3.5 ODGOVORI NA RAZISKOVALNA VPRAŠANJA
3.5.2 Raziskovalno vprašanje 2
Drugo raziskovalno vprašanje se je glasilo »V kakšnih oblikah mobilni surdopedagogi izvajajo dodatno strokovno pomoč?«. Izvajanje dodatne strokovne pomoči v večini poteka individua lno, kar intervjuvanke utemeljujejo z možnostjo posvečanja le posameznemu otroku in njegovim individualnim potrebam. V izvajanju so surdopedagoginje sicer prilagodljive in se občasno poslužujejo tudi dela v paru ali ob posvetovanju z učiteljico uro izvedejo v razredu. Zaradi individualnega dela otrok zamudi delo v skupini ali razredu, kar pa večini intervjuvank ne predstavlja večjih težav. Učno snov ali tematiko po potrebi vključijo v uro oziroma jo uporabijo za doseganje svojih ciljev. Pri tem so poudarile razumevanje ter sodelovanje s strani vzgojiteljev in učiteljev. To je seveda lažje v predšolskem obdobju, ko je načrt dela bolj odprt in strokovni delavci niso obremenjeni s sledenjem šolski snovi ter doseganjem minima l nih standardov znanja.
79 3.5.3 Raziskovalno vprašanje 3
Tretje raziskovalno vprašanje se je glasilo »Na katerih področjih razvoja mobilni surdopedagog nudi največ podpore?«. Med težavami gluhih in naglušnih otrok v vzgojno-izobraževa lnih programih s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo glede na odgovore intervjuvank prevladujejo težave na področju jezika, kar nadalje vpliva na usvajanje znanj in spretnosti na drugih področjih. Potrebnega je več direktnega učenja in razlage pojmov, konceptov ali navodil. Težave na jezikovnem področju, ki vztrajajo kljub pomoči, močno vplivajo na učne dosežke. Ko se povečajo šolske zahteve na jezikovnem področju, imajo gluhi in naglušni otroci težave s pisanjem daljših sestavkov ter izražanjem mnenja. Zaradi težav s poslušanjem so izrazitejše tudi težave na področju slušnega zaznavanja in pomnjenja ter slušne pozornosti. Pomanjkljivosti pri poslušanju se pogosto odražajo kot napake v govoru (npr.
izpusti, menjave in distorzije glasov, napačna uporaba funkcijskih besed in končnic). Napake v poslušanju pa se pogosto preslikajo v napake v govoru. Pri delu so intervjuvanke poudarile, da sledijo naravnemu razvoju otroka in se generalno v določenih obdobjih šolanja posvečajo podobnim področjem razvoja kot pri slišečih otrocih. Mobilne surdopedagoginje, tako kot izpostavljajo tudi številni avtorji, pri tem delo prilagajajo individualnim posebnostim otroka, saj je razpon potreb pri populaciji gluhih in naglušnih otrok zares širok. Le ena od intervjuva nk opaža večja odstopanja v socialno-emocionalnem razvoju, na kar sicer neredko opozarja literatura.
3.5.4 Raziskovalno vprašanje 4
Četrto raziskovalno vprašanje se je glasilo »Katere metode, pripomočke, računalniške programe in druge materiale mobilni surdopedagogi uporabljajo pri svojem delu?«. Kljub povezovanju z vrtčevskimi in šolskimi tematikami se surdopedagogi poslužujejo specifič nih metod dela. Pogosto izpostavljeni so bili elementi verbotonalne metode, kot so gibanje, glasba, ritem in piktografska ritmika. Nekatere od surdopedagoginj so omenile prav to specifič no metodo, nekatere pa so omenile le nekatere od prej navedenih elementov. Pogosto so poudarile, da kombinirajo različne metode in načine dela glede na individualne značilnosti, potrebe in interese otrok. Poleg piktogramov so bile večkrat izpostavljene tudi druge oblike slikovne podpore, ki so v pomoč pri različnih vidikih težav gluhih in naglušnih otrok – usmerjanju in vzdrževanju pozornosti, razvijanju predstav in elementov jezika ter kot podpora poslušanju.
