Bader (1976, v Arizpe in Styles, 2003, str. 19): »Slikanica je besedilo, ilustracija, celoten dizajn;
izdelek manufakture in komercialni izdelek; družbeni, kulturni in zgodovinski dokument; in predvsem izkušnja za otroka. Kot umetniška oblika sloni na soodvisnosti ilustracije in besed ter hkratnem dogajanju na dveh nasprotnih straneh in drami na naslednji strani.«
Doonan (1993) opredeljuje slikanico kot estetski predmet, ki povečuje bralčevo delovanje vizualnih funkcij. Poudarja, da so abstraktni elementi ilustracije barva, linija, oblika, kompozicija, ki skupaj z izbranim materialom in stilom vplivajo na zapletena psihološka dojemanja bralcev.
Slikanice so specifična zvrst sodobne književnosti, namenjena večinoma otrokom. Gre za neločljivost med besedilom in ilustracijo ter skupno estetsko sporočilo. Po navadi je zgodba predstavljena predvsem preko ilustracij, medtem ko je besedilo bolj skromno, skopo in zavzema manj pomembno mesto. Slikanice lahko imajo različno razmerje med besednim in likovnim delom. V nekaterih ilustrator povzame samo posamezno dogajanje in posledično je nemogoče
26
sestaviti celotno zgodbo samo preko ilustracij. V primerjavi s slikanico je ilustrirana knjiga prav tako sestavljena iz besedila in slik, le da večjo vlogo igra besedilo (Santoro, 2009).
Slikanice niso knjige z ilustracijami, ampak so knjige, v katerih zgodba temelji na povezavi med besedilom in sliko. Tako besedilo kot tudi ilustracija sta bila ustvarjena z nekim namenom (Arizpe in Styles, 2003).
Slikanico lahko vrednotimo iz različnih zornih kotov: zgodovinsko, literarno, umetnostno, razvojno-psihološko, didaktično, pedagoško ipd. Iz tega je razvidno, da slikanica ni samo stvar književnosti in umetnosti. Na slikanico moramo gledati kot celoto, preplet, igro besed in slike.
Pisatelj se izraža z besedami, jezikom, medtem ko se ilustrator z barvami, črtami, oblikami in površino (Santoro, 2009).
Nikolajeva (2003) meni, da slikanica ni žanr, kot je obravnavana v večini strokovne literature o mladinski književnosti, ampak je kombinacija različnih žanrov (pravljice, domišljijske in pustolovske zgodbe, živalske zgodbe …). Slikanica je medij, pri katerem bralec oz. poslušalec celotni smisel doživi prek interakcije verbalne in vizualne komunikacije. Naloga ilustracij, slik je opisovati in predstavljati, naloga besed pa je predvsem pripovedovati.
4. 2. Vsebina slikanic
Pri slikanicah je pomembno, da so za otrokovo starost primerne, da odgovarjajo potrebam otroka in literarne predloge, poleg tega pa se upošteva tudi enotnost kraja, časa in oseb.
Slikanice imajo po navadi manj besedila, ker lahko le-tega nadomestimo z ilustracijami, ki so za otroke tudi učinkovitejše. Knjižne osebe po zunanjosti predstavimo prek ilustracij, medtem ko osebnost in njihove odnose lažje opišemo. Na podlagi tega si bralec sam ustvari vtis o njih.
Povezava med glavnimi in stranskimi osebami, razvoj zgodbe, konflikti med junaki in okoljem pritegnejo bralca in v njem spodbudijo občutke napetosti, simpatije, razburjenja. Dobro besedilo mora pri bralcu izzvati močno doživljanje, čustva (Santoro, 2009).
