Zaposlitev ali družina?

Povojni industrijski razvoj in socialistična ideologija sta, kot razlagata Ule in Kuhar (prav tam), zelo vplivala na večjo prisotnost žensk na trgu dela, saj so socialistične zahteve po izobraževanju spolov, polni zaposlenosti žensk in predvsem zakoni, ki niso delali razlik med moškimi in ženskami, pomembno pripomogli k številčnejši navzočnosti žensk na trgu dela.

V sodobni družbi pa naj bi na odločanje o rojstvu otrok pomembno vplivala tudi normativna pričakovanja, ki sedaj vedno bolj promovirajo zaposlitev žensk. Praviloma se po zaključku študija od žensk pričakuje, da bodo zaposlene izven doma, kar pomeni, da se soočijo z dvema izbirama – ali se odločijo imeti otroka, preden se redno zaposlijo, ali pa kot prioriteto postavijo zaposlitev in tako materinstvo prestavijo na kasneje. Glede na to, da pa je pričakovana norma tudi to, da imaš pred oblikovanjem družine dovolj sredstev, je torej za ženske edina rešitev vstop na delovni trg in odložitev materinstva (Rajgelj, 2008).

O odlaganju materinstva kot posledici normativnega pričakovanja, govori tudi A. Švab (2001), ki meni, da je svobodna odločitev za materinstvo le iluzija. Pojasnjuje, da družbeni pogoji postmodernosti ustvarjajo le navidezno možnost izbire, ki je družbeno funkcionalna, kar v primeru materinstva pomeni, da je družbeno pričakovana in sprejemljiva opcija le ta, da se ženska najprej odloči za kariero in šele nato za

11

materinstvo. Ta iluzija individualne izbire, torej možnosti izpolnjevanja individualnih želja ter pozitivnega vrednotenja osebnostnega razvoja, pa se kaže kot neko sredstvo za razrešitev napetosti med zahtevami zaposlitvene sfere v postmodernih pogojih in materinstvom.

Tudi po rojstvu pa večina žensk kariere ne more postaviti na stranski tir in se zato kmalu po rojstvu vrne na delovno mesto. Temu botrujejo zaostritve pogojev v delovni sferi, saj delodajalci pričakujejo vedno več izpopolnjevanj, boljšo izobrazbo, hkrati pa se večata nestabilnost v zaposlovanju in ohranjanju delovnega mesta. Ženska si v takšnih postmodernih pogojih zaposlovanja prekinitve kariere torej ne more privoščiti, saj s tem tvega izključitev iz zaposlovanja (prav tam).

2.3.1 Zaposlene matere med kariero in družino

V Sloveniji je zaposlenost žensk dokaj visoka, pravzaprav smo celo nad povprečjem Evropske unije. Kot kažejo podatki na spodnjem grafu, je bilo v letu 2018 v Sloveniji zaposlenih kar 71,7% žensk, starih med 20 in 64 let, medtem ko je odstotek v ostalih članicah Evropske unije znašal 67,4 (Eurostat, 2. 4. 2020).

Slika 2: Zaposlenost žensk v Sloveniji in Evropi (Vir: Eurostat)

12

Glede na to, da je materinstvo v naši družbi še vedno močno pričakovano in zastopano, lahko sklepamo, da je večina teh zaposlenih žensk tudi mater, oziroma to še bodo.

Ženske so, kot smo videli do zdaj, možnost izobrazbe in zaposlitve z veseljem sprejele in začele koristiti, vendar pa so se s tem pojavili novi izzivi, ki jim morajo biti vsakodnevno kos.

Dejstvo je, da dandanes materinstvo pri izgrajevanju karierne poti za žensko predstavlja oviro, ne glede na to, ali je že mati ali tega sploh še ne načrtuje. Stereotipno prepričanje je namreč takšno, da bo materinstvo na žensko vplivalo negativno, oziroma da bo kvaliteta njene usposobljenosti slabša. Če želi ženska torej kljub tem oviram uspeti, mora najprej zanikati svojo materinsko vlogo, kar pa posledično le še potrdi prej omenjene stereotipne predpostavke (Selinšek, 2004).

Materinstvo in otroci žensko na trgu dela postavijo v podrejen položaj, saj to pomeni, da bo morda večkrat odsotna z dela, kar pa za veliko delodajalcev predstavlja težavo.

Mnogokrat se zgodi, da delodajalci od žensk pričakujejo, da še nekaj časa ne bodo odsotne zaradi nosečnosti, čemur želijo ženske, zaradi strahu pred izgubo službe, ustreči in zato preložijo materinstvo na kasnejši čas (Kuralt, 1998 v Palčič, 2002).

Večina žensk v današnjem času takšnim zahtevam, vsaj na začetku poklicne poti, ugodi, saj se, kot piše A. Selinšek (2004), zavedajo napredka medicine in razvoja novih možnosti na področju plodnosti in zanositve. To pomeni, da se zavedajo možnosti, da lahko v materinsko vlogo vstopijo tudi po tridesetem letu ter tako izpolnijo svoje karierne cilje ter hkrati zadovoljijo družbena pričakovanja.

Pritisk, s katerim se ženske soočajo, je pogosto tudi ta, da sta delo in družina dve različni področju, ki sta pogosto v konfliktu. Matere se soočajo z vprašanji, kako razporediti vrednote, da nobeno od teh področij ne bo trpelo. Soočajo se z daljšimi delovniki, hkrati pa jih skrbi, ali bodo zaradi opravljanja morebitnih nadur zanemarile družino in s tem svojo materinsko vlogo. Pogosto pa tudi sami delodajalci od žensk zahtevajo, da dokažejo, da so njihove prioritete na delu in da le-to ne bo trpelo zaradi družine (Nicolson, 1993). Po mnenju Oakleyeve (2000), se vedno bolj kaže ambivalentnost položaja žensk, ki ga povzročata dve nasprotujoči vlogi, in sicer ženska vloga in moderna vloga. Cilja oziroma prioriteti prve bi naj bila zakon in materinstvo, medtem ko je prioriteta druge vloge kariera. Glede na to, da sta vlogi nasprotujoči, se

13

posledično izključujeta tudi cilja, ženske pa se ob poskušanju združevanja obeh soočajo z občutki krivde, obupa in neuspeha.

