OPREDELITEV KLJUČNIH POJMOV: RAZLIČNOST, STRPNOST,

Palomares (2001, str. 8) opredeli »drugačnost« kot različnost oziroma raznolikost. Ljudje se lahko razlikujejo v kvalitetah, značilnostih, vrednotah, prepričanjih ter navadah. Pojem

»drugačnosti« se ne navezuje zgolj na rasne razlike, ampak tudi na »etnične in kulturne razlike, razlike v sposobnostih, socialnoekonomske razlike, razlike v veroizpovedi« (prav tam). Dragoš in Leskošek (2003) pravita, da poznamo dve obliki družbenih razlik – take, ki niso odvisne od narave in take, ki so naravne. Družbene razlike, ki se najpogosteje pojavljajo, so »razlike med spoloma, razlike med starostnimi, lingvističnimi, etničnimi, poklicnimi kategorijami, razlike v duševnih in telesnih zmožnostih oz. sposobnostih, razlike v krajevnem izvoru, v družinskem poreklu, v veroizpovedi, v stilih oblačenja, porabe itd.« (prav tam, str. 23). Posamezniki so že s svojim rojstvom v določenih vidikih determinirani s pogoji, ki določajo njihove priložnosti ter posledično tudi dosežke. Z neenakomernim porazdeljevanjem bogastva, moči in ugleda pa je socialno okolje tisto, ki lahko spodbuja socialne razlike med posamezniki in to celo v tolikšni meri, da nekatere skupine dominirajo drugim. Razdaljo med enimi in drugimi definiramo kot družbeno neenakost (prav tam). Vzrok, da družbene neenakosti danes niso tako vidne, je globalizacija oziroma z njo povezan individualizem, ki uspešnost ali neuspešnost posameznika ali posameznice utemeljuje na lastnih sposobnostih pa tudi raznih naključjih. S tem je vedno bolj v ospredju individualna odgovornost posameznikov za svojo revščino pa tudi za slabo zdravje, ki pa je vedno tudi posledica deprivacije na ekonomskem področju (Zaviršek, 2000).

Šetinc Vernik ter Vernik Šetinc (2012) pojasnita, da človek raznolikost sveta dojema s sposobnostjo abstraktnega mišljenja, ki ga usmerja k posploševanju ter kategoriziranju, kar pa lahko med drugim vodi tudi v diskriminacijo.

S pojmom različnosti zato velikokrat povezujemo tudi pojem tolerance ali predvsem netolerance.

Palomares (2001, str. 7) pojasni, da je toleranca strpnost ter da gre za socialno veščino, ki je priučena, ki pomeni spoštovanje različnosti ter vključuje tudi željo po tem, da sprejemamo nove informacije ter smo zanje odprti. Toleranca do različnosti se vzpostavi takrat, ko jo začnemo dopuščati in se nadgrajuje takrat, ko se učimo od »drugačnih«. Zato s strpnostjo povezujemo tudi zmožnost spreminjanja mišljenja, to korelacijo pa potrjujejo tudi raziskave. Mednarodna organizacija United for Intercultural Action (v Leskošek, 2005, str. 9) besedo toleranca oziroma strpnost opredeli kot »spoštovanje, sprejemanje in cenjenje bogate raznolikosti svetovnih kultur, načinov izražanja in oblik človečnosti, humanosti«, ki jo omogočajo »znanje, odprtost, komunikacija in svoboda misli, zavesti in prepričanj«. Strpnost pa ni vnaprej dana ugodnost ali privilegij, temveč je ves čas prisotno spoznanje, ki nastane z zavedanjem o pomenu univerzalnih človekovih pravic in svoboščin zase, predvsem pa za druge. Leskošek (2005, str.

10) strpnost definira kot »sprejemanje dejstva, da so ljudje naravno raznoliki po videzu, načinu bivanja, govoru, vedenju in vrednotah, vsi pa imajo pravico živeti v miru in biti takšni, kot si želijo«, medtem ko strpnost na ravni države pomeni zakonodajo, ki je pravična in nevtralna in

9

kjer so socialno-ekonomske možnosti vsem dostopne enako, brez diskriminiranja. Poudari, da je strpnost posameznikov in držav še zlasti potrebna v sodobnem, multikulturnem svetu, ko je trg dela vedno bolj pomemben, posledično pa je vedno bolj prisoten tudi proces globalizacije.