V slikanicah se pojavijo različni žanri in oblike besed. V slikanicah najdemo predvsem pripovedna besedila: ljudske in umetne pravljice, domišljijske in pustolovske pripovedi ter živalske zgodbe. Pri tem se besedilo in slika združujeta v povsem novo zvrst. Ilustracije so pri slikanici kompleksni slikovni znaki, katerih naloga je predstaviti, besedilo so kompleksni konvencionalni znaki, katerih naloga je opisati in pripovedovati. Pri branju konvencionalnih znakov obstajajo pravila branja (od leve proti desne, od zgoraj dol), medtem ko pri slikovnih znakih pravila ni. Sodobne slikanice poskušajo z otrokom ustvariti čim kakovostnejšo in intenzivnejšo komunikacijo. Ena izmed najbolj nepričakovanih značilnosti otroške literature je originalnost idej, ker se otroški, domišljijski, sanjski svet pojavlja vedno na nek nov, drugačen način. Zorni kot pripovedovalca, oseb v slikanicah je različen. Pri ilustracijah nam že sam umetnik poda določen zorni kot, težava se lahko pojavi pri pripovedih v prvi osebi, ker je ta vidik težko predstaviti prek ilustracij, hkrati pa se bralci veliko lažje vživijo v tako pripoved (Santoro, 2009).
Arizpe in Styles (2003) v svoji študiji ugotavljata, da imajo mnogi slikanico, ki je na videz enostaven žanr, bolj kot ne za otroško zabavo, a ni samo to. V slikanici je med besedilom in
27
sliko posebna dinamika, ki je v literaturi za odrasle ne zasledimo. Slikanice na otroke dobro vplivajo, poleg tega pa jim pomagajo vstopati v nove svetove. Kriterij za izbiro slikanic in vprašanje o tem, kaj tvori kulturo, umetnost, literarno ustrezno literaturo, sproža moralna in religiozna vprašanja. Na srečo otroci ne pristopajo k slikanicam s temi predsodki. S svojo odprtostjo in radovednostjo lahko marsikaj naučijo odraslega bralca o gledanju in prebiranju knjig (Arizpe in Styles, 2003).
4. 3. Fizične lastnosti slikanice
Najprej slikanico prelistamo kot celoto. Pregledamo, koliko je besedila, kakšne so ilustracije.
Potem razberemo zgodbo, osebe, prostor in čas dogajanja, šele na koncu pridemo do podrobnosti, kot so jezik, slog pisatelja, ilustratorja (Santoro, 2009).
Slikanica je umetniški objekt, ki bralcu ponudi priložnost za raziskovanje elementov, kompozicije in oblikovanja skozi svojo obliko. Del tega procesa raziskovanja je upočasnitev pri branju in s tem večjo pozornost namenimo kreativnosti in inovativnosti pri pripovedovanju zgodb. Namen raziskovanja o slikanicah, predvsem o ilustraciji, je, da z opazovanjem in razmišljanjem povečamo zadovoljstvo ob prebiranju (Sipe, 2001).
Vsaka slikanica ima svoje fizične lastnosti in vsaka lastnost ima neko smiselno funkcijo.
Velikost in oblika
Prvo, kar zaznamo pri slikanici, je njena velikost in nato še razmerje. Manjši formati nam omogočajo bolj zasebno, intimno branje (Sipe, 2001). Format knjige je izbran z nekim določenim namenom. Vodoravna oblika knjige bo izbrana za slikanico, katere ilustracija omogoča prikaz širšega plana, pokrajino ali dolge panoramske prizore (Doonan, 1993, v Sipe, 2001). Navpična postavitev pa omogoča upodobitev figur, oseb v velikem merilu. Vodoravna oblika nas spodbudi k širšemu videnju celotne situacije, likov, medtem ko navpična omogoča identifikacijo mladih bralcev z likom (Sipe, 2001). Večina slikanic ima format A4 (pokončna ali ležeča) ali pa kvadratni format. Nikolajeva (2012, v Haramija in Batič, 2013) ugotavlja, da se formati določajo glede na naravo knjige. Za zgodbe, katerih dogajanja so razdeljena na več prizorov, je primernejši pokončni format, medtem ko je za zgodbe, ki vsebujejo veliko dogajanja in gibanje, primernejši ležeči format.
Naslovnica
Prva stvar, ki jo pri slikanici opazimo, ne da bi jo odprli. Prek naslovnice dobimo prvi vtis o slikanici, sporoča nam razpoloženje in temo besedila. V določenih slikanicah informacije o zgodbi dobimo z naslovnico ali zadnjo stranjo. Na naslovnici je lahko ilustracija iz knjige ali pa čisto svoja, druga ilustracija (Nodelman, 1988, v Sipe, 2001). Nikoljeva in Scott (2006) ugotavljata, da po navadi avtor za naslovno sliko izbere tisto, ki po njegovem mnenju predstavlja najbolj dramatičen ali najbolj zanimiv prizor. Na naslovnici pa po navadi ni prizora, ki bi prikazoval zaplet ali razplet zgodbe.
