Etnija, etničnost in narod

Južnič (1993, str. 268) pravi, da imamo etničnost kot identiteto za »a(d)skriptivno, torej tisto in tako, ki je dodeljena z rojstvom v določeni etnični skupini ali skupnosti«. Pojem etničnosti zaznamujejo štiri kontinuitete (prav tam):

- »bivalna ali teritorialna«,

- »biološko-genetična« (kjer gre za dejansko ali pa le za zamišljeno skupno poreklo), - »jezikovna v smislu komunikacijske skupnosti«,

- političnost, saj naj bi bila vsaka skupnost politično organizirana, - »sklenjen gospodarski prostor«.

Vsaka etnija nima nujno vseh kontinuitet, pa je kljub temu definirana kot etnija. Vsaka etnija namreč ni nujno močno politično organizirana. Ko različne etničnosti pridejo v stik, se lahko vedejo etnocentrično, lahko se ena do druge vedejo bolj ali manj tolerantno, večinoma pa so med njimi konflikti različnih intenzivnosti (Južnič, 1993).

V tem primeru gre za primordialno razlago, torej, da gre za značilnosti, ki so nespremenljive, kulturna diferenciacija pa je temeljna značilnost takih skupin. Moderni pristop o razlagi etničnih skupnosti pa temelji na tem, da je etničnost družbeno skonstruirana ter je rezultat interakcij med dvema različnima si skupinama. Urh (2012, str. 14) pravi, da »etničnost ni stalna, nepremakljiva, statična identiteta, temveč je močno premakljiva, fluidna, situacijska in nehomogena oblika družbenosti.« Kultura posledično ni edina, ki določa etničnost, ker tudi niso vse tiste družbene skupine, ki imajo kulturo, ki se razlikuje od večinske, definirane kot etnične.

Tudi Južnič (1993) poudari, da se kriteriji za etnično razlikovanje spreminjajo v prostoru in času, da se navezujejo na okolje in tudi kontekst. Kriterij za etnično pripadnost je lahko tudi

»zgodovinski spomin« (prav tam, str. 270). Ta se vzpostavlja na način, da se prepričuje pripadnike etničnih skupnosti o skupnih koreninah oziroma značilnostih, kar pa v prvi vrsti zahteva posamezne indikatorje, ki razločujejo v odnosu do drugih in tudi nekatere drugačne identifikacijske standarde.

61

Jalušič (2015) pojasni, da pojem etničnosti lahko razumemo kot produkt »kategoričnih dodelitev osebnih in kolektivnih značilnosti na podlagi domnevnega izvora in družbeno diskriminirajočih kulturnih oznak za posameznika oz. posameznico kot pripadnika skupine.

Etničnost je problematičen, kompleksen koncept in kulturološko ter rasno obremenjena kategorija« (str. 31). V slovenski jezikovni rabi je termin etničnost nadomestil ali na dvoumen način dopolnil pojem »narodnost« (prav tam). Če etničnost ni bila že predhodno del procesov rasizacije, dobi rasizirane značilnost ravno, ko se poveže s kulturo. Odločilno vlogo pri tem, ali bodo določene skupine oziroma regije, ki predstavljajo kulturno razliko, umeščene v razvito, liberalno, civilizirano stran, ima koncept enotne oziroma zahodne kulture. Učinek kolonialne razlike vpliva tudi na to, kdo bo upravičen do človekovih pravic oziroma do različnih oblik državljanstva.

Meje etničnih skupnosti so »mehke« in tudi premakljive, še posebej kadar niso določene s strani države oziroma političnimi prizadevanji. Za etnije je značilen etnocentrizem, ki je izpostavljena

»zavest in občutenje lastne skupnosti ali družbene skupine« (Južnič, 1993, str. 272).

Etnocentrizem se vzdržuje v odnosu do drugih etnij oziroma distanco do njih. S procesi asimilacije se lahko druge etnije integrirajo v drugo, kamor so te etnije migrirale oziroma se priseljevale.

