Dodatna strokovna pomoč

segregativni obravnavi otrok s posebnimi potrebami in h klasifikaciji. Za otroke s posebnimi potrebami v večinskih vrtcih in osnovnih šolah ni dovolj le, da dosegajo postavljene standarde znanja in učne cilje, delati moramo tudi na področju prilagojenega vedenja, ki je ključno za otrokovo uspešno nadaljevanje šolanja in kasnejšo zaposlitev ter vključevanje v družbo in okolje (Krek in Metljak, 2011).

2.2.2 Dodatna strokovna pomoč

Za uspešno vključevanje otrok s posebnimi potrebami tako otroci kot vzgojitelji, učitelji in starši potrebujejo pomoč, ki se poskuša zagotoviti z nudenjem dodatne strokovne pomoči s strani strokovnjaka na področju posebnih potreb, ki jih pri posameznem otroku opažamo. Z izvajanjem dodatne strokovne pomoči se zagotavljajo cilji in načela vzgoje in izobraževa nja otrok s posebnimi potrebami, navedenimi v Zakonu o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (2011, čl. 4), med drugim celovitost ter kompleksnost vzgoje in izobraževanja, enake možnost i za vse z upoštevanjem različnih potreb otrok, individualiziran pristop, interdisciplinarno st, organizacija vzgoje in izobraževanja čim bližje domu ter zagotavljanje pogojev, ki omogočajo optimalen razvoj otroka. Opara (2015, str. 8) dodatno strokovno pomoč in prilagoditve pojmuje kot »nosilna elementa oz. kar pogoj za integracijo/inkluzijo otrok s posebnimi potrebami v redne programe vzgoje in izobraževanja«. Vršnik Perše idr. (2016, str. 27) pa zapišejo, da

»programa s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo za vrtce in šole (osnovne in srednje) predstavljata najvišjo stopnjo inkluzivne naravnanosti v sistemu vzgoje in izobraževanja pri nas«.

Pravilnik o dodatni strokovni in fizični pomoči za otroke s posebnimi potrebami (2013, čl. 2) določa, da je dodatna strokovna pomoč namenjena otrokom, vključenim v program za predšolske otroke s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo ter v izobraževa lne programe s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo. Ti izobraževalni programi so namenjeni otrokom, za katere komisija za usmerjanje presodi, da lahko s prilagoditvami in dodatno strokovno pomočjo dosežejo vsaj minimalne standarde znanja, določene za razred, ki ga obiskujejo. Izkazovati morajo primerne kognitivne in učne sposobnosti, ki pa same zaradi narave njihovih posebnih potreb ne zadoščajo za sledenje kurikulu.

V primeru otrok z več različnimi motnjami se dodatna strokovna pomoč izvaja tudi v prilagojenem programu, s čimer se rešuje problematika, izpostavljena v Beli knjigi o vzgoji in izobraževanju v RS (Krek in Metljak, 2011), da otroci z več motnjami ne dobijo pomoči in podpore na vseh področjih, na katerih bi jo potrebovali.

Nadalje Pravilnik o dodatni strokovni in fizični pomoči za otroke s posebnimi potrebami (2013, čl. 2) opredeljuje, da dodatno strokovno pomoč delimo na tri veje: pomoč za premagova nje primanjkljajev, ovir oziroma motenj, svetovalno storitev in učno pomoč. V 8. členu določa tudi pravico do tolmača za gluhe in naglušne otroke, ki za sporazumevanje uporabljajo znakovni jezik. Ura tolmača nadomesti uro za premagovanje primanjkljajev, ovir oziroma motenj.

Najvišje število ur dodatne strokovne pomoči je lahko pet ur tedensko, vsaj ena od ur pa mora biti namenjena svetovalni storitvi. Pomoč za premagovanje primanjkljajev, ovir oziroma motenj se v predšolskem obdobju zagotavlja največ dve uri, ^v osnovnošolskem največ štiri ure (oziroma dve, če gre za otroka s primanjkljajem na posameznih področjih učenja) ter v

23

srednješolskem največ dve uri tedensko. Ena ura dodatne strokovne pomoči zajema 45 minut in se v večini primerov izvaja tedensko, mogoča pa je tudi izvedba v strnjeni obliki (na ta način se izvajajo predvsem ure svetovalne storitve). Pri predšolskih otrocih potekajo v času njihovega bivanja v vrtcu, pri osnovnošolskih pa v času vzgojno-izobraževalnega dela v šoli, razen če je v individualiziranem programu s privolitvijo staršev opredeljeno drugače (Pravilnik o dodatni strokovni in fizični pomoči za otroke s posebnimi potrebami, 2013, čl. 3, čl. 4, čl. 5).

