Uporabila sem deskriptivno metodo pedagoškega raziskovanja. Podatke sem obdelala kvalitativno. Pri obdelavi podatkov sem si pomagala z opažanji, odgovori vzgojiteljic, ki sem jih pridobila z intervjujem, ter s strokovno literaturo.
20
8 REZULTATI IN INTERPRETACIJA REZULTATOV 8.1 SPODBUJANJE SOCIALNEGA RAZVOJA PRI OTROCIH
8.1.1 VRTEC 1: ODDELEK 4–6 LET
Vzgojiteljici1 v vrtcu na različne načine preko dnevne rutine spodbujata otrokov socialni razvoj, tako da z otroki ves čas vzpostavljata interakcije. Ob prihodu in odhodu otrok v vrtec/iz vrtca otroke in starše vzgojiteljici prijazno pozdravita/odzdravita ter včasih tudi navežeta pogovor v zvezi z otrokom. Vzgojiteljici ves čas vzpostavljata komunikacijo z otroki, zjutraj otroci povedo, kaj so počeli prejšnji dan ali kaj bodo počeli danes popoldne. Opazila sem tudi, da vzgojiteljici ob prihodu zjutraj otroke vprašata, kaj si želijo igrati, vzgojiteljici jim ponudita različne dejavnosti, otroci pa si lahko sami izberejo dejavnost, ki jo želijo početi.
V jutranjem krogu je bila vzgojiteljica pozorna, da so sodelovali vsi otroci oziroma da so bili vsi vključeni v pogovor. V intervjuju sta mi vzgojiteljici povedali, da sodelovanje med otroki spodbujata tudi v igri, kot so npr. konstruktorji, kjer si morajo otroci med seboj pomagati, če želijo nekaj zgraditi. Vzgojiteljici med dnevno rutino spodbujata, da starejši otroci pomagajo mlajšim pri obuvanju, oblačenju, ko gredo na sprehod, pa dajo starejši roko mlajšim.
Vzgojiteljici sta povedali, da to zelo pozitivno vpliva na otroke, saj se starejši otroci ob tem počutijo pomembne, ker pomagajo mlajšim otrokom, mlajši pa se dobro počutijo, ker jih starejši varujejo. Vzgojiteljici sta tudi povedali, da otrokom večkrat rečeta, da si morajo med seboj pomagati, saj jim bo tako lažje. Tudi sama sem opazila, da sta vzgojiteljici spodbujali otroke k medsebojni pomoči pri oblačenju in obuvanju ter pri pospravljanju igrač.
Vzgojiteljici sta povedali, da pravila določita skupaj z otroki v začetku leta. O vsakem pravilu se pogovorijo, o tem, kaj lahko počnejo, kaj ne, zakaj ne. Pravila zapišejo skupaj z otroki ter naredijo slikopis, ki ga nato nalepijo na vidno mesto v igralnici. Pravila, ki jih imajo v oddelku, so npr. da se ne tepemo, da smo prijazni, da pomagamo drugim. Pravila dopolnjujejo čez leto, ko se pojavi kakšen problem.
Opazila sem, da se vzgojiteljici med obroki z otroki pogovarjata o tem, kaj imajo za obrok, spodbujata tudi, da vsak otrok sam pove, kaj želi jesti. Vzgojiteljici dovolita, da se otroci med obroki lahko pogovarjajo, če so preglasni, jih vzgojiteljici tudi opozorita. Otroci preko hranjenja usvajajo kulturne navade. To sem opazila tako, da so otroci pri obrokih uporabljali prtiček in
1 Izraz vzgojiteljica uporabljam tako za strokovno delavko, ki v oddelku dela kot vzgojiteljica kot za pomočnico vzgojiteljice v istem oddelku.
