu),

24

• skupinsko poučevanje (učenci sodelujejo v majhnih skupinah in si pomagajo pri reševanju individualnih ter skupinskih nalog),

• trening socialnih veščin,

• kooperativno poučevanje,

• vključenost staršev (potrebno je sodelovanje s starši, saj imajo pomembno vlogo pri izobraževanju svojih otrok),

• kognitivne strategije (pomoč učencem, da se naučijo učiti, vizualizacija, načrtovanje, samoregulacija, pomnjenje, analiza),

• samoregulativno učenje (pomoč učencem, da bodo lahko prevzeli nadzor nad lastnim učenjem),

• strategije memoriranja (npr. memotehnike, mentalne reprezentacije, ključne informacije),

• vzajemno poučevanje,

• vedenjski pristopi (osredotočiti se je potrebno na dogodke, ki se pojavijo pred in po določenem vedenju ‒ pomembne so pozitivne okrepitve),

• funkcionalna ocena vedenja,

• formativno ocenjevanje (upoštevanje in povezovanje z učenčevim predznanjem, dajanje ustreznih povratnih informacij),

• kognitivna vedenjska terapija (pomoč učencem, da spremenijo lastno negativno mišljenje),

• podajanje natančnih navodil in preverjanje njihovega razumevanja, optimalno učno okolje (organizacija fizičnega okolja, ki omogoča uspešno učenje učnih vsebin), pozitivna, spodbudna razredna klima (aktivno vključevanje vseh učencev, postavljena jasna pravila in meje, varno učno okolje).

S. Burgstahler (2007) meni, da je pri oblikovanju inkluzivno naravnanega pristopa k poučevanju smiselno upoštevati 8 kazalnikov: razredno klimo, interakcijo, fizično okolje in pripomočke, raznolike metode poučevanja, učna gradiva in tehnologija, povratne informacije, preverjanje in ocenjevanje znanja, prilagoditve metod in oblik dela.

• Razredna klima

Pomembno je, da učitelj poudarja pomen spoštovanja vsakega učenca in je pri tem pozoren tudi na lastna vedenja in neverbalno komunikacijo. Učitelj mora individualne posebnosti upoštevati na takšen način, da ne stigmatizira ali izključuje posameznikov (Burgstahler, 2007). Počutje v razredu ima pomemben vpliv tudi na dosežke učencev (Muijs in Reynolds, 2010, v Ozimič, 2016). Učitelji po mnenju Š. Ozimič (2016) z obstoječo razredno klimo niso zadovoljni, saj opažajo, da je v razredih prisotna visoka

25 stopnja tekmovalnosti in težavnosti, kar pa neugodno vpliva tudi na medosebne odnose med učenci.

• Interakcija

V razredu je potrebno spodbujati vsakodnevno in učinkovito interakcijo med učenci ter učiteljem. Učitelj lahko interakcije spodbuja z izbiro metod in oblik dela, kot je na primer skupinsko delo. Učenci se morajo namreč medsebojno podpirati in znati uporabiti svoja močna področja, veščine na različne načine (Burgstahler, 2007).

• Fizično okolje in pripomočki

Materiali, pripomočki, dejavnosti morajo biti vsem fizično dostopni, prav tako celoten razred, saj le na takšen način zagotovimo možnost vključevanja tudi tistim, ki imajo posebne potrebe (Burgstahler, 2007).

• Raznolike metode poučevanja

Učiteljeva naloga je, da vzpostavlja aktivno učenje, ki učenca aktivira na vseh področjih njegovega delovanja (emocionalno, kognitivno, čutno, kinestetično) (Polak, 2016).

Učitelj z uporabo raznolikih metod poučevanja poskrbi za samo dinamičnost učenja.

Pri poučevanju pa je potrebno biti pozoren tudi na tiste učence, ki potrebujejo pomoč.

Smiselno je, da si občasno učenci samostojno izberejo metodo poučevanja, ki jim najbolj ustreza. Učence je potrebno motivirati preko sodelovalnega učenja, z vključevanjem informacijsko-komunikacijske tehnologije, z različnimi primeri praktičnih nalog, z vključevanjem lastnih izkušenj (Burgstahler, 2007).

