Kaj je kultura?

Po SSKJ (2014) je kultura »skupek dosežkov, vrednot človeške družbe kot rezultat človekovega delovanja, ustvarjanja«. Moore (1991, str. 11) pa jo opredeli kot celoto »družbenega znanja, idej in navad, ki prehajajo iz ene generacije v drugo«. Kultura se spreminja v času.

57 Sestavine kulture so (prav tam):

- prepričanja: to so mnenja o svetu, ki so nejasna in splošna, prav tako pa mnenja o tem, kaj je značilno za družbo in se spreminjajo glede na kulturo;

- vrednote: »so ideje o tem, kaj je v svetu prav in kaj narobe« oziroma določajo oblike ravnanja, ki so v družbi zahtevana;

- norme: gre za vzorce vedenja, ki so v družbi pričakovani, pa tudi jasna pravila o obnašanju ljudi v določenih situacijah;

- vloge: gre za vzorce vedenja, povezane s posebnimi družbenimi položaji oziroma poklici;

- konflikti vlog: ker igramo v življenju različne vloge, pride med njimi tudi do konflikta;

- status: ljudje imajo v družbi različno stopnjo ugleda, ta pa je pogojen s časom in družbo.

Poznamo dve obliki statusa – pripisani in pridobljeni.

S procesom socializacije se ljudje naučimo »vzorcev obnašanja, ki veljajo v družbi za normalne« (prav tam, str. 8). Socializacija poteka na primarni ravni, in sicer v družini ter med vrstniki ter na sekundarni ravni – v šoli ter preko množičnih medijev (prav tam).

Človeška vrsta se od drugih vrst razlikuje v konceptualizaciji sveta ter po simboličnem posredovanju teh konceptov. Sposobnost konceptualizacije je »kultura« (Monaghan in Just, 2008). Človeška kultura je povezana »s tistimi vidiki človeškega razmišljanja in dejavnosti, ki se jih naučimo kot člani družbe« (prav tam, str. 44). Teh stvari se ne naučimo samo neposredno, temveč posredno že v otroštvu, ko opazujemo ljudi v naši okolici in njihovo vedenje. Ljudje posredujemo svoje konceptualizacije preko jezika. Tylor (1971, v prav tam, str. 45) pravi, da je kultura oziroma civilizacija »tista kompleksna celota, ki vključuje vednost, prepričanja, umetnost, moralo, pravo, običaje ter vse druge sposobnosti in navade, ki jih človek pridobi kot član družbe«. Medtem ko Boas (1930, v Monaghan in Just, 2008, str. 46) opredeli kulturo kot:

»Kultura zajema vse manifestacije družbenega vedenja skupnosti, reakcije posameznika, na katere vplivajo navade skupnosti, v kateri živi, in izdelke človeške dejavnosti, ki jih te navade določajo.« Levi-Strauss (1983, v Monaghan in Just, 2008, str. 46) pa jo opredeli kot: »Kultura ni niti naravna niti umetna. Ne izvira iz genetike niti iz razuma, kajti sestavljajo jo pravila vedenja, ki niso bila ustvarjena in katerih funkcije ljudje, ki ravnajo v skladu z njimi, v splošnem ne razumejo.« Določena pravila so »ostanki tradicij«, ostala pa so bila sprejeta zavestno in so se zaradi specifičnih ciljev spremenila. Kljub vsemu so pomembnejša in učinkovitejša še vedno tista pravila, ki so nastala nezavedno in tista, ki so nastala na podlagi razuma. Razum je namreč

»proizvod in ne vzrok kulturne evolucije« (prav tam).

Vedenje nam torej posreduje kultura, ljudje se med seboj povezujemo v skupine, znotraj katerih odnose urejajo pravila, ki pa imajo različne funkcije. Monaghan in Just (2008, str. 64) pravita, da »imamo kulturo, vendar pripadamo družbi«. Simbolizacija nam omogoča, da se organiziramo v skupine, najbolj temeljni primer tega je delitev dela. Ljudje se razvrščamo v skupine, da bi dosegli določene funkcije ter da svoje dejavnosti usklajujemo z dejavnostmi, ki jih opravljajo druge skupine. Funkcija običajev in institucij je povezana z ideologijo (prav tam).

