2. TEORETIČNI DEL
2.1 Materinstvo nekoč
2. TEORETIČNI DEL
2.1 Materinstvo nekoč
2.1.1 Vloga ženske v preteklosti
Za boljše razumevanje statusa materinstva v sodobnem času je potrebno razumeti spreminjanje položaja žensk v preteklosti. Spolna delitev dela se je utrdila v času industrializacije, saj so moški začeli opravljati plačano delo izven doma, medtem ko so ženske postale gospodinje, necenjene in neplačane, hkrati pa se je utrdila ''naravna'' vloga ženske kot matere in žene (Oakley, 2000). Avtorica (prav tam) piše, da je bilo naraščanje števila žensk, katerih glavna zaposlitev je bilo gospodinjstvo, povezano s prepričanjem, da je oziroma bi moralo biti edino pravo mesto ženske njen dom. S tem, ko so ženski dodelili skrb za gospodinjstvo in otroke, so ji pravzaprav pripisali vlogo gospodinje in matere ter jo ''zaprli'' v dom. Sicer je bila ta omejitev bolj psihološka kot fizična, vendar pa institucionalizacija vloge gospodinje in matere kot primarne vloge vse ženske populacije pomeni, da širitev njihovega sveta v svet ovirata stvarnost in metafora (prav tam).
Kljub tej vlogi pa niso bile vse ženske takoj podvržene vlogi gospodinje, A. Witz (1993) namreč pojasnjuje, da je bilo na začetku 20. stoletja tipično, da so zaposlovali le mlade in samske ženske, ki so imele delo le, dokler se niso poročile. Po poroki pa jim je bila dodeljena vloga gospodinje. Takšna praksa je temeljila na ideologiji domačnosti, ki je ženske spodbujala k vrnitvi k svoji ''naravni'' vlogi, torej žene in matere (prav tam).
Po letu 1960 se je začela nova doba, ki je zamenjala prej obstoječo prakso dokončne odpovedi delu. Vedno več žensk se je na delo začelo vračati tudi po poroki, po navadi takrat, ko so njihovi otroci odšli v šolo (Witz, 1993). Še več pozitivnih sprememb se je pokazalo z razmahom feminizma v poznih 70. letih 20. stoletja, saj se je začel večati tudi delež žensk, ki so zaradi možnosti dela začele svoje življenje posvečati karieri in tudi izobrazbi (Kiguwa, Langa, in Mamabolo, 2009).
Kljub napredku pa so imele prej omenjene vloge še vedno močan vpliv. Dokler so ženske te vloge dojemale kot samoumevne in prave, je ideologija, ki stoji za njimi, to neenakost le še poglabljala. Boj za enake pravice pa se je lahko začel takrat, ko se je
3
mišljenje žensk spremenilo in te vloge več niso bile povsem samoumevne (Velišček, 2015). Avtorica (prav tam) še razlaga, da je emancipacija žensk torej močno pripomogla k spreminjanju razumevanja ženske vloge, pomemben korak do možnosti izbire pa je predstavljal tudi dostop do zanesljive kontracepcije. S tem je starševstvo postalo izbira in ne več nuja, ženske pa so tako lahko začele odločati o tem, kdaj bodo imele otroke oziroma ali jih bodo sploh imele.
2.1.2 Materinstvo kot naravna vloga ženske
Večina žensk na neki točki v življenju postane mati in za veliko število teh je izkušnja materinstva pravzaprav nek dokaz o ''pravi'' ženskosti, saj naj bi ta izkušnja definirala njihovo identiteto. Materinstvo je na splošno še vedno dojeto kot samožrtvovanje ženske in kot nekaj, kar bo žensko izpopolnilo, prav tako pa naj bi materinstvo ženski predstavljalo neko stabilnost in pravi namen življenja (Kiguwa idr., 2009).
Kot navajajo Kiguwa in idr. (prav tam), je v družbi to, da mora ženska skrbeti za otroke, postalo socialna norma, utemeljena na trditvi, da je materinstvo nekaj naravnega in zaželenega. Zato so ženske, ki postanejo matere, videne kot ''dobre'' ženske in so posledično deležne družbene potrditve in sprejemanja. Na podlagi tega se je vzpostavilo prepričanje, da je malokatera ženska pripravljena žrtvovati možnost materinstva za druge vloge oziroma življenjske cilje, kot so gradnja uspešne kariere in morebitno življenje brez otrok.
