Odločitev za življenje brez otrok

Materinstvo se torej prestavlja na kasnejša leta, na čas, ko je ženska zaključila izobraževanje, dobila službo in si ustvarila dovolj stabilen odnos, da je pripravljena na naslednji korak – materinstvo. Vendar pa je zadnja leta v porastu še en pojav, in sicer življenje brez otrok, za katerega se odloča vedno več žensk.

V literaturi se najpogosteje omenjata dva tipa stanja brez otrok, in sicer prostovoljno in neprostovoljno. Pod pojmom prostovoljno stanje brez otrok razumemo odločitev posameznice oziroma posameznika, da nikoli ne bo imel otrok, ne glede na svojo biološko sposobnost za reprodukcijo. Na drugi strani pa je za neprostovoljno stanje brez otrok večinoma kriva neplodnost, lahko pa tudi razne bolezni ter nezmožnost najti ustreznega partnerja (Rajgelj, 2008). Sama se bom v tem delu posvetila prvemu tipu stanja brez otrok, torej prostovoljnemu, saj je ta posledica svobodne odločitve ženske in njenega partnerja.

Raziskovalci so prostovoljno stanje brez otrok poskušali razložiti s pomočjo teorij, katerih pristopi poudarjajo racionalno izbiro posameznika, in ideacijskih pristopov.

Slednji poudarja spremenjene vrednote in norme, racionalna izbira pa izpostavlja tehtanje prednosti in slabosti starševstva (Heaton in Jacobson, 1999, v Rajgelj, 2008).

Ena izmed karakteristik posameznikov, ki se prostovoljno odločijo za stanje brez otrok, bi naj bila ta, da materinstvo vidijo kot vsezajemajoče in nekompatibilno z ostalimi življenjskimi cilji. Za te posameznike naj bi bila odločitev, da otrok ne bodo imeli, edina možnost, da uresničijo svoje življenjske cilje (Veevers, 1980, v Maher in Saugeres, 2007).

Kot navaja Meyers (2001, v Kiguwa idr., 2009), so ženske, ki se ne odločijo za materinstvo, velikokrat podvržene stigmatizaciji, zaničevanju s strani tistih, ki materinstvo dojemajo kot naravno stanje oziroma vlogo vseh žensk. Razni diskurzi, predvsem družbeni, materinstvo predstavljajo kot obvezno za vse ženske, v skladu s temi diskurzi pa je ženska brez otrok posledično videna kot deviantna, neženstvena, sebična, celo nenaravna in psihološko motena (Gillespie, 2003, v Kiguwa idr., 2009).

Letherby (1994, v Sevón, 2005) meni, da je velikokrat težko biti ženska brez otrok, saj je težko razložiti osebne odločitve, izkušnje in lastno usodo, poleg tega pa ljudje zelo

16

radi dajejo neželene nasvete, ki so v povezavi z življenjem brez otrok lahko tudi zelo kruti.

Odločitev, da ženska ne postane mati, ni dovoljena alternativa na ravni družbenih diskurzov (Meyers, 2001, v Sevón, 2005). Tudi nekateri drugi raziskovalci so do sedaj že pisali, da odločitev za nematerinstvo med ljudmi ni videna kot prava odločitev za žensko, Letherby (1994, v Sevón, 2005), pa še piše, da je v današnji družbi resno vprašanje to, zakaj se ženskost enači oziroma združuje z žensko reproduktivno zmožnostjo. Meni, da je paradoksalno, da so ženske vzpodbujene, da merijo svojo pomembnost skozi materinstvo, hkrati pa je materinstvo v družbi zelo nizko cenjeno. Glede na to, da družba zelo očitno zavrača možnost nematerinstva in je takšna odločitev močno stigmatizirana, me zanima, kaj so lahko razlogi, da se posamezniki, predvsem ženske, kljub temu odločijo, da otrok ne bodo imele.

Ule in Kuhar (2003) vidita vzroke v tem, da ima vse več ljudi v življenju drugačne načrte in jim otroci več ne predstavljajo življenjskega cilja. Rajgelj (2008) dodaja, da ljudje danes odločitve o otrocih ne sprejemajo le zaradi svoje želje in čustvenih razlogov, temveč se, predvsem mladi, o otrocih odločajo na podlagi razmisleka in tehtanja razlogov, ki na koncu odločijo, ali bodo starševstvo sprejeli ali zavrnili. Belcher, (2000, v Sevón, 2005) pa meni, da lahko naraščajoča številka žensk brez otrok pomeni različne in medsebojno nasprotujoče stvari. Lahko na primer nakazuje, da se kulturni pritisk na ženske odločitve v zvezi z materinstvom postopoma zmanjšuje, ali pa hkrati nakazuje na to, da zaostrovanje zaposlitvene kulture ženske sili k temu, da zaradi obveznosti ostanejo brez otrok.

