Romska etnična skupnost

Iz različnih listin je razvidno, da so bili Romi na območju Slovenije navzoči že v 14. stoletju.

Prva slovenska listina, ki to razkriva, izhaja iz leta 1452. Takrat je bilo znano ime Cigan in to ime je pripadalo dvema družinama. Kasneje so se romske družine naseljevale predvsem na obmejnih krajih. Horvat Muc (2011, str. 95) pravi, da so bili v Slovenji »indijski nomadi razdeljeni na tri skupine in sestavljajo prav toliko narečij«. Za dolenjsko skupino je značilno narečje hrvaških Romov, gorenjsko skupino narečje avstrijskih Sintov ter prekmursko skupino narečje madžarskih Romov. Vsaka izmed teh skupin ima torej svoje narečje, zato se med seboj težje sporazumevajo. Prav tako pa poznamo skupino »priseljenih Romov«, ki so se v Slovenijo preselili v novejšem času, predvsem zaradi socialno-ekonomskega položaja. Ti so naseljeni v večjih mestih; v Ljubljani, Mariboru, Velenju, Celju itd.

V Sloveniji živi med 7.000 in 10.000 Romov. Največ jih je v Prekmurju, na Dolenjskem, v Beli krajini pa tudi v Posavju. Iz popisa prebivalstva iz leta 2002 je razvidno, da se jih je za pripadnike romske skupnosti opredelilo 3246 oseb, 3834 pa jih je navedlo, da je njihov materni jezik romski jezik (prav tam, str. 103). V Sloveniji so Romi diskriminirani, pa tudi načeloma nezaposleni, se pa njihov položaj zaradi ukrepov na ravni občin, pa tudi Romov samih, izboljšuje (prav tam).

Ustava (1991) ureja posebne pravice romske skupnosti v 65. členu, kjer je zapisano, da »položaj in posebne pravice romske skupnosti, ki živi v Sloveniji, ureja zakon«. Zakon, ki ureja položaj in posebne pravice romske skupnosti, je Zakon o romski skupnosti v Republiki Sloveniji (2007), kjer je v 3. členu zapisano, da »Republika Slovenija zagotavlja uresničevanje posebnih pravic na področju izobraževanja, kulture, zaposlovanja, urejanja prostora in varstva okolja,

66

zdravstvenega in socialnega varstva, obveščanja in soodločanja v javnih zadevah, ki se nanašajo na pripadnike romske skupnosti, s tem zakonom, drugimi zakoni, podzakonskimi akti in akti samoupravnih lokalnih skupnosti ter s posebnimi programi in ukrepi državnih organov ter organov samoupravnih lokalnih skupnosti.« Da bi lahko zagotavljali pravice, zapisane v Romskem zakonu, se vzpostavlja tudi organiziranost romske skupnosti na ravni občin, kjer občinski svet imenuje poseben šestčlanski odbor za romska vprašanja, prav tako pa tudi na nacionalni ravni, v kontekstu Sveta romske skupnosti RS, kjer je 14 članov Sveta imenovala Zveza Romov Slovenije, 7 članov pa romski svetniki. Svet romske skupnosti Romom pomaga pri soodločanju o vprašanjih, ki zadevajo romsko skupnost, zagotavlja pa tudi sredstva državnega proračuna za potrebe Romov (Horvat Muc, 2011).

Đonlić (2012, str. 139) poudarja, da Slovenija Romom ne zagotavlja enakih pravic, ki veljajo za madžarsko ter italijansko narodno skupnost, prav tako pa tudi ne pravic, ki veljajo za večinsko prebivalstvo. Po zakonu je Romska skupnost opredeljena kot posebna etnična skupnost oziroma skupina s posebnimi etničnimi značilnostmi, kot so lastni jezik, kultura ter druge etnične posebnosti. Kljub demokratičnosti naše države imajo pripadniki manjšinskih etničnih skupnosti še vedno težave. Eden od dejavnikov je ta, da obstoječi ekonomski sistem nacionalnih držav ohranja neenakosti v družbi, ideološki aparati nacionalnih držav pa legitimirajo preko negativne reprezentacije Romov, pa tudi reproducirajo nestrpnost. Taka praksa v državi ne odpira javnega prostora, kjer bi se lahko reprezentirala raznolikost pripadnikov romske manjšine in tudi možnosti sobivanja. Sovražnost do Romov izvira iz ideologije nacionalizma.

