Konfliktom, ki se pojavijo v zvezi s prilagajanjem na vrtčevsko življenje in konfliktom med vrstniki se ne smemo izogibati, ampak jih moramo razumeti kot idealno učno situacijo. To pomeni, da morajo biti odrasli ustrezno pozorni in reagirati sproti, saj so take situacije zgodijo naključno in se je nanje treba odzvati sproti, dosledno ter upoštevati tudi razvojne zmožnosti posameznika in stiske, ki so otroka pripeljale v konkreten konflikt (Kroflič, 2001). M. Hohmann in Weikart (2005) pišeta o tem, da naj odrasli spodbujajo otroke, da se po pomoč pri reševanju konfliktov obrnejo tudi na vrstnike. S tem, ko bodo odrasli napotili otroka po pomoč ali pogovor k vrstniku, bodo gradili odnose, ki bodo temeljili na skupnih interesih ter na spoštovanju drugega.
Različni avtorji navajajo in priporočajo različne pristope in metode ob pojavitvi konfliktnih situacij med otroki. Med vsemi avtorji sem se odločila za naslednje, saj po mojem mnenju najbolj upoštevajo razvojne značilnosti otrok. Kroflič (2010) predlaga uporabo induktivne vzgojne argumentacije, saj spodbuja razvoj empatije in naredi otroka občutljivega ter odgovornega za posledice, ki jih je naredil s svojim ravnanjem. M. Hohmann in Weikart (2005) pa menita, da naj odrasli ob pojavitvi konfliktov ne razsojajo, ampak v reševanje problemov vključijo otroke. Na tak način otroci ob reševanju problema začutijo zadovoljstvo ter si razvijajo odgovornost za rešitve, ki jih predlagajo.
Kroflič (2010) opisuje, da se ob konfliktnih situacijah vzgojiteljice odzivajo s tremi različnimi pristopi:
- Avtoritativno-asertivni pristop: zanj je značilno, da odrasli omejujejo ali sankcionirajo neprimerno ravnanje otrok, sklicujejo se na ustrezne družbene norme in pomen lastne avtoritete. V tem pristopu predstavlja vzgojiteljica vlogo razsodnika, ki ovrednoti ravnanje otroka kot nedopustno, s tem, da se sklicuje na to, da je otrok kršil pravilo, ki je legitimno določeno.
- Čustveno pogojevanje pomeni, da vzgojiteljice odtegujejo čustveno naklonjenost, kar je ena izmed najbolj razširjenih oblik discipliniranja otrok, ki se uporabljajo v permisivni vzgoji. V tem pristopu gre za prikritje avtoritativnega posredovanja. Za to vzgojiteljica uporabi čustveno vez z otrokom, tako da se sklicuje na svoja pričakovanja, razočaranja glede otrokovih ravnanj ter v otroku vzbudi občutek Ojdipske krivde.
16
- Induktivni pristop pomeni, da odrasel osvetli perspektivo drugega, njegov distres ter jasno pokaže, da je otrokovo ravnanje povzročilo distres drugemu otroku. V tem pristopu vzgojiteljica spodbudi, da otrok vzpostavi povezavo med svojimi dejanjem ter posledicami, ki jih je povzročil žrtvi. Otrok tako sam ugotovi, zakaj je bilo njegovo dejanje neprimerno. Tak odnos vzpostavi emocionalni distres otroka, ki je storil problematično dejanje, posledično se v otroku sprožijo prosocialne emocije ter moralno presojanje, ki otroka vodi k možnosti, da nastalo krivico popravi.
Hoffman (v Kroflič, 2010) je z empiričnimi raziskavami dokazal, da je induktivni pristop discipliniranja najuspešnejši za otrokov razvoj empatičnih sposobnosti, prosocialne motivacije ter moralnega presojanja.
M. Hohmann in Weikart (2005) prav tako opisujeta strategije, ki jih odrasli uporabljajo v spodbudnem ozračju vrtca in otrokom pomagajo reševati konflikte ter se bolj zavedati, kako njihova dejanja vplivajo na druge. Ob pojavitvi konfliktnih situacij priporočata, da se ravnamo po naslednjih korakih:
1. korak: Socialnih konfliktov se moramo lotiti mirno, jakost glasu naj bo na pogovorni ravni, sedemo ali pokleknemo k otroku, ki je jezen ali vznemirjen in se ga nežno dotaknemo. Ustaviti moramo tudi vsa boleča dejanja.