Med didaktičnimi materiali in pripomočki so intervjuvanke redko izpostavile prav določen material. Največ ga izdelajo same oziroma si ga izmenjajo s sodelavkami iz matične ustanove.
Zopet imajo nekoliko več svobode zaradi manj obvezujočega programa surdopedagoginje v predšolskem obdobju. Ena od intervjuvank je v osnovnošolskem obdobju omenila uporabo družabnih iger za razvijanje posameznih področij. Uporabe tehnologije se večkrat poslužujejo pri vajah poslušanja ali petju pesmic, včasih pa tudi za popestritev ure s kakšno didaktično računalniško igro.
3.5.5 Raziskovalno vprašanje 5
Peto raziskovalno vprašanje se je glasilo »Kako mobilni surdopedagogi ocenjujejo prostorske in organizacijske pogoje dela?«. Prehajanje med različnimi ustanovami prinaša nekaj posebnosti, ki se jim morajo mobilni surdopedagogi prilagoditi. Ena od posebnosti so različ ni prostori, v katerih izvajajo dodatno strokovno pomoč. Surdopedagoginje v raziskavi so kot
80
najpogostejše prostore izvajanja navedle učilnice, kabinete za dodatno strokovno pomoč in zbornice, v manjši meri pa tudi druge prostore. Ustreznost in opremljenost prostora sta tako odvisni od samega prostora. Glede ustreznosti teh prostorov polovica intervjuvank sicer navaja, da so prostori v večini primerni, polovica pa jih s tem vidikom svojega dela ni zadovoljna.
Izpostavljajo neprimerne akustične pogoje, izvajanje pomoči v prostorih, ki jih hkrati uporabljajo druge osebe, ter pomanjkanje ustrezne opreme in didaktičnih pripomočkov. Druga večja posebnost, povezana s prehajanjem med ustanovami, pa je organizacija dela.
Najpogosteje so intervjuvanke izpostavile pripravo urnika na začetku šolskega leta in nadomeščanje odpadlih ur. V povezavi s slednjim o večjih težavah sicer ne poročajo, saj so našle načine spopadanja s to specifiko svojega dela. Omenile so še pripravo in organizac ijo materiala za zelo različne potrebe otrok ter različne oblike dokumentiranja svojega dela.
3.5.6 Raziskovalno vprašanje 6
Šesto raziskovalno vprašanje se je glasilo »Kako pogosto in na kakšen način mobilni surdopedagogi sodelujejo z drugimi strokovnimi delavci ter s starši?«. Prednost tega, da surdopedagog prihaja na ustanovo, v kateri se izobražuje otrok, je v veliki meri pogost stik s strokovnimi delavci ustanove. Sodelovanje zagotavlja usklajeno delovanje vseh vključenih v obravnavo otroka in tudi izboljša delo vseh. Najpogosteje intervjuvanke sodelujejo z vzgojiteljem, učiteljem ali profesorjem otroka, saj se delo surdopedagoga najbolj povezuje prav z njihovim delom. Najpogosteje komunikacija poteka neformalno, in sicer osebno ob prevzemu otroka iz skupine ali razreda ter po elektronski pošti. Surdopedagoginje se glede načinov sodelovanja prilagajajo preferenčnim načinom strokovnih delavcev in uporabljajo tudi raznolike druge kanale komunikacije. Polovica intervjuvank svoje znanje s strokovnimi delavci deli že na uvodnem izobraževanju ob prihodu gluhe ali naglušnega otroka v oddelek. Pogosto omenjeno je bilo še sodelovanje s svetovalno službo, z drugimi strokovnjaki, ki obravnavajo otroka ter s sodelavci iz matične ustanove. Tako v literaturi kot v odgovorih dveh intervjuva nk kot težavo lahko zasledimo pomanjkanje časa za bolj redno in kvalitetno sodelovanje. V veliki večini so intervjuvanke sicer izrazile zadovoljstvo s sodelovanjem ter izpostavile le nekaj izjem, kjer temu ni tako.