Romi so pogosto obravnavani kot ovira, najpogosteje na trgu dela in v šolskem sistemu. Razlog za to naj bi bila njihova etničnost, ki pogojuje šolsko neuspešnost. Urh (2012, str. 25) pojasnjuje, da etničnost kot izvirna kategorizacija torej v odločilni meri vpliva na položaj, ki ga imajo Romi v družbi. Etničnost namreč prevlada nad ostalimi osebnimi identitetami, pa tudi spretnostmi, sposobnostmi, znanjem in željami. To pa je tudi razlog, ki pripomore k ustvarjanju ter ohranjanju njihove drugorazrednosti oziroma strukturne izključenosti. V preteklosti je bila značilna patologizacija romskih otrok, ki se je kazala kot pogosto usmerjanje romskih otrok v osnovne šole s prilagojenim programom, ker naj ne bi znali dovolj dobro govoriti slovenskega jezika ter ker naj zaradi svojega porekla ne bi bili sposobni končati rednega šolanja. Danes so strokovnjaki zaradi sprejetih navodil za šolanje romskih otrok na nacionalni ravni bolj občutljivi, zato je praksa izločanja romskih otrok iz rednega šolanja redkejša. Urh (prav tam, str. 34) poudari, da je kljub vsemu »državna strategija nezadostna, saj država ni sprejela ukrepov, ki bi v učne načrte vpeljali romski jezik, romsko kulturo, romsko zgodovino ipd.«.

Diskriminacija do romskih otrok se kaže tudi na način, da imajo učitelji do romskih otrok nižja pričakovanja ter da se od Romov pričakuje, da se bodo asimilirali oziroma odpovedali svoji kulturi in prevzeli večinsko kulturo. To je tudi razlog, da je »z vidika Romov šola pogosto prostor asimilacije, v katerem naj bi se spremenili v Nerome« (prav tam, str. 35). To, da v odnose z ljudmi, ne vstopamo iz nevtralnih pozicij, je pomembno tudi z vidika razumevanja delovanja strokovnih delavcev, ki delajo z Romi. Predsodki, rasizem in zatiranje so namreč prepleteni s tradicionalnimi vrednotami večinske družbe, kar posledično vpliva tudi na naša dejanja oziroma odnose oziroma motiviranje k nekaterim dejanjem in odvračanje od nekaterih drugih dejanj, kar pogosto poteka nezavedno. Učiteljice, pedagogi, socialne delavke, referenti,

67

ki delajo na zavodih za zaposlovanje ter zdravstvene delavke lahko zato ravno tako prispevajo k izključevanju Romov. Na delo teh strokovnih delavcev vplivajo tako njihova osebna prepričanja pa tudi vrednote širše družbe in tudi delovanje raznih institucij. Njihovo delo z romskimi otroki temelji na »univerzalizmu, naturaliziranih podobah, nerealnih ali nizkih pričakovanjih, viktimizaciji, politični korektnosti in legalizmu« (prav tam, str. 32). Strokovni delavci se tako velikokrat ne zavedajo svojih predsodkov pri delu z Romi, prav tako pa ne upoštevajo različnosti Romov in tega, da imajo pripadniki romske etnične manjšine slabši izhodiščni položaj kot večinsko prebivalstvo. Urh (2012) zato poudari, kako je za odpravo neenakega položaja Romske skupnosti potrebno delati razlike v obliki pozitivne diskriminacije, ki poteka v okviru socialnega dela, oziroma preko diferenciacije v šolah.

Da so prav Romi tisti, ki so najbolj zapostavljeni pri dostopu do izobrazbe, dokazuje tudi Nacionalni program ukrepov za Rome Vlade RS za obdobje 2010–2015 (iz leta 2009), kjer je ravno izboljšanje izobrazbene ravni eno od šestih najpomembnejših področij (Kosmač Brezar, 2016).