2. korak: Potrditi moramo čustva otrok, šele ko otroci sprostijo čustva ter se umirijo, lahko problem prepoznajo in ga tudi rešijo.
3. korak: Zberimo informacije, pomembno je, da poslušamo obe strani prepira, ne da bi se postavili na eno stran, vsakemu otroku moramo prisluhniti ter potrditi njegova čustva. Za rešitev problema povprašamo otroke, rešitev izberemo skupaj ter smo pripravljeni otrokom ponuditi nadaljnjo podporo.
4. korak: Formuliramo problem oziroma razjasnimo problem, s tem, kar so nam otroci povedali ter preverimo pri otrocih, ali to res drži.
5. korak: Otroke vprašamo, kakšne rešitve predlagajo ter eno rešitev izberemo skupaj. Otroke spodbujamo, da se pogovarjajo drug z drugim ter poskušajo razčistiti preproste nesporazume.
Če to ne gre, naj ima odrasel pripravljen še svoj predlog za razrešitev konflikta. Rešitev, ki jo predlagajo otroci, je treba še enkrat formulirati ter preveriti strinjanje z njo. Komentiramo tudi otrokovo prizadevanje in proces, ki so ga uporabili za reševanje problemov.
17
6. korak: Pripravljeni moramo biti tudi na nadaljnjo podporo. Včasih se zgodi, da je rešitev treba razjasniti, takrat ko se otroci vrnejo k igri, kar pomeni, da se odrasla oseba postavi v bližino otrok ter se z otroki ponovno pogovori, če je to potrebno.
18
5 OPREDELITEV PROBLEMA IN CILJI
V teoretičnem delu sem pisala o pomembnosti in o načinih spodbujanja socialnega razvoja pri otrocih. Pri praktičnem usposabljanju v vrtcu sem velikokrat opazila in se o tem tudi pogovarjala z vzgojiteljicami, da se socialnemu razvoju posebej posvečajo v nekem obdobju, navadno na začetku leta, skozi leto pa ob načrtovanih dejavnostih, ko imajo temo socialni razvoj. Problematiko spodbujanja socialno-čustvenega razvoja je pred mano v magistrskem delu raziskovala A. Kokot (2016), ki je ugotovila, da se vzgojiteljice temu področju posvečajo predvsem v začetku leta, potem pa skoraj ne. Ugotovila je tudi, da večina vzgojiteljic ne načrtuje ter ne evalvira dejavnosti za spodbujanje socialno-čustvenega razvoja. Ta ugotovitev se mi zdi problematična, saj menim, da se ravno na področjih, ki jih ne načrtujemo, prikriti kurikulum najmočneje izraža. Kot vzgojiteljici predšolskih otrok se mi zdi pomembno, da se zavedam pomena spodbujanja socialnega razvoja otrok. Ker pa je to področje še dokaj neraziskano, sem se odločila, da ga še bolje raziščem. Pomembno se mi zdi, da se zavedamo, da preko vsakodnevnih dejavnostih, kot sta dnevna rutina in pojavljanje konfliktov med otroki, vplivamo na otrokov socialni razvoj, zato se moramo zavedati pomena prikritega kurikulum, ki ga lahko dosežemo z evalvacijo svojega ravnanja.
Cilj diplomskega dela je bil raziskati načine, ki jih vzgojiteljice uporabljajo za spodbujanje socialnega razvoja otrok preko dnevne rutine ter ugotoviti, kako otroke usmerjajo k reševanju medsebojnih konfliktov ter primernemu vedenju v oddelku. Zanimalo me je tudi, ali vzgojiteljice načrtujejo dejavnosti za spodbujanje socialnega razvoja ter ali jih evalvirajo.
6 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA
RV 1: Kako vzgojiteljice spodbujajo socialni razvoj preko dnevne rutine?
RV 2: Kako vzgojiteljice poskrbijo za ugodno socialno ozračje v dnevni rutini?