Obseg in način izvajanja dodatne strokovne pomoči sta za šolske otroke okvirno določena z odločbo o usmeritvi (Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, 2011, čl. 9), natančneje pa je izvajanje za vse otroke opredeljeno v individualiziranem programu. Za predšolske otroke pa sta obseg in način izvajanja od sprejetja Zakona o celostni zgodnji obravnavi predšolskih otrok s posebnimi potrebami (2017, čl. 15) določena z individualnim načrtom pomoči družini ali zapisnikom multidisciplinarnega tima.

Izvajalec dodatne strokovne pomoči je lahko strokovni delavec vrtca, šole ali zavoda ali zunanji strokovni delavec (Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, 2011, čl. 19).

Surdopedagogi, ki nudijo dodatno strokovno pomoč, so najpogosteje zaposleni na specializiranih ustanovah za otroke z okvarami sluha in govora (Hernja idr., 2010).

Na začetku oblikovanja dodatne strokovne pomoči se je pojavila težava neprimernih izvaja lce v dodatne strokovne pomoči zaradi pomanjkanja ustreznega kadra, v veliki meri pa tudi zaradi učiteljev, ki so ure dodatne strokovne pomoči izkoriščali za pokrivanje manjkajočih ur. Uvedba dveh vrst dodatne strokovne pomoči – pomoči za premagovanje primanjkljajev, ovir oziroma motenj in učne pomoči – je bila rešitev za prvotni problem neustreznih profilov izvaja lce v pomoči (Opara, 2015).

Ure svetovalne storitve so bile uvedene leta 2013 z dopolnitvijo Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami. Namenjene so zagotavljanju podpornega in vključujočega okolja, torej ne le svetovanju otroku, ampak tudi delu z njegovo družino, vrstniki ter drugimi strokovnimi delavci, ki so v stiku z otrokom. V predšolskem obdobju sta temu delu lahko tedensko namenjeni največ dve, v kasnejših pa največ ena ura tedensko. Pri predšolskih otrocih, ki še niso usmerjeni v program za predšolske otroke s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, se lahko izvaja do dvakrat mesečno (Pravilnik o dodatni strokovni in fizični pomoči za otroke s posebnimi potrebami, 2013, 6. člen).

Svetovalno storitev lahko na kratko strnemo kot sprotno in tesno sodelovanje vseh udeležence v nudenja pomoči posameznemu otroku, skupno načrtovanje in evalviranje pomoči, prilagod ite v pogojev ter deljenje informacij, znanja in izkušenj. Ure so namenjene povezovanju in sodelovanju strokovnih delavcev ter staršev, kar naj bi se sicer izvajalo tudi že pred zakonsko določbo. Svetovalne storitve poudarjajo tudi nudenje pomoči otroku na področju čustvenega in socialnega razvoja, ne zgolj osredotočanje na akademske dosežke (Opara, 2015).

Učna pomoč je namenjena osnovnošolskim otrokom, vključenim v program s prilagoje nim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, ter srednješolskim otrokom, vključenim v program nižjega in srednjega poklicnega izobraževanja s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, v primeru daljše bolezenske odsotnosti pa se lahko izvaja tudi v drugih izobraževa lnih

24

programih srednješolskega izobraževanja s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo (Pravilnik o dodatni strokovni in fizični pomoči za otroke s posebnimi potrebami, 2013, 7. člen).

Učna pomoč dopolnjuje ure za premagovanje primanjkljajev, ovir oziroma motenj. Namenjena je usvajanju, razumevanju in utrjevanju znanj ter vsebin, določenih z učnim načrtom na način, ki ustreza posebnostim otroka. Paziti moramo, da to ne zajema le dodatne razlage in členjenja snovi (Opara, 2015).

Ure lahko potekajo individualno ali skupinsko in v oddelku ali izven njega, v redkih primerih tudi na domu (Pravilnik o dodatni strokovni in fizični pomoči za otroke s posebnimi potrebami, 2013, 3. člen). Vse bolj se poudarja izvajanje dodatne strokovne pomoči v oddelku ali manjši skupini. To je predvsem potrebno in hkrati izvedljivo v vrtcih. Pomemben vidik predšolske vzgoje je namreč vključevanje med vrstnike in razvijanje kakovostnih stikov z njimi. Prav tako splošni cilji predšolske vzgoje za vse otroke ostajajo enaki. Otroke s posebnimi potrebami se po njihovih zmožnostih ter z drugačnimi pristopi, načini in metodami vključuje v vse vidike življenja v vrtcu. Potrebne veščine poskušamo razvijati tekom vsakodnevnih aktivnosti.