28 Ozadje
Ozadje prikazuje razpoloženje v slikanici, zgodbi. Ozadje v slikanici je ena izmed prvih in tudi zadnjih stvari, ki jih bralec zazna ob branju.
Papir
Umetnik, ki oblikuje slikanico, lahko določene stvari sporoča tudi preko papirja, ki ga je izbral za slikanico. Nodelman (1988, v Sipe, 2001) meni, da papir s sijajem, daje barvi jasnost, sijaj in nam onemogoča osredotočanje na podrobnosti, ampak na celoto. Mat, bolj grob papir pa v bralcu vzpodbudi željo po dotikanju in tipanju.
Platnica, vezava
Vrsta in kakovost vezave in platnic določa, kako debela oz. tanka bo slikanica. Od izbire vezave je odvisno, kako se bodo nasprotne strani skladale, ko se ilustracija razprostira na dveh straneh (Sipe, 2001).
4. 4. Delitev slikanic
Slikanice lahko delimo na različne načine, in sicer glede na funkcijo, lastnost, razporeditev besedila in ilustracij, zahtevnostno stopnjo, funkcijo …
Kobe (1987) piše o različnih delitvah slikanic. Slikanice lahko delimo glede na razporeditev besedila in ilustracije, glede na ustvarjalni postopek, glede na zahtevnostne stopnje in glede na funkcijske možnosti.
Delitev glede na razporeditev besedila in ilustracije
a) Klasična slikanica je slikanica, pri kateri sta besedilo in ilustracija enakomerno zastopana. V slikanici imamo na eni strani besedilo, na drugi strani ilustracijo. Zgodi se tudi, da je pri besedilu dodan samo določen element ilustracije. Ilustracija in besedilo sta pri klasični slikanici dokaj samostojna.
b) Tip slikanice, pri katerem se ilustracija razlije »čez svoj rob«. Ilustracija je čez vse strani, tudi med besedilom. Besedilo je prilagojeno za bralce začetnike, ker ga je veliko manj v primerjavi s klasično slikanico.
c) Besedilo je vključeno v ilustracijo oz. lahko rečemo, da je likovno oblikovano. »[…]
likovni oblikovalec postopa tako, da tekst suvereno reorganizira in ga potem tako rekoč na novo organiziranega, vključuje v samo ilustracijo.« (Kobe, 1987, str. 38). To lahko naredi z oblikovanjem besedila v različne oblike, predmete.
Delitev glede na ustvarjalni postopek:
a) Avtorska slikanica je slikanica, ki je celota delo enega avtorja, torej je isti avtor besedila in ilustracije. Oba dela slikanice nastajata hkrati. Ker je celotna slikanica delo samo enega avtorja, on najbolje ve, kdaj bo dal poudarek na besedilu, kdaj na ilustraciji, kaj bo prikazano z ilustracijo in kaj napisano v besedilu (primer: Eric Carle).
29
b) Slikanica, pri katerih sta pisatelj in ilustrator stalni ustvarjalni tim. Pri tej vrsti slikanice lahko avtorja ustvarjata skupaj, hkrati, lahko ilustrator doda ilustracijo napisanemu besedilu (primer: S. Makarovič in Marija Lucija Stupica: Sapramiška).
c) Slikanice, pri katerih pisatelj in ilustrator nista stalni ustvarjalni tim oz. priložnostna povezava. Besedilo je lahko primarno in ga potem ilustrator dopolni s slikami, lahko pa je primaren likovni del slikanice, ki ga dopolni pisatelj z besedilom (primer: S. Vegri in K. Gatnik: Jure Kvak-Kvak, N. Grafenauer in K. Gatnik: Avtozaver).
Delitev glede na zahtevnostne stopnje
a) Zložljiva kartonska zgibanka oz. leporello s podtipi, ki so vezani na besedilo. Ta vrsta slikanic je namenjena otrokom od 2. do 4. leta, je nekakšen prehod iz igrače na knjigo.