RV 3: Kdaj se vzgojiteljice vključijo v konflikt otrok ter kakšne pristope uporabljajo v primeru konfliktov med otroki?
RV 4: Ali vzgojiteljice načrtujejo dejavnosti za spodbujanje socialnega razvoja pri otrocih, in če da, kakšne so te dejavnosti?
RV 5: Ali vzgojiteljice evalvirajo dejavnosti s področja socialnega razvoja otrok, in če da, na kakšen način?
19
7 METODA RAZISKOVANJA 7.1 VZOREC
Vzorec je bil neslučajnostni in priložnostni. V vzorec sem vključila 20 otrok, starosti 4–6 let ter njihovo vzgojiteljico in pomočnico vzgojiteljice iz Vrtca Ciciban Novo mesto in 17 otrok, starosti 2–4 let ter njihovo vzgojiteljico in pomočnico vzgojiteljice iz Vrtca Čebelica pri OŠ dr.
Pavla Lunačka Šentrupert.
7.2 POSTOPEK IN TEHNIKE ZBIRANJA PODATKOV
Podatke sem zbirala z opazovanjem v dveh vrtcih. V vsakem vrtcu sem si izbrala en oddelek.
Opazovala sem ravnanja otrok in vzgojiteljic, pomočnic vzgojiteljic ter njihove odzive. V vsakem oddelku sem opazovala en teden. Pri opazovanju dnevne rutine sem si pomagala s ključnimi točkami, na katere sem bila še posebej pozorna pri opazovanju (Priloga 1). Opažanja sem si sproti beležila. Oporne točke so mi bile le v pomoč pri opazovanju, zapisala pa sem si tudi druge naključne situacije, ki so se zgodile v času mojega opazovanja. Opazovanje konfliktnih situacij je potekalo spontano, kar pomeni, da sem si zapisala in opisala konflikt ter ravnanje vzgojiteljic, kadar se je to zgodilo v času mojega opazovanja v vrtcu. Po končanem opazovanju v vsakem oddelku sem si na podlagi opazovanja naredila oporne točke za intervju, ki sem ga izvedla z obema vzgojiteljicama ter pomočnicama vzgojiteljice (Priloga 6 in 7).
7.3 POSTOPEK OBDELAVE PODATKOV
Uporabila sem deskriptivno metodo pedagoškega raziskovanja. Podatke sem obdelala kvalitativno. Pri obdelavi podatkov sem si pomagala z opažanji, odgovori vzgojiteljic, ki sem jih pridobila z intervjujem, ter s strokovno literaturo.
20
8 REZULTATI IN INTERPRETACIJA REZULTATOV 8.1 SPODBUJANJE SOCIALNEGA RAZVOJA PRI OTROCIH
8.1.1 VRTEC 1: ODDELEK 4–6 LET
Vzgojiteljici1 v vrtcu na različne načine preko dnevne rutine spodbujata otrokov socialni razvoj, tako da z otroki ves čas vzpostavljata interakcije. Ob prihodu in odhodu otrok v vrtec/iz vrtca otroke in starše vzgojiteljici prijazno pozdravita/odzdravita ter včasih tudi navežeta pogovor v zvezi z otrokom. Vzgojiteljici ves čas vzpostavljata komunikacijo z otroki, zjutraj otroci povedo, kaj so počeli prejšnji dan ali kaj bodo počeli danes popoldne. Opazila sem tudi, da vzgojiteljici ob prihodu zjutraj otroke vprašata, kaj si želijo igrati, vzgojiteljici jim ponudita različne dejavnosti, otroci pa si lahko sami izberejo dejavnost, ki jo želijo početi.
V jutranjem krogu je bila vzgojiteljica pozorna, da so sodelovali vsi otroci oziroma da so bili vsi vključeni v pogovor. V intervjuju sta mi vzgojiteljici povedali, da sodelovanje med otroki spodbujata tudi v igri, kot so npr. konstruktorji, kjer si morajo otroci med seboj pomagati, če želijo nekaj zgraditi. Vzgojiteljici med dnevno rutino spodbujata, da starejši otroci pomagajo mlajšim pri obuvanju, oblačenju, ko gredo na sprehod, pa dajo starejši roko mlajšim.
