Dojemanje in sprejemanje pritiska družbe glede materinstva pri mladih ženskah .37

Kategorija družba in materinstvo prikazuje raven sprejemanja (ne)materinstva v družbi, v kateri še vedno po malem velja prepričanje, da je biti brez otrok nenavadno, zaradi česar mlade ženske rešitev najdejo v ignoriranju komentarjev okolice. Današnja družba je sicer v povezavi z materinstvom bolj usmerjena v stabilne pogoje pred otrokom ter postavlja kariero kot prioriteto. Prav tako je materinstvo na delovnem mestu postavljeno v ozadje, oziroma je lahko celo ovira za delodajalce in kariero ženske, le-te pa si morajo svoje pravice na delovnem mestu izboriti.

Sprejemanje (ne)materinstva v družbi se precej razlikuje v različnih okoljih, v katerih smo, saj so po navadi ljudje iz mest bolj odprti glede sprejemanja odločitev posameznika (»[ … ]bolj iz mest, se mi zdi, da so bli ful bolj odprti glede tega, al boš mel otroka al pa pač ne [ … ]«), medtem ko so ljudje na vasi konzervativnejši (»[ … ] se mi zdi, da je vseeno nekak bolj tak, pač te čudno pogledajo, če rečeš, ja, jaz pa ne bom mel otrok [ … ]«). Je pa večini krajev skupno, da se pri poročenih pa tudi neporočenih parih pojavljajo vprašanja, kdaj bo čas za otroka, ali je že kaj novega in podobno, saj se od parov pričakuje, da bodo imeli otroka (»[ … ]že s kakimi vprašanji recimo, če vidijo kak poročen par, al pa par, ki živi skupaj pa to, pa sprašujejo, ja kdaj boš pa ti mela otroke ne [ … ]«). V nasprotju s pričakovanji pri poročenih parih pa se ljudem pri mladih starših pojavljajo pomisleki, ali je bil otrok morda ''nesreča'', saj težko verjamejo, da bi mlada posameznica načrtno imela otroka (»Po moje je pomislek vseh najprej to, če je bil otrok načrtovan al pa mogoče nesreča, ker se mi zdi, da večina najprej, ko vidi mlado mamo, pomisli, eh to je ziher bla nesreča [ … ]«). Splošno gledano sicer mlade ženske doživljajo družbo kot bolj sprejemajočo nematerinstvo (»[

… ]se mi zdi, da je zdaj že bolj sprejemljivo to [ … ]«) ter jim je všeč, da se širi pozitivno sporočilo, da je tudi odločitev, da otroka ne želiš, v redu (»[ … ]mi je všeč, da se danes več širi to neko sporočilo al pa sprejemanje, da je okej, če nimaš otroka [ … ]«). Družba

38

je v zadnjih desetletjih precej napredovala, predvsem v pozitivni smeri, in se naučila sprejemati marsikaj, zato tudi odsotnost želje po materinstvu ni več napačna (»[ … ] mislim, da je zdaj v družbi že res vse tak daleč prišlo, pač da vse sprejemamo, tak ko je… mogoče, da pač če se nekdo ne odloči za otroka, ker ga pač noče met, da noben več ne gleda na to, da je nekaj s tem fejst narobe [ … ]«). Bolj odprto razmišljanje in sprejemanje ljudi je doprineslo tudi k razbijanju stigme o ženskah brez otrok, ki sedaj več niso dojete kot grozno nesrečne in osamljene (»[ … ] se mi zdi v redu, da majo ljudje dosti bolj odprto razmišljanje, da ni več to tak grozno, da če je ženska sama, brez otrok, da je nesrečna, ker včasih je to tak blo pač dojeto… tak da se mi zdi to v redu, pa sem vesela, da se spodbuja tut to, pa razbija ta neka stigma…«). Ena izmed intervjuvank sicer bistvene spremembe v družbenem sprejemanju življenja brez otrok ne vidi, saj so se tudi včasih ženske odločale, da ne bodo imele otrok, in dvomi, da so jo zaradi tega obrekovali (»[ … ] pač zdi se mi, da je takih žensk tut takrat blo precej, da niso se takrat kaj bolj na njo spravljali pač zaradi tega, ker je sama al pa ker nima otrok [ … ]«). Se pa odpira zanimivo vprašanje, ali sta ta odprtost in sprejemanje res pristna, saj se včasih zdi, da smo kot družba hkrati tako sprejemajoči kot nesprejemajoči glede odločitev posameznika (»[ … ] se mi zdi, da smo bolj odprti, ampak tut hkrati nismo bolj odprti za to, kak se nekdo odloči [ … ]«), prav tako se še vedno pojavljajo negativni komentarji na temo nematerinstva (»[ … ] ampak ja, definitivno so še negativni komentarji na to temo, ja.«).

