Ugotovitve empiričnega dela se večinoma povezujejo s teoretičnimi izhodišči, vendar ne popolnoma. Mlade ženske sicer res doživljajo več svobode pri odločitvi za materinstvo, vendar je v družbi, kljub napredku, le-to še vedno precej pričakovano, sploh v ožjem in bolj konzervativnem okolju, kar nakazuje, da je ta svoboda, ki jo ženske čutijo, bolj ali manj navidezna. Jacques in Radtke (2012) pišeta, da materinska vloga še vedno predstavlja močan ideal ženskosti in sestavni del tega, kako današnje mlade ženske gradijo svojo identiteto. Na podlagi analize sama menim, da sicer intervjuvanke svojo identiteto gradijo bolj na kariernih in drugih ciljih, saj večini materinstvo ne predstavlja več osrednje življenjske vloge. Intervjuvanki, ki je že mamica, materinstvo sicer predstavlja pomembno vlogo, za katero je vesela, da jo lahko izkusi, vendar ima hkrati tako kot ostale intervjuvanke tudi druge cilje, povezane z bodočim poklicem ter drugimi interesi, tako da materinstvo ne predstavlja glavne življenjske vloge. Je pa v družbi še vedno mogoče v določeni meri zaznati enačenje materinstva z idealom ženskosti. Odločitev za življenje brez otroka sicer ni več dojeta kot napačna in sebična, vendar pa takšna odločitev v družbi še vedno povzroči kak začuden pogled in negativne komentarje. Se pa ženske, ki se odločijo, da otrok ne bodo imele, sedaj počutijo bolj samozavestne in svobodne to javno izraziti ter za odločitvijo stati, saj se zavedajo, da imajo nadzor nad svojim življenjem in postavljenimi prioritetami, kar se mi zdi velik napredek.
Mlade ženskev Sloveniji se, tako kot nakazujejo podatki o starosti pri prvem otroku, za otroke res odločajo pozneje, kot so se pred nekaj desetletji, sama pa na podlagi ugotovitev sklepam, da je razlog v veliki meri v dejstvu, da je izobrazba danes toliko cenjena, kot je bila včasih družina, zato se mladi sedaj raje najprej posvetijo izobraževanju, ki jim bo zagotovilo boljše zaposlitvene pogoje in jim omogočilo, da bo prihodnost brez večjih finančnih skrbi. Tudi ženske se dandanes osredotočajo predvsem na kariero in doseganje zastavljenih ciljev. Ker se od njih pričakuje, da bodo imele pred ustvarjanjem družine stabilno službo in dobre bivanjske pogoje, povrh vsega pa tudi delodajalci od njih pričakujejo vedno več, menim, da v svoji odločitvi za materinstvo pravzaprav niso tako svobodne, kot bi lahko bile. Lahko bi rekli, da jim družba sedaj postavlja drugačne nevidne omejitve kot nekoč, ki pa jih ženske sicer dojemajo kot prednosti, saj menijo, da jim je omogočeno večje udejstvovanje v družbi.
49
Je pa dejstvo, da na račun tega velikokrat trpi družinsko življenje, ženske pa se soočajo z različnimi občutki tako krivde kot tega, da ne storijo dovolj. Da je izbira za ženske pravzaprav bolj omejitev kot svoboda, menita tudi Jacques in Radtke (2012).
Zavedam se, da ima moja raziskava svoje omejitve, predvsem zato, ker sem vanjo zajela le štiri mlade ženske, kar nikakor ne predstavlja teoretske zasičenosti vzorca.
Kot sem si zadala na začetku raziskovanja, sem poskušala zajeti mlade ženske različne starosti v razponu od 21-27 let, ki še študirajo, saj sem želela videti, ali je pri starejši mladi ženski razmišljanje o družini kaj drugačno. Menim, da večjih razlik med intervjuvankami sicer ni bilo, morda bi lahko sklepali le, da najstarejša intervjuvanka sedaj na koncu študijske poti več in bolj poglobljeno razmišlja o samostojnem življenju s partnerjem in otroku v naslednjih nekaj letih kot pa na primer najmlajša intervjuvanka, ki pri svojih letih o takšnih načrtih še ne zamišlja. Je pa res, da je to v veliki meri odvisno tudi odosebnih prioritet in (ne)možnosti izbir, ki pa so do določene mere tudi kulturno in družbeno pogojene, zato bi lahko bili rezultati drugačni. Tudi dejstvo, da sem intervjuvala samo študentke, je v veliki meri vplivalo na rezultate, saj bi bilo stanje najbrž drugačno, če bi zajela tudi ženske, ki so se po končani srednji ali poklicni šoli zaposlile. Mladim ženskam študentkam dokončanje študija in izobrazba sedaj pričakovano predstavljata prioriteto, kar posledično vpliva na njihovo načrtovanje družine, prav tako jih ima večina zaradi terciarnega izobraževanja višje karierne cilje in želje. V nasprotju z mladimi ženskami študentkami mladim ženskam, ki so že zaposlene, sedaj izobrazba ne predstavlja več prioritete, zato bi bilo zanimivo videti, kako dojemajo pomembnost izobrazbe v naši družbi in kako v teh letih gledajo na ustvarjanje družine ter usklajevanje materinstva s službo. Zagotovo bi bilo koristno opraviti raziskavo pri večjem številu udeleženk, saj bi tako lahko zajeli več žensk različnih starosti, etničnih skupin, upoštevali različne stopnje izobrazbe in dobili bolj celostno sliko tega, kako mlade ženske dojemajo in načrtujejo družino.
