KONFLIKTI MED OTROKI IN ODZIVI VZGOJITELJIC

8.3.1 VRTEC 1: ODDELEK 4–6 LET

Opazila sem, in to zaznavata tudi vzgojiteljici, da med otroki ni veliko konfliktov. Vzgojiteljici opažata, da do največ konfliktov pride med prosto igro. Običajno se konflikt zgodi v primeru, da en otrok ni v skupini otrok, ki skupaj nekaj delajo, ampak pride in ostalim podre nekaj, kar so skupaj naredili.

Opazila sem, da sta se vzgojiteljici v konflikte otrok velikokrat vključili. Ker me je zanimalo, zakaj tako ravnata, sem ju po tem povprašala. Vzgojiteljici sta povedali, da se v začetku leta velikokrat vključita v konflikt otrok, saj otrok še ne poznata in ne vesta, kaj lahko pričakujeta.

Kasneje, ko imajo otroci pravila že usvojena in jih razumejo, v konflikte ne posegata več toliko, ampak otroke spodbujata, da se sami dogovorijo. Vzgojiteljici tudi pravita, da se velikokrat zgodi, da otroci sami pridejo do njiju in povedo, da se je nekaj zgodilo. V tem primeru se

vključita v konflikt tako, da jih najprej vprašata, kaj se je zgodilo, kdo je bil zraven in zakaj se je nekaj zgodilo. Ravno tak konflikt sem tudi sama zasledila. Navajam primer (4. konflikt, Priloga 4): Dva dečka sta iz magnetov sestavljala avtomobil. Deklica je za drugo mizo naredila konja iz lego kock. Deklica je želela konju zgraditi hlev, zato je šla do dečkov in jima brez vprašanja vzela magnete. Deček se je razjezil in rekel, da naj vrne magnete, saj so njuni. Ker deklica ni hotela vrniti magnetov, je šel en deček do vzgojiteljice in ji rekel, da jima deklica krade magnete. Vzgojiteljica je nato dečka vprašala, kaj jima krade, zakaj jima krade ter če jo je vprašal, zakaj je vzela magnete. Nato se je vzgojiteljica pogovorila še z deklico, tako da jo je najprej vprašala: »Kaj se je bilo?«, deklica ji je povedala, da je želela magnete, ker je želela narediti hlev. Vzgojiteljica ji je nato rekla, da ne more vzeti magnetov, če se z njimi dva dečka že igrata. Vzgojiteljica je še dodala deklici, da lahko hlev naredi tudi iz lego kock. V ta konflikt je vzgojiteljico vključil deček, ki je prišel do vzgojiteljice ter ji povedal, kaj se je zgodilo.

Konflikt je razrešila vzgojiteljica s tem, da je povedala, da ne sme vzeti magnetov, če se drugi igrajo z njimi. Vzgojiteljica je deklici predlagala nove rešitev, in sicer da lahko hlev naredi tudi iz lego kock.

Vzgojiteljici sta se v konflikt vključili tudi takrat, ko je prišlo do fizičnega nasilja, da je nekdo nekoga udaril. To se je zgodilo v primeru opaženega 2. konflikta (Priloga 4), kjer je deklica gledala knjigo, zraven je prišel deček in deklico vprašal, če mu da knjigo. Deklica knjige ni hotela dati, zato je deček udaril deklico. Vzgojiteljica je to opazila, prišla zraven ter prijela in umaknila dečka stran od deklice. Nato je vzgojiteljica vprašala dečka, zakaj je udaril deklico.

Deček ji je odgovoril, da mu deklica ni hotela dati knjige. Vzgojiteljica je nato rekla, da se otrok ne tepe in da ona ne dovoli, da koga udari. Kroflič (2010) opisuje tri različne pristope ravnanja vzgojiteljic v konfliktnih situacijah med otroki. Odziv vzgojiteljice v tem konfliktu bi lahko uvrstila med avtoritativno-asertivni pristop, kjer gre za to, da se vzgojiteljica sklicuje na ustrezne družbene norme ali na pomen lastne avtoritete. S tem, ko je rekla, da se otrok ne tepe, se je vzgojiteljica sklicevala na družbene norme, s tem, ko je rekla, da ona ne dovoli, da koga udari, pa lahko rečem, da se je sklicevala na pomen lastne avtoritete.