Prav tako ključno je sodelovanje z družino otroka, ki z njim preživi največ časa in je soodgovorna za njegovo vzgojo in izobraževanje. Tudi tu so načini sodelovanja prilagoje ni željam staršev, prevladuje pa komunikacija preko telefona. Tri intervjuvanke uporabljajo kombinacijo elektronske pošte, telefonskih klicev ter SMS sporočil. Dve sta izpostavili podajanje informacij preko zvezka ali beležke. Sodelovanje tedensko poteka preko kratkih sporočil preko izbranega medija, trikrat letno pa se zberejo na sestanku strokovnega tima.
Intenziteta sodelovanja je odvisna od značilnosti in potreb tako otroka kot staršev. Tudi s sodelovanjem s starši so intervjuvanke v večini zadovoljne, pri čemer so poudarile, da so tudi zmožnosti staršev različne.
3.5.7 Raziskovalno vprašanje 7
Sedmo raziskovalno vprašanje se je glasilo »Kaj mobilni surdopedagogi vidijo kot slabost in kaj kot prednost mobilne surdopedagoške službe ter kje vidijo možnosti za izboljšave? «.
Mobilno nudenje dodatne strokovne pomoči ima prednosti tako za gluhe in naglušne otroke kot za same strokovne delavce. Med intervjuvankami je najpogosteje izpostavljena prednost
81
njihovega dela svoboda pri delu. Ker so pri delu zelo samostojne, si lahko urnik in način dela z otrokom zastavijo, tako da ustreza njihovim preferencam. Dvakrat omenjeno je bilo spoznavanje različnih ljudi in pridobivanje različnih izkušenj. Med odgovori so se našli še omogočanje šolanja gluhim in naglušnim otrokom v njihovem primarnem okolju, pomoč učiteljem in staršem ter pozitiven sprejem te pomoči, odsotnost ocenjevanja in individua lno delo z otroki. Tak način dela pa prinaša tudi svoje izzive. Izzive, naštete s strani intervjuva nk smo razdelili v tri kategorije – pogoji dela, kamor spadajo prostorski, materialni in organizacijski vidiki dela, sodelovanje in strokovna podpora ter sistemske pomanjkljivosti.
Nekatere predlagane izboljšave takšnega načina nudenja pomoči so povezane prav z izpostavljenimi izzivi. Znotraj pogojev dela so predlogi sledeči: izvajanje ur dodatne strokovne pomoči le na dveh ustanovah dnevno, obravnavanje le predšolske ali le šolske populacije otrok, zagotavljanje službenega telefona in avta ter dodeljevanje kabinetov na vseh šolah. Predloga, povezana s sodelovanjem in strokovno podporo, sta četrtletna prisotnost staršev na urah dodatne strokovne pomoči ter zagotavljanje prostora na matični ustanovi za srečevanje mobilnih surdopedagogov. Največ predlogov pa je sistemskih, in sicer ukinitev pridobivanja dodatne strokovne pomoči preko delovnega naloga, ki ga izda otrokov pediater, in vrnitev na pridobivanje preko dokumentacije, ki jo pripravi svetovalna služba vrtca, vključeva nje praktikov k pripravi zakonov, ureditev statusa mobilnih logopedov-surdopedagogov, večje število logopedov-surdopedagogov in možnost zaposlitve logopeda-surdopedagoga na vsaki šoli, ki bi skrbel za izvajanje preventivne dejavnosti in korekcijo artikulacijskih motenj; zgolj spremljanje otrok, ki ne potrebujejo tedenske pomoči; dodatna izobraževanja učiteljev ter zmanjšanje števila otrok v razredu in obsega učne snovi. Zunaj teh skupin so še predlogi o pogostejši bilateralni implantaciji polževih vsadkov, o izobraževanju gluhih in naglušnih otrok do tretjega ali četrtega razreda v specializiranih ustanovah ter o pogostejši organizaciji srečanj za gluhe in naglušne otroke.