Ker se dogajajo premiki iz revnejših predelov v ekonomsko stabilnejše države, je še toliko bolj pomembno, da se ranljivim posameznikom in skupinam zagotovi enakopravna vključenost v družbo ter da se pozornost posveti tudi stališčem in prepričanjem večinskega prebivalstva (prav tam).

Nasprotni pojma strpnosti je nestrpnost, ki pa je »nespoštovanje prepričanj in življenjskih praks drugih ljudi« (prav tam, str. 9). V tem primeru ne gre za način vedenja, temveč za ideje in prepričanja o podrejanju drugih ali o preprečevanju njihove polnopravne udeležbe v družbi, kar v praksi pomeni, da se te osebe razglasi za »neustrezne, barbarske, neumne, lene, izkoriščevalce, kriminalce, nemoralne, skratka potencialno nevarne za večinsko prebivalstvo«

(prav tam). Ne navezuje se torej na to, kako se nekdo do drugega vede, temveč kakšna prepričanja ima v povezavi s tem, kateri kulturi ta »drugi« pripada, kakšna religiozna prepričanja ima, kako se oblači ter da želi »drugega« zaradi drugačnih prepričanj »narediti«

neprimernega, neumnega in nevarnega za dominantno družbeno skupino. Nestrpnost se kaže kot »rasizem, seksizem, antisemitizem, verski fanatizem, homofobija in /…/ diskriminacija starostnikov« (Palomares, 2001, str. 8).

Humer, Maljevac in Kuhar (2011, str. 61) pojasnjujejo, da je beseda »drugačnost« na Slovenskem osmišljena na način, da so »drugačni« »vsi, ki so različni od »nas«. To pomeni, da je v odnosu do »drugačnih« sicer prisotna določena mera tolerance, vendar pa v povezavi s tem hkrati poteka še ohranjanje mesta moči, v odnosu do tega pa tudi konstrukcija »drugačnih«, v smislu, da so ti »drugačni« od »nas«. Termin »različnost« pa po drugi strani poudari

»drugačnost« v kontekstu celotne družbe, kar pomeni, da smo vsi različni in nihče ni norma.

Zaradi pomena »različnosti« v tem smislu je zato redko uporabljena v diskusijah na temo vključevanja oziroma izključevanja različnih skupin v družbi. Zaviršek (2012, str. 113) razloži, da: »Drugost nastane z vzpostavitvijo meje, ki loči skupino »mi«, ki je v simbolnem smislu

»prva«, od »kulturno drugih«, torej tujih. Meja, ki določa drugost, ni nevtralna, temveč označuje hierarhije in dominacije«. Pri tem se vzpostavi identiteta, ki se konstruira na podlagi razlike. Pojem »drugačnosti« je povezan s konceptom drugosti, vendar na bolj subtilen način.

Rommelspacher (1995, v Zaviršek, 2012) pravi, da je odnos med »nami« in »drugimi« vedno prepleten tudi z zgodovinsko utrjenimi podobami o drugem. V otroštvu je meja med nami in drugimi predvsem prostorska, kasneje pa jo nadomesti družbeno-kulturna meja oziroma meja, ki je povezana z družbenim statusom, etničnostjo pa tudi z nekaterimi drugimi značilnostmi družine, ki so podlaga za otrokovo negativno označevanje. Konstruiranje »drugega« je močno povezano s čustvom sovraštva, ki postane pogoj za občutenje »drugačnega«. Z agresijo namreč vzpostavimo distanco in »drugega« naredimo za tujega, te občutke pa ne pogojujejo osebni občutki, temveč družbeni občutki. Tu ne mislimo zgolj na agresijo, ampak tudi strah, občudovanje, simpatijo. Vse to so občutki, ki nastanejo v kontekstu vrtca, šole, doma, v vrstniški skupini, na delovnem mestu ipd. Cilj takih občutkov je, da se ohrani družbeni red in da se reproducirajo družbeno funkcionalni občutki (Zaviršek, 2012). Pojem »drugačnosti« je navadno uporabljen na način, da na prikrit način označuje »drugost«. Ko se na podlagi govora o »drugačnih« oblikuje posameznikova identiteta, ta že temelji na hierarhičnem izključevanju drugega. Medtem ko »prvo« dobi pozitivne oziroma zaželene lastnosti, pa je pogoj za obstoj drugega razlika s prvim, način, ki pogojuje njegov obstoj pa je razlikovanje od prvega, da drugi