58 2.6.2 Barva kože, koncept rase in (novi) rasizem

Barva kože je ena od fizičnih lastnosti, po kateri se ljudje razlikujemo med seboj. Barva kože je pogojena s krvjo v kapilarah ter s kožnim pigmentom. Lahko je temno rjave, variira pa vse do skoraj bele. Kako intenzivno je koža pigmentirana, je lahko pogojeno s posameznikovim genskim zapisom ali pa s tem, kako izpostavljeni smo soncu. Melanin je pigment, ki absorbira svetlobo, nahaja pa se v koži, očeh, dlakah ter laseh. Melanin je torej vzrok za svetlejšo ali temnejšo kožo – v prvem primeru je melanina manj, v drugem pa več (Torkar, 2019).

Barva kože pa je tudi predmet razlikovanja v rasizmu, katerega temelj delovanja je koncept rase.

V SSKJ (2014) je rasa opredeljena kot »skupnost ljudi z določenimi skupnimi značilnimi telesnimi znaki, ki se dedujejo«. Iz antropološkega vidika rase poznamo »alpsko«, »belo«,

»črno«, »dinarsko« ter »rumeno raso«.

Predvsem znotraj družboslovnega diskurza pa se razpravlja o dekonstrukciji koncepta rase oziroma kritiki tega pojma. Gavriloski (2016, str. 24) izpostavi, kako je rasa vzdrževala konceptualni okvir, »ki je vzdrževal hierarhije dominacije«, vendar pa jo je danes nadomestil koncept kulture. Zaradi tega se sprašuje o smiselnosti obstoja tega koncepta, tudi v izobraževalnih sistemih. Dekonstrukcija koncepta bi pomenila obstoj ene rase (»homo sapiens«), kar ne pomeni zanikanje fizičnih razlik med ljudmi, ampak gre za to, da se opusti mišljenje, ki kulturne oziroma tudi druge razlike med ljudmi razlaga na način, da pri tem ljudi deli na različne rase. V 19. stoletju se je uveljavila hierarhična razdelitev oziroma podreditev tistih ljudi, ki niso bili beli, v 90. letih prejšnjega stoletja pa so ugotovili, da ne obstajajo biološki dejavniki, ki bi potrdili obstoj ras. Gavrilovski (prav tam) pravi, da je vsaka kategorizacija ljudi na podlagi fizičnih značilnosti rasizem. Poudari tudi, da so fizične razlike med ljudmi zgolj posledica prilagoditve na okolje. Kljub vsemu se izraz še vedno uporablja v učnih načrtih ter učbenikih in delovnih zvezkih za geografijo, kar posledično pomeni, da izraz uporabljajo tudi nekateri pedagoški delavci. Problem, ki se tu pojavi, je ta, da učencem ali dijakom na ta način ne uspe usvojiti kritične distance do koncepta in tudi ne do njegove družbene konstrukcije.

Zaradi tega je smiselno, da se beseda 'rasa' izbriše iz učnih načrtov, slovarjev, Ustave RS itd.

Gavrilovski (prav tam, str. 25) pojasnjuje, da gre pri dekonstrukciji za dolgotrajni proces, zato bi ga morali izvajati na vseh nivojih izobraževanja pa tudi v drugih institucijah, ki so na različne načine povezane s tem vprašanjem, kot na primer tudi šole in vrtci, navsezadnje pa tudi mediji.

Dekonstrukcija pojma je potrebna ne samo zaradi odpravljanja rasizma, temveč tudi zaradi razumevanja mehanizmov izključevanja, kjer je predmet izključevanja lahko rasa, lahko kultura ali pa kaj drugega. Kljub temu da rase ne obstajajo, še vedno obstaja verjetje, da rase obstajajo, kar pa posledično lahko pomeni enake rasistične učinke kot v primeru, da bi rase zares obstajale (prav tam).

