8.2.1 VRTEC 1: ODDELEK 4–6 LET
Že ko sem vstopila v to skupino, sem začutila prijetno in sproščeno ozračje. Dobila sem vtis, da se otroci v tem oddelku dobro počutijo. Vzgojiteljici sta mi povedali, da je zanju zelo pomembno, kako se počutijo otroci v vrtcu, saj otroci sami začutijo, če so zaželeni. Zato velik pomen dajeta vzdušju v skupini, ki pa je, kot pravita, odvisno tudi od tima med vzgojiteljico in pomočnico vzgojiteljice. Pravita, da sta onidve dober tim, da dobro sodelujeta in menita, da to prenašata tudi na otroke. Vzgojiteljicama se zdi pomembno, da pridobita zaupanje staršev, saj starši svoje zaupanje prenašajo na otroka. Za zaupanje je običajno pomemben prvi stik s starši na roditeljskem sestanku. Prijetno in sproščeno vzdušje ustvarjata tudi s tem, da otroci začutijo, da so zaželeni, da so varni in da jima lahko zaupajo. Že zjutraj vzgojiteljici opazita vsakega otroka, ki pride v vrtec, ga objameta, če otrok želi. Vzgojiteljici otrokom zjutraj omogočata počitek, če ga kdo potrebuje, ali igro po željah otrok in se tudi vključujeta v otrokovo igro.
Povedali sta, da za občutek varnosti in sprejetosti lahko poskrbimo tako, da otroka že zjutraj, ko pride v vrtec, pogledamo, ga pozdravimo, damo v naročje, če to želi. Lahko pa ga tudi vprašamo, kaj je delal včeraj popoldne ali pa opazimo, da ima na sebi kaj novega. Otroka je treba pohvaliti, če naredi kaj dobro. Vzgojiteljici se tudi trudita, da otrokom ponudita dejavnosti, ki jih radi počnejo. Po zajtrku imajo jutranji krog, ki poteka tako, da si otroci najprej
25
zaželijo dobro jutro, potem ugotovijo, koliko otrok je v vrtcu ter kdo manjka. Ob mojem opazovanju so v jutranjem krogu izvajali igrico Stol na moji desni strani je prazen. Vzgojiteljica je ustvarila sproščeno vzdušje, tako da so vsi otroci lahko sodelovali, če je bil kateri otrok bolj tih, ga je vzgojiteljica opogumila, da tudi on sodeluje, ni ga silila, če je bil še kar tiho, mu je pa pomagala tako, da je imel otrok dober občutek in se ni počutil preveč izpostavljenega.
Med hranjenjem v skupini prevladuje prijetno in sproščeno vzdušje. Ko otroci čakajo na kosilo, vzgojiteljici skupaj z otroki izvajata prstne igre. Opazila sem, da so se med obroki otroci lahko tiho pogovarjali, če so bili preglasni, sta jih vzgojiteljici le opomnili, da naj se pogovarjajo tišje.
Vzgojiteljici otrok nista silili s hrano, ampak sta vsakega otroka vprašali, kaj želi jesti, če otrok česa ne mara, sta ga samo spodbujali, da malo poskusi. Obroki so potekali brez hitenja, če je kateri otrok želel še, je dvignil roko in povedal, kaj bi še rad jedel. Tudi pri popoldanski malici vzgojiteljici otrok nista silili, da morajo jesti, kdor ni želel jesti, se je šel lahko igrat na teraso.
V igralnici sem opazila, da so nekateri kotički nedostopni otrokom, tako da so kotički pokriti z rjuhami, knjižni kotiček pa je bil zaprt, omare so bile postavljen tako, da otroci niso mogli do knjig. Vzgojiteljici sta mi povedali, da kotičkov z dojenčki, oblekami in knjižnega kotička zaradi novih korona ukrepov ne smejo imeti. Dodajata še, da morajo igrače razkuževati, zato otroci ne morejo vzeti sami igrač s polic, igrajo se lahko z igračami, ki jih dodelita. Vzgojiteljici sta povedali, da imajo zdaj manj igrač kot prej, po eni strani vidita v tem dobre strani, po drugi strani pa slabosti. Poudarjata, da zdaj, ko je manj igrač, otroci raziskujejo te igrače, prej pa so pogosteje menjavali igrače, niso se znali zaigrati. Pospravljanje v igralnici poteka spontano, brez hitenja, otroci imajo dovolj časa, delitev opravil glede na spol ni. Vzgojiteljici otrokom dovolita, da izdelke, ki so jih naredili iz igrač, pospravijo na polico, da jim ni treba vedno razdirati, kar so naredili oziroma da izdelke lahko dokončajo kasneje.
Pri počitku vzgojiteljici omogočita, da si otroci od doma prinesejo svojo igračo ali blazino, da jo imajo pri počitku. Vsak otrok si sam najde svoj ležalnik, ki je označen z imenom otroka.
Vzgojiteljica je za prijetno vzdušje pred spanjem otrokom prebrala pravljico, potem pa dala še prijetno glasbo ter božala otroke, ki niso mogli zaspati. Vzgojiteljici omogočita, da otroci, ki ne morejo zaspati, po nekaj časa lahko gredo na teraso, kjer se igrajo in tako ne motijo ostalih.
Vzgojiteljica je tudi ves čas počitka v igralnici ter tako spremlja, kaj se dogaja med spanjem, če se kateri otrok zbudi, mu pove, da se gre lahko igrat na teraso in da vsak otrok pove, če kaj potrebuje.