82
4 SKLEP
V empiričnem delu magistrskega dela smo raziskovali delo mobilnih surdopedagogov kot izvajalcev dodatne strokovne pomoči. Pridobili smo širok vpogled v značilnosti in naravo njihovega dela, potrebe gluhih in naglušnih otrok pri vključevanju v večinske vrtce in šole ter primerjali zakonske in teoretične osnove s stanjem v praksi. Nudenje dodatne strokovne pomoči s strani mobilnega surdopedagoga je trenutno eden glavnih načinov zagotavljanja pomoči otrokom z okvaro sluha, ki se izobražujejo v institucijah, ki nudijo vzgojno- izobraževa lne programe s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo. Prav zato je pomembno, da to področje podrobneje raziščemo, še posebej z vidika izvajalcev pomoči, ki lahko predstavijo izvajanje v praksi iz prve roke. Pridobljeni rezultati omogočajo okrepitev pozitivnih vidikov, ki jih opažajo, in delo na izboljšanju negativnih, z upoštevanjem konkretnih predlogov izvajalk. Prav vključevanje praktikov k pripravi zakonov je bila ena od izboljšav, omenjenih v izvedenih intervjujev.
Kot pozitivne vidike intervjuvanke opažajo možnost rednega sodelovanja s strokovnimi delavci v vrtcu ali šoli ter njihovo odprtost za le-to. To nakazuje, da izmenjavo informacij in znanj vrtčevski in šolski delavci vidijo kot pomembno in koristno. Sodelovanje s strokovnimi delavci surdopedagoginje izpostavljajo tudi kot eno izmed svojih ključnih nalog. Vseeno pa so se tudi na tem področju našli predlogi za izboljšave – učitelji in izvajalci dodatne strokovne pomoči so trenutno preobremenjeni in jim zmanjkuje časa, namenjenega sodelovanju, še vedno se najdejo tudi učitelji in vzgojitelji, ki nimajo občutka za delo z otroki s posebnimi potrebami, in si ne želijo dodatnih informacij za delo v skupini. Prav tako intervjuvanke predlagajo, da bi morali učitelje razbremeniti z zmanjšanjem obsega učne snovi in jim olajšati delo z dodatnimi izobraževanji. Možnost za izboljšave vidijo tudi pri možnosti sodelovanja s sodelavci na matični ustanovi – za to jim manjka primeren prostor, in v povečanju podpore za mlajše izvajalke. Možnosti za sodelovanje s starši pa je pri takšnem načinu nudenja pomoči manj.
Vseeno je večina intervjuvank s tem vidikom svojega dela zadovoljna. Eden od predlogov na tem področju je bila četrtletna prisotnost staršev na urah dodatne strokovne pomoči, s čimer bi starše opolnomočili in informirali za delo z otroki v domačem okolju.
Del raziskave se je osredotočal tudi na prostorske, materialne in organizacijske vidike dela. Kar nekaj intervjuvank je izpostavilo, da so imele v preteklosti na tem področju več težav, kot jih imajo zdaj. Vseeno polovica intervjuvank še vedno meni, da veliko prostorov, v katerih izvajajo dodatno strokovno pomoč, za to ni primernih. Najpogosteje so to prostori, ki temu tudi niso namenjeni, temveč gre za učilnice ali prostore, prvotno namenjene uporabi v druge namene.
Prav zato ti prostori pogosto tudi nimajo didaktičnih in terapevtskih materialov, s katerimi bi si surdopedagogi pomagali pri svojem delu. Z materialnimi vidiki dela je zopet polovica intervjuvank zadovoljna in polovica ne. V prostorih, kjer ni možnosti uporabe pripomočkov in materialov, si jih tako morajo prinesti izvajalke same. Ker nudijo pomoč v različnih obdobjih šolanja, morajo pripraviti zelo raznolik material, kar nekatere med njimi vidijo kot izziv. Kot možna izboljšava tega vidika je bilo predstavljeno nudenje pomoči le v enem od izobraževa lnih obdobij. Tako bi se lahko za to delo surdopedagogi bolj pripravili in specializirali. Specifike na področju organizacije pa večina intervjuvank vidi kot sestavni element njihovega načina dela.