Konec osemdesetih let prejšnjega stoletja je avtorica Houseknecht, izvedla obsežno metaštudijo, v katero je zajela 47 raziskav, ki so po letu 1975 obravnavale tematiko prostovoljnega stanja brez otrok. Iz teh raziskav je izluščila nekaj razlogov, ki naj bi botrovali prostovoljni odločitvi za stanje brez otrok (Houseknecht, v Rajgelj, 2008):

• Kot najpomembnejše naj bi vprašani navedli svobodo kot alternativo odgovornosti za otroka. Ta svoboda naj bi posameznikom omogočala možnost samouresničenja, spontanosti, za večino pa je materinstvo predstavljalo odgovornost in samožrtvovanje.

• Kot drugi razlog so navajali grožnjo kvaliteti partnerskega odnosa, saj naj bi se s prihodom otroka zmanjšala intimnost in poslabšala komunikacija ter odnos.

17

• Kot tretji razlog pa je predvsem ženska populacija navedla karierne aspiracije.

Avtorica Velišček (2015) v prid življenju brez otrok navaja naslednja dejstva, ki naj bi veljala za osebe brez otrok:

• Ljudje brez otrok naj bi bili srečnejši, saj imajo v življenju druge stvari, ki jih izpolnjujejo, prav tako manj trpi njihov odnos s partnerjem.

• Življenje brez otrok omogoča boljše duševno zdravje, saj ni depresije, utrujenosti in izčrpanosti, o kateri pogosteje poročajo starši otrok.

• Pari brez otrok imajo več časa zase, denarja in zasebnosti, saj se ne odrekajo svojim interesom zaradi skrbi za otroke, prav tako so bolj fleksibilni in svobodni ter se lažje posvetijo svojemu partnerju.

Ule in Kuhar (2003) pišeta tudi o tem, da je danes vzgoja otroka postala nekakšna znanost, ki se je moramo naučiti. Obstaja namreč nešteto knjig, strokovnih nasvetov in vodil, ki naj bi predstavljali ''pravilno'' vzgojo. Neupoštevanje tega bi naj vodilo do nepopravljivih posledic, kot je neuspešnost otroka, uspeh pa je tisti, ki je pri vzgoji otroka v današnji družbi ključen. Otroštvo pravzaprav postaja vedno večji projekt, ki potrebuje nenehen nadzor, skrb in vodenje, otrok pa posledično odvisno bitje, ki potrebuje stalno prisotnost odraslih oseb, ki skrbijo za vse vidike njegovega življenja, dokler se ta odvisnost otroka ne konča. Prav zaradi rasti takšnih in podobnih zahtev, ki so povezane s starševsko vlogo, se vedno več parov raje odloči za življenje brez otrok (prav tam).

Predvsem so z raznimi nasveti in vodili za vzgojo obremenjene ženske, ki lahko na vsakem koraku preberejo nov nasvet, kako biti dobra mama, kako vzgajati in kaj vse delajo narobe.

Ženske zaradi močnega odklonilnega odnosa družbe še vedno redko priznajo, da si otrok preprosto ne želijo. Ta tema namreč za večino ljudi še vedno predstavlja velik tabu, saj odpira neprijetne pogovore in s tem sproža negativna čustva. Veliko ljudi zaradi teh občutkov v pogovoru o morebitnem življenju brez otrok reagira burno, lahko tudi agresivno in predvsem sovražno do tistih, ki si otrok ne želijo. To je lahko razumljeno kot način samoobrambe, saj je prostovoljno življenje brez otrok za nekatere grožnja eni izmed najpomembnejših vrednot naše družbe – družini. Velikokrat se tudi

18

zgodi, da so ljudje brez otrok deležni neutemeljenih komentarjev, v smislu, da je njihovo življenje lažje, ker nimajo otrok. Predvsem pa starši, ki se s starševstvom preveč poistovetijo oziroma svojo identiteto gradijo na podlagi tega, težko razumejo, da nekdo otrok ne bi želel in da se ob takšni odločitvi še celo počuti izpopolnjenega in zadovoljnega (Velišček, 2015). Avtorica (prav tam) nadaljuje, da so ženske oziroma pari brez otrok torej večino svojega življenja nerazumljeni in podvrženi raznim predsodkom. Nekateri izmed teh predsodkov so na primer: ljudje brez otrok so hladni, brezsrčni in otrok ne marajo, ljudje brez otrok so sebični in neodgovorni, življenje brez otrok je prazno, samotno in neizpolnjeno, pa tudi eden izmed najpogostejših in najbolj neutemeljenih, ki smo jih že zasledili, da ženska brez otrok ni prava ženska.

Seveda so takšni predsodki popolnoma neutemeljeni in ljudi brez otrok le še bolj stigmatizirajo ter jim, kljub odločitvi, ki je zanje same prava, vzbujajo občutek, da so naredili napako.

Naj zaključim z razmislekom, ki ga podaja avtorica C. Morell (2000), in sicer, da ženske brez otrok, neglede na to, ali so brez otrok zaradi svoje odločitve, drugih možnosti ali okoliščin, potrebujejo svet, ki sprejema in potrjuje življenje brez otrok kot normalno, predstavljivo in zaželeno. Če želimo o življenju brez otrok razmišljati na nove načine, pa je vsekakor potrebno razviti tudi alternativne diskurze in modele, ki bodo odločitvi za prostovoljno življenje brez otrok pripisali potrebno veljavo.

19