V patriarhalnih družbah je celo veljalo prepričanje, da so spočetje, nosečnost in vzgoja otroka primarni razlogi ženskega obstoja in razlogi za njeno čustveno izpopolnitev (Lutman, 2019).Tudi V. Leskošek (2002) piše, da je materinstvo dolge generacije veljalo kot najlepši in najnaravnejši poklic, ki je ženski torej prirojen. Za tiste, ki si materinstva ne želijo, pa je obstajala le ena prava razlaga, in sicer, da niso organsko normalno razvite in da so zaradi tega egoistične in sebične, zato jih družba ne more obravnavati kot prave ženske. O tem priča družbeno prepričanje, ki ga je zapisala avtorica Leskošek (prav tam, str. 221) : »Ženska je ženska le tedaj, ko je mati.«
Kljub temu A. O'Reilly (2004) pojasnjuje, da materinstvo, navkljub vsemu, ni primarna biološka funkcija ženske, temveč je le kulturna praksa, ki se je uveljavila v družbi. V
4
potrditev temu dodajam še zapis avtorice Kitzinger (1994, str.167), ki je zapisala:
»Sposobnost za materinstvo je nekaj, česar se ženska nauči.«
2.1.3 Mit o materinstvu
Mit, ki je sicer v Slovarju slovenskega knjižnega jezika pojasnjen kot »zelo pozitivna, a nerealna predstava o določenih dogodkih, pojavih, ljudeh« (Fran-SSKJ), se v literaturi velikokrat pojavi prav v povezavi z materinstvom. Gre namreč za mit o materinstvu, v okviru katerega velikokrat zaznamo tudi mit o materinskem instinktu.
A. Oakley (2000) piše, da mit o materinstvu vsebuje tri splošno sprejete trditve, in sicer, da otrok potrebuje mater, da mati potrebuje otroka, in tretja, da je materinstvo v bistvu največ, kar ženska lahko doseže v svojem življenju. Te trditve sestavljajo zaprt krog, v katerega se večina žensk ujame. Materinski instinkt oziroma gon pa je po mnenju Oakleyeve v družbenih diskurzih zelo priljubljen. Naj bi ga imela vsaka ženska, zagotovo pa vsaka mati, ki na podlagi tega ustrezno skrbi za svojega otroka, zatorej naj bi bilo škodljivo za materino psihično zdravje, če otroka po rojstvu preda v skrb komu drugemu.
Tako mit o materinstvu kot mit o materinskem instinktu naj bi bila po besedah avtorice C. Holmes (2006) osnovana podobno kot katerikoli družbeni pojav, kar pomeni, da sta se oblikovala na podlagi subjektivnega mnenja posameznikov o določeni stvari, le-to pa je potem preko dominantnih osebnosti obveljalo kot neko objektivno dejstvo v družbi. Tako se je učinkovito vzpostavil tudi okvir, kaj bi naj pomenilo biti dobra mati.
Težava je v tem, da so miti večinoma zelo močno zasidrani v družbeni zavesti in zato težko uničljivi. A. Oakley (2000) v svojem delu argumentira, da je primarna funkcija mita pravzaprav to, da podpira obstoječi družbeni red, časti tradicijo in tudi ohranja konzervativne vrednote družbe. Prav zato se o mitih ne sprašujemo, jih ne pojasnjujemo in jih navajamo kot dejstvo, zaradi česar to posledično tudi postanejo.
Večina ljudi namreč verjame, da če je tako vselej bilo, naj tako tudi ostane, ker je to najbolje za vse.
Tudi M. Vicedo-Castello (2005) je v svoji knjigi Materinski instinkt prišla do spoznanja, da materinski instinkt izhaja le iz družbe in kulture in ne iz narave oziroma biologije.
Pravi, da ni nikakršnega znanstvenega dokaza, da materinski instinkt, ki bi sprožil željo
5
po otrocih ter jih opremil z veščinami za primernejšo skrb za otroke od moških, zares obstaja. To nakazuje tudi nataliteta, ki se skozi obdobja močno spreminja in je pogojena še z ostalimi razlogi. Toda A. Oakley (2000) opozarja, da je mit o materinstvu že terjal svoj davek, saj zaposlene matere še sedaj muči občutek krivde, saj zaradi internaliziranega mita mislijo, da njihov otrok potrebuje nekaj, kar mu lahko dajo le one.
Avtorica nadaljuje, da je mit o materinstvu eden glavnih virov zatiranja žensk, saj krepi domestikacijo ženske ter posledično poglablja njihovo identificiranje s svetom dóma.
Avtorica Stermecki (2005) zaključuje, da je mit o materinstvu eden izmed najpogubnejših mitov, ki bi jih morali zavreči. S tem se strinjam tudi sama, saj menim, da sta mita o materinstvu in materinskem instinktu v družbi še vedno močno prisotna, kar le dokazuje, kako močno sta se v družbi uveljavila kot resnično dejstvo in kako težko ju bo zares odpraviti.