Mlade ženske se pretežno strinjajo, da velja v družbi odločitev za življenje brez otrok za nenavadno, saj veliko ljudi še vedno čudno gleda žensko, ki ne želi otrok, deležne pa so tudi neprimernih komentarjev (»[ … ]je še vedno ful tega, da če ženska noče otroka, da jo gledajo, kot da je čudna, pa komentirajo pa tak [ … ]«), kar je na lastni koži izkusila tudi intervjuvanka sama (»[ … ]dejansko ja, da kao sem čudna, ker nočem met otrok [ … ]«).

Rešitev za spoprijemanje s podobnimi komentarji so mlade ženske našle v ignoriranju komentarjev okolice. Čeprav komentarji intervjuvanko še vedno včasih zmotijo, sedaj tega več ne pokaže, oziroma sploh več ne reagira na komentarje ali pa le na kratko pove, da je to njena odločitev (»[ …]sploh nekak več ne reagiram, pač ne pokažem, da me to zmoti, čeprav včasih sem, zdaj pa samo rečem, da je pač to moja odločitev, in je to to, ne [ … ]«), občasno pa posamezniku, ki ga zanima več, pojasni, da je kariera prioriteta in da otrok preprosto ne želi (»[ … ]pač razen, če bi me kdo kaj več o tem

39

spraševal, pač pojasnim, da je meni kariera na prvem mestu in da sem se pač tak odločla… v kaj več se pa ne spuščam potem več…«). Komentarje mlade ženske zaznavajo tudi v povezavi z ustvarjanjem družine, predvsem številom otrok, vendar je tudi tukaj edina rešitev, da se na komentarje ne ozirajo ter vztrajajo pri svoji odločitvi (»[ … ] nekomu rečem, da bi mela tri otroke, že komentirajo, jo,j to je pa preveč, tak da pač karkoli rečeš, je lahko čudno. Ampak meni je pač vseeno, če sma se midva tak odločla, je pač to najina stvar ne [ … ]«).

Tako kot mladi je tudi družba usmerjena v stabilne pogoje pred otrokom, predvsem se močno spodbuja zagotavljanje stabilne službe in bivanjskih pogojev pred ustvarjanjem družine (»[ … ] se mi zdi, da je naša kultura bolj usmerjena v to, da pač ja,v mej otroka, sam najprej mej službo, pa stanovanje, pol šele otroka ne [ ... ]«).

Kariero kot prioriteto v družbi na tak način doživljajo tudi mlade ženske, vendar se intervjuvanki dejstvo, da je vse vezano na kariero, zdi narobe (»[ … ]se mi mogoče zdi narobe pri nas, da je vse precej na kariero vezano [ … ]«). Je pa po drugi plati dobro, da imamo sedaj ženske možnost ustvariti nekaj svojega tudi v poslovnem svetu, saj je bilo v preteklosti bolj samoumevno to, da je bila ženska doma in skrbela za družino, zaradi česar je bilo dokaj logično, da je zgodaj imela tudi otroke, sedaj pa se lahko več žensk posveča karieri in ne le družini (»[ … ] zdaj pa mamo tut ženske nekaj svojega, pa kariero pa to in pač mogoče potem otrok pride za vsem tem… pač ker v prejšnjih letih pa je bla pač ženska doma pa je skrbela za družino in itak je blo bolj nekak logično, da si mel hitro otroka [ … ]«). Tako je sedaj končno več poudarka tudi na željah ženske, kar je mogoče opaziti predvsem na socialnih omrežjih, ki žensko spodbujajo k delu na sami sebi in svojih željah (»[ … ] se vedno več to poudarja, pač na socialnih omrežjih pa to, da ženske ne želijo otrok, al pa da pač se ženska posveti karieri pa dela na sebi [ … ]«). Se pa zaradi intenzivnega posvečanja karieri obeh partnerjev pojavlja težava, da kljub želji po otroku na koncu zaradi dela zmanjka časa za družino (»[ … ]pa tut se mi zdi, da dosti teh parov, ki se odločijo, da bodo delali na karieri pa potem na otroku, pač torej, da majo načrt met otroka, ampak jim potem zmanjka časa…«).