21
ves jedilni pribor, vzgojiteljici se z otroki pogovarjata tudi o tem, čemu je namenjen prtiček, nož. Pogovarjajo se tudi o tem, kje lahko vidimo, kaj bo za jesti, da temu rečemo jedilnik, kjer si lahko preberemo, kaj bo kateri dan za vsak obrok. Vzgojiteljici otroke navajata tudi na to, da za mizo lepo sedimo in k uporabi vljudnostnih izrazov, kot so hvala, prosim in dober tek.
Spodbujata, da otroci pravilno uporabljajo pribor, če ima kateri otrok težave, npr. z rezanjem mesa, jima vzgojiteljici pomagata. Glavno jed dobijo otroci v isti krožnik, kot so imeli prej juho, solato pa dobijo v posebno posodico. Pri hranjenju vzgojiteljici otrok ne silita, če otrok česa ne želi, ga vzgojiteljici spodbujata, da vsaj malo poskusi in mu povesta, da mu bo morda ta hrana enkrat všeč. Vzgojiteljici sta pred uvedbo korona ukrepov spodbujali, da so otroci čim bolj samostojni, da sami razdelijo prtičke, da sami pridejo po hrano, zdaj pa je, kot sta povedali, spodbujanja samostojnosti manj. Dežurstva nimajo. Vzgojiteljici spodbujata, da vsak otrok sam pospravi svoje mesto, kjer je jedel, vzgojiteljici otroke le opomnita, če pozabijo kaj pospraviti.
Vzgojiteljici sta povedali, da v prosti igri otroci vzpostavljajo največ interakcij med seboj, saj se morajo veliko pogovarjati in dogovarjati, ter da nekateri otroci težje vzpostavljajo stike z drugimi otroki, zato velikokrat uporabljajo lutke, saj se otrok lahko preko nje bolj sprosti, saj je on lutka in ne on. Vzgojiteljici še dodajata, da spodbujata interakcije tudi preko igric, pri igrah v parih menjata pare, da so otroci v paru z različnimi otroki, ne pretežno z enim in istim, vključujeta pa tudi prstne igre in bibarije. Z otroki veliko berejo pravljice, saj pravita, da si na tak način otroci razvijajo besedni zaklad. Pri vodenih dejavnostih pa so v ospredju interakcije med otroki in vzgojiteljicama. Kot sta povedali vzgojiteljici, pri teh dejavnostih spodbujata, da sodelujejo vsi otroci, čeprav velikokrat glasnejši preglasijo tišje, vendar vzgojiteljici to rešujeta tako, da otroka, ki pove, pohvalita in mu tudi povesta, da bi radi slišali tudi druge otroke.
Vzgojiteljici sta povedali, da dejavnosti za spodbujanje socialnega razvoja načrtujejo predvsem v uvajalnem obdobju. Te dejavnosti so npr. prijateljstvo, čustva. Drugače pa teh dejavnosti posebej ne načrtujeta, saj so to stvari, ki se vsakodnevno dogajajo. Večinoma izhajata iz otroka, tako da ga npr. vprašata, zakaj je žalosten, kako se počuti. Vzgojiteljici sta tudi povedali, da področja socialnega razvoja posebej ne evalvirata. Evalvirata le cilje, ki sta si jih zadali pri posameznem tematskem sklopu. Menita, da je dovolj, da izhajata iz otroka ter ravnata glede na trenutno situacijo, ki se je zgodila. Vzgojiteljici to opisujeta kot dober pristop, saj jima na tak način uspeva imeti dobro klimo in odnose med otroki v oddelku.
22 8.1.2 VRTEC 2: ODDELEK 2–4 LET
Na osnovi svojih opazovanj zaključujem, da vzgojiteljici spodbujata otrokov socialni razvoj preko celotne dnevne rutine, ob prihodu otrok v vrtec, tako da otroka in starše prijazno pozdravita. Vzgojiteljici že zjutraj z otrokom navežeta stik, tako da ga vprašata, kako se počuti, ali se je naspal. Vzgojiteljici tudi poslušata, če želi otrok kaj povedati. Vzgojiteljici z otrokom komunicirata v višini otrokovih oči. Tudi otroci ob prihodu navezujejo stike z drugimi otroki, npr. deček, ki je že bil v vrtcu, je prišel do drugega dečka, ki je prišel v vrtec ter ga objel in povabil v igro. Pri odhodu vzgojiteljica prav tako naveže stik s starši, če želijo kaj vprašati, potem pa otroka in starša pozdravi in jima zaželi lep dan.