Vzgojiteljica je dečku v tem konfliktu na koncu še dodala, da ne sme več tepsti ter se mora opravičiti deklici. Menim, da je tukaj ravnanje vzgojiteljice neustrezno, saj se mi zdi neprimerno zahtevati od otroka, da se bo nekomu opravičil. S tem lahko otroka učimo, da če se bo opravičil, je stvar rešena. Otrok lahko začne opravičilo jemati kot nekaj samoumevnega ter nekaj, s čimer lahko popravi vsako napako. Menim, da mora otrok sam začutiti ter se opravičiti, če si to res sam želi, ter mu mi ne govorimo, da mora to početi. Deček se ni takoj opravičil, ko

mu je to vzgojiteljica rekla, ampak se je šel po konfliktu igrat naprej, potem pa se je nekaj v njemu spremenilo in kasneje sem tudi opazila, da se je šel deček res opravičit deklici. Če povzamem, bi lahko rekla, da je bilo ravnanje vzgojiteljice neprimerno, učinek pa dober.

Vzgojiteljici pravita, da med risanjem ne opažata konfliktov, saj imajo otroci na voljo dovolj barvic in se ne prepirajo zanje. Več konfliktov pa naj bi se pojavljalo pri sestavljanju sestavljank, kjer lahko sestavlja samo en otrok. Opazila pa sem konflikt (1. konflikt, Priloga 4) pri barvanju pobarvanke, vendar ne zaradi barvice, temveč zato, ker je deček počečkal risbico eni izmed deklic. Deklica je nato začela jokati, vzgojiteljica je to opazila ter vprašala deklico, kaj se je zgodilo. Deklica je še kar jokala, zato ji je vzgojiteljica rekla, da se bodo pogovorili, ko se bo umirila. Ko se je deklica umirila, jo je vzgojiteljica še enkrat vprašala, kaj se je zgodilo.

Deklica je povedala, da ji je deček uničil pobarvanko. Nato je vzgojiteljica vprašala dečka, zakaj je barval po dekličini pobarvanki. Deček je odgovoril, da zato, ker ni bila lepo pobarvana.

Vzgojiteljica je nato rekla, da vsak pobarva pobarvanko, kakor želi in nihče ne sme barvati pobarvank od drugih. Vzgojiteljica je še rekla dečku, da tudi njemu ne bi bilo všeč, če bi nekdo pobarval njegovo pobarvanko, tako kot jo je on tej deklici. Tukaj sem zaznala induktivni pristop, ki ga opisuje Kroflič (2010), za katerega je značilno, da vzgojiteljica pokaže perspektivo drugega in tako otrok vidi, da je njegovo dejanje povzročilo distres drugemu otroku. Pri tem v otroku, ki je storil problematično dejanje, sprožimo prosocialne emocije in moralno presojanje, ki naj bi vodilo do tega, da otrok napako popravi. Vzgojiteljica je tukaj dečku pokazala, da deklici ni bilo všeč, kar je naredil, in tudi njemu ne bi bilo všeč, če bi nekdo njegovo pobarvanko počečkal.

Naslednji konflikt v času mojega opazovanja (5. konflikt, Priloga 4) je nastal, ker se je deček usedel na deklico, ki je ležala na kavču. Deklico je to zabolelo in je zaklicala »au«, vzgojiteljica je to opazila ter prišla do dečka in ga vprašala, zakaj se je usedel na deklico. Deček ji je odgovoril, da se je hotel usesti na kavč, deklica pa je na kavču ležala. Vzgojiteljica je nato dečku zastavila vprašanje: »Kaj pa bi moral narediti, če si se želel usesti?« Deček ji ni nič odgovoril, zato mu je vzgojiteljica povedala, da mora naslednjič prositi deklico, da naj se umakne, da bo lahko še on sedel na kavču. Vzgojiteljica je še dodala dečku, da tudi njemu ne bi bilo všeč, če bi se nekdo usedel nanj. Tudi tukaj sem opazila prisotnost induktivnega pristopa, ki ga opisuje Kroflič (prav tam).

Opazila sem tudi, da sta se vzgojiteljici v konflikt otrok zelo velikokrat vključili. Konflikt, kjer se vzgojiteljici nista vključili, to je bil 3. konflikt (Priloga 4), so otroci skoraj neopazno, brez težav rešili konflikt. Konflikt je bil tak, da je prva deklica vzela drugi deklici risbico ter nato z

njo tekala po celi igralnici. Druga deklica je zato tekla za prvo deklico, ki ji je vzela risbico in govorila, da naj ji vrne risbico. Konflikt je opazila tretja deklica, ki je nato prvi deklici vzela risbico in vrnila deklici njeno risbo. Tako je deklica dobila nazaj svojo risbo in konflikt je bil zaključen. Vzgojiteljici še dodajata, da se mogoče v konflikt otrok prevečkrat vključujeta in da bi morali otrokom večkrat pustiti, da konflikte rešujejo sami, saj tudi onidve opažata, da se znajo otroci med seboj dobro dogovarjati.