Mlade ženske opažajo, da je dandanes materinstvo ovira za delodajalce in kariero, saj se ženske velikokrat soočajo s težavami na delovnem mestu, ker delodajalci žensko, ki ima otroka, dojemajo kot pogosto odsotno, kar oteži tako pridobitev službe kot njen obstanek (»[ … ] ker vem, kaki so delodajalci današnje dneve, da že itak težko službo dobiš, pa se mi zdi, da ja, ker dosti firm gleda, kao ta ma pa otroka, ziher je ful

40

ne bo v službo [ … ]«). Nekaterim ženskam težavo predstavlja predvsem dejstvo, da morajo šefu povedati za nosečnost in da odhajajo na porodniški dopust (»[ … ]da je verjetno težko ženski it k šefu pa rečt, da je noseča pa da je eno leto ne bo ne [ … ]«).

Prav tako ostaja strah, da bodo po vrnitvi v službo degradirane, torej, da bodo dobile slabše delovno mesto ali celo izgubile službo (»[ … ] ker dostikrat slišiš ženske, ko jamrajo ne, pa pol ne dobijo službe za nazaj, al pa dobijo slabšo delovno mesto [ … ]«). Dogaja se tudi, da so na intervjujih za službo ženske soočene s vprašanjem, kdaj nameravajo imeti otroka, zaradi česar bi dejstvo, da intervjuvanka že ima otroka v teh letih, lahko predstavljalo prednost v službi, čeprav tudi to ni nujno res, saj to ne zagotovi, da ženska drugega otroka še dolgo ne bo imela (»Se mi zdi, da v teh časih, ko je to tak pomembno, ko te na razgovorih sprašujejo, če nameravaš met otroka, se mi zdi, da kr pomaga, če ga že maš, ne, ker to pomeni, da ga pol nekaj časa kao ne boš mel, čeprav to je tut pač malo tak ne, ni nujno«).

Pravice žensk na delovnem mestu so velikega pomena predvsem za prihajajoče generacije žensk, mlade ženske pa se kljub težavam na delovnem mestu strinjajo z na primer odhodom na porodniški dopust, saj je prav, da je mati prvo leto doma (»[ … ] zdi se mi prav, recimo, da je mama doma prvo leto [ … ]«). Pri nas prav tako redko katera ženska izkoristi pravico do skrajšanega delovnika, v katerem intervjuvanka vidi smisel, a je morda manj odobravano in poznano kot drugod po svetu (»[ … ]bi se mi zdelo prav še, čeprav to je pri nas zaradi naravnanosti v gospodarstvo malo težje, da bi pač ženske lahko pol še skrajšani delovni čas delale… sam redkokatera ženska to dejansko izkoristi ne [ … ]«).

3.2.4 Izkušnje mladih žensk s sprejemanjem (ne)materinstva v ožji socialni mreži, npr. družini, prijateljih, šoli itd.

Kategorija ožje okolje in materinstvo prikazuje, kakšne izkušnje imajo mlade ženske z dojemanjem teme (ne)materinstva v ožjem okolju in kakšen je vpliv ožje družbe na željo po otrocih. Dotakne pa se tudi pogovora o temi materinstva med prijatelji mladih žensk.

(Ne)materinstvo v ožjem okolju je tema, ki je še vedno zelo tradicionalno obarvana, saj mlade ženske materinstvo v ožjem okolju doživljajo kot pričakovano, sploh v primeru dobrega zdravja (»[ … ] pač ker nimamo nekih bolezni, oziroma ni noben ne vem, mentalno al pa gibalno oviran, se mi zdi, da pač je nekak pričakovano, da maš

41

potem otroka [ … ]«), prav tako bi intervjuvanko zaradi vednosti, da otroke lahko ima, znanci čudno gledali, če bi se odločila, da jih ne želi imeti (» [ … ] moji bližnji oziroma tisti, ki me poznajo, da bi lahko mela otroka, pa da ga nočem met, bi me ziher čudno gledli [ … ]«). Tudi v primeru, da je par že dolgo skupaj in še nima otrok, se pogosto pojavljajo komentarji in vprašanja, saj je ljudem nenavadno, da par nima otrok (»[ … ] če sta dva že dolgo skupaj, pa da se ne odločita za otroka, pol se po navadi začne malo govorit, ja zakaj nimata, pa če mogoče ne moreta met, al zakaj [ … ]«). Podoben pritisk je doživljala tudi intervjuvanka, ki je na družinskih kosilih pogosto poslušala vprašanja, kdaj bosta s fantom imela otroka, in želje staršev, da bi postali stari starši, vendar se je takšne situacije naučila obvladovati (»[ … ]pač predvsem od babice al pa tut od staršev, ko sem mela še prejšnjega fanta, pa so kdaj komentirali, ja kak bi blo fajn, da bi jaz že bla babica, al pa prababica ne… al pa ko greš na kaka družinska kosila, ja kdaj bota pa vidva mela otroke pa tak ne… tak da ja, je na nek način nek pritisk, ampak ga moreš znat na pravi način hendlat [ … ]«). Kljub temu da je intervjuvanka že povedala, da otrok ne želi, pa njena družina še vedno upa oziroma verjame, da bo spremenila mnenje in odločitev ter na koncu otroka vendarle imela (»[