• Učna gradiva in tehnologija

Učna gradiva naj bi bila čim bolj fleksibilna ter dostopna vsem učencem. Učna gradiva morajo omogočati diferenciacijo glede na predznanje ter učne stile učencev. Učenci morajo biti deležni možnosti aktivnega sodelovanja (Burgstahler, 2007).

Učitelji in učenci po mnenju T. Unuk (2016) uporabo informacijsko-komunikacijske tehnologije sprejemajo pozitivno, saj omogoča aktivnejšo udeležbo vseh, pouk je zanimivejši ter učenci so bolj motivirani za učenje. Uporaba informacijo komunikacijske tehnologije je dobrodošla, a se učitelji strinjajo, da je ne smemo uporabiti kot osnovno izhodišče za delo.

S tem ko se učitelji odločijo za uporabo sodobnih učnih metod, učenci prevzemajo aktivnejšo vlogo pri soustvarjanju učnega procesa (Božnar, 2004). Al-Zaidiyeen, L.

Mei, Fook (2010) so ugotovili, da bodo učitelji, ki imajo do uporabe informacijsko-komunikacijske tehnologije negativen odnos, le to manj vključevali v lastno poučevanje, oziroma je sploh ne bodo vključevali.

• Povratne informacije

Učenci morajo biti deležni sprotne povratne informacije o pravilnosti izvajanja oziroma kot spodbudo za učenje. Kot navaja C. Peklaj (2012, str. 22) učitelj »s povratno informacijo o napredku razvija pri učencu občutek lastne kompetentnosti

26 (samoučinkovitosti) in s tem dolgoročno vpliva na njegovo pripravljenost vztrajati pri učenju in premagovanju odpora do učenja.«

• Preverjanje in ocenjevanje znanja

Potrebno je redno ocenjevanje napredka učenca z metodami in oblikami dela, ki so prilagojena posameznemu učencu. Ocenjevanje mora temeljiti na vnaprej postavljenih kriterijih znanja. Učitelj lahko ocenjuje tako individualni dosežek kot tudi celotno skupino in uspešnost njenega sodelovanja (Burgstahler, 2007).

• Prilagoditve metod in oblik dela ter podpora, pomoč

Kadar ima učitelj v razredu vključenega učenca, ki ima posebne vzgojno-izobraževalne potrebe, bodisi zaradi posebnih potreb, manj spodbudnega okolja ali kulturne drugačnosti, mora biti natančno seznanjen z njegovimi potrebami, zmožnostmi, prilagoditvami, možnimi strategijami za premagovanje njegovih primanjkljajev (Burgstahler, 2001, v Kirswarday, 2014).

Po mnenju S. Pulec Lah (2008) lahko s kombinacijo različnih strategij dosežemo večje učinke kot z eno samo strategijo. Pri izbiri strategij je potreben razmislek, da so uporabne in koristne predvsem tiste strategije, ki:

• spodbujajo učenca k aktivnemu učenju in takšno učenje tudi omogočajo (npr.

izkustveno učenje, spodbujanje kreativnosti),

• spodbujajo sodelovanje (npr. sodelovalno učenje, vrstniška pomoč) in razvoj spretnosti potrebnih za sodelovanje (npr. razvoj socialnih veščin, veščin timskega dela, spodbujanje spoštovanja mnenj posameznikov),

• upoštevajo različne stile učenja, omogočajo podporo in pomoč posameznikom znotraj razreda (npr. sodelovalno učenje, medvrstniška pomoč, pomoč asistenta v razredu).

Pri učnih dejavnostih je pomembno, da uporabljamo in spodbujamo učenčeve veščine, močna področja in različne podporne dejavnike v okolju. S prepoznavo močnih področij pri učencu in v okolju opazimo, da se vsak posameznik zmore na nek način učiti uspešno (Kavkler idr., 2008b).

M. Košak Babuder (2011) navaja, da z izboljšanjem šolskega okolja vplivamo na manjši vpliv dejavnikov tveganja na učenčevo učno uspešnost. V kolikor bo učenec deležen bogatega, uravnoteženega, pozitivnega učnega okolja, v katerem mu učitelji pomagajo graditi nove strategije, znanja, a hkrati upoštevajo tista iz domačega okolja. Takrat lahko govorimo o boljšem šolskem okolju.