Tudi avtorica Garey (1999) v svojem delu piše, da kulturni kontekst, v katerem sta materinstvo in zaposlitev razumljena kot moteča drug za drugega, zaposlenim ženskam daje občutek, da se morajo nenehno dokazovati v svoji vlogi matere. Medtem ko so ženske, ki ne delajo, dojete kot '' full-time mothers'', se zaposlene matere želijo družbi pokazati in dokazati, da dobro opravljajo tudi svojo materinsko nalogo. To se po navadi kaže kot javno izpostavljanje z otrokom ali pa z razglašanjem stvari, ki jih za svojega otroka storijo.

Vendar pa usklajevanje družine in dela za vse zaposlene ženske ni ''prekletstvo'', temveč nekatere svojo zaposlitev vidijo kot nekaj pozitivnega. M. Ule in M. Kuhar (2003) pišeta, da nekatere ženske vidijo svoje poklicno življenje kot samouresničevanje, ki jim prinaša zadovoljstvo. Delo naj bi na mater praviloma vplivalo pozitivno, ker veča njeno samozavest, hkrati pa veča tudi splošno zadovoljstvo z življenjem. Zaposlena mati naj bi, prav tako po besedah avtoric, bila bolj uravnovešena v odnosih, predvsem do otrok, kjer naj bi bil odnos bolj čustven, to pa verjetno izvira iz njene lastne sreče oziroma zadovoljstva.

Zagotovo lahko rečemo, da je človek, ki ima možnost početi nekaj, kar ga veseli, kjer se počuti koristnega in kjer je uspešen, veliko bolj notranje zadovoljen in srečen kot nekdo, ki teh možnosti nima. Morda se to še najbolje kaže pri ženskah, ki imajo sedaj možnost svobodnejše izbire, tako na področju izobrazbe kot tudi drugih področjih življenja, kar se morda kasneje odraža bolj pozitivno na področju družinskega življenja in usklajevanja obveznosti.

Avtorica Oakley (2000) pa izpostavlja še en izziv za ženske, in sicer, da je današnja ženska močno okupirana s prizadevanjem, da bi čim učinkoviteje združila tudi vlogo gospodinje in delavke ter tako zadovoljila vsem pričakovanjem. Dejstvo namreč je, da četudi so ženske zaposlene, to ne pomeni, da se zmanjšajo njihove gospodinjske obveznosti in skrb za dom, saj le-te še vedno večinoma pripadejo ženski (Zaviršek, 1994). Kljub temu da je sicer zaradi razvoja tehnologije sedaj na voljo vedno več gospodinjskih pripomočkov, ki naj bi delo doma olajšali, pa se je ustvaril pritisk, da mora biti dom nenehno čist, pospravljen, kar za žensko pomeni, da se delo doma nikoli ne konča. Zato je sedaj nova junakinja našega časa tista ženska, ki uspešno manevrira

14

med gospodinjstvom, materinstvom, delom ter osebnimi interesi (Rener, v Oakley, 2000).

2.3.2 Spreminjanje odnosov in družinskih vzorcev

Predvsem med mlajšimi generacijami pa so se začele kazati določene spremembe na področju razumevanja odnosov, razporeditve dela med spoloma in posledično večji vključenosti obeh spolov v družinsko življenje. Mladi postopoma zavračajo do sedaj prevladujoči sklop vrednot, ki je vseboval delo, zaposlitev in kariero ter se vedno bolj nagibajo k bolj osebno naravnanim vrednotam, kot so medosebni odnosi, osebni razvoj, izobrazba ter kvalitetno vsakdanje življenje (Heitmeier, Olk, 1990, v Ule, 2007).

Posledično so se začeli spreminjati tudi odnosi oziroma razporeditev spolnih vlog v odnosih. Wilkinson (1997, v Ule, 2007), pravi, da raziskave kažejo povečano stopnjo zaupanja in medsebojnega spoštovanja med partnerji. Sprožil se je premik od zakona kot institucije k zakonu kot odnosu, kar pomeni, da se je spremenil tudi del kulture odnosov, ki je posledica svobodne izbire. Kljub obstoječim spolnim hierarhijam mladi moški in ženske iščejo nove modele vlog ter tako uveljavljajo nove vzorce partnerskih odnosov, hkrati pa se obojim zdijo produktivne in reproduktivne naloge vedno bolj enako pomembne, kar veča možnosti za harmonične odnose med spoloma (Ule in Kuhar, 2003). Avtor Wilkinson (1997, v Ule, 2007), pa še navaja, da se sedaj mladi spoznajo in preprosto živijo skupaj za razliko od mladih pred desetletji, ki so se spoznali, poročili in imeli otroke, vse v precej kratkem času.

Menim, da se ta razlika med generacijami vedno bolj opaža, saj lahko že na primeru naših starih staršev ali pa tudi še staršev vidimo, da so se poročali za naše sedanje razmere zelo zgodaj, prav tako je hitro po poroki zares sledil prvi otrok. Sedaj se nam to morda zdi celo nenavadno, saj je potek življenja mladih v prvi vrsti osredotočen na izobrazbo in šele nato na ustvarjanje družine. Lahko pa do ustvarjanja družine sploh ne pride.

15