Urh (2012, str. 13) pravi, da je etničnost »ena od pripisanih osebnih značilnosti ljudi, ki je lahko izvor diskriminacij, še posebej če gre za manjšinsko etnično pripadnost, ki ji dominantna večina pripisuje negativne značilnosti«. Posledično so etnične manjšine velikokrat v odnosu z večinsko etnično skupino v neenakem položaju. Diskriminacija s strani večinske družbe se kaže na področju izobraževanja, zaposlovanja, zdravstva, socialnega varstva pa tudi politične zastopanosti. »Etnične skupine torej ne obstajajo same po sebi, temveč so vedno definirane v odnosu do druge skupine.« (prav tam, str. 15) Ena od značilnosti etničnih skupin je tudi nevidnost, ki pa »ni zgolj mehanizem, ki povečuje diskriminacijo, temveč tudi strategija preživetja za skupino »drugih«« (prav tam, str. 29).

Razlikovanje med etnijo in narodom ni preprosto, saj je tudi za etnijo značilna »zavest o skupni pripadnosti in oblike skupne kulture« (Južnič, 1993, str. 278). V glavnem pa se narod od etnije razlikuje v tem, da je v narodu poudarek na ideološki ter politični dimenziji, da je prisotnega veliko preslikavanja v preteklost, da se dokazuje kontinuiranost zgodovine, prav tako pa tudi da se na različne načine predeluje zgodovina, kar naj bi posledično dokazovalo, da so skupne korenine obstajale že v oddaljeni zgodovini. »Etnije so vsekakor potencialni narodi, kot so narodi potencialne nacije.« (prav tam)

2.6.3.1 Vloga jezika

Jezik je eden od razločevalnih značilnosti med različnimi etnijami, lahko je tudi edini prepoznavni znak o različnosti etnij. Kot razločevalni dejavniki pa lahko delujejo tudi religija ali pa različni zgodovinski spomini (Južnič, 1993).

Za poudarjanje etnične identitete je značilno maksimiziranje razlik navzven ter minimaliziranje razlik navznoter. Ta procesa pa potekata predvsem preko jezika, ki deluje kot »temeljno ogrodje etničnosti« (prav tam, str. 281). Ker pa med jeziki ni naravnih meja, slednji so lahko razpršeni tudi na dialekte ter narečja, je »občutek skupnega jezika tista referenčna točka, okrog katere se praviloma izoblikuje etnična pripadnost« (prav tam, str. 283). Jezikovna pripadnost pogojuje

62

tudi politično pripadnost, zato se tudi uveljavijo narodni jeziki. To je tudi razlog, da je ime jezika praviloma enako imenu naroda, ki ta jezik govori. Na ta način se namreč uveljavita enotno ime tako za standardizirani jezik kot tudi temu jeziku pripadajoči narod. Jezik je bil pomemben element pri narodnem oblikovanju, še posebej je bil pomemben v primerih, ko etnične skupnosti niso imele drugih instrumentov, na primer države, da bi se lahko homogenizirale. Velikokrat je bil ravno jezik tisti, ki je bil primerni pogoj za nacionalno oblikovanje.

Razpotnik in Dekleva (2015) pojasnita, da o vrednosti na novo priseljenih ljudi veliko pove tudi to, kako se vrednotijo različni jeziki – nekateri kot zaželeni, drugi kot nepomembni ali odvečni, ki se jih mora čim hitreje prekriti oziroma asimilirati. Zato je jezik tudi sredstvo, ki omogoča reprodukcijo neenakosti, na primer »kadar so večjezični učenci utišani razredu, ignoriranje njihovih jezikovnih kompetenc postane oblika diskriminacije« (Hélot in O'laoire, 2011, str. 13, v Kosmač Brezar, 2016, str. 71). »Med dvojezičnimi otroki pri nas prevladujejo otroci narodnostnih skupnosti (madžarski, italijanski) ter romski otroci in otroci priseljencev. Le-ti predstavljajo občutljivo skupino, ki je rizična za šolski neuspeh. Otroci priseljencev se večinoma s slovenskim (učnim) jezikom srečajo ob vstopu v šolo. Takrat so postavljeni pred dve nalogi: obvladovanje učne snovi v jeziku, ki ga še ne poznajo, in usvajanje učnega jezika«

