V High/Scope kurikulumu in Kurikulumu za vrtce najdemo načelo aktivnega učenja, ki nam narekuje, da se otrok uči iz konkretnih izkušenj ter se praktično vključuje v aktivnosti (Batistič Zorec, 2002). V Kurikulumu za vrtce (1999: 16) je to načelo zapisano kot: »Načelo aktivnega učenja in zagotavljanja možnosti verbalizacije in drugih načinov izražanja«. Načelo opisuje, da moramo stalno skrbeti za zagotavljanje udobnega in za učenje spodbudnega okolja.
Vzgojiteljica mora izhajati tako iz načrtovanega in nenačrtovanega usmerjanja kot tudi iz samoiniciativnih pobud otrok (prav tam).
V okolju, kjer prevladuje aktivno učenje, imajo otroci možnost manipuliranja z materiali, sami izbirajo, načrtujejo in odločajo, govorijo in tudi razmišljajo o tem, kar počnejo ter sprejmejo pomoč vrstnikov v primeru, da jo potrebujejo. Skozi aktivno učenje otroci razvijejo sposobnost sklepanja in razmišljanja ter tudi razumevanje sebe in povezovanje z drugimi (Hohmann in Weikart, 2005). Vloga odraslih pri aktivnem učenju otrok je, da v interakciji z otroki opazujejo ter na tak način poskušajo ugotoviti, kako otrok razmišlja, kakšne sposobnosti in interese ima.
To predstavlja osnovo, da odrasli prepozna razvojne potrebe vsakega otroka (Batistič, 2003).
Sodobni kurikuli poudarjajo pomen varne in spodbudne klime v oddelku za uspešen razvoj in učenje otrok. Otrok mora imeti občutek varnosti in sprejetosti, le tako se bo vključeval in komuniciral z ostalimi otroki. Otrok mora od odraslih dobiti zaupanje, da mu bodo pri aktivnostih nudili podporo in pomoč ter se bodo na otrokove potrebe odzvali (npr. potrebe po ljubkovanju, tolažbi ter fiziološke potrebe). Mlajši otroci si občutek varnosti pridobijo s fizično bližino odraslega (Batistič Zorec, 2008). Občutek varnosti zagotovimo tudi tako, da otroku povemo, kakšno vedenje od njega pričakujemo, pri uveljavljanju pravil smo dosledni, saj na tak način otrok dobi občutek odgovornosti, in vzpostavimo zaupanje med otrokom in odraslim
5
(Reasoner, 1999). D. Rakovič (2004: 94) poudarja, da naj otroci čutijo, »da so pravila nekaj nujnega in hkrati smiselnega, ker nam omogočajo, da smo v nekem prostoru vsi enaki, da smo z njihovo pomočjo varni, da nam pomagajo pri tem, da ne oviramo drug drugega, da drug drugemu ne posegamo v zasebnost, intimnost ipd.«.
Strukturo dnevnega dogajanja v vrtcu High/Scope kurikulumu določa dnevna rutina, ki definira, kako otroci uporabljajo kotičke ter kako vstopajo v interakcije z vrstniki in odraslimi v nekem določenem času (High/Scope kurikulum, 2004). Dnevna rutina v vrtcu vzpostavlja socialni okvir, ki otrokom nudi varno in namensko okolje ter gradi občutek skupnosti, s čimer olajša otrokov prehod od doma v vrtec (Hohmann in Weikart, 2005). Ustvarjalni kurikulum predpostavlja, da naj bo dnevna rutina dosledna, saj se tako otroci počutijo bolj varni, ker lahko predvidijo zaporedje dogodkov ter imajo nadzor nad dogajanjem v dnevu. S tem, ko se učijo zaporedje dogodkov, kaj je bilo na zadnje, kaj sledi …, dobivajo občutek za čas. Dnevni urnik, ki je dosleden, pomaga graditi zaupanje pri otroku. Pozorni moramo biti, da doslednost ne ovira fleksibilnosti in spontanosti v dnevni rutini (Ustvarjalni kurikulum, 2004).