Vzgojiteljici spodbujata, da so otroci čim bolj samostojni, starejši otroci si roke umijejo sami, mlajšim otrokom pa pomaga vzgojiteljica. Vzgojiteljici spodbujata samostojnost tudi pri oblačenju in obuvanju ter spodbujata, da starejši pomagajo mlajšim ali pa jim pomaga vzgojiteljica. Vzgojiteljici sta mi tudi povedali, da samostojnost spodbujata pri vseh dejavnostih, otroci so se zato že navadili, da če polijejo, poiščejo krpo in pobrišejo, če jim teče iz nosa, gredo po robček, če se polulajo, se preoblečejo. Z večkratnim ponavljanjem nekaterih stvari so otroci postali samoiniciativni in tako že sami opomnijo, kaj je treba storiti, npr. na sprehodu otroci že sami povedo, da gre avto in se morajo zato umakniti s ceste.
Vzgojiteljici otroke pogosto spodbujata k medsebojnemu sodelovanju. To sem največkrat opazila v igri, ko sta se vzgojiteljici vključili v igro, kadar so se otroci začeli dolgočasiti. Tak primer je bil, ko sta vzgojiteljici rekli, da naj skupaj zgradijo hišo iz kock. Menim, da s tem otroke povezujeta ter jim omogočata, da vzpostavljajo interakcije z drugimi otroki. Vzgojiteljici sta mi povedali, da otroci sami vzpostavljajo interakcije z drugimi otroki, npr. v igri ali pri likovnih dejavnosti, ko otroci druge sprašujejo, kaj bodo ustvarili. Interakcije vzgojiteljici spodbujata pri vseh dejavnosti, npr. med gibanjem spodbujata, da si otroci med seboj pomagajo pri gibalnih problemih, v sodelovalnih športnih igrah. V gozdu jih pogosto spodbujata, da skupaj nekaj naredijo iz naravnega materiala, podobno je pri praznovanju rojstnih dni, ko otroci spoznavajo drug drugega. Vzgojiteljici namenjata poseben poudarek sodelovanju, saj pravita, da se jima zdi to pomembno, »ker se tako otroci naučijo vklopiti v družbo«. Povedali sta tudi, da če opazita, da ima kateri otrok težave pri sodelovanju z drugimi, mu skušata pomagati.
Vzgojiteljici sta povedali, da pri oblikovanju kotičkov otroci niso sodelovali, ker so premajhni.
Menim, da gre pri tem odgovoru vzgojiteljic morda za napačno interpretacijo, saj sem sama zasledila, da vzgojiteljici otrokom ponudita igrače, ki jih imajo radi, opazila pa sem tudi, da je vzgojiteljica zjutraj otroke tudi vprašala, s čim se želijo igrati, torej na neki način otroci
23
sodelujejo pri tem, s čim se bodo igrali. Vzgojiteljici pravita, da otrokom običajno ponudita eno ali dve igrači, tri igrače jim ponudita že zelo redko. Menita, da če je manj igrač, začnejo otroci te igrače raziskovati in si na tak način razvijajo koncentracijo. Če je preveč igrač, začnejo otroci noreti po igralnici. Dodajata še, da je igrač za igro vedno dovolj. Ko je časa za igro konec, vzgojiteljica uporabi zvonček. Ko zazvoni, pomeni, da je čas za pospravljanje. Vzgojiteljici se trudita, da v pospravljanje vključita vse otroke in se tudi sami vključujeta v pospravljanje.