(Knaflič, 2010, str. 280). Kosmač Brezar (2016) poudari, da je za otroke priseljence zakonsko poskrbljeno (Zakon o šoli, čl. 8, v prav tam): omogočen jim je dopolnilni pouk slovenskega jezika in prilagojeno ocenjevanje znanja, medtem ko v istem zakonu za romske otroke to ni specifično napisano. V Strategiji VIZ Romov (2004, v prav tam) je zapisano, da bi pri jezikovnem izobraževanju Romov veljalo upoštevati tudi jezikovno izobraževanje priseljencev.

Lee (2011, v Kosmač Brezar, 2016, str. 73) pravi, da »jezik ni nevtralen in da se v njem prenašajo predstave, kultura in ideologije zakoreninjene in povezane z jezikom, zato je na učenje jezika vedno potrebno gledati ne samo z lingvistične ravni, ampak tudi širše družbeno in politično«.

Jezik oziroma jezikove zvrsti so tudi sredstvo, s katerimi posamezne skupnosti v večini večjezičnih oziroma večkulturnih družb izražajo svojo moč. Ta se izraža preko odnosa posameznika oziroma skupine do jezikov ali jezikovnih zvrsti. Zato je stališče večine in manjšine do dvojezičnega izobraževanja oziroma drugega jezika tisto, ki pokaže tudi na to, v kolikšni meri se sprejema različnost, pa tudi kakšna je stopnja uspešnosti, ki jo imata državna politika ter večkulturnost (Novak Lukanovič, 2006).

»Nikoli ne smemo pozabiti, da so šole mikrosvetovi določene družbe in v njih se ne samo reflektirajo družbene vrednote in norme, ampak jih tudi reproducirajo. Šole so namreč reproduktivni zastopniki družbenih norm, učitelji zato težko izvajajo pedagogiko opolnomočenja, ki bi izvzela večinske vrednote in zakoreninjene ideologije. Zastopanje večjezičnosti v šoli pomeni več kot le ponujanje več jezikov v predmetniku ali podpiranje dvojezičnih izobraževalnih programov. Pomeni predvsem graditi izobraževanje na različnosti jezikov in pismenosti, ki jo otroci in mladi prinašajo v šole. Pri tem je potrebno presegati sprejemanje ali tolerantnost do kultivacije v otrokovih različnih jezikih (pa naj bo to večinskih, priseljencev ali avtohtonih manjšin) kot poučevanja jezikov.« (Garcia, 2006, v Creese in Blackledge, 2011, str. 21, v Kosmač Brezar, 2016, str. 74)

63

Hall (1997, v Kosmač Brezar, 2016, str. 92) pravi, da je »jezik reprezentativni sistem, skozi katerega se ustvarjajo pomeni in vrednote kulture. Je privilegiran medij, skozi katerega ustvarjamo logiko stvari in skozi katerega ustvarjamo in izmenjujemo pomene.«

Jezik torej ni orodje, ki bi na nevtralni način opisoval stvarnost, temveč ustvarja različne podobe o stvareh oziroma ljudeh, ki nas obkrožajo. Reprezentacije, ki se pri tem ustvarijo, pa vplivajo tudi na šolski prostor. Čeprav naj bi šole poskrbele za vse skupine učencev, pa te, enako kot širša družba, na prefinjen način izločajo tiste posameznike, ki imajo pri vključevanju v te sisteme težave (Kosmač Brezar, 2016).