4. 5. 3. Likovni elementi
Likovni elementi so osnova tega, kar vidimo. Med osnovne likovne elemente uvrščamo: pike, črte, smer, ton, barvo, sestavo, dimenzijo, lestvico in gibanje. Struktura likovnega dela določa, kateri vizualni elementi so prisotni in s katerim namenom (Dondis, 1974).
Butina (2000) med temeljne likovne elemente uvršča obliko, točko, linijo, svetlo-temno in barvo. Oblika je orisana prvina, medtem ko jo ostale štiri prvine orisujejo, zato jih imenujemo tudi orisne prvine.
Oblika
Črta, linija opiše obliko in artikulira njeno kompleksnost. Avtorica navaja 3 osnovne oblike:
kvadrat, krog in enakostranični trikotnik. Vsak od oblik ima svoje značilnosti in svoj značaj.
Kvadrat je povezan z dolgčasom, iskrenostjo, direktnostjo in delavnostjo. Krog predstavlja neskončnost, toplino in zaščito. Trikotnik pa predstavlja konflikt, napetost, dogajanje (Dondis, 1974).
V matematiki pa so liki natančno opredeljeni z lastnostmi, ki jih morajo zadostiti. Lik je definiran kot množica točk v ravnini, ki so omejene s sklenjeno črto. Kvadrat in pravokotnik sta štirikotnika. Kvadrat ima vse 4 stranice enako dolge, po dve nasprotni stranici vzporedni in 4 prave kote (90°). Pravokotnik ima 2 para enako dolgih, nasprotnih stranic. Nasprotni stranici
34
sta vzporedni. Ima 4 prave kote (90°). Trikotnik je omejen s tremi stranicami in tremi točkami, oglišči. Vsota notranjih kotov je 180°. Krog je omejen s krivo črto, ki jo imenujemo krožnica.
Točke na krožnici so vse enako oddaljene od središča kroga (Voderman, 2014).
Trikotni, kvadrat in krog so temeljne ravninske oblike, ki jih je preprosto poustvariti verbalno ali vizualno. Iz teh oblik lahko naredimo nešteto kombinacij fizičnih oblik iz narave ali domišljije (Butina, 2000).
Točka
Pika ali točka je najmanjši in najpreprostejši likovni element. V likovni umetnosti ima lahko 2 ali 3 dimenzije. Njena naloga je, da privabi in zadrži pogled. Najbolj pogled pritegnejo točke pravilnih oblik, poleg tega pa tudi sekanje linij in konec črte, ker se tam pogled opazovalca ustavi in ravno zato točka v likovni umetnosti predstavlja mirovanje in stabilnost. Kako bomo točko dojeli in občutili, je odvisno od okolice in vidnega polja. Npr. če človeka vidimo od blizu, lahko kot točko določimo njegovo glavo, nos, če pa človeka vidimo od daleč, lahko celega dojemamo kot točko. Veliko močneje bo delovala modra točka na svetlem ozadju, v primerjavi z rumeno točko, zaradi večjega kontrasta. Glavna lastnost točke je ujeti pogled in ga tudi ohraniti. V matematičnem jeziku pa točke predstavljajo majhen prostorski element, ki nima dimenzij (Butina, 2000). Točka je v matematiki najosnovnejši element geometrije, ki nima dimenzije. S točko označimo izbrano mesto s piko, črtico ali križcem (Voderman, 2014).
Linija
Linija ali črta je sestavljena iz zaporedja več točk. Linija nastaja kot sled nekega gibanja; npr.
konica svinčnika z gibanjem nariše sled, ki jo vidimo kot črto. Linija je lahko aktivna ali pasivna, vedno pa ustvari ostrino in jasnost v obrisu oblike. Aktivna linija izpostavi neko določeno področje, je jasna, medtem ko pasivna nastane na podlagi različno obarvanih delov (Butina, 2000). Črta ima lastnosti, ki jih lahko merimo: dolžina, kot, premer … (Butina, 1997).
Črta je pri matematiki sestavljena iz neskončnega števila točk. Lahko je sklenjena, če jo začnemo in končamo risati v isti točki, ali nesklenjena, če se začetna in končna točka razlikujeta.
Daljica je ravna, z dvema točkama omejena črta. Premica je ravna neomejena črta. Poltrak pa je ravna črta, ki je na eni strani omejena s točko, na drugi strani pa gre v neskončnost (Voderman, 2014).
Barva
Barva vsebuje veliko informacij in je pomemben vizualni element. Ima 3 dimenzije: barvni ton ali barvnost; svetlost barve in nasičenost odtenka. Barve so urejene v barvnem krogu (Butina, 2000). Med primarne barve uvrščamo rumeno, rdečo in modro, med sekundarne pa oranžno, zeleno in vijolično (Dondis, 1974). Barve in njihovi medsebojni odnosi ustvarjajo različne simbolne pomene, zato imajo pomembno vlogo v slikanicah, ker oblikujejo vzdušje (Zupančič, 2012).