… ] pa saj tut moja dva, pač sicer se nismo nikol tak ful menli o tem, ampak, ko sem omenla, da ne bi mela otroka, sta bla najprej, ja pa saj to se bo še spremenilo, saj pol boš ziher mela itd. [ … ]«). V nasprotju s to situacijo, pa družina druge intervjuvanke kljub želji, da bi dobili vnuke, pritiska ne bi izvajala, če bi se sama odločila nasprotno (»Jaz mislim, da tu ne bi blo nekih komplikacij, če recimo jaz ne bi htela met otrok, pač itak si želijo postat babice pa dedki, tak da mogoče s tega vidika bi blo malo tak, ampak drugače pa nekih pritiskov pa mislim, da ne bi izvajala no [ … ]«). Podobno izkušnjo ima še ena intervjuvanka, katere starši bi kljub pričakovanju materinstva njeno morebitno odločitev o življenju brez otrok sprejeli (»[ … ]ne bo me noben čudno gledal, če jih ne bi mela, ampak če bi zdaj vprašala starše, če mislita, da bom mela otroke, bi verjetno oba rekla ja.«).

Mlade ženske doživljajo tudi vpliv ožje družbe na željo po otrocih, in sicer v smislu, da čutijo indirektni pritisk pri prijateljicah, ki že imajo svoje otroke, saj bi na koncu tudi one imele otroke, ker jih ima njihova družba (»[ … ]zaradi kolegic, ki pač že majo otroke, se mi zdi, da je tu bolj nek pritisk… ampak ne tak, da pač bi mi one rekle, da zdaj pa mej otroka, ker ga mamo me, ampak nekak pač, ker si v taki družbi.«)

42

Pri mladih je tema materinstva med prijatelji večinoma dobro sprejeta in o njej se mlade ženske pogovarjajo. Intervjuvanke opažajo, da bi prijateljice imele otroke, vendar v kasnejših letih, morda v obdobju desetih let (»[ … ]drugače pa se moja družba, mislim, da bolj nagiba k otrokom v kasnejših letih kot zdaj, torej mogoče najprej kariera, pa potem v obdobju desetih let… tut kdaj če se pogovarjamo, ne vem, ja bi meli, ampak ne še zdaj [ … ]«), saj bi si, kljub temu da imajo otroke rade, najprej želele nekaj ustvariti (»[ … ]se majo načeloma ful rade otroke, ampak bi recimo mele komaj potem, ko si nekaj ustvarijo recimo, ne še zdaj [ … ]«). Se pa dogaja, da so tudi prijatelji mnenja, da otroka moraš imeti in jim je odločitev za materinstvo samoumevna (»[ … ] pa pač tut v moji družbi prijateljev so tut načeloma vsi tega mišljenja, da pač morš met otroka ja [ … ]«). Nekaterim mladim pa se vseeno zdi, da je imeti otroka v teh letih prezgodaj, predvsem zaradi finančne odvisnosti od staršev in dodatnega prilagajanja, ki ga takšna situacija zahteva od družine (»[ … ]zaradi določenih okoliščin, predvsem mogoče zaradi tega, ker nima neke finančne stabilnosti zdaj in bi veliko padlo tudi na njeno družino in se nam mogoče zdi malo prehitro [ … ]«). Prijatelji mlade ženske, ki je želela imeti mlada otroka, so za njeno odločitev že od nekdaj vedeli ter posledično tudi pričakovali, da bo imela hitro otroka, kar so kasneje tudi zelo dobro sprejeli (»Jaz mislim, da če se recimo mene osebno dotaknema, mislim, da so pričakovali, da bom mela hitro otroka, am, ampak, tak drugače pa mislim, da je dobro blo sprejeto no [ … ]«), podobno izkušnjo, ko prijatelji sprejemajo njeno odločitev, da ne želi biti mama, in je zaradi te odločitve nikoli niso nadlegovali, pa ima tudi druga intervjuvanka (»[ … ] pač tisti, ki me ful poznate, tak vete, kak je moja odločitev, pa me niste nikol nekaj gnjavli [ … ]«).

43