Vzgojiteljici sta mi povedali, da so na začetku leta skupaj z otroki na steno obesili slikovne znake za pravila in se o njih pogovorili. Ti znaki predstavljajo pozitivna pravila, kot so npr. po igralnici hodimo, do drugih smo prijazni, drugim pomagamo. Vzgojiteljici otrokom ne govorita, česa ne smejo delati, ampak jih spodbujata k temu, kaj lahko počnejo. Vzgojiteljici sta povedali, da so kasneje oblikovali še druga pravila, ki so jih prav tako obesili na steno. O njih so se pogovorili in prebrali zgodbice, potem pa so pravila tudi nalepili na steno z dvema oznakama.
Prva so označena s »smeškom«, kar pomeni, da to lahko počnejo, druga pa so označena z
»žalostkom«, kar pomeni, da tega ne smejo početi. Ob kršenju kakšnega pravila otroke opozori lutka, ki otroka vpraša, ali je bilo prav, kar je naredil. Lutka nato otroka pospremi do stene, kjer so obešena pravila, ter jih še skupaj pogledata in se pogovorita. Tu zaznam induktivni pristop, ki ga opisuje Kroflič (2010), kjer gre za to, da v otroku sprožimo občutek empatične krivde ter posledično razvoj prosocialnih čustev ter moralnega razvoja.
Pri obrokih se otroci poljubno usedejo za mizo, običajno se usedejo vedno na isti stol in k istim otrokom, iz česar lahko sklepam, da skupaj sedijo otroci, ki se bolje razumejo. Pri zajtrku in kosilu je vzgojiteljica spodbujala, da otroci za mizo lepo sedijo, mlajšim otrokom vzgojiteljici nadeneta slinčke. Za zajtrk in kosilo sta vzgojiteljici hrano prinesli na mizo vsakemu otroku.
Dežurstva nimajo. Otroci niso uporabljali prtičkov, nožev in vilic. Vse so jedli z žlico. Ko so jedli juho, je vzgojiteljica otroke spodbujala, da jedo z žlico, čeprav jim je tudi pustila, če je kdo juho hotel popiti. Glavno jed in solato so dobili v isti krožnik, kot so imeli prej juho.
Vzgojiteljici sta se z otroki tudi pogovarjali o tem, kaj imajo na krožniku. Vzgojiteljici otrokom pri vsakem obroku zaželita dober tek. Vzgojiteljici sta tudi opozorili otroke, če so se vedli neprimerno ali če je kdo dal svojo hrano drugemu na krožnik. Otroke spodbujata, da če želijo še, rečejo »prosim, še bi«. Otroke presedeta takrat, ko so preglasni, da se ohranja nivo kulture in umirjenosti pri obrokih. Opazila sem, da vzgojiteljici nista jedli zraven otrok, ampak kasneje.
Tak pristop se mi zdi ustrezen, saj sem opazila, da veliko otrok potrebuje še pomoč pri obrokih, npr. vsakemu otroku sta morali vzgojiteljici hrano prinesti na mizo, nekateri otroci so potrebovali pomoč, da so lahko vse pojedli iz krožnika. Vzgojiteljici sta zagotovili, da je prehod
24
od hranjenja k počitku potekal spontano, tako da so nekateri otroci lahko še jedli, kdor pa je pojedel, se je lahko uredil za spanje, pri čemer so mlajši otroci potrebovali pomoč vzgojiteljice.
Ravno zato se mi zdi ustrezno, da vzgojiteljici nista jedli zraven otrok, saj v nasprotnem primeru obroki in prehod od kosila k počitku ne bi potekali spontano ter tudi vzgojiteljici ne bi mogli svojega obroka pojesti v miru.
Vzgojiteljici sta povedali, da sta dejavnosti za spodbujanje socialnega razvoja otrok načrtovali v septembru, to so bile socialne igre, zato da se otroci med seboj povežejo, včasih pa te igre izvajata tudi med letom. Kasneje dejavnosti s področja socialnega razvoja načrtujeta glede na temo. Dejavnosti s področja socialnega razvoja evalvirata ustno med seboj, tako da se pogovorita o tem, kaj je videla ena in kaj druga ter o skladnosti med njunimi opažanji. Pisne evalvacije ne delata, razen za namen pogovorne ure. Evalvirata pa po koncu nekega sklopa/teme, in sicer ocenita, v kolikšni meri sta dosegli cilje, ki sta si jih zadali pri določeni temi, in znotraj tega napišeta, npr. kako so otroci sodelovali.