Prva stopnja leporella je po navadi brez besedila, sestavljen samo iz ilustracij ali fotografij (stvari iz znanega okolja, vsakodnevne življenjske situacije). Druga stopnja vključuje že nekaj malega besedila, najpogosteje prigodniške verze. Tretja stopnja je leporello, ki vključuje otroške kratke ljudske ali umetne pesmice, ki si jih otrok hitro zapomni (Kobe, 1978).
b) Prava knjiga s trdimi kartonastimi listi uvaja otroke v svet slikanic. Tematsko se ta vrsta pokriva z drugo in tretjo stopnjo zložljive kartonske slikanice. Otroci dobijo občutek prave knjige in se naučijo listati s kartonastimi listi (Kobe, 1978).
c) Slikanica kot prava knjiga s tankimi listi je tretja stopnja zahtevnosti, ne toliko po svoji obliki, podobi, ampak bolj po doživljajski zahtevnosti (Kobe, 1978). Večino slikanic umestimo med 3. kategorijo.
Delitev glede na funkcijske možnosti
Slikanice lahko razdelimo tudi glede na funkcijo, ki jo ta ima. Haramija in Batič (2013) ločita dve vrsti slikanic glede na funkcijo: leposlovne in informativne. Slednje se uporabijo, ko želimo, da učenci nekaj spoznajo, se novega naučijo, leposlovne pa so pomembnejše na področju literarne in likovne umetnosti.
Informativne slikanice so namenjene učenju in spoznavanju določenih vsebin. Besedišče mora biti preprosto in resnično, ilustracije pa morajo prikazovati realnost. Slikanice z leposlovno funkcijo pa so bolj odprte in avtorju ponujajo več svobode pri njihovem ustvarjanju (prav tam).
Peter Čačko (2000) pa izpostavi 5 funkcij, ki jih lahko ima slikanica:
a) Poučno-vzgojna funkcija
Otrok lahko v slikanicah najde odgovore na svoja vprašanja ali odgovor na probleme, ki jih do zdaj niti opazil ni. Ob tem spoznajo, da je knjiga vir znanja, iz katerega lahko črpajo, poleg tega pa jim pomaga razvijati mišljenje.
b) Spoznavna funkcija
S pomočjo slikanice otrok pridobi določeno znanje o odnosih, pojavih in stvareh.
c) Izkustvena funkcija
Otroci lahko pridobijo znanje o stvareh, ki jih težko vidijo (npr. življenje nekoč, o drugih kulturah širom sveta) in jih lahko spoznajo samo preko knjige, televizije. Pri slikanicah, ki imajo to funkcijo, je veliko prostora za pogovor.
30 d) Estetska funkcija
Pri otroku se pojavi občutek lepote in vpliva na njegova čustva, nikakor ga ne pusti hladnega. Otrok najprej knjigo prelista in na podlagi zunanjega videza izbere.
e) Zabavna funkcija
Pomembno je, da so knjige za otroka zabavne in spodbujajo igro. Slikanice pri otroku ne smejo povzročati dolgčasa in jih odbijati. Otrok skozi igro in zabavo ˝vpija˝ znanje.
4. 5. Ilustracija
Ilustracija je tisti del slikanice, ki jo otroci najprej opazijo na slikanici. Večina otrok bo v knjižnici izbrala tisto slikanico, v kateri so jim všeč ilustracije. Tudi pri matematični slikanici je pomembno, da so ilustracije kakovostne in zapomnljive.
Ilustracija ima v Slovarju slovenskega knjižnega jezika 3 definicije: risba, slika kot pojasnilo, okras (tiskanemu) besedilu; glagolnik od ilustrirati; kar zaradi svoje nazornosti pripomore k boljšemu razumevanju obravnavanega, ponazoritev (SSKJ).
Prvo srečanje otrok z likovno umetnostjo je po navadi slikanica in njena ilustracija, in prav zaradi tega je zelo pomembno, da starši in učitelji izbirajo kakovostne slikanice (Frelih, 2009).
Poleg slikanic pa otrokom prvi stik z ilustracijo omogočajo tudi revije, kot sta Cicido, Zmajček.