Jalušič (2015) pojasni, da je rasizem fenomen, ki je zelo spremenljiv ter prilagodljiv. Novi rasizem ali neorasizem je drugačen od rasizma, ki se je opiral na biološko dane značilnosti oziroma na pojem rase, danes pa se v prvi vrsti osredotoča na kulturne vidike različnih skupin oziroma na pripisane lastnosti njenih »pripadnikov«. V tem primeru gre na primer za narodnost, običaje, religijo, prehranjevalne navade, načine oblačenja pa tudi kulturo (vsakdanjega) življenja (prav tam, str. 30). S tem se predmet razlikovanja iz domnevno nespremenljive biološke osnove preusmeri h kulturno utemeljenim lastnostim, ki jih lahko posameznikom oziroma skupinam poljubno pripisujemo. Proti koncu dvajsetega stoletja je pojem rase začel

59

izginjati, nadomestil ga je pojem kulture. Pri kulturalizmu pa ne gre za to, da bi bil nekdo ovrednoten kot manjvreden zaradi tega, ker bi mu manjkalo kulture oziroma bi bil nekulturen, kot bi to sicer veljalo za »stari« rasizem. Pri kulturalizmu je namreč poudarjena (druga) kultura oziroma z njo povezane drugačne vrednote, ki so že same po sebi moteče, predstavljajo težavo.

Lahko pa je poudarek tudi na tem, da je kulture »preveč« oziroma da je preveč druge ali drugačne kulture, ki je »njihova«. »Kultura je percipirana v pojmih etničnosti in predstavljena kot nekaj homogenega, trdnega in nesprejemljivega, kot fiksna lastnost določenih skupin« (prav tam, str. 30). Kljub temu kulturalizacija ne pomeni tudi zmanjševanja rasizma. Ule (2005) pojasni, da je 'problem' pripadnost določeni skupini, zato rasizem ni več usmerjen na splošno proti »Črncem, Arabcem, Azijcem, Judom, temveč le proti tistim, ki se niso pripravljeni

»integrirati« v »našo« skupnost«« (str. 202).

Jalušič (2015) izpostavi, da je nastanek rasizma brez rase mogoče razložiti tudi z antisemitizmom ter nacionalizmom, ki sta ideologiji zamišljenih skupnosti, nastali v 19.

stoletju, v 20. pa sta se transformirali. Tako rasizem kot nacionalizem sta izločevalni praksi.

Medtem ko se nacionalizem »izraža v državnih ciljih (kot izgradnja države ali kot samoodločba), skuša rasizem okvir države preseči ali ga celo uničiti« (prav tam, str. 35). Za rasizme brez rase ali kulturno utemeljene rasizme je značilno, da delujejo kot kompleksni sistemi, ki zanikajo temeljno enakost ljudi, oziroma tudi kot diskurzivni konteksti, ki v sodobnem svetu, za katerega je značilna globalizacija, delujejo kot nekaj, kar blaži odgovornost, med drugim tudi politično, saj preprečujejo, da bi se razmislilo ali presojalo o dejanskosti in na podlagi kulturalističnih razlag, za katere je značilno, da so preproste, pogosto samoumevne, pa tudi vseobsežne, ustvarjajo ločnice, ki na prvi pogled delujejo kot nedolžne ter vzpostavljajo naturalizacijo rasističnih institucij oziroma ravnanj (prav tam).

Novi rasizem, za katerega je torej značilna kulturalizacija, je značilno tudi to, da se pojavlja v vsakdanjih in splošnih prepričanjih, praksah in institucijah oziroma da kot banalni diskurz nastopa v vseh strukturah družbe kot posledica družbenega strinjanja. Za novi rasizem ni značilno, da deluje z ekstremnimi fenomeni, kot je na primer sovražni govor, ampak da deluje tako, da na kontinuirani način proizvaja identitete in politiko resnice, ki v kontekstu neoliberalizma poudarja vprašanja v povezavi z napredkom, ekonomijo, varnostjo, prav tako pa poudarja vrednote zahodne družbe oziroma tudi zahodnjaškega »patriotizma«. Ta oblika rasizma je strukturirana v obliki vsakdanje oziroma strokovne govorice, lahko pa tudi kot s simboli (prav tam, str. 40). To je tudi razlog, da se na prvi pogled Zahod zdi demokratičen in neideološki. Kljub temu je rasizem tam institucionaliziran in uzakonjen, na primer v zakonih, ki se ukvarjajo z vprašanjem državljanstva, v politikah, ki se osredotočajo na imigracije in v kontroliranju celotne populacije. Kulturni rasizem daje okvir in hkrati opravičuje take politike (Jalušič, 2015). Krašovec (2004) pa razloži, kako sodobni rasizem deluje kot ideologija. Danes se v družbi poudarja svoboda izbir, svoboda pri izbiri identitete, tudi kulturne. S tem ko rasizem za svoje razlikovanje uporabi kulturni vidik, prikrije svoje delovanje ter posamezniku naprti odgovornost za svoj degradiran položaj. Sodobni rasizem je oblika ideologije, ki subtilno deluje znotraj različnih diskurzov in posledično tudi znotraj različnih institucij. Sodobni rasizem kot ideologija ima posebno logiko delovanja, ki se vzpostavi, ko pridemo v stik z »drugim«. »Drug«