83
Omenjajo strpnost in prilagajanje s strani drugih strokovnih delavcev. Med predlogi za izboljšave se je pojavilo izvajanje dodatne strokovne pomoči le na dveh šolah dnevno, kar bi prihranilo čas in pot. Ena od intervjuvank je v povezavi z dolgimi prevoženimi razdaljami omenila tudi možnost uporabe službenega avtomobila.
Kot ključno obdobje za nudenje dodatne strokovne pomoči so intervjuvanke najpogosteje navedle predšolsko obdobje ter prvo in drugo triado osnovne šole. V kasnejših obdobjih prevladuje individualna presoja. Večina intervjuvank tudi meni, da so starejši otroci, ki pomoč prejemajo, do nje upravičeni in jo še vedno potrebujejo. V srednješolskem obdobju ur dodatne strokovne pomoči štiri surdopedagoginje sploh ne izvajajo, saj je tak konsenz med strokovnimi in vodstvenimi delavci na njihovih matičnih ustanovah. Ure dodatne strokovne pomoči so dodeljene drugim strokovnim delavcem. Nekatere surdopedagoginje se s takšnim načinom dodeljevanja pomoči strinjajo in menijo, da surdopedagoška pomoč v tem obdobju šolanja ni potrebna, saj za pomoč tem mladostnikom obstajajo drugi mehanizmi, nekaterim pa se surdopedagoška pomoč določenim mladostnikom še vedno zdi smiselna in bi si želele, da bi jim bilo v nekaterih primerih omogočeno izvajanje ur tudi v srednješolskem obdobju. V kasnejših obdobjih pridejo v ospredje drugačne težave in potrebe, zaradi katerih je pomoč surdopedagoga ponekod potrebna tudi takrat. Več je dela na socialnem področju, razvija nju samostojnosti in samozagovorništva ali pa se težave pojavijo zaradi večjih zahtev na jezikovnem področju. Eden izmed predlogov za izboljšave na tem področju je pomoč učencem devetega razreda pri izbiri ustreznega srednješolskega programa, ki mu bodo zmožni slediti. S tem bi se zmanjšala potreba po pomoči v srednješolskem obdobju, te ure pa bi namenili pogostejšemu izvajanju ur v predšolskem obdobju, ko je razvoj otroka najbolj pospešen. Kot sta izpostavili dve izmed surdopedagoginj, bi za trenutno število otrok, ki potrebujejo dodatno strokovno pomoč, potrebovali večje število surdopedagogov.
V literaturi in odgovorih intervjuvank je razviden poudarek na možnosti šolanja gluhih in naglušni otrok v različnih programih vzgoje in izobraževanja ter v različnih vzgojno-izobraževalnih ustanovah in na individualni odločitvi o izbiri programa za posameznega otroka ali mladostnika. Gluhota in naglušnost kot taki ne vplivata na kognitivne sposobnosti in zmožnost učenja. To se sicer lahko spremeni ob pomanjkanju zgodnje, ustrezne in kvalitetne pomoči ter podpore. H kvaliteti poslušanja poleg ustrezne slušne (re)habilitacije pripomorejo tudi raznoliki ter individualno nastavljeni slušni in tehnični pripomočki. Za večino gluhih in naglušni otrok so vzgojno-izobraževalni programi s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo tako prava izbira. Ker za vse na ta način ne moremo ustrezno poskrbeti, pa je potrebno poudariti obstoj različnih institucij, ki izvajajo vzgojo in izobraževanje. Kot sta poudarili dve izmed intervjuvank, moramo biti pozorni tudi na prehajanje med programi, kadar je to primerno in potrebno. Kljub temu da otrok šolanje prične na specializirani ustanovi, lahko ob kasnejši presoji le-to nadaljuje v večinski šoli ali vrtcu in obratno. S specifičnimi pogoji se soočajo gluhi otroci, ki uporabljajo znakovni jezik. Ena od intervjuvank je predlagala, da bi bilo morda smiselno razmisliti tudi o drugačnih oblikah vzgoje in izobraževanja zanje, pri čemer omenja dvojno socializacijo v znakovnem jeziku in jeziku okolja. Opozarja na socialni vidik vključevanja gluhih otrok, ki pogosto v teh primerih ni zagotovljen. Načrt izobraževanja gluhih in naglušnih otrok naj bi namreč naslavljal govorno-jezikovne sposobnosti ter akademske spretnosti, hkrati pa vzpodbujal socialni razvoj, dobro emocionalno počutje in pozitivno
84
samopodobo (»Effects of hearing loss on development«, 2015). Takšni načini vključeva nja gluhih in naglušnih oseb v našem prostoru še niso našli svojega mesta.