Vzgojiteljici sta povedali, da to zelo pozitivno vpliva na otroke, saj se starejši otroci ob tem počutijo pomembne, ker pomagajo mlajšim otrokom, mlajši pa se dobro počutijo, ker jih starejši varujejo. Vzgojiteljici sta tudi povedali, da otrokom večkrat rečeta, da si morajo med seboj pomagati, saj jim bo tako lažje. Tudi sama sem opazila, da sta vzgojiteljici spodbujali otroke k medsebojni pomoči pri oblačenju in obuvanju ter pri pospravljanju igrač.
Vzgojiteljici sta povedali, da pravila določita skupaj z otroki v začetku leta. O vsakem pravilu se pogovorijo, o tem, kaj lahko počnejo, kaj ne, zakaj ne. Pravila zapišejo skupaj z otroki ter naredijo slikopis, ki ga nato nalepijo na vidno mesto v igralnici. Pravila, ki jih imajo v oddelku, so npr. da se ne tepemo, da smo prijazni, da pomagamo drugim. Pravila dopolnjujejo čez leto, ko se pojavi kakšen problem.
Opazila sem, da se vzgojiteljici med obroki z otroki pogovarjata o tem, kaj imajo za obrok, spodbujata tudi, da vsak otrok sam pove, kaj želi jesti. Vzgojiteljici dovolita, da se otroci med obroki lahko pogovarjajo, če so preglasni, jih vzgojiteljici tudi opozorita. Otroci preko hranjenja usvajajo kulturne navade. To sem opazila tako, da so otroci pri obrokih uporabljali prtiček in
1 Izraz vzgojiteljica uporabljam tako za strokovno delavko, ki v oddelku dela kot vzgojiteljica kot za pomočnico vzgojiteljice v istem oddelku.
21
ves jedilni pribor, vzgojiteljici se z otroki pogovarjata tudi o tem, čemu je namenjen prtiček, nož. Pogovarjajo se tudi o tem, kje lahko vidimo, kaj bo za jesti, da temu rečemo jedilnik, kjer si lahko preberemo, kaj bo kateri dan za vsak obrok. Vzgojiteljici otroke navajata tudi na to, da za mizo lepo sedimo in k uporabi vljudnostnih izrazov, kot so hvala, prosim in dober tek.
Spodbujata, da otroci pravilno uporabljajo pribor, če ima kateri otrok težave, npr. z rezanjem mesa, jima vzgojiteljici pomagata. Glavno jed dobijo otroci v isti krožnik, kot so imeli prej juho, solato pa dobijo v posebno posodico. Pri hranjenju vzgojiteljici otrok ne silita, če otrok česa ne želi, ga vzgojiteljici spodbujata, da vsaj malo poskusi in mu povesta, da mu bo morda ta hrana enkrat všeč. Vzgojiteljici sta pred uvedbo korona ukrepov spodbujali, da so otroci čim bolj samostojni, da sami razdelijo prtičke, da sami pridejo po hrano, zdaj pa je, kot sta povedali, spodbujanja samostojnosti manj. Dežurstva nimajo. Vzgojiteljici spodbujata, da vsak otrok sam pospravi svoje mesto, kjer je jedel, vzgojiteljici otroke le opomnita, če pozabijo kaj pospraviti.
Vzgojiteljici sta povedali, da v prosti igri otroci vzpostavljajo največ interakcij med seboj, saj se morajo veliko pogovarjati in dogovarjati, ter da nekateri otroci težje vzpostavljajo stike z drugimi otroki, zato velikokrat uporabljajo lutke, saj se otrok lahko preko nje bolj sprosti, saj je on lutka in ne on. Vzgojiteljici še dodajata, da spodbujata interakcije tudi preko igric, pri igrah v parih menjata pare, da so otroci v paru z različnimi otroki, ne pretežno z enim in istim, vključujeta pa tudi prstne igre in bibarije. Z otroki veliko berejo pravljice, saj pravita, da si na tak način otroci razvijajo besedni zaklad. Pri vodenih dejavnostih pa so v ospredju interakcije med otroki in vzgojiteljicama. Kot sta povedali vzgojiteljici, pri teh dejavnostih spodbujata, da sodelujejo vsi otroci, čeprav velikokrat glasnejši preglasijo tišje, vendar vzgojiteljici to rešujeta tako, da otroka, ki pove, pohvalita in mu tudi povesta, da bi radi slišali tudi druge otroke.