nam predstavlja nevarnost, zato je potrebno delovati čim hitreje, še preden imamo argumente, ki bi lahko opravičili naše delovanje. »Rasizem uvede »izredne razmere« in deluje znotraj njih«

60

(prav tam, str. 210). V teh razmerah racionalno razmišljanje nadomesti strah. Ravno to pa je razlog, da je sodobni rasizem ideologija – ne potrebuje racionalnih in stvarnih dokazov, da bi lahko deloval. Kljub temu da osnova za delovanje rasizma ni več biološka, pa se vseeno vrača nazaj na področje telesa. Pri tem išče bolezni, razna seksualna odklonska vedenja ter možganske okvare, da bi jih lahko institucije, ki pri tem dobijo vlogo tistih, ki nas branijo pred »drugim«, zdravile oziroma preprečile. Ideologija rasizma zato danes deluje manj represivno in bolj

»človeku prijazno«. Lahko rečemo, da institucionalni rasizem družbo varuje predvsem »pred enakostjo« (prav tam, str. 216).

Danes se torej ne pojavlja več neposredni in nasilni rasizem, temveč »simbolni, odklonilni rasizem«, kar pomeni, da se na »drugega« odzivamo s posrednim odzivanjem; s pritiskom, da bi »drugačni« prevzeli predsodke o njih samih ter se sami marginalizirali, prav tako pa tudi sami podvrgli obravnavi raznih institucij, ki bi njihovo »drugačnost« bodisi ozdravila bodisi izolirala. Medtem ko so tradicionalni rasizem spremljala intenzivnejša čustva, pa sodobni rasizem spremljajo šibkejša čustva, po drugi strani pa tudi večje nezanimanje za drugačnost.

Predsodki so danes bolj prisotni v zasebni kot v javni sferi (Ule, 2009).

2.6.3 Etnija, etničnost in narod

Južnič (1993, str. 268) pravi, da imamo etničnost kot identiteto za »a(d)skriptivno, torej tisto in tako, ki je dodeljena z rojstvom v določeni etnični skupini ali skupnosti«. Pojem etničnosti zaznamujejo štiri kontinuitete (prav tam):

- »bivalna ali teritorialna«,

- »biološko-genetična« (kjer gre za dejansko ali pa le za zamišljeno skupno poreklo), - »jezikovna v smislu komunikacijske skupnosti«,

- političnost, saj naj bi bila vsaka skupnost politično organizirana, - »sklenjen gospodarski prostor«.

Vsaka etnija nima nujno vseh kontinuitet, pa je kljub temu definirana kot etnija. Vsaka etnija namreč ni nujno močno politično organizirana. Ko različne etničnosti pridejo v stik, se lahko vedejo etnocentrično, lahko se ena do druge vedejo bolj ali manj tolerantno, večinoma pa so med njimi konflikti različnih intenzivnosti (Južnič, 1993).

V tem primeru gre za primordialno razlago, torej, da gre za značilnosti, ki so nespremenljive, kulturna diferenciacija pa je temeljna značilnost takih skupin. Moderni pristop o razlagi etničnih skupnosti pa temelji na tem, da je etničnost družbeno skonstruirana ter je rezultat interakcij med dvema različnima si skupinama. Urh (2012, str. 14) pravi, da »etničnost ni stalna, nepremakljiva, statična identiteta, temveč je močno premakljiva, fluidna, situacijska in nehomogena oblika družbenosti.« Kultura posledično ni edina, ki določa etničnost, ker tudi niso vse tiste družbene skupine, ki imajo kulturo, ki se razlikuje od večinske, definirane kot etnične.