Ena izmed omejitev moje raziskave bi lahko bila tudi ta, da sem dve intervjuvanki bolje poznala, saj smo prijateljice že iz srednje šole, kar bi lahko vplivalo na odgovore, ki sta mi jih podali. Sama sicer menim, da je bila ta situacija tukaj prednost, saj sta vedeli, da mi lahko zaupata, prav tako smo se o takšnih temah že pogovarjale, zato sta bili pri odgovarjanju iskreni in zares podali svoje mnenje. Pri ostalih dveh intervjuvankah, ki me sicer poznata, vendar le preko prijateljev, pa bi lahko bil zadržek ravno to, da ne bi vedeli, koliko mi lahko zaupata. Sicer sem vsaki intervjuvanki poudarila, da bo najin
50
pogovor ostal anonimen in da lahko kakršnekoli zadržke povesta ali na vprašanje ne odgovorita, vendar menim, da smo uspele ustvariti zelo sproščeno vzdušje, zato zadržkov nisem začutila niti jih niso izrazile.
Ena izmed omejitev, ki jih na začetku pisanja diplomske naloge nisem pričakovala, pa je zagotovo situacija s korona virusom, ki je do neke mere vplivala na moje raziskovanje. Zaradi omejitve osebnih stikov in zagotavljanja varnosti sem morala intervjuje namreč opraviti preko video klica namesto v živo, kot je bilo sprva načrtovano. To je s seboj prineslo določene prilagoditve, kot na primer iskanje primernega časa za pogovor, da naju z intervjuvanko med pogovorom nihče ne bi motil ali ogrozil zaupnosti, ki sem jo obljubila. Prav tako se je, zaradi pogovora preko kamere, nekoliko izgubil pristni osebni stik, ki ga lahko vzpostaviš le v živo, vendar mislim, da smo glede na situacijo pogovore izvedle ustrezno.
Temo diplomske naloge vidim kot pomembno za socialno pedagogiko, predvsem za področje dela z mlajšo populacijo, na primer obdobje srednje šole, kjer mladi šele pričenjajo s poglobljenim razmišljanjem o prihodnosti, odnosih in družini. Zdi se mi namreč, da se v tem obdobju premalo pozornosti namenja temam, kot so odločitev za življenje brez otrok, ženski vlogi in materinstvu, mlada dekleta pa večinoma zaradi velikega vpliva in pričakovanja ožjega okolja ne dobijo podpore pri razmišljanju in odločitvah, ki so izven družbenih okvirov. Menim, da lahko socialni/e pedagogi/nje mlajšim dekletom pomagamo razširiti obzorje izven pričakovanj okolja in jih pri odločitvah glede materinstva, kariere in drugih življenjskih ciljev opolnomočimo, da bodo lahko brez strahu sprejemale svoje odločitve in svoje življenje oblikovale, kot ga same želijo.
Pomembno se mi zdi tudi to, da se v socialni pedagogiki zavedamo dejstva, da je svobodna odločitev za materinstvo do neke mere navidezna, saj so mlade ženske v današnji družbi obremenjene z drugimi področji, ki s svojimi pričakovanji in zahtevami velikokrat narekujejo potek njihovega življenja, s tem pa vplivajo tudi na odločitve glede materinstva. Morda bi s tem zavedanjem socialni/e pedagogi/nje lahko mladim dekletom pomagali/e pri zgodnjem iskanju ravnovesja in jih opremili/e z načini spoprijemanja, da bi jim v prihodnosti nato morebiti olajšali situacije, ki jih v sodobnem svetu doživlja večina žensk.
51
Socialni/e pedagogi/nje bi lahko spremembe vzpodbujali/e tudi širše v družbi, da bi ljudje bolj sprejemali in manj obsojali ženske in njihove odločitve. Področje, ki zagotovo potrebuje še nekaj sprememb, je zaposlitvena sfera, kjer so ženske zaradi pričakovanj in omejitev delodajalcev pod močnim pritiskom, zato svojih pravic ne izkoristijo v celoti.