Leta 2004 sprejeta Strategija vzgoje in izobraževanja Romov v RS, ki je bila dopolnjena leta 2011, pa vsebuje strategije, kot so: vključevanje romskih otrok v vrtce, kontinuirano strokovno izobraževanje učiteljev, izbirni predmet Romska kultura v osnovnih šolah ipd. Pri pripravi in implementaciji tega dokumenta je sodelovala tudi Zveza Romov Slovenije. Leta 2007 so bile tako izvedene aktivnosti, in sicer »pripravljen in sprejet je bil izbirni predmet Romska kultura, poklicni standard romski pomočnik, pripravljeni in izvedeni so bili tudi programi medkulturnega sožitja (ZRS) in izobraževanje učiteljev« (Horvat Muc, str. 106). V Sloveniji obstajajo številna društva, ki se ukvarjajo z nalogami, ki so koristne za romske skupnosti.

Najpogosteje pa pravice in kulturne interese v povezavi z državnimi organi zastopa Zveza Romov Slovenije. Zveza sodeluje z različnimi resorji v državi, med drugim tudi z ministrstvom za kulturo, ki razpisuje sredstva za pripadnike romske skupnosti, prav tako pa tudi za projekte Evropskega socialnega sklada. Zveza sodeluje tudi z drugimi ministrstvi, kot na primer Ministrstvom za šolstvo in šport, kjer je bilo nekaj projektov izvedenih na področju romskega jezika (standardizacija romskega jezika v Sloveniji, vključevanje romske kulture v vzgoji in izobraževanju in javni razpis, kjer so izbirali projekte za »Uspešno vključevanje Romov v vzgojo in izobraževanje II«, s katerim se spodbuja k delovanju romskih pomočnikov, ki pomagajo in pripomorejo k lažjemu razumevanju učnega proces pri otrocih, ki so šoloobvezni).

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve pa tudi druga ministrstva razpisujejo projekte, s katerimi omogočajo vključevanje romske skupnosti v socialne in nekatere druge programe, s katerimi posledično vplivajo tudi na izboljšanje družbenega položaja Romov, ki živijo v Sloveniji. Velikokrat pa ti projekti niso uspešni v celoti, saj akterji, ki bi potencialno lahko naredili spremembe, nimajo dovolj znanja iz različnih področij, kar pa pomeni tudi pomanjkljivost in neučinkovitost rezultatov pri oblikovanju programov, raznih strategij ter zakonodaje. Velikokrat se pojavi tudi vprašanje, ali so bile določene strategije spodbujene s strani predstavnikov skupnosti ali pa je bila pri tem upoštevana iniciativa družbe, predvsem pa to, v kolikšni meri so bili pri sooblikovanju programa vključeni romski, neodvisni strokovnjaki oziroma zagovorniki. Pri vprašanjih, ki se tičejo romske skupnosti, se je namreč izkazala potreba po tem, da se v večji meri vključuje romske strokovnjake, ki delujejo na socialnem področju in nevladne organizacije, ki delujejo predvsem na področju pravne pomoči ter

68

zastopajo interese skupnosti. Prav tako pa se kaže potreba po tem, da med romskimi in neromskimi strokovnjaki, ki delujejo na področju drugih manjšinskih skupnosti oziroma priseljencev, prihaja do več izmenjav ter sodelovanja (Đonlić, 2012).