Svetlo-temno
Gre za razlike v svetlosti in temnosti. Obstajajo razlike med svetlejšimi in temnejšimi deli.
Različno svetle oz. temne sive tone dobimo z mešanjem bele in črne barve, ki jih lahko uredimo
35
v svetlostno ali tonsko lestvico (Butina, 2000). Vsaki barvi lahko spreminjamo odtenek tako, da jo temnimo ali svetlimo. Ko jo temnimo, dodajamo črno, ko pa svetlimo dodajamo belo barvo (Butina, 1997). Barve lahko temnimo tudi z dodajanjem druge temnejše barve, na vtis svetlosti posamezne barve pa vpliva celoten barvni kontekst na sliki oz. ilustraciji.
4. 5. 4. Vizualna pismenost
Raney (1998, v Arizpe in Styles, 2003) vizualno pismenost opredeli kot zmožnost razmišljanja o pomenu slik in predmetov. Spodobnost o tem, kako jih združujemo, povezujemo, kako se nanje odzivamo, kako si jih razlagamo, kako delujejo na naše mišljenje in kako so umeščena v družbo, ki jih je ustvarila.
Salisbury in Styles (2012) v svojem delu omenjata psihologe, ki so se ukvarjali z vizualno pismenostjo. Na eni strani je Piaget, ki meni, da so otroci zmožni dojemanja smisla sveta in določenih stvari le v mejah zmožnosti razvojne stopnje, na kateri so otroci med 2. in 7. letom v predoperativni stopnji, za katero je značilno egocentrično razmišljanje, med 7. in 11. letom so v konkretno operativni stopnji, šele po 12. letu pa smo zmožni abstraktnega mišljenja. Na drugi strani pa Vigotski in Bruner zagovarjata, da nekateri otroci že pred 7. letom usvojijo empatije, sočustvovanja in pred 12. letom zmožnost abstraktnega mišljenja. Vse to je pomembno pri vizualni pismenosti, ker ilustracije v slikanici otrokom omogočajo interpretacijo, razlago določenih stvari na bolj prefinjen, boljši način, kot se od otrok njihove starosti pričakuje. Večina psihologov, učiteljev in ostalih strokovnjakov tega področja se strinja, da je učenje z gledanjem dobro oz. ima dober potencial.
4. 5. 5. Ilustracija v kontekstu slikanice
Pri oblikovanju slikanic je treba biti pozoren na določene stvari. Sipe (2001) opozori na okvir ilustracij, razporeditev besedila in ilustracije, obliko in zaporedje ilustracij ter listanje slikanice.
Okvir
Pri ilustraciji je pomemben tudi okvir same ilustracije, ker to vpliva na naše dojemanje same ilustracije. Ilustracija ima lahko na formatu določen okvir, ki je videti kot nekakšno okno, lahko pa se ilustracija razliva čez celotno stran, kar v mlademu bralcu lahko vzbuja občutek napetosti ali navdušenja. Ilustratorji lahko dodajo tudi dejanski okvir in ne samo navideznega (Sipe, 2001).
Razporeditev besedila in ilustracije
Umetnik lahko ureja razporeditev na različne načine. Besedilo se nahaja na eni strani, na drugi strani pa je ilustracija. Sodobni trendi pa so, da se ilustracija in besedilo popolnoma prepletata.
Ilustracija se razteza čez obe strani, na eni strani je lahko tudi več ločenih ilustracij (prav tam).
Oblika ilustracije
Knjižni format je najpogosteje pravokotne ali kvadratne oblike, medtem ko so ilustracije najrazličnejših, prostih oblik znotraj formata in besedila, brez nekega geometrijskega okvira.
36 Zaporedje
Ilustracije lahko gledamo ločeno, vendar v tem primeru ne moremo povsem razbrati njihovega pomena. V kolikor želimo dobiti jasnejšo sliko ilustrirane zgodbe, jih je potrebno gledati v določenem zaporedju, ker le tako ustvarimo celotno sliko in pomen. V slikanici lahko eno ilustracijo preučujemo dlje časa. Ilustrator ima težko nalogo, ker se mora odločiti kateri del oz.
kaj bo upodabljala ilustracija (Sipe, 2001).
Listanje
Veliko avtorjev govori o napetosti ob obračanju, prelomu strani. Prelomi strani v slikanici so skrbno načrtovani iz strani pisatelja in ilustratorja. Pri listanju lahko prihaja do sprememb v razpoloženju, psiholoških stanjih, čustvih. Naša pozornost se lahko preusmeri, ustvari se dodatna drama, zgodi se kaj ključnega … Strani pri listanju so skrbno načrtovane in nikakor niso nesmiselne. Njihov namen je pri bralcu vzbuditi dodatno zanimanje in zadovoljstvo, kar izboljša izkušnjo s samo slikanico (Sipe, 2001).
4. 6. Interakcija med besedilom in ilustracijo
Vsak posameznik drugače dojema, razbira slikovna in besedna sporočila. Bralci določene knjige, slikanice razberejo slikovno in besedno sporočilo in nato to povežejo v celoto (Slika 10).