Vrtec Čebelica pri OŠ dr. Pavla Lunačka Šentrupert, Skupina Kapljice, starost otrok 2–4 let 1. Opazila sem, da v skupini pogosto spodbujate sodelovanje med otroki, da se otroci skupaj igrajo, da občasno delajo v manjših skupinah. Na kakšen način še spodbujate interakcije med otroki?
»To je najlažje narediti med igro, drugače pa interakcije spodbujava pri vseh dejavnostih, npr.
pri gibanju, da si otroci med seboj pomagajo nekam splezati, v sodelovalnih športnih igrah, ko smo v gozdu, jih spodbujava, da skupaj nekaj delajo, pri praznovanju rojstnih dneh, ko otroci spoznajo drugega otroka od njegovega rojstva naprej do zdaj. Pri likovnih dejavnostih, npr.
otroci druge otroke sami sprašujejo, kaj delajo, kaj bodo naredili. Trudiva se, da otroci pri vseh dejavnostih med seboj sodelujejo, zato da se bodo znali vklopiti v družbo, če ima kateri otrok pri tem težave, mu pomagava.«
2. Kako v oddelku poskrbite, da se otroci v vrtcu počutijo varno in sprejeto?
»Zjutraj otroka najprej pozdravimo, ga stisnemo, če želi, uporabiva individualen pristop do vsakega otroka, vprašava tudi, kako se počuti, če se je naspal. Pri igri in hranjenju se zavedava, da ni vsak otrok enak, poskušava razumeti posameznika, njegove želje, potrebe ter se otroku prilagodiva, če se le da. To počneva tudi s socialnimi igrami, npr.: Koga ni?, Iskanje copatk – komu pripadajo. Otroku dava tudi občutek, da se v težavah lahko zateče k nama. Otroku dava tudi možnost, da kaj pove, da premaga strah, se sprosti in se bolje počuti.«
55
3. Kakšna pravila imate v oddelku? Kako določate pravila? Ali otroci pri tem sodelujejo, in če da, kako?
»Slikovne znake za pravila smo skupaj z otroki obesili na steno in se o njih pogovorili. To so pozitivna pravila, otrokom ne govoriva, kaj ne smejo, ampak jih spodbujava k temu, kaj lahko počnejo. Kasneje pa smo oblikovali še druga pravila, ki so tudi obešena na steni, o njih smo se pogovorili in prebrali zgodbice, potem pa smo pravila nalepili na steno z dvema oznakama, prva oznaka je »smeško«, kaj lahko počnemo in druga oznaka »žalostko« – česa ne smemo početi. Drugače pa ob kršenju kakšnega pravila otroke opozori lutka, tako da jih vpraša, ali je bilo v redu, kar so naredili, ali ni bilo v redu. Lutka gre z otrokom do stene, kjer so obešena pravila in jih še skupaj pogledata in se pogovorita.«
4. Opazila sem, da je bilo veliko konfliktov med otroki v prosti igri, predvsem zaradi igrač.
Mi lahko prosim poveste, na osnovi česa se odločite, ali se v konflikt otrok vključite ali ne ter na kaj ste pozorni, ko se vključite v konflikt otrok?
»Spremljava že samo prosto igro otrok, nekako že veva, kako kateri otrok reagira, kako se obnaša, ker so otroci različne starosti, morava biti še posebej previdni na mlajše otroke, ki so šibkejši. V konflikt posegava takrat, ko je že hudo, npr. ko se spravi starejši nad mlajšega in veva, da mlajši ne bo kos temu konfliktu ali pa ko pride do fizičnega nasilja. Če pa sta v konflikt vključena dva enakovredna otroka in konflikt nastane zaradi enega avtomobilčka, takrat pustiva, da se otroka zmenita sama. V konflikt pristopiva tudi takrat, ko vidiva, da si otroci namensko pulijo igrače. Ko pa se v konflikt vključiva, najprej otroka vprašava, kaj je naredil, poveva mu, da to ni v redu, spomniva ga na pravila, ki jih imamo. Otroka tudi vprašava, ali je v redu, kar je naredil ali ni v redu, da je npr. brcnil drugega. V skupini imava namreč dečka, ko ga vprašava, ali je v redu, da si tepel druge, odgovori, da je to v redu, zato se trudiva, da otroci sami ozavestijo, kaj je prav in kaj ne.«
5. Opazila sem, da ste včasih otrokom dali tudi kazen. Zanima me, kako presodite (kakšni so vaši kriteriji za to odločitev), kakšno kazen daste otroku ter kdaj je ta res potrebna?