Zanimivo je tudi primerjanje različne ilustracije istega besedila (npr. Jurij Muri v Afriki, Hišica iz kock, Maček Muri) (Zupan, 2009).
V slikanicah za najmlajše učence količinsko prevladuje ilustracija nad besedilom, potem pa se to razmerje spreminja v korist besedila (Frelih, 2009).
Že naš vsakdan je nasičen z vizualnimi informacijami, ki imajo pomen brez dodatnega teksta, besedila, ker so prisotni na vizualnih medijih in oglasih. Otroci so se naučili, da imajo slike socialni in osebni pomen (Wolfenbarger in Sipe, 2007).
Ilustracije v slikanicah naj bi navdušile, pritegnile pozornost, pripovedovale zgodbo, naučile koncept in pri mladih bralcih razvijale spoštovanje in zavedanje. Zaradi pomembne vloge ilustracij pri razvoju otrokovega jezika in pismenosti je pomembno, da učitelji, ilustratorji in pisatelji postanejo bolj pozorni na informacije, ki se preko slikanice prenašajo na mladega bralca s prepletanjem ilustracij, besedila in njega samega (Fang, 1996).
Fang (1996) ugotavlja, da ilustracije vplivajo na celostni razvoj mladega bralca.
a) Ilustracije v slikanicah spodbujajo otroke k branju in interakciji z besedilom.
b) Slikanice lahko služijo za spodbujanje ustvarjalnosti. Z branjem slikanic, z manj besedila, mladi bralci sami izgradijo razlago zgodbe. Slike pogosto povezujejo s svojimi življenjskimi izkušnjami in izgradijo posebno in kreativno interpretacijo dogajanja, oseb. Uporabiti morajo svojo domišljijo in ugotoviti, kaj se dogaja v zgodbi.
c) Ilustracije so mlademu bralcu zelo pomembne. Zagotavljajo miselno podporo in razumevanje besedil. Mladi bralci si besede lažje zapomnijo, če imajo še vizualno podporo.
31
d) Ilustracije v slikanicah spodbujajo otrokovo spoštovanje umetnosti. Postati morajo estetsko občutljivi.
4. 5. 1. Naloga ilustracij
Ilustracija po navadi zagotavlja vizualno spremljavo besedilu, je pomoč pri domišljijskih podobah, lahko pa tudi spremeni splošno izkušnjo knjige (Salisbury in Styles, 2012).
Ilustracije lahko razširijo, razložijo ali okrasijo pomen besedila. Njihova naloga se razlikuje od naloge galerijskih objektov. Ilustracije lahko delujejo na enega ali več različnih načinov, Fang (1996) navaja naslednje:
Vzpostavitev navodil
Zgodbi se določita kraj in čas dogajanja. Skozi zgodbo se ustvari razpoloženje in poudari nekatera dejstva ali simbole (Norton, 1987, v Fang, 1996). Nekatere stvari, zgodovinska obdobja, stile, kulturno okolja, je lažje prikazati z ilustracijami, ker besedilo tega ne zmore. V ilustraciji so bolj predstavljene podrobnosti in čustva.
Definicija in razvoj osebnosti
Osebe, liki v slikanici morajo imeti posebne, prepoznavne lastnosti, ki so otrokom zanimive in enostavne. Kratka besedila v slikanicah, težko zajemajo celoten opis likov, prikaz situacije in čustev, zato je to po navadi prikazano z ilustracijo, ki mora biti oblikovana tako, da je mladim bralcem razumljiva.
Razširitev ali razvoj zapleta v zgodbi
Ker je besedilo v slikanicah po navadi kratko, velikokrat poteka zaplet zgodbe prek ilustracij.
V slikanicah brez besedil, je celoten potek zgodbe in zapleta, predstavljen v ilustracijah.
Prispevanje k besedilni skladnosti
Ilustracije lahko prispevajo k skladnosti z besedilom, če so dobro načrtovane in združene z besedilom (Fang, 1996).
Okrepitev besedila
V nekaterih slikanicah je namen ilustracije okrepiti besedilo, ne pa ga spremeniti ali razširiti (prav tam).