Vzgojiteljici sta povedali, da dejavnosti za spodbujanje socialnega razvoja načrtujejo predvsem v uvajalnem obdobju. Te dejavnosti so npr. prijateljstvo, čustva. Drugače pa teh dejavnosti posebej ne načrtujeta, saj so to stvari, ki se vsakodnevno dogajajo. Večinoma izhajata iz otroka, tako da ga npr. vprašata, zakaj je žalosten, kako se počuti. Vzgojiteljici sta tudi povedali, da področja socialnega razvoja posebej ne evalvirata. Evalvirata le cilje, ki sta si jih zadali pri posameznem tematskem sklopu. Menita, da je dovolj, da izhajata iz otroka ter ravnata glede na trenutno situacijo, ki se je zgodila. Vzgojiteljici to opisujeta kot dober pristop, saj jima na tak način uspeva imeti dobro klimo in odnose med otroki v oddelku.
22 8.1.2 VRTEC 2: ODDELEK 2–4 LET
Na osnovi svojih opazovanj zaključujem, da vzgojiteljici spodbujata otrokov socialni razvoj preko celotne dnevne rutine, ob prihodu otrok v vrtec, tako da otroka in starše prijazno pozdravita. Vzgojiteljici že zjutraj z otrokom navežeta stik, tako da ga vprašata, kako se počuti, ali se je naspal. Vzgojiteljici tudi poslušata, če želi otrok kaj povedati. Vzgojiteljici z otrokom komunicirata v višini otrokovih oči. Tudi otroci ob prihodu navezujejo stike z drugimi otroki, npr. deček, ki je že bil v vrtcu, je prišel do drugega dečka, ki je prišel v vrtec ter ga objel in povabil v igro. Pri odhodu vzgojiteljica prav tako naveže stik s starši, če želijo kaj vprašati, potem pa otroka in starša pozdravi in jima zaželi lep dan.
Vzgojiteljici spodbujata, da so otroci čim bolj samostojni, starejši otroci si roke umijejo sami, mlajšim otrokom pa pomaga vzgojiteljica. Vzgojiteljici spodbujata samostojnost tudi pri oblačenju in obuvanju ter spodbujata, da starejši pomagajo mlajšim ali pa jim pomaga vzgojiteljica. Vzgojiteljici sta mi tudi povedali, da samostojnost spodbujata pri vseh dejavnostih, otroci so se zato že navadili, da če polijejo, poiščejo krpo in pobrišejo, če jim teče iz nosa, gredo po robček, če se polulajo, se preoblečejo. Z večkratnim ponavljanjem nekaterih stvari so otroci postali samoiniciativni in tako že sami opomnijo, kaj je treba storiti, npr. na sprehodu otroci že sami povedo, da gre avto in se morajo zato umakniti s ceste.
Vzgojiteljici otroke pogosto spodbujata k medsebojnemu sodelovanju. To sem največkrat opazila v igri, ko sta se vzgojiteljici vključili v igro, kadar so se otroci začeli dolgočasiti. Tak primer je bil, ko sta vzgojiteljici rekli, da naj skupaj zgradijo hišo iz kock. Menim, da s tem otroke povezujeta ter jim omogočata, da vzpostavljajo interakcije z drugimi otroki. Vzgojiteljici sta mi povedali, da otroci sami vzpostavljajo interakcije z drugimi otroki, npr. v igri ali pri likovnih dejavnosti, ko otroci druge sprašujejo, kaj bodo ustvarili. Interakcije vzgojiteljici spodbujata pri vseh dejavnosti, npr. med gibanjem spodbujata, da si otroci med seboj pomagajo pri gibalnih problemih, v sodelovalnih športnih igrah. V gozdu jih pogosto spodbujata, da skupaj nekaj naredijo iz naravnega materiala, podobno je pri praznovanju rojstnih dni, ko otroci spoznavajo drug drugega. Vzgojiteljici namenjata poseben poudarek sodelovanju, saj pravita, da se jima zdi to pomembno, »ker se tako otroci naučijo vklopiti v družbo«. Povedali sta tudi, da če opazita, da ima kateri otrok težave pri sodelovanju z drugimi, mu skušata pomagati.