10

postane nosilec negativnih lastnosti, na primer »žensko v razliki z moškim, črno v razliki z belim, hendikepirano v razliki z nehendikepiranim in heteroseksualno v razliki s homoseksualnim« (Zaviršek in Bercht, 2012, str. 65). Na tistega, ki je »drugačen«, se projicirajo vse tiste značilnosti in lastnosti, ki jih pri sebi ali pri skupini, ki ji pripadamo, ne želimo. »Jaz«

je tisti, ki je nosilec pozitivnih značilnosti, je torej sposoben, kompetenten, čist, stabilen, medtem ko je »drugi« nosilec negativnih značilnosti, simbolno gledano nečistosti, manjših sposobnosti ter kaosa (prav tam). Oseba, ki je konstruirana kot »druga«, je na ta način spregledana z vidika nekih značilnosti, ki so domače ali celo enake. Na tak način delujejo vse oblike medskupinskega sovraštva. »Drugačnost« namreč postane »zaznamovanost, ki prekrije, kar je enako in podobno, da bi se vzpostavila socialna distanca do osebe, ki je objekt kulturnega stereotipiziranja, in da bi se hkrati prikril zavesten ali nezaveden interes tistega, ki govori o

»drugačnih«« (prav tam).

Kozinc (2005, str. 97) pravi, da ne le, da se »nestrpnost, sovražnost, nesprejemanje in rasizmi v Sloveniji tolerirajo, temveč so popolnoma legitimni izraz v družbenem življenju in političnem delovanju«. Večina prebivalstva ga namreč dojema kot svobodo govora. Formalnopravno gledano je prag tolerance do nestrpnosti do drugih oziroma drugačnih vpisan v zakonodajo.

Kljub temu se ta prag ves čas prestopa, tako s strani politike kot ostalega dela prebivalstva, ki ga lahko poimenujemo tudi »slovensko narodnjaško občestvo« (prav tam).) Za Slovenijo je značilno, da so stališča do manjšin v veliki meri negativna in da je takih skupin vedno več. To so predvsem »ljudje iz nekdanjih jugoslovanskih republik, Afričani, Romi, istospolno usmerjeni, matere samohranilke, migranti in azilanti« (Leskošek, 2005, str. 11).

Reardon (1997b) opredeli znake oziroma vedenjske kazalnike netolerance:

- jezik (ki poniža, razvrednoti);

- stereotipiziranje (pripisovanje enakih značilnosti – navadno negativnih, vsem članom posamezne skupine, generaliziranje);

- draženje (izpostavljanje posameznih oblik vedenja, lastnosti, z namenom, da bi osebo žalili in se ji posmehovali);

- predsodki (predpostavljanje o manjvrednosti ali slabših sposobnostih posameznikov na podlagi njihove pripadnosti ali lastnosti);

- postavljanje sebe v vlogo žrtve (valjenje krivde za posamezne dogodke ali družbene probleme na posamezno družbeno skupino oziroma posameznike);

- diskriminacija (izločanje iz socialnih aktivnosti na podlagi posameznikove pripadnosti oziroma lastnosti);

- socialna izključenost (ignoriranje drugega, kot da ta ne obstaja, zavračanje pogovora z njim/i oziroma izključevanje iz skupinskih aktivnosti);

- nadlegovanje (vedenje, ki je namenjeno temu, da bi drugega degradirali, ga ustrahovali, največkrat z namenom, da bi ga izločili iz skupine);

- oskrunitev oziroma poškodovanje (poškodovanje tuje lastnine oziroma posmehovanje drugim glede njihovih prepričanj, oblačenja, navad);

- ustrahovanje (poniževanje drugih, siljenje v določena dejanja s strani tistih, ki so v nadrejenem položaju);

- izgon (neupravičeno ali nepravično izključevanje iz skupinskih aktivnosti);

11

- izključenost (izključenost iz skupinskih aktivnosti, postavljanje posameznikov v vlogo

»drugega«);

- segregacija (izključevanje posameznikov ali skupin na podlagi pripadnosti oziroma lastnosti);

- represija (na neposreden ali posreden način izključevanje posameznikov iz določenih aktivnosti);

- destrukcija (fizično nasilje nad posamezniki).