8.2 SOCIALNO OZRAČJE V ODDELKU IN OBČUTEK VARNOSTI OTROK
8.2.1 VRTEC 1: ODDELEK 4–6 LET
Že ko sem vstopila v to skupino, sem začutila prijetno in sproščeno ozračje. Dobila sem vtis, da se otroci v tem oddelku dobro počutijo. Vzgojiteljici sta mi povedali, da je zanju zelo pomembno, kako se počutijo otroci v vrtcu, saj otroci sami začutijo, če so zaželeni. Zato velik pomen dajeta vzdušju v skupini, ki pa je, kot pravita, odvisno tudi od tima med vzgojiteljico in pomočnico vzgojiteljice. Pravita, da sta onidve dober tim, da dobro sodelujeta in menita, da to prenašata tudi na otroke. Vzgojiteljicama se zdi pomembno, da pridobita zaupanje staršev, saj starši svoje zaupanje prenašajo na otroka. Za zaupanje je običajno pomemben prvi stik s starši na roditeljskem sestanku. Prijetno in sproščeno vzdušje ustvarjata tudi s tem, da otroci začutijo, da so zaželeni, da so varni in da jima lahko zaupajo. Že zjutraj vzgojiteljici opazita vsakega otroka, ki pride v vrtec, ga objameta, če otrok želi. Vzgojiteljici otrokom zjutraj omogočata počitek, če ga kdo potrebuje, ali igro po željah otrok in se tudi vključujeta v otrokovo igro.
Povedali sta, da za občutek varnosti in sprejetosti lahko poskrbimo tako, da otroka že zjutraj, ko pride v vrtec, pogledamo, ga pozdravimo, damo v naročje, če to želi. Lahko pa ga tudi vprašamo, kaj je delal včeraj popoldne ali pa opazimo, da ima na sebi kaj novega. Otroka je treba pohvaliti, če naredi kaj dobro. Vzgojiteljici se tudi trudita, da otrokom ponudita dejavnosti, ki jih radi počnejo. Po zajtrku imajo jutranji krog, ki poteka tako, da si otroci najprej
25
zaželijo dobro jutro, potem ugotovijo, koliko otrok je v vrtcu ter kdo manjka. Ob mojem opazovanju so v jutranjem krogu izvajali igrico Stol na moji desni strani je prazen. Vzgojiteljica je ustvarila sproščeno vzdušje, tako da so vsi otroci lahko sodelovali, če je bil kateri otrok bolj tih, ga je vzgojiteljica opogumila, da tudi on sodeluje, ni ga silila, če je bil še kar tiho, mu je pa pomagala tako, da je imel otrok dober občutek in se ni počutil preveč izpostavljenega.
Med hranjenjem v skupini prevladuje prijetno in sproščeno vzdušje. Ko otroci čakajo na kosilo, vzgojiteljici skupaj z otroki izvajata prstne igre. Opazila sem, da so se med obroki otroci lahko tiho pogovarjali, če so bili preglasni, sta jih vzgojiteljici le opomnili, da naj se pogovarjajo tišje.
Vzgojiteljici otrok nista silili s hrano, ampak sta vsakega otroka vprašali, kaj želi jesti, če otrok česa ne mara, sta ga samo spodbujali, da malo poskusi. Obroki so potekali brez hitenja, če je kateri otrok želel še, je dvignil roko in povedal, kaj bi še rad jedel. Tudi pri popoldanski malici vzgojiteljici otrok nista silili, da morajo jesti, kdor ni želel jesti, se je šel lahko igrat na teraso.