Vzgojiteljici sta povedali, da pri oblikovanju kotičkov otroci niso sodelovali, ker so premajhni.
Menim, da gre pri tem odgovoru vzgojiteljic morda za napačno interpretacijo, saj sem sama zasledila, da vzgojiteljici otrokom ponudita igrače, ki jih imajo radi, opazila pa sem tudi, da je vzgojiteljica zjutraj otroke tudi vprašala, s čim se želijo igrati, torej na neki način otroci
23
sodelujejo pri tem, s čim se bodo igrali. Vzgojiteljici pravita, da otrokom običajno ponudita eno ali dve igrači, tri igrače jim ponudita že zelo redko. Menita, da če je manj igrač, začnejo otroci te igrače raziskovati in si na tak način razvijajo koncentracijo. Če je preveč igrač, začnejo otroci noreti po igralnici. Dodajata še, da je igrač za igro vedno dovolj. Ko je časa za igro konec, vzgojiteljica uporabi zvonček. Ko zazvoni, pomeni, da je čas za pospravljanje. Vzgojiteljici se trudita, da v pospravljanje vključita vse otroke in se tudi sami vključujeta v pospravljanje.
Vzgojiteljici sta mi povedali, da so na začetku leta skupaj z otroki na steno obesili slikovne znake za pravila in se o njih pogovorili. Ti znaki predstavljajo pozitivna pravila, kot so npr. po igralnici hodimo, do drugih smo prijazni, drugim pomagamo. Vzgojiteljici otrokom ne govorita, česa ne smejo delati, ampak jih spodbujata k temu, kaj lahko počnejo. Vzgojiteljici sta povedali, da so kasneje oblikovali še druga pravila, ki so jih prav tako obesili na steno. O njih so se pogovorili in prebrali zgodbice, potem pa so pravila tudi nalepili na steno z dvema oznakama.
Prva so označena s »smeškom«, kar pomeni, da to lahko počnejo, druga pa so označena z
»žalostkom«, kar pomeni, da tega ne smejo početi. Ob kršenju kakšnega pravila otroke opozori lutka, ki otroka vpraša, ali je bilo prav, kar je naredil. Lutka nato otroka pospremi do stene, kjer so obešena pravila, ter jih še skupaj pogledata in se pogovorita. Tu zaznam induktivni pristop, ki ga opisuje Kroflič (2010), kjer gre za to, da v otroku sprožimo občutek empatične krivde ter posledično razvoj prosocialnih čustev ter moralnega razvoja.
Pri obrokih se otroci poljubno usedejo za mizo, običajno se usedejo vedno na isti stol in k istim otrokom, iz česar lahko sklepam, da skupaj sedijo otroci, ki se bolje razumejo. Pri zajtrku in kosilu je vzgojiteljica spodbujala, da otroci za mizo lepo sedijo, mlajšim otrokom vzgojiteljici nadeneta slinčke. Za zajtrk in kosilo sta vzgojiteljici hrano prinesli na mizo vsakemu otroku.
Dežurstva nimajo. Otroci niso uporabljali prtičkov, nožev in vilic. Vse so jedli z žlico. Ko so jedli juho, je vzgojiteljica otroke spodbujala, da jedo z žlico, čeprav jim je tudi pustila, če je kdo juho hotel popiti. Glavno jed in solato so dobili v isti krožnik, kot so imeli prej juho.
Vzgojiteljici sta se z otroki tudi pogovarjali o tem, kaj imajo na krožniku. Vzgojiteljici otrokom pri vsakem obroku zaželita dober tek. Vzgojiteljici sta tudi opozorili otroke, če so se vedli
Vzgojiteljici sta se z otroki tudi pogovarjali o tem, kaj imajo na krožniku. Vzgojiteljici otrokom pri vsakem obroku zaželita dober tek. Vzgojiteljici sta tudi opozorili otroke, če so se vedli