26 8.2.2 VRTEC 2: ODDELEK 2–4 LET
Vzdušje v tej skupini je zelo živahno, kar lahko pripisujem temu, da so otroci različnih starosti od dveh do štirih let, zato med otroki poteka več usklajevanja. Vzgojiteljici se že ob prihodu otrok trudita, da se otrok počuti varnega in sprejetega, tako da zjutraj vsakega otroka pozdravita, ga stisneta, če otrok to želi, ga vprašata, kako se počuti, ali se je naspal. Vzgojiteljici sta povedali, da uporabljata individualen pristop do vsakega otroka. Opazila sem, da imajo otroci, ki pridejo zelo zgodaj v vrtec, možnost jutranjega počitka. Ob prihodu imajo nekateri otroci tudi težave in v vrtec prijokajo. Tem otrokom se vzgojiteljici še dodatno posvečata, saj potrebujejo zjutraj več stika z vzgojiteljico, da ga potolaži. Zjutraj vzgojiteljici otrokom omogočita prosto igro. Vzgojiteljici otroke občasno tudi pohvalita, če komu uspe nekaj narediti, saj si po njuni razlagi na ta način otrok pridobiva samozaupanje in potem ve, da nekaj zmore in se tudi v vrtcu bolje počuti. Vzgojiteljici sta povedali, da za občutek varnosti in sprejetosti skrbita tudi s socialnimi igrami, kot sta npr. Koga ni? in Iskanje copatkov. Otrokom dajeta tudi občutek, da se lahko v težavah zatečejo k njima. Otroke tudi spodbujata in jim dasta možnost, da spregovorijo, da premagajo strah, se sprostijo in se tako v skupini bolje počutijo.
Med obroki prevladuje sproščeno vzdušje. Vzgojiteljici omogočita dovolj časa za hranjenja, brez hitenja, če kateri otrok je dlje, mu dasta čas, da počasi poje, drugi pa se že lahko uredijo.
Vzgojiteljici sta povedali, da se pri hranjenju zavedata, da ni vsak otrok enak, zato poskušata razumeti posameznika, njegove želje, potrebe ter se prilagodita otroku, če se le da. Tudi sama sem opazila, da sta vzgojiteljici otroku ponudili vso hrano, ki je bila za kosilo, vendar nista silili otrok, da morajo vse pojesti, sta jih le spodbujali, da malo poskusijo. Vzgojiteljici sta mi v intervjuju povedali, da pri obrokih nimajo sedežnega reda, ampak se otroci usedejo, kakor želijo, običajno pa se usedejo vedno na isto mesto. Otroke presedeta, če so preglasni. Za prijetno vzdušje med obroki vzgojiteljici včasih predvajata glasbo, med kosilom pa imajo malo zatemnjen prostor. Vzgojiteljici sta letos uvedli novo prakso za malico, ki zdaj poteka tako, da si vsak otrok sam vzame pijačo in malico, ki je na vozičku. Otroci lahko hodijo okoli vozička in si vzamejo, kar si želijo. Otrok ne silita, da morajo med malico sedeti za mizo. Otroci, ki ne želijo malicati, lahko ta čas nadaljujejo s svojo dejavnostjo. Vzgojiteljici opažata, da se je ta nova praksa izkazala kot pozitivna, saj v primerjavi s prej, ko je malica potekala za vse otroke in so morali vsi otroci sedeti isti čas, izkazala kot zelo dobra, saj je zdaj vzdušje med malico bolj sproščeno. Povedali sta tudi, da so otroci potrebovali nekaj časa, da so se navadili na nov način malice, saj je bilo na začetku veliko tekmovalnosti, saj so se otroci bali, da bo česa
27
zmanjkalo. Vzgojiteljici sta opazili tudi, da otroci zdaj več pijejo kot prej, ko so morali vsi na enkrat sedeti za mizo in piti.
Pred spanjem vzgojiteljica zatemni prostor. Vsak otrok sam najde svoj ležalnik, ki je označen s fotografijo otroka, če ga ne najde, mu pomagata vzgojiteljici, ki otroke potem pokrijeta z odejo, če otrok želi. Otroci, ki so imeli od doma igračo, so jo lahko vzeli s seboj na ležalnik.
Vzgojiteljica na predvajalniku predvaja uspavanko ter se usede zraven otrok, ki težje zaspijo.
Med spanjem je bila ves čas prisotna ena vzgojiteljica, da je spremljala dogajanje med spanjem.
Menim, da je pomembno, da je v času počitka ves čas prisotna ena odrasla oseba, saj se na tak način otroci počutijo bolj varne, saj vedo, da se lahko tudi med počitkom obrnejo na vzgojiteljico, če kaj potrebujejo. V nasprotnem primeru pa se lahko npr. med spanjem otrok zbudi ter ga zagrabi panika, kje je kdo, h kateremu bi se lahko zatekel, če mora kaj povedati ali če kaj potrebuje. Med spanjem so morali biti vsi otroci na ležalniku, tihih dejavnosti ni bilo, čeprav ena deklica ves čas počitka ni zaspala. Dejanje vzgojiteljice se mi ne zdi ustrezno, saj menim, da bi vzgojiteljica lahko pripravila kakšno tiho dejavnost, takrat ko so že vsi zaspali, deklica pa ni zaspala. Menim, da se deklica ni počutila dobro in posledično bi lahko deklica dobila odpor do vrtca, saj ji ni bilo omogočeno, da bi izrazila svoje želje in potrebe. Zdi se mi pomembno, da zna vzgojiteljica zaznati in videti, da je nesmiselno, da je otrok na ležalniku cel čas počitka ter se premetava. Sicer menim, da je prav, da se otrok uleže, se malo umiri in sprosti, ni pa prav, da se otrok cel čas počitka premetava po ležalniku ter čaka, kdaj bo konec počitka, da bo lahko vstal.