8.3.2 VRTEC 2: ODDELEK 2–4 LET

V tem oddelku se pojavlja veliko konfliktov med otroki, morda lahko to pripišem temu, da so otroci mlajši in dokaj različne starosti. Največ konfliktov sem opazila v prosti igri otrok, predvsem so se pojavljali zaradi igrač, ko je npr. en otrok vzel drugemu igračo. Opazila pa sem tudi konflikte, kjer otroci niso dovolili drugemu, da se z njimi igra ter konflikt, kjer je otrok podrl nekaj, kar so drugi otroci zgradili.

Vzgojiteljici sta povedali, da opazujeta prosto igro otrok ter nekako že vesta, kako kateri otrok reagira, kako se obnaša, predvsem pa sta previdni pri mlajših otrocih, saj so telesno šibkejši. V konflikt vzgojiteljici posegata takrat, ko opazita, da mlajši otrok ne bo kos starejšemu in bi lahko prišlo do hudih posledic ali če pride do fizičnega nasilja. Vzgojiteljici pravita, da v konflikt pristopita tudi takrat, ko si otroci »namensko« pulijo igrače. Vzgojiteljici sta s tem najverjetneje mislili na pravila, ki jih imajo v oddelku ter na kršenje teh pravil.

Vzgojiteljica je večkrat prekinila konflikt med otroki, če je prišlo do tega, da je nekdo nekoga udaril. To sem zaznala pri prvem konfliktu v tem oddelku (1. konflikt, Priloga 5), kjer je deček udaril deklico, ker je hotela izpuliti dečku knjigo iz rok. To je vzgojiteljica opazila in rekla dečku, da ne sme tepsti deklice, saj jo to boli, ter da mora vrniti knjigo deklici. Pri 5. konfliktu (Priloga 5) se je vzgojiteljica prav tako vključila, ker je deček udaril drugega dečka, ko mu je ta vzel kocko. Vzgojiteljica je opazila, da je en deček udaril drugega dečka in rekla dečku, da otrok ne tepemo, ker jih to boli.

Opazila pa sem, da se v konflikt vzgojiteljici vključita tudi takrat, ko pridejo otroci do njiju in jima povedo, kaj se je zgodilo. To se je zgodilo pri 4. četrtem konfliktu (Priloga 5), kjer je deček prijokal do vzgojiteljice. Konflikt se je zgodil zato, ker je prvi deček vzel drugemu dečku copat, ki mu ga ni želel vrniti. V konflikt se je vključil še tretji deček, ki je pomagal prvemu dečku pri vzetju copata. Drugemu dečku je nato uspelo dobiti nazaj svoj copat. To pa ostalima dvema dečkoma ni bilo všeč, zato sta ga začela loviti po igralnici. Ko sta ulovila dečka s copatom, sta ga prekucnila na tla in ta se je udaril v glavo. Deček je začel jokati, šel do vzgojiteljice, ki ga je

najprej vprašala: »Kaj je bilo?«. Deček je povedal, da sta ga dva dečka porinila na tla. Nato je vzgojiteljica ta dva dečka vprašala: »Zakaj sta ga porinila?«. Dečka nista odgovorila, zato je vzgojiteljica rekla: »Saj vesta, da otrok ne smemo porivati, saj lahko pride do nesreče«.

Pri 7. konfliktu (Priloga 5) je vzgojiteljica otrokom najprej dala kocke ter jim rekla, da naj trije dečki skupaj sestavijo stolp. Dečki so se začeli igrati, vendar sta dva dečka enega podila stran, da se ne sme igrati z njima. Ker deček ni hotel stran, sta ostala dva v njegovo glavo začela metati kocke. Deček je začel jokati, vzgojiteljica je to opazila, prekinila in rekla, da naj nehajo metati kocke, saj to dečka boli. 8. konflikt se je zgodil, ker je deček podrl deklici stolp iz lesenih kock. Deklica je šla do vzgojiteljice in ji to povedala. Vzgojiteljica je nato rekla dečku, da ni prav, da je deklici podrl stolp, saj tega ne delamo. Vzgojiteljica je predlagala, da deček sestavi deklici nov stolp.