4. 5. 2. Kakovostna ilustracija
Ko izbiramo slikanice, moramo paziti, da so kakovostne. Kakovostno mora biti tako besedilo kot tudi ilustracija.
Zupan (2009) opozarja na ločevanje med dobro ilustracijo in kičem. Včasih nam že ime založbe olajša izbiro slikanice, žal pa se pojavlja tudi, da bralci dajejo prednost komercialnosti pred kakovostno ilustracijo. Prvi stik z ilustracijo otrokom omogočajo tudi revije, kot so Cicido,
32
Zmajček, Ciciban. Santoro (2009) pravi, da so kakovostnejše tiste slikanice, v katerih ilustracije ne le ponazarjajo besedilo, ampak ga tudi dopolnijo, predrugačijo. Vsak ilustrator ima sebi lasten način dela in svoj izbor likovnih elementov.
Otroka, ki še ne zna brati, v ilustraciji pritegnejo pisane in posebne ilustracije. Namen slikanic je, da otroka pritegnejo k listanju in tukaj ima veliko (motivacijsko) vlogo ilustracija. Otrok, ki še ne zna brati, si na podlagi ilustracije ob listanju slikanice ustvarja zgodbo. Opazuje, kaj se ponavlja, kje se zgodba dogaja, kdo vse nastopa in opazuje podrobnosti (Zupančič, 2012).
Santoro (2009) pove, da pomen umetniške ilustracije razberemo iz načinov, kako se različni likovni elementi (črte, barve, oblike, površine) skladajo v novo sozvočje. Izberemo tiste slikanice, ki bralcu omogočajo kakovostno estetsko doživetje, vendar pa se ob tem pojavlja nevarnost, ker slikanice izbiramo subjektivno, kaj nam je všeč in kaj ne. Kakovostnejše so tiste slikanice, v katerih ilustracije ne le ponazarjajo besedilo, ampak ga tudi dopolnijo, predrugačijo, nadgradijo. Vsak ilustrator ima sebi lasten način in svoj izbor likovnih elementov.
Ob pregledovanju in opazovanju kakovostnih ilustracij si otrok krepi čut za estetiko. Pri posredovanju in krepitvi umetniških področij moramo upoštevati dve načeli. Načelo ustvarjalnosti pravi, da moramo spodbujati in razvijati otrokove umetniške potenciale različni področji. Spodbujati moramo samostojnost, izvirnost, posebnost. Načelo kakovosti, ki izhaja iz otrokovega okolja, pravi, da je le najboljše dovolj dobro. Skrbimo, da otrok uporablja kakovostne materiale, pripomočke in orodja. Pomembno je tudi okolje in stik z likovno umetnostjo (Zupančič, 2012).
»[…] dobra ilustracija je kakovostno umetniško delo, ki se s svojo ikonografsko platjo priklanja otroku, njegovim zanimanjem, dojemljivosti in predstavljivosti.« (Zupančič, 2012, str. 7) Likovni kriteriji za kakovostno ilustracijo
Dobra, kakovostna ilustracija mora biti najprej likovno kakovostna, kar pomeni, da so v njej upoštevana pravila likovne teorije, likovne abecede in sintakse. Vsak avtor mora imeti sebi lasten, prepoznaven način ilustriranja. Urejeno in uravnoteženo mora biti tudi razmerje likovnih elementov, poleg tega pa mora biti ilustracija likovno prečiščena, da ne vsebuje nepotrebnih elementov (Zupančič, 2012).
Avgustinčič (2009) meni, da je pomembno, da so ilustracije, ki spremljajo besedilo, kakovostne in prilagojene bralčevi stopnji mišljenja. V današnjem svetu prevladuje predvsem slikovna komunikacija, besedna pa je postavljena na stranski tir, zato strokovnjaki poskušajo najti načine, s katerimi bi branje približali otrokom, mladim.
Pomembno je, da otrokom ponudimo stik s kakovostnimi likovnimi deli, ker vsakdanje okolje samo od sebe poskrbi, da so v stiku z nekakovostnimi deli (reklame, nakupovalni centri, televizija, internet …) (Zupančič, 2012).
Zupančič (2012) je oblikoval kriterije (Slika 9) za določanje kakovostne ilustracije. Razdelil jih je na likovne in vsebinske.
33