Urh (2012) pravi, da se romska skupnost zaradi svoje etničnosti nenehno sooča z nestrpnostjo, ki pa se manifestira tudi preko diskriminacij na različnih področjih. Rome bi lahko razumeli v skladu z moderno razlago etničnosti, saj je njihova etničnost posledica odnosa med večinsko družbo in romsko manjšino. Za stereotipe, s katerimi se srečujejo Romi, je osnova predvsem t. i. »drugačna« kultura, ki je v večinskem diskurzu opredeljena kot »drugačen« življenjski slog, ki je povezan z nomadstvom pa tudi »življenjem na račun države«, običaji, ki so povezani z nehigieno oziroma nečistočo pa tudi predpostavljenimi drugačnimi »rasnimi« značilnostmi, kot so »neprijeten vonj, temna polt in črni lasje, intelektualna oviranost« (prav tam, str. 16). To bi lahko povezali tudi s tradicionalnim rasizmom, ki v tem primeru utemeljuje romsko etničnost z biologijo. Romi delujejo kot projekcijsko platno, na katerega se projicira vse, kar je v neki družbi nezaželeno. Etnični predsodki, ki so jih deležni Romi v slovenski kulturi, so »postali del kulturnega znanja in dokaj predvidljivo vplivajo na medskupinske odnose« (prav tam, str. 18).

Beseda Rom se v simbolnem pomenu na ravni vsakodnevne rabe jezika uporablja za opise tistih oseb, ki se ne skladajo s splošnimi družbeno sprejetimi normami oziroma za označevanje deviantnih situacij. Je oznaka, ki negativna in označuje nekoga, ki je »umazan, reven, neurejen, nemiren, nagajiv«. Etnični predsodki pa se ne kažejo zgolj na osebni ravni, temveč tudi na institucionalni, predvsem na področju terminologije. Gre za primer kategoriziranja etničnih skupin, pri čemer »večinska etnična skupina išče neugodne genetske značilnosti« (prav tam, str. 19). Stigmatizacija Romov se navezuje na posplošitve o tem, da so nagnjeni h kriminalnim dejanjem. Posledica tega je, da se nad Romi izvaja policijsko nasilje. Za Rome je značilno tudi to, da se negativni predsodki, ki se nanašajo na »tipične« Rome, hkrati nanašajo na celo skupino, ne zgolj na posameznike, pri čemer gre za kolektivizacijo etničnih skupin (Eriksen, 2002, v Urh, 2012). Romi so zaradi diskriminacije marginalizirani, kar pomeni, da imajo manjši dostop do možnosti, kot jih ima večina. Njihova marginaliziranost se, tako kot marginaliziranost ostalih skupin, kaže na ekonomskem, družbenem ter političnem področju.

Kot za ostale marginalizirane skupine je tudi za Rome značilna večgeneracijska marginaliziranost, kar pomeni, da so že več generacij soočeni z deprivacijo na pomembnejših ravneh vsakdanjega življenja, kot na primer na področju zaposlovanja, bivanjskega položaja, zdravstvene oskrbe, izobrazbe, socialne mreže pa tudi na področju preživljanja prostega časa (Urh, 2012). Zanje je značilna tudi nevidnost, k čemer pa prispevajo tudi mediji. V njih so namreč manj zastopani oziroma so predstavljeni nasprotno kot večinska družba. Tako kot druge izključene manjšine tudi Romi prikrijejo svojo identiteto, da ne bi bili izključeni in s tem tudi sami prispevajo k lastni nevidnosti (prav tam, str. 29).

Zanje pa je značilna tudi dehumanizacija ter objektivizacija. Rome se obtožuje za njihov slabi položaj oziroma se jim pripisuje krivda za to. V okviru »koncepta obtoževanja žrtev«, ki ne upošteva širšega konteksta družbene strukturiranosti, tudi v odnosu do Romov deluje izključevalno. Na primer preko segregacijskega izobraževalnega sistema, predsodkov s strani delodajalcev in nesenzibilnosti strokovnih služb. Krivda se prelaga na celotno skupino oziroma njene »defekte«, ki pa so samo navidezni (prav tam, str. 30). Veliko socialnih programov v preteklosti izhaja iz tega, da so Romi sami krivi za svoj slabi položaj v družbi ter da jih je

69

potrebno socializirati. Taki programi še povečujejo izključenost Romov in ne prispevajo k ustvarjanju boljših bivalnih pogojev, k večji etnični občutljivosti ter tudi vključenosti.

Pripadniki etničnih manjšin so pogosto dojeti kot neprilagodljivi oziroma tisti, ki se nočejo prilagoditi družbenim standardom, ki jih je definirala dominantna družbena skupina.

