GEOMETRIJSKI LIKI V UMETNOSTI

»V likovnem oblikovanju in umetnosti je lik oblika, ki je obogatila svojo absolutno vrednost s svojimi odnosi do okolice, do drugih oblik, do formata, z vrednostjo svojih notranjih določil − barvo, svetlostjo, teksturo, z likovnimi spremenljivkami.« (Butina, 1995, str. 329).

Gestalt psihologija lik opiše kot način povezovanja, ki iz več sestavin ustvari posebno, enkratno celoto t. i. lik. Deli v celoti dobijo pomen od svoje umeščenosti v celoti, celota pa dobi pomen

48

od posameznih delov oz. njihovih odnosov. Ko oblikam spreminjamo vsebino in lastnost, iz njih ustvarimo novo celoto oz. lik (Butina, 2000).

6. 1. Oblika, lik in forma

Medtem, ko se po obliki vprašamo z vprašalnico ˝Kaj?˝, se po liku vprašamo z vprašalnico

˝Kako?˝. Forma pa nam pove, kako je kaj izraženo, prikazano v stvarnosti (Butina, 1997; 2000).

Lik (Slika 22) oz. gestalt je osnova likovne psihologije oz. gestalt psihologije. Človek sveta ne vidi razdrobljenega, ampak vidi celoto. Ne vidimo posebej barve, oblike, ampak predmet kot celoto (Butina, 1995).

Butina (2000) obliko opredeli kot ploskovno in prostorsko likovno prvino. Oblika je napolnjena z barvo, omejuje pa jo prostor. Za naše zmožnosti zaznavanja si ne morem zamisliti neskončnih ploskev ali neskončnega prostora.

Gris (1957, v Butina, 2000) navaja 3 vrednosti oblike:

 absolutna vrednost (krog, kvadrat, krogla, valj ipd.; krog je vedno krog, kvadrat je vedno kvadrat, ker ima absolutno vrednost in so odnosi med stranicami in drugimi sestavnimi deli vedno enaki);

 likovna vsebina (vsaka oblika ima barvo, teksturo, velikost …);

 relativna vrednost (vsaka oblika ima odnos do prostora in drugih oblik; Vključuje čustvene komponente, ker na opazovalce delujejo barve in to, da je tudi on sam oblika, del oblik).

Obliko lahko zaznamo s tipom in vidom. Lahko so tridimenzionalne/prostorske (Slika 21) ali dvodimenzionalne/ploskovne (Butina, 2000).

»Vse kompleksnejše oblike seveda že presegajo tisto definicijo oblike, ki pravi, da se pojem oblike nanaša na notranje odnose med njenimi sestavnimi deli. Takšni obliki, ki je obogatila svojo absolutno vrednost s svojimi svetlostnimi, barvnimi, teksturnimi vsebinami, zlasti pa z navezovanjem odnosov z njenimi okoliškim prostorom in njegovimi vsebinami, pravimo lik.«

(Butina, 2000, str. 56)

Določene oblike se povežejo, združijo z likovnimi prvinami ali drugimi oblikami in tako nastane nova celota, ki ji pravimo lik.

Forma (Slika 23) so združena izrazna sredstva, s katerimi umetnik želi izraziti neko določeno vsebino. Je pravzaprav postopek, kako je stvar organizirana v realnosti. Za primer vzemimo rastlino, katere forma zajema njeno zunanjo podobo, notranjo strukturo in njen odnos do okolice (Butina, 1997; 2000).

49

Slika 21: Oblike v naravi, katerih osnova so valj, krogla in stožec (Butina, 2000, str. 56)

Slika 22: Trikotnik je lik, ki ima trdno in ostro obliko (Butina, 2000, str. 59)

Slika 23: Piramide so preprosta oblika, ki je lahko forma. (Butina, 2000, str. 61)

6. 2. Barve in geometrijski liki

Itten (1999) in Butina (2000) pišeta o povezovanju oblik in barv. V naših očeh in možganih barve izzovejo različne procese, ki vplivajo tudi na našo duševnost, ker doživljanje barv seže d naših najglobljih središč v telesu. Človek tako barve kot oblike zaznava različno, ker imajo čutno-etično in ekspresivno vrednost (Itten, 1999).

Tri osnovne barve so rdeča, modra in rumena, vsako barvo lahko določimo trem osnovnim geometrijskim oblikam: trikotniku, krogu in kvadratu.

Trikotnik je omejen s tremi ravnimi črtami, ki se stikajo v treh ogliščih. Njegovi ostri koti mu dajejo učinek bojevitosti in agresivnosti. Poleg tega je trikotnik tudi simbol mišljenja in zavzema breztežni položaj (Itten, 1999). Trikotna oblika je trdna in ostra, kar mu podari rumena barva z ostrino in sevanjem (Butina, 2000).

Kvadrat je sestavljen iz 4 enako dolgih stranic, pri čemer sta dve sosednji stranici pravokotni druga na drugo. Je simbol trdnosti, snovi in teže. Pri risanju kvadrata in njegovih ravnih črt

50

lahko občutimo močno napetost (Itten, 1999). Kvadratu najbolj ustreza rdeča barva. Rdeča je trdna in stabilna barva, poleg tega pa jo pogosto uporabljamo za označevanje robov, kotov (Butina, 2000).