Zaradi majhnega števila sodelujočih rezultatov raziskave ne moremo generalizirati. Naš cilj ni bil pridobiti čim večjega števila odgovorov, temveč pridobiti poglobljene odgovore. Prav tako smo z delno strukturiranim intervjujem omogočili, da surdopedagoginje izpostavijo problematike in teme, ki jih prvotno nismo načrtovali. Odgovori tako nudijo dober vpogled v trenutno stanje nudenja dodatne strokovne pomoči s strani mobilnih surdopedagogov in možne izboljšave na tem področju.
Izvedba intervjujev je potekala v času razglašene epidemije, zato smo le en intervju izvedli v živo. Vsak medij prinese s sabo svoje specifike, zato bi bili intervjuji najbrž vsaj nekoliko drugačni, če bi bili izvedeni v živo. Pri analizi intervjuja je pomembno upoštevanje neverbalne komunikacije, intonacije in poudarkov, kar je pri spletni izvedbi oteženo oziroma se delno izgubi. Prav tako je med intervjuji prihajalo do blažjih šumov in tehničnih motenj, težje pa je preko spletnega kanala tudi vzpostaviti medsebojno zaupanje in pristen kontakt z intervjuvancem. Vseeno lahko presodimo, da v večji meri ti razlogi na rezultate raziskave niso vplivali.
Izvedena raziskava omogoča številne nadgradnje in odpira nadaljnja raziskovalna vprašanja.
Vsekakor bi se lahko bolj poglobili v posamezne vidike raziskave, na primer v sodelovanje z drugimi strokovnimi delavci ali prostorsko in materialno problematiko. Zanimivo bi bilo raziskati izvajanje dodatne strokovne pomoči v posameznih obdobjih šolanja. Različni načini izvajanja med ustanovami ter različna mnenja o potrebi takšnega načina pomoči in podpore so se pokazali predvsem v srednješolskem obdobju. Manj je o tej tematiki tudi zapisanega v literaturi. Dalje bi bilo protokol intervjuja smiselno preoblikovati v anketni vprašalnik in zajeti večje število mobilnih surdopedagogov, da bi rezultate lahko posplošili. Vse več je tudi surdopedagogov, zaposlenih na posameznih šolah in vrtcih. Njihovo delo prinaša nekatere razlike v primerjavi z mobilnimi surdopedagogi – ustanova, na kateri izvajajo pomoč, je njihova matična ustanova, imajo več stika z drugimi strokovnimi delavci na matični ustanovi ter z vodstvom, razdalje med enotami so manjše, vseeno pa je med njimi tudi veliko podobnosti – obe skupini pokrivata več enot šole ali vrtca, imata stik z velikim številom strokovnih delavcev, prostorski in materialni pogoji niso enaki v vseh enotah in še bi lahko naštevali. To področje je v Sloveniji še popolnoma neraziskano, zato bi se v prihodnje lahko dotaknili tudi te teme.
85