Preseganje izključenosti Romov morajo zavzemati predvsem strategije, ki ciljajo na širše družbene ter politične strukture, kot so ustvarjanje okolja, ki bo tako v kulturnem kot institucionalnem smislu bilo naklonjeno temu, da bi lahko Rome sprejemali neposredno v bivalno okolje. Področje, ki bi mu bilo potrebno nameniti pozornost, je tudi zaposlovanje, prav tako podpora romskim otrokom v vzgoji in izobraževanju, večja vključenost Romov v družbeno-politično sfero ipd. (Urh, 2012, str. 37). Da bi lahko prišlo do sprememb na vseh ravneh družbe, bi bilo treba v družbenih strukturah narediti alternative, ki niso zatiralne.

Đonlić (2012, str. 140) predlaga koncept »polnomočenja«, ki »poudarja vprašanje in pozicijo oblasti, ki omogoča skupnosti samostojno in avtonomno razvijanje bodisi lastnega življenja bodisi upora proti obstoječim strukturam« (prav tam). Pomembno je, da se vzgajanje k strpnosti, pravičnosti in bojem proti diskriminaciji začne najprej v družini, kasneje v vrtcu in šoli, zaželeno pa je, da se izvaja v vseh življenjskih obdobjih posameznika, ki je družbeno odgovoren (prav tam). Če želimo učinkovito načrtovati spremembe, moramo upoštevati medkulturne kompetence. Načeloma so pobudniki projektov nevladne organizacije, koordinatorji teh projektov pa so načeloma Neromi. Đonlić (2012) ugotavlja, da so Romi kot zagovorniki svojih skupnosti pogosto podcenjeni ali pa precenjeni. Njihovi argumenti in tudi izhodiščna pozicija se premalo upoštevajo. Pripadnike romske skupnosti je potrebno opolnomočiti do te mere, da bodo usposobljeni in strokovni do te mere, da bodo sami pobudniki sprememb v svojih skupnostih. Pomembno je, da postanejo pomemben del pri oblikovanju projektov, saj sami najbolje poznajo potrebe in interese v svoji skupnosti, pa tudi, da so ti, ki sodelujejo pri projektih, seznanjeni z romsko kulturo, predvsem pa, da poznajo jezik oziroma se ga naučijo.

Đonlić (prav tam) pravi, da je pri pripravi na projekt pregledala vse šolske učbenike za glasbeno vzgojo, vendar v njih ni zasledila nobene romske pesmi.

V Strategiji vzgoje in izobraževanja Romov v RS (2004) je navedeno, da bo učinkovita integracija romskih otrok v slovensko družbo možna takrat, ko bodo aktivno in sočasno delovali ter med seboj sodelovali vrtci, šole, centri za socialno delo, ljudske univerze, uradi za zaposlovanje, zdravstvene ustanove, kulturni centri, nevladne organizacije ter policija. V Strategiji (2004) so navedena tudi načela in cilji vključevanja romskih otrok v vzgojo in izobraževanje v RS (str. 22−25):

- »zagotavljanje vzgoje in izobraževanja, ki omogočata doseganje ciljev oziroma standardov znanja, ki so opredeljeni v kurikulu za vrtce in v učnih načrtih«;

- »uveljavljanje pravice do ohranjanja in spoštovanja romskega jezika in kulture v vzgoji in izobraževanju«;

- »vključevanje v večinsko družbo, tako da vzgoja in izobraževanje zagotavljata prevzemanje funkcionalnih rekvizitov družbe in obenem spoštovanje različnosti (ter ohranjanja identitete)«;

70

- »vključevanje v večinsko družbo, tako da vzgoja in izobraževanje v kurikulu zagotavljata načela in vrednote enakosti v povezavi s socialno pravičnostjo.« (spopad s predsodki, približevanje univerzalnim vrednotam, spoštovanje druge kulture in jezika).