V igralnici sem opazila, da so nekateri kotički nedostopni otrokom, tako da so kotički pokriti z rjuhami, knjižni kotiček pa je bil zaprt, omare so bile postavljen tako, da otroci niso mogli do knjig. Vzgojiteljici sta mi povedali, da kotičkov z dojenčki, oblekami in knjižnega kotička zaradi novih korona ukrepov ne smejo imeti. Dodajata še, da morajo igrače razkuževati, zato otroci ne morejo vzeti sami igrač s polic, igrajo se lahko z igračami, ki jih dodelita. Vzgojiteljici sta povedali, da imajo zdaj manj igrač kot prej, po eni strani vidita v tem dobre strani, po drugi strani pa slabosti. Poudarjata, da zdaj, ko je manj igrač, otroci raziskujejo te igrače, prej pa so pogosteje menjavali igrače, niso se znali zaigrati. Pospravljanje v igralnici poteka spontano, brez hitenja, otroci imajo dovolj časa, delitev opravil glede na spol ni. Vzgojiteljici otrokom dovolita, da izdelke, ki so jih naredili iz igrač, pospravijo na polico, da jim ni treba vedno razdirati, kar so naredili oziroma da izdelke lahko dokončajo kasneje.
Pri počitku vzgojiteljici omogočita, da si otroci od doma prinesejo svojo igračo ali blazino, da jo imajo pri počitku. Vsak otrok si sam najde svoj ležalnik, ki je označen z imenom otroka.
Vzgojiteljica je za prijetno vzdušje pred spanjem otrokom prebrala pravljico, potem pa dala še prijetno glasbo ter božala otroke, ki niso mogli zaspati. Vzgojiteljici omogočita, da otroci, ki ne morejo zaspati, po nekaj časa lahko gredo na teraso, kjer se igrajo in tako ne motijo ostalih.
Vzgojiteljica je tudi ves čas počitka v igralnici ter tako spremlja, kaj se dogaja med spanjem, če se kateri otrok zbudi, mu pove, da se gre lahko igrat na teraso in da vsak otrok pove, če kaj potrebuje.
26 8.2.2 VRTEC 2: ODDELEK 2–4 LET
Vzdušje v tej skupini je zelo živahno, kar lahko pripisujem temu, da so otroci različnih starosti od dveh do štirih let, zato med otroki poteka več usklajevanja. Vzgojiteljici se že ob prihodu otrok trudita, da se otrok počuti varnega in sprejetega, tako da zjutraj vsakega otroka pozdravita, ga stisneta, če otrok to želi, ga vprašata, kako se počuti, ali se je naspal. Vzgojiteljici sta povedali, da uporabljata individualen pristop do vsakega otroka. Opazila sem, da imajo otroci, ki pridejo zelo zgodaj v vrtec, možnost jutranjega počitka. Ob prihodu imajo nekateri otroci tudi težave in v vrtec prijokajo. Tem otrokom se vzgojiteljici še dodatno posvečata, saj potrebujejo zjutraj več stika z vzgojiteljico, da ga potolaži. Zjutraj vzgojiteljici otrokom omogočita prosto igro. Vzgojiteljici otroke občasno tudi pohvalita, če komu uspe nekaj narediti, saj si po njuni razlagi na ta način otrok pridobiva samozaupanje in potem ve, da nekaj zmore in se tudi v vrtcu bolje počuti. Vzgojiteljici sta povedali, da za občutek varnosti in sprejetosti skrbita tudi s socialnimi igrami, kot sta npr. Koga ni? in Iskanje copatkov. Otrokom dajeta tudi občutek, da se lahko v težavah zatečejo k njima. Otroke tudi spodbujata in jim dasta možnost, da spregovorijo, da premagajo strah, se sprostijo in se tako v skupini bolje počutijo.
Med obroki prevladuje sproščeno vzdušje. Vzgojiteljici omogočita dovolj časa za hranjenja,
Med obroki prevladuje sproščeno vzdušje. Vzgojiteljici omogočita dovolj časa za hranjenja,