Tudi Južnič (1993) poudari, da se kriteriji za etnično razlikovanje spreminjajo v prostoru in času, da se navezujejo na okolje in tudi kontekst. Kriterij za etnično pripadnost je lahko tudi

»zgodovinski spomin« (prav tam, str. 270). Ta se vzpostavlja na način, da se prepričuje pripadnike etničnih skupnosti o skupnih koreninah oziroma značilnostih, kar pa v prvi vrsti zahteva posamezne indikatorje, ki razločujejo v odnosu do drugih in tudi nekatere drugačne identifikacijske standarde.

61

Jalušič (2015) pojasni, da pojem etničnosti lahko razumemo kot produkt »kategoričnih dodelitev osebnih in kolektivnih značilnosti na podlagi domnevnega izvora in družbeno diskriminirajočih kulturnih oznak za posameznika oz. posameznico kot pripadnika skupine.

Etničnost je problematičen, kompleksen koncept in kulturološko ter rasno obremenjena kategorija« (str. 31). V slovenski jezikovni rabi je termin etničnost nadomestil ali na dvoumen način dopolnil pojem »narodnost« (prav tam). Če etničnost ni bila že predhodno del procesov rasizacije, dobi rasizirane značilnost ravno, ko se poveže s kulturo. Odločilno vlogo pri tem, ali bodo določene skupine oziroma regije, ki predstavljajo kulturno razliko, umeščene v razvito, liberalno, civilizirano stran, ima koncept enotne oziroma zahodne kulture. Učinek kolonialne razlike vpliva tudi na to, kdo bo upravičen do človekovih pravic oziroma do različnih oblik državljanstva.

Meje etničnih skupnosti so »mehke« in tudi premakljive, še posebej kadar niso določene s strani države oziroma političnimi prizadevanji. Za etnije je značilen etnocentrizem, ki je izpostavljena

»zavest in občutenje lastne skupnosti ali družbene skupine« (Južnič, 1993, str. 272).

Etnocentrizem se vzdržuje v odnosu do drugih etnij oziroma distanco do njih. S procesi asimilacije se lahko druge etnije integrirajo v drugo, kamor so te etnije migrirale oziroma se priseljevale.

Urh (2012, str. 13) pravi, da je etničnost »ena od pripisanih osebnih značilnosti ljudi, ki je lahko izvor diskriminacij, še posebej če gre za manjšinsko etnično pripadnost, ki ji dominantna večina pripisuje negativne značilnosti«. Posledično so etnične manjšine velikokrat v odnosu z večinsko etnično skupino v neenakem položaju. Diskriminacija s strani večinske družbe se kaže na področju izobraževanja, zaposlovanja, zdravstva, socialnega varstva pa tudi politične zastopanosti. »Etnične skupine torej ne obstajajo same po sebi, temveč so vedno definirane v odnosu do druge skupine.« (prav tam, str. 15) Ena od značilnosti etničnih skupin je tudi nevidnost, ki pa »ni zgolj mehanizem, ki povečuje diskriminacijo, temveč tudi strategija preživetja za skupino »drugih«« (prav tam, str. 29).

Razlikovanje med etnijo in narodom ni preprosto, saj je tudi za etnijo značilna »zavest o skupni pripadnosti in oblike skupne kulture« (Južnič, 1993, str. 278). V glavnem pa se narod od etnije razlikuje v tem, da je v narodu poudarek na ideološki ter politični dimenziji, da je prisotnega veliko preslikavanja v preteklost, da se dokazuje kontinuiranost zgodovine, prav tako pa tudi da se na različne načine predeluje zgodovina, kar naj bi posledično dokazovalo, da so skupne korenine obstajale že v oddaljeni zgodovini. »Etnije so vsekakor potencialni narodi, kot so narodi potencialne nacije.« (prav tam)

2.6.3.1 Vloga jezika

Jezik je eden od razločevalnih značilnosti med različnimi etnijami, lahko je tudi edini prepoznavni znak o različnosti etnij. Kot razločevalni dejavniki pa lahko delujejo tudi religija ali pa različni zgodovinski spomini (Južnič, 1993).