Socialni/e pedagogi/nje bi lahko ozaveščali/e o pritiskih, s katerimi se soočajo ženske na delovnem mestu in o katerih se v družbi skoraj ne govori, ter tako pripomogli/e k večjemu zavedanju družbe o obstoječih težavah. Pomembno bi bilo tudi družbo ozaveščati o pomembnosti sprejemanja različnih odločitev žensk, predvsem sprejemanja odločitve, da nekatere otrok ne želijo, saj bi se s tem lahko sčasoma ustvaril bolj pozitiven pogled na življenje brez otrok in bi se stigma, ki jo ob takšni odločitvi doživljajo mnogi pari, zmanjšala. Dolgoročno si moramo kot strokovnjaki prizadevati za družbo, ki bo naslednjim generacijam mladih žensk omogočila svobodnejšo odločitev glede materinstva in jih podprla pri ustvarjanju življenja po njihovih željah.
Sedaj, ko za nazaj reflektiram svoj proces dela, menim, da je bil najtežji del začetek pisanja diplomskega dela, saj sem se kar dolgo ukvarjala z iskanjem teme, ki bi me zanimala in ki bi bila primerna za diplomsko delo. Na koncu sem prišla do odločitve, da bi bila tema materinstva prava zame, saj me kot precej družinsko naravnano osebo taka tema že od nekdaj zelo zanima, o njej se rada pogovarjam in raziskujem mnenja drugih. K tej temi raziskovanja me je spodbudilo tudi dejstvo, da imam v svoji družbi prijateljice, ki že imajo pri teh letih otroka, in tudi takšne, ki že od nekdaj vedo, da otrok ne želijo. Prav zaradi tega sem želela bolj poglobljeno raziskati, kako mlade ženske dojemajo materinsko vlogo in kako se soočajo s pritiski okolja.
Priznati moram, da sem med procesom pisanja teoretičnih izhodišč začela tudi pri sebi opažati, da materinstvo pri ženskah nekako podzavestno pričakujem. Sicer menim, da sem precej liberalna in sprejemajoča, tudi kar se tiče drugačnih odločitev žensk, vendar sem sedaj opazila, da sem življenje brez otrok vedno dojemala kot malo nenavadno, saj se mi je zdelo, da otroci prinesejo veliko veselja in da je brez njih življenje nekako prazno. Sicer svojih prijateljic, ki otrok ne želijo, nikoli nisem obsojala, saj pri njih čutim, da si tega res ne želijo, in se zavedam, da je tako zanje tudi najbolje. Sem pa sedaj, med procesom pisanja diplome in izvajanja intervjujev, veliko razmišljala o svojih stališčih glede materinstva in prišla do spoznanj, da sem tudi jaz zaradi vzorcev primarne družine veliko časa materinstvo jemala kot samoumevno. To se sedaj, ko
52
sem starejša in obkrožena z družbo, ki ima glede te teme precej različna mnenja, spreminja in tudi sama vidim, da otroci niso nujno izpopolnitev življenja vsakega človeka, temveč so prioritete mladih danes zelo drugačne. Tudi jaz, tako kot veliko mladih, kot prioriteto sedaj namreč postavljam izobrazbo in si pred ustvarjanjem družine želim ustvariti kariero, ki me bo veselila ter mi omogočila dobro prihodnost.
Morda sta ravno moja naravnanost k izobrazbi in dejstvo, da je tudi večina moje družbe šolanje nadaljevala na terciarni ravni, pripomogla k temu, da sem v svojo raziskavo vključila le mlade ženske, ki so študentke in ne tudi tistih, ki so se po končani srednji šoli zaposlile. Mlade ženske, ki si otroke želijo že sedaj, sama zelo občudujem, saj menim, da je usklajevanje študija in materinstva precejšnja odgovornost, na katero moraš biti dobro pripravljen, se mi pa zdi lepo, če imaš otroke mlad.
Če se dotaknem še procesa raziskave, menim, da bi morala biti pri intervjujih natančnejša. Po prebiranju pogovorov in analizi sem namreč ugotovila, da sem pri nekaterih intervjuvankah zastavila določena vprašanja, ki jih pri drugih nisem, ali pa pri nekaterih nisem dovolj podrobno zastavila vprašanja, zaradi česar je bil odgovor manj natančen kot pri drugih. Eden izmed vzrokov je ta, da so nekatere izpostavile določene stvari, ki so nato pogovor peljale v drugačno smer, zaradi česar sem morda pozabila postaviti še kakšno podvprašanje, ki sem ga postavila pri drugih, težavo pa sem imela tudi s tem, da intervjuvanka, ki otrok ne želi, na vsa vprašanja ni mogla odgovoriti tako kot ostale, na kar bi lahko bila bolje pripravljena z drugačnimi vprašanji, ki bi še bolje razjasnjevala njen vidik.
Sem pa sedaj ob koncu pisanja diplomskega dela s svojo temo zadovoljna, saj je tudi meni izjemno koristilo, da sem se poglobila v to tematiko. Menim, da bi morali mladi, predvsem ženske, o temi izbire oziroma odločitve za materinstvo in tudi o težavah z usklajevanjem lastnih kariernih in osebnih ciljev z materinstvom veliko več govoriti oziroma se med seboj o tem pogovarjati, saj bi mlade ženske tako lahko dobile podporo in potrditev, da v soočanju s takšnimi odločitvami niso same.
53