Pozorni moramo biti, da otroku pomoč ne predstavlja le še dodatne obremenitve, ter da v primeru individualnega dela pomoči ne izvajamo med potekom otroku priljubljene aktivnosti (Čas, Kastelic, Šter, 2003). Opara (2015) prav tako opozarja, da naj bosta tako oblika kot intenzivnost izvajanja dodatne strokovne pomoči fleksibilna in prilagojena starosti otroka, vsebinam programa ter organizaciji pouka. Glede na starost se prilagaja tudi razmerje med urami za premagovanje primanjkljajev, ovir oziroma motenj in urami učne pomoči. V začetku šolanja bo otrok potreboval več pomoči pri razvijanju komunikacije, kompenzacijskih in učnih strategij, uporabi pripomočkov ter opismenjevanju. V višjih razredih pa v ospredje stopa učna snov. Odločbe o usmerjanju vidi kot preohlapne za določanje teh parametrov. Kot najprimernejšo za sprejemanje teh odločitev vidi strokovno skupino za pripravo in spremlja nje izvajanja individualiziranega programa.

Z novimi zakoni, usmerjanjem otrok s posebnimi potrebami in uvedbo dodatne strokovne pomoči so bile ponujene rešitve, ki pa še niso zagotavljale ustreznega izvajanja v praksi (Opara, 2015). Tudi danes določena vprašanja in dileme še vedno ostajajo. Opara (2015) opozarja na terminološko ter vsebinsko neusklajenost področja vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi potrebami. Predšolski otroci dodatne strokovne pomoči zaradi dolgotrajnega postopka pridobivanja odločbe o usmerjanju pogosto ne dobijo dovolj hitro ali pa pomoč ni ustrezna, saj je ne izvaja strokovnjak, specializiran za določeno področje otrokovega delovanja. Težavo predstavlja tudi to, da načrtovanje dodatne strokovne pomoči izhaja iz odločbe o usmeritvi ali zapisnika multidisciplinarnega tima, ki sta preveč splošna in ne naslavljata dejanskih potreb otroka (Krek in Metljak, 2011). Glover idr., (2015) poročajo, da pogosto ne prihaja do dovolj zgodnje intervencije, ki uspešno zmanjšuje nadaljnje težave, zato se potreba po nadaljnji podpori pojavlja tudi v šolskem obdobju.

V vrtcu možne prilagoditve vključujejo prilagoditve vsebine, organizacije in načina izvaja nja programa (Zakon o celostni zgodnji obravnavi predšolskih otrok s posebnimi potrebami, 2017, 15. člen), v osnovni in srednji šoli pa prilagoditve predmetnika, organizacije pouka, načina

25

preverjanja ter ocenjevanja znanja, načina eksternega preverjanja znanja, napredovanja in časovne razporeditev pouka (Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, 2011, čl. 11).

Poleg akademske pomoči naj bi šola zagotavljala tudi vsem dostopne prostočasne in interesne šolske in obšolske dejavnosti (Opara, 2015).

V vrtcu je otrok, usmerjenih v program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, manj. Tu namreč ni postavljenih standardov znanja, ki bi omejevali prehajanje v skupine, razlikuje se celotna narava dela. Prav iz tega razloga pa je možnost prilagoditev tu večja. Razlike v izvajanju dodatne strokovne pomoči se nato kasneje pojavljajo že med razrednim in predmetnim poukom v osnovni šoli, še nekoliko drugačno funkcijo pa ima dodatna strokovna pomoč v srednji šoli (Opara, 2015).

O namenu ur dodatne strokovne pomoči v tretji triadi osnovne šole ter o ustreznosti profilov specialnih in inkluzivnih pedagogov za izvajanje le-teh se v svoji raziskavi sprašuje Mulej (2014). Tako učitelji kot učenci poročajo, da v tem obdobju šolanja večino časa pri urah namenijo razlagi in utrjevanju učne snovi ter oblikovanju strategij in načinov učenja. Za takšno vrsto pomoči so bolj usposobljeni učitelji, čeprav v treh četrtinah primerov ure izvajajo specialni ali inkluzivni pedagogi. Pomoč učenci sicer navajajo kot ustrezno in koristno za doseganje standardov ter sledenje pouku. Poleg navedenih aktivnosti pri urah izvajajo tudi svetovanja in pogovore, medtem ko so dejavnosti za odpravljanje primanjkljajev, ovir oziroma motenj redkejše.