»To damo otroku po večkratnem neupoštevanju opozorila, gre za neke vrste odstranitve in ne ravno kazen. To je, da otroku preusmerimo pozornost, npr. če nori po igralnici in ga večkrat opozorimo ter mu povemo, da po igralnici hodimo, po igrišču pa tečemo in otrok še kar nadaljuje, potem otroku poveva, da naj pride sestavljat sestavljanko ali risat, zato da se bo umiril.«
56
6. Ali mi lahko opišete, kako imate urejene kotičke: ali si otroci lahko sami izbirajo, kje in s čim se bodo igrali ter ali otroci pomagajo pri oblikovanju kotičkov?
»Pri oblikovanju kotičkov niso sodelovali, ker so premajhni. Midve otrokom dava igrače, običajno je to ena ali dve igrači, tri igrače dava že zelo redko, včasih dava samo eno igračo, da otroci začnejo raziskovati, kaj lahko počnejo s tem, kaj se da narediti s tega, razvijajo si koncentracijo. Če je preveč igrač, začnejo noreti, ker nekateri ne vedo, kaj bi npr. delali s kockami. Če bi jim bile vse igrače na voljo, bi bilo po igralnici preveč vsega. Vedno je dovolj igrač, nikoli jih ni premalo.«
7. Na kakšen način oziroma pri katerih dejavnostih spodbujate samostojnost in iniciativnost otrok?
»Pri vseh dejavnostih, otroci so se že navadili, da če npr. polije, da gre po krpo in pobriše, če mu teče iz nosa, gre po robček in se obriše, če se polula, se preobleče. V garderobi jih spodbujava, da se sami oblečejo in obujejo po svojih zmožnostih. Otroci so zelo samoiniciativni, npr. ko smo na sprehodu, nekateri kar sami že vpijejo, »avto gre, gremo na kamenčke«. Z večkratnim ponavljanjem so otroci to ponotranjili, zato zdaj že sami povedo, kaj moramo narediti. Tudi pri igri jih pustiva, da sami razmišljajo, kaj lahko naredijo.«
8. Mi lahko prosim opišete, kako pri vas potekajo obroki ter na kaj ste pri tem najbolj pozorni?
»Otroci si sami izberejo, kje bodo sedeli, zdaj so se že tako navadili, da se vedno usedejo na isti stol, čeprav jim nisva rekli, da morajo sedeti vedno na istem stolu. Če so preglasni, jih presedeva, da se ohranja neki nivo kulture in umirjenosti pri obrokih. Včasih damo tudi glasbo, pred kosilom pa običajno malo zatemnimo prostor. Letos sva uvedli tudi novo prakso pri malici, gre za to, da otrokom ne rečemo, da morajo sedeti za mizo in da imamo malico, ampak da poveva, da kdor želi piti ali vzeti kakšno sadje, lahko pride iskat, kdor pa ne želi, pa lahko nadaljuje z dejavnostjo. Ugotovili sva, da vse poteka bolj umirjeno, noben ne sili otrok, da morajo piti ali malicati, izkazalo se je, da je zdaj vzdušje med malico bolj sproščeno, čeprav sva na začetku mislili, da bo v igralnici kaos. Nihče otrokom ne reče, da morajo sedeti za mizo, če pijejo. Tisti otroci, ki pijejo, se zdaj že kar samoiniciativno usedejo za mizo, čeprav jim nihče ne reče. Tudi sadje je na vozičku in kdor želi, si ga vzame. Na začetku je bilo malo tekmovalnosti, ker so otroci tekmovali, kdo bo prej vzel, zdaj pa, ko vidijo, da je dovolj za vse in tudi dovolj časa, vse poteka zelo umirjeno. Zdaj so začeli otroci tudi več piti in jesti, prej ko je bilo obvezno za vse, pa nekateri sploh niso hoteli piti med malico.«
57
9. Ali načrtujete dejavnosti za spodbujanje socialnega razvoja otrok? Če da, navedite primer(e): katere so te dejavnosti, kdaj in zakaj ste jih izvedli?
»V septembru sva načrtovali socialne igre, da so se otroci med seboj povezali. Kasneje dejavnosti iz socialnega razvoja načrtujeva glede na temo. Socialne igre včasih izvedeva tudi med letom, npr. med prosto igro.«
10. Ali načrtovane/nenačrtovane dejavnosti s področja socialnega razvoja evalvirate? Če da, kako?
»Evalvirava sami med seboj ustno, tako da se pogovarjava o tem, kaj je videla ena in kaj druga, če sva videli isto. Pisno ne evalvirava, morda za pogovorne ure. Po koncu nekega sklopa evalvirava, v kolikšni meri sva dosegli cilje, ki sva si jih zadali pri določeni temi in znotraj tega napiševa, npr. kako so otroci sodelovali.«