Za poudarjanje etnične identitete je značilno maksimiziranje razlik navzven ter minimaliziranje razlik navznoter. Ta procesa pa potekata predvsem preko jezika, ki deluje kot »temeljno ogrodje etničnosti« (prav tam, str. 281). Ker pa med jeziki ni naravnih meja, slednji so lahko razpršeni tudi na dialekte ter narečja, je »občutek skupnega jezika tista referenčna točka, okrog katere se praviloma izoblikuje etnična pripadnost« (prav tam, str. 283). Jezikovna pripadnost pogojuje

62

tudi politično pripadnost, zato se tudi uveljavijo narodni jeziki. To je tudi razlog, da je ime jezika praviloma enako imenu naroda, ki ta jezik govori. Na ta način se namreč uveljavita enotno ime tako za standardizirani jezik kot tudi temu jeziku pripadajoči narod. Jezik je bil pomemben element pri narodnem oblikovanju, še posebej je bil pomemben v primerih, ko etnične skupnosti niso imele drugih instrumentov, na primer države, da bi se lahko homogenizirale. Velikokrat je bil ravno jezik tisti, ki je bil primerni pogoj za nacionalno oblikovanje.

Razpotnik in Dekleva (2015) pojasnita, da o vrednosti na novo priseljenih ljudi veliko pove tudi to, kako se vrednotijo različni jeziki – nekateri kot zaželeni, drugi kot nepomembni ali odvečni, ki se jih mora čim hitreje prekriti oziroma asimilirati. Zato je jezik tudi sredstvo, ki omogoča reprodukcijo neenakosti, na primer »kadar so večjezični učenci utišani razredu, ignoriranje njihovih jezikovnih kompetenc postane oblika diskriminacije« (Hélot in O'laoire, 2011, str. 13, v Kosmač Brezar, 2016, str. 71). »Med dvojezičnimi otroki pri nas prevladujejo otroci narodnostnih skupnosti (madžarski, italijanski) ter romski otroci in otroci priseljencev. Le-ti predstavljajo občutljivo skupino, ki je rizična za šolski neuspeh. Otroci priseljencev se večinoma s slovenskim (učnim) jezikom srečajo ob vstopu v šolo. Takrat so postavljeni pred dve nalogi: obvladovanje učne snovi v jeziku, ki ga še ne poznajo, in usvajanje učnega jezika«

(Knaflič, 2010, str. 280). Kosmač Brezar (2016) poudari, da je za otroke priseljence zakonsko poskrbljeno (Zakon o šoli, čl. 8, v prav tam): omogočen jim je dopolnilni pouk slovenskega jezika in prilagojeno ocenjevanje znanja, medtem ko v istem zakonu za romske otroke to ni specifično napisano. V Strategiji VIZ Romov (2004, v prav tam) je zapisano, da bi pri jezikovnem izobraževanju Romov veljalo upoštevati tudi jezikovno izobraževanje priseljencev.

Lee (2011, v Kosmač Brezar, 2016, str. 73) pravi, da »jezik ni nevtralen in da se v njem prenašajo predstave, kultura in ideologije zakoreninjene in povezane z jezikom, zato je na učenje jezika vedno potrebno gledati ne samo z lingvistične ravni, ampak tudi širše družbeno in politično«.

Jezik oziroma jezikove zvrsti so tudi sredstvo, s katerimi posamezne skupnosti v večini večjezičnih oziroma večkulturnih družb izražajo svojo moč. Ta se izraža preko odnosa posameznika oziroma skupine do jezikov ali jezikovnih zvrsti. Zato je stališče večine in

Jezik oziroma jezikove zvrsti so tudi sredstvo, s katerimi posamezne skupnosti v večini večjezičnih oziroma večkulturnih družb izražajo svojo moč. Ta se izraža preko odnosa posameznika oziroma skupine do jezikov ali jezikovnih zvrsti. Zato je stališče večine in