V nadaljevanju so navedena tudi načela oziroma cilji po vzgojno-izobraževalni vertikali, ki so v osnovni šoli opredeljeni kot (prav tam, str. 27−28):

- »zagotavljanje pogojev za doseganje ciljev in standardov znanja«;

- »odprtost kurikula« (z realizacijo ciljev v izvedbenem kurikulu, omogočiti vključevanje romske kulture, zgodovine ter identitete v kurikul);

- »vključevanje romskih otrok v obvezni in razširjeni program ob spoštovanju specifičnosti romske kulture« (pomembno, da se učence na podlagi etnične pripadnosti ne segregira v posebne oddelke ali skupine);

- »avtonomija in strokovna odgovornost strokovnih delavcev in šole« (romsko kulturo vključevati na različne načine, področja);

- »sodelovanje s starši.«

V dopolnitvi Strategije (2011) je tudi poudarek, da je izobraževanje pomembno za povečanje zaposlitvenih možnosti pa tudi za dvig kulturnega in socialnega kapitala. V Strategiji (2004) pa, da je treba poleg izobraževalne problematike, reševati sočasno še bivanjske razmere, zdravstvene težave ter težave na področju zaposlovanja. Sočasno delovanje na teh področjih je namreč pogoj, ki bo omogočil dvig izobrazbene ravni Romov.

V dopolnitvi Strategije (2011) je zapisano, da se je leta 2007 na osnovni šoli Janka Padežnika, v Mariboru začel izvajati izbirni predmet »romska kultura«, v okviru katerega »učenci pridobivajo znanja o romski zgodovini, o romski kulturi kot načinu življenja in o romski kulturni ustvarjalnosti v preteklosti in danes; učeni hkrati razvijajo sposobnost za razumevanje načinov življenja različnih narodnih/etničnih skupin, ki sobivajo na istem prostoru« (prav tam, str. 17). Vendar pa to ni dovolj, zato še vedno ostaja naloga, da »se šolska politika zavzame za odločnejše vključevanje romske kulture tako v okviru predpisanega kot izvedbenega kurikula na vseh ravneh vzgoje in izobraževanja. Navedeno velja tudi za učbenike in priročnike za učitelje« (prav tam). Med strateškimi cilji pa zasledimo tudi rešitve v širšem kontekstu:

»Vzpostavljanje zaupanja v šolo in odpravljanje predsodkov.« (prav tam, str. 23) Za uresničevanje navedenega cilja bi bilo potrebno šole spodbujati k temu, da se v kontekstu celotnega kurikula (predmetnega, razširjeni program, obvezne izbirne vsebine, odprti del kurikula) izvaja dejavnosti oziroma projekte, s katerimi bi povečali zaupanje v šolo in katerih cilj bi bil, da odpravljajo predsodke.

Kosmač Brezar (2016) pravi, da se ravno od izobraževanja oziroma šole pričakuje, da bo doprineslo k izboljšanju položaja Romov, vendar da raziskave o učnem uspehu romskih otrok tega ne kažejo. To kaže raziskava Lesar, Čuk in Peček (2006), in sicer, da je učni uspeh romskih otrok slabši od ostalih učencev, velik je tudi osip, predvsem v višjih razredih osnovne šole, velikokrat pa so usmerjeni v šole s posebnim programom. Tudi raziskava Kreka in Vogrinca (2005) je pokazala, da so dosežki romskih učencev v primerjavi z ostalimi učenci v povprečju manjši. Tudi otroci, ki obiskujejo osnovno šolo do zadnjega razreda, osnovne šole običajno ne končajo uspešno. Predvsem so taki, ki končajo osnovnošolsko izobraževanje, izjema. Jazbec,

71

Čagran in Lipavic Oštir (2013) pa so ugotovile, da romski učenci dosegajo slabše ocene kot neromski učenci pri jezikovnih predmetih − slovenščini, angleščini, nemščini.

Macura Milovanović (2006) poudarja, da so specifični problemi pri izobraževanju romskih otrok povezani s fizičnim, izobraževalnim ter socialnim vidikom izključenosti romskih otrok iz

Macura Milovanović (2006) poudarja, da so specifični problemi pri izobraževanju romskih otrok povezani s fizičnim, izobraževalnim ter socialnim vidikom izključenosti romskih otrok iz