Pri vsakodnevnih opravilih je pomembno, da si poleg tega, da moramo biti pozorni na vse otroke, vzamemo čas za vsakega otroka posebej, saj naš neposreden stik z otrokom predstavlja zadovoljstvo, varnost ter sprejetost pri otrocih in starših. Odrasli naj bo v vrtcu z otrokom v občutljivem in pozornem odnosu, saj lahko tako odrasli prepozna otrokove namige, stiske, občutljiva vprašanja in želje. Pozorni moramo biti, da si nekateri otroci želijo naše bližine, npr.
nekateri pred spanjem potrebujejo božanje. Posebej moramo biti pozorni na bolj tihe in plahe otroke, ki jim pravimo »umaknjeni« otroci, tako da jim pomagamo najti način za sprostitev in vključitev (Rakovič, 2004). V vrtcu moramo poleg občutka varnosti zagotoviti tudi občutek avtonomnosti. M. Hohmann in Weikart (2005) opisujeta, da gre pri tem za občutek otroka, da se lahko odloča sam ter nekatere stvari tudi naredi sam.
Otroci se radi udeležujejo skupinskih rutin, če so zanje smiselne ter jim omogočajo aktivno učenje in so vključeni v zanimive izkušnje z ljudmi. Take rutine podpirajo otrokove pobude ter hkrati omogočajo, da se povezujejo z drugimi ljudmi (prav tam). »Z drugimi besedami, skupinske rutine, ki upoštevajo otrokove izbire in odločitve, lahko pomagajo graditi pozitivne socialne odnose in občutek skupnosti« (prav tam: 389–390).
V. Lešnik in L. Marjanovič Umek (2005) menita, da je za spodbujanje socialnega razvoja pri izvajanju rutinskih dejavnostih vloga strokovnih delavk, da so organizatorke in nedirektivno usmerjajo rutinske dejavnosti. Otroci pa morajo imeti možnost do medsebojne pomoči pri vseh
6
oblikah rutinskih dejavnosti, kot so prehranjevanje, počitek, oblačenje, možnost medsebojnega komuniciranja ter možnost izbire partnerja pri vsakodnevnih dejavnostih. Kurikulum za vrtce (1999) opisuje pravico do izbire in drugačnosti na ravni načrtovanja dejavnosti, kar pomeni, da imajo otroci možnost izbirati med različnimi dejavnostmi in vsebinami, pri čemer ne gre za izbiro med sodelovanjem ali nesodelovanjem, ampak gre za izbiro med različnimi možnostmi glede na želje, sposobnosti, interese in razpoloženja otrok. Na ravni organizacije pa izbiro in drugačnost razumemo kot možnost, da se otrok umakne od skupinske rutine oziroma ima možnost individualnih dejavnosti. Pri organizaciji spanja, počitka, hranjenja ter drugih potreb je treba spoštovati možnost izbire.
Do sedaj sem opisala, kako lahko vzgojiteljice v vrtcu poskrbijo za spodbudno ozračje. V nadaljevanju pa se bom osredotočila na posamezne dele dnevne rutine ter na to, kako lahko pri tem vzgojiteljice spodbudno vplivajo na otrokov socialni razvoj.
PRIHOD OTROK V VRTEC
Z otrokom ob prihodu v vrtec vzpostavimo osebni stik s prijaznim pozdravom. Vsak otrok mora imeti ob prihodu v vrtec občutek, da je dobrodošel. Za vsakega otroka moramo ugotoviti, kaj mu ob prihodu v vrtec najbolj ustreza ter mu to tudi omogočimo (npr. individualne dejavnosti, igre v parih, skupinah, počitek, pogovor z odraslimi, umik v intimnost). Če otroci želijo, izpeljemo tudi jutranji skupinski pogovor (Medved, 2004).
ODHOD OTROK DOMOV
Vsakega otroka, ki odide domov, prijazno pozdravimo. Pozdravimo tudi starše ter jim tudi prijazno odgovorimo v primeru, da starši vprašajo ali želijo dobiti kakšno informacijo o svojem otroku (prav tam).