Krog je nasprotje kvadrata. Ne daje občutka napetosti, ampak občutek sproščenosti in ustaljenosti v gibanju. Krog je simbol močnega in živahnega duha. Krog, nenehno gibajoč, se sklada z modro barvo (Itten, 1999; Butina, 2000). Modra je hladna, vlažna in prosojna barva, zato jo uporabljamo za označevanje stvari, ki ne potrebujejo ostrine ali podrobnosti (Butina, 2000, str. 60).

Zelene barve, zaradi svoje svežine in mehkobe, ne moremo uporabiti za ostre robove in podrobnosti. Je prostorska barva, vendar je naše oči ne morejo dodobra izostriti. Sklada se s šestkotnikom ali osemkotnikom, primerna pa je tudi za zaobljene trikotne oblike (Butina, 2000).

Oranžna barva je podobna rdeči, le da je manj snovna in lažja. Tudi z njo lahko označujemo stranice in podrobnosti, zato je primerna za trapeze. Vijolična je mehka barva, zato je najbolj primerna za elipse (Butina, 2000).

Tako kot pripada vsakemu liku, določena barva, je enako pri kotih. Pravi koti so trdni, zato jim ustreza rdeča barva. Ostri koti v nas vzbudijo malo agresivnosti, zato jim ustreza rumena barva, medtem ko so topi koti mehkejši, zato jim najbolj ustreza modra barva, primerni pa sta tudi zelena in vijolična (Butina, 2000).

Butina (2000, str. 62) meni: »Če hote ali nehote uporabljamo oblike, ki ne odgovarjajo notranji naravi barvnih energij, ki jih vsebujejo, nastanejo odnosi, ki lahko oslabijo ali zmedejo učinek celote. Primer: modra barva oslabi dinamični značaj trikotniških oblik.«

Lahko bi rekli, da je povezovanje barv z obliko neke vrste paralelizem. Itten (1999, str. 76) še zapiše: »Sliko, na kateri je bistvo doseženo z barvo, moramo oblikovno izpeljati iz barv, medtem ko bi morali sliko, katere bistvo je v oblikah, barvno opremiti glede na oblike.«

V različnih obdobjih umetnosti so drugače gledali na barve in oblike. Kubisti so uporabljali bolj malo različnih barv, ker so pozornost posvečali problemom oblik. Ekspresionisti in futuristi so, kot že samo ime pove, barvo uporabljali bolj za izražanje čustev (Itten, 1999).

6. 3. Geometrična abstrakcija

Geometrijski liki se v različnih slogovnih obdobjih likovne umetnosti pojavljajo enkrat v bolj, drugič v manj izpostavljeni obliki. Deloma na njihovo prisotnost vpliva slogovno obdobje, deloma pa so vezani na subjektivno presojo posameznega umetnika. Najbolj pa je uporaba geometrijskih likov opazna pri abstraktni umetnosti, smer geometrična abstrakcija.

»Geometrična abstrakcija predstavlja pomemben del abstraktne umetnosti, ki jo zaznamujejo nemimetične in nereprezentativne likovne formulacije.« (Alčeva, 2009, str. 67)

Že ime pove, da se pri geometrični abstrakciji uporabljajo geometrijske oblike in strukture.

Umetniško delo je ustvarjeno po geometrijskih načelih. Za začetnika geometrične abstrakcije veljata Kazimir Malevič in Piet Mondrian. Zanju je značilen metafizični odnos do geometrije.

51

Umetnika sta verjela, da ima geometrija zmožnost povzemanja univerzalnih lastnosti in zakonitosti sveta. Dela geometrične abstrakcije ne vključujejo čustev in zato po

navadi delujejo hladno, neekspresivno in posledično objektivno. Likovna dela so oblikovno opredeljena z mrežami, liki, linijami, ploskvami ipd. Ti morajo biti v razmerju, puščati pa morajo vtis matematičnih izračunov in podrobne analize (Alčeva, 2009).

Dela, ki so jih narisali predstavniki abstraktne umetnosti, ki so ustvarjali po načelih geometrične abstrakcije so: Wassily Kandinsky (slika 24), Victor Vasarely (slika 25), Piet Mondrian (slika 26), Kazimir Malevič (slika 27).

Slika 24: Wassily Kandinsky: Kompozicija VII (https://www.europosterji.si/tisk/wassily-kandinsky-composition-viii-v51644)

Slika 25: Victor Vasarely: Kezdi-Ga, 1970 (https://www.artsy.net/artwork/victor-vasarely-kezdi-ga)

52

Slika 26: Piet Mondrian:Kompozicija C, 1935 (https://www.piet-mondrian.org/composition-c.jsp)

Slika 27: Kazimir Malevič: Aeroplane Flying, 1915 (https://www.wikiart.org/en/kazimir-malevich/aeroplane-flying-191)

Pri nas za začetnika te veje umetnosti velja Avgust Černigoj s svojimi deli (slika 28). V 20.

stoletju je ustvarjal umetniška dela s pridihom konstruktivizma. Je edini slovenski umetnik, ki se je šolal na priznani šoli za umetnike Bauhaus (Alčeva, 2009).

Slika 28: Avgust Černigoj: Srečko Kosovel, 1926 (https://museums.eu/collection/object/236323/srecko-kosovel)

53