SKRB ZASE
Otroke s spodbujanjem navajamo na samostojnost ter neodvisnost ter mu nudimo pomoč pri opravilih, kjer je to potrebno. Izogibati se moramo skupinski rutini ter čakanju v vrstah (prav tam).
HRANJENJE (OBROKI)
Hranjenje je otrokova fiziološka potreba, hkrati pa je to socialni dogodek, saj otrok pri mizi upošteva določena pravila (Punčuh, 2011). Pri hranjenju je potrebno ustvarjanje prijetnega in družabnega ozračja. Omogočamo, da so otroci pri obrokih čim bolj samostojni in neodvisni
7
(Medved, 2004). Sproščeno ozračje ustvarjajo tudi prijetni pogovori, kar pomeni, da se z otroki lahko pogovarjamo o tem, kaj jedo ter kako je pripravljena jed. Zavedati se moramo, da ima vsak otrok svoje prehranjevalne navade, hrano, ki jo ima rad in hrano, ki je ne mara. Otroke spodbujamo, da uporabljajo pribor in prtičke. Omogočimo dovolj časa za prehranjevanje, da otroci lahko jedo, ne da bi hiteli. Pozorni smo tudi na to, da za pripravo in pospravljanje otrokom omogočimo dovolj časa (prav tam). A. Punčuh (2011) opisuje, da si otrok, ko deli stvari (delitev prtičkov, slinčkov in pribora), razvija zavest, da so v družbi tudi drugi ljudje in da si moramo med seboj pomagati. Otrok preko deljenja stvari pridobiva občutek samostojnosti in pripadnosti. Pozorni moramo biti, da stvari deli vsakič drug otrok.
Pri hranjenju moramo omogočiti možnost izbire in drugačnosti ter otrokom omogočiti, da si sami postrežejo, če želijo. Izogibati pa se moramo tekmovalnosti ter primerjanju otrok med seboj. Pozorni smo tudi na prehranjevalne navade družin, npr. vegetarijansko prehrano (Kurikulum za vrtce, 1999).
POČITEK IN SPANJE
Upoštevati moramo, da imajo otroci različne spalne navade. Vsak otrok mora imeti svoje ležišče, na katerem je označeno njegovo ime. Omogočimo, da vsak otrok od doma prinese svojo najljubšo igračo, blazino ali odejo. Otrok ne smemo siliti k spanju, temveč jim pomagamo, da se sprostijo. To naredimo tako, da sedemo k ležalniku otroka, da dobi občutek bližine, nekateri otroci pa potrebujejo tudi dotik, npr. božanje, držanje za roko. Pomembno je, da je ves čas otrokovega spanja prisotna vsaj ena odrasla oseba. Za prebujanje omogočimo otrokom dovolj časa. Otrokom, ki ne morejo spati, zagotovimo prostor, kjer imajo možnost, da se tiho igrajo (Medved, 2004).
UREJANJE IN POSPRAVLJANJE PROSTORA
Otroci sodelujejo s svojimi idejami, željami, predlogi pri urejanju in tudi pri pospravljanju prostora. Omogočimo prostor, kamor lahko pospravijo in razstavijo svoje izdelke.
Pospravljanje doživljamo kot naraven, kontekstualni del življenja v vrtcu. Vsaka igrača, pripomoček ali drugo sredstvo naj ima natančno mesto, vendar to ne pomeni, da ga moramo dati na to mesto vsakič pred odhodom na igrišče, kosilo ali k počitku. Pri urejanju in pospravljanju prostora spodbujamo otroke, da vsak po svojih zmožnostih postori čim več sam.
Dežurstvo organiziramo samo za naloge, ki so smiselne. Upoštevati moramo tudi, da so tako
»prijetna« kot tudi »neprijetna« opravila pošteno razdeljena med vse otroke. Starejše otroke
8
spodbujamo, da pri pospravljanju in urejanju prostora pomagajo tudi mlajšim otrokom. Posebej pozorni smo, da presegamo stereotipno delitev opravil glede na spol (prav tam).