Kroflič (2010) opisuje odzive vzgojiteljic na konfliktne situacije med otroki. Če ravnanje vzgojiteljic v tem oddelku ocenimo z vidika njegove razlage, vidimo, da se odzivajo z avtoritativno-asertivnim pristopom. Kot značilnost avtoritativno-asertivnega pristopa opisuje, da se odrasli sklicuje na neke družbene norme ali na pomen lastne avtoritete (prav tam). Lahko bi torej rekla, da se vzgojiteljici v tem oddelku odzivata z avtoritativno-asertivnim pristopom, saj vzgojiteljici v konfliktih otrokom pogosto povesta, kaj je prav in kaj ni prav, včasih pa sta še dodali, zakaj nekaj ni prav, npr.: ker to drugega boli, ker lahko pride do nesreče, ker tega ne delamo.

Vzgojiteljici sta povedali, da se v konflikt ne vključita takrat, ko nastane med dvema enakovrednima otrokoma, npr. zaradi delitve igrač, takrat vzgojiteljici pustita, da se otroci zmenijo sami. Tudi sama sem opazila, da vzgojiteljici velikokrat pustita, da otroci sami rešujejo konflikte, če se ne zgodi nič posebnega. To sem zasledila pri 3. konfliktu (Priloga 5), kjer je prvi deček vzel drugemu dečku kocko. Drugi deček je zato udaril prvega dečka in govoril

»moje, moje«, po nekaj časa mu je deček vrnil kocko. Tudi pri 6. konfliktu (Priloga 5) so otroci sami rešili konflikt. Konflikt je nastal zaradi avtomobilčka, saj je prvi deček vzel drugemu dečku avtomobilček. Drugi deček je zato začel v prvega dečka pljuvati in ga ščipati ter govoril, da mu naj vrne avtomobilček. Prvi deček mu ni hotel vrniti avtomobilčka, izmikal se je ter rekel, da naj neha pljuvati vanj. Po nekaj časa je drugi deček vrnil avtomobilček prvemu dečku ter se mu opravičil in ga objel. V 2. konflikt (Priloga 5) se je vzgojiteljica le delno vključila.

Dva dečka sta se namreč prepirala za to, kdo bo imel avtomobilček. En deček je jokal, vzgojiteljica je to opazila in rekla, da ne more vedno on imeti tega avtomobilčka in dodala, da

si naj najde drug avtomobilček. Vendar je prvi deček še kar poskušal drugemu dečku vzeti avtomobilček, po nekaj poskusih je obupal ter se šel igrat nekaj drugega.

Vzgojiteljici sta mi povedali, da ko se vključita v konflikt otrok, jih običajno najprej vprašata, kaj se je zgodilo, nato vzgojiteljici povesta, da je dejanje neprimerno ter otroka spomnita na pravila, ki jih imajo. Otroka tudi vprašata, ali je dejanje, ki ga je storil, primerno ali neprimerno.

Vzgojiteljici sta namreč povedali, da imata v skupini dečka, ki na to vprašanje odgovori, da je dejanje primerno, čeprav dejanje ni primerno, npr. ko ga vzgojiteljici vprašata, ali je prav, da je tepel drugega, deček odgovori, da je to prav. S tem vprašanjem želita vzgojiteljici doseči, da otroci ozavestijo, kaj je prav in kaj ni prav.

Pri 5. konfliktu (Priloga 5) sem opazila, da je vzgojiteljica dala dečku neke vrste kazen, ker je udaril drugega dečka. Kazen je bila taka, da je moral deček sedeti za mizo ter sestavljati sestavljanko. Zanimalo me je, zakaj je vzgojiteljica otroku določila tako kazen, zato sem jo o tem povprašala v intervjuju. Vzgojiteljici sta mi povedali, da gre za odstranitev in ne ravno kazen, za to pa se odločita takrat, ko otrok ne upošteva pravil tudi po večkratnem opozorilu neprimernega vedenja. Gre za to, da otroku preusmerita pozornost, npr. če nori po igralnici ter ga večkrat opozorita, da po igralnici hodimo in ne tečemo ter otrok še kar nadaljuje z neprimernim vedenjem, takrat vzgojiteljici otroku povesta, da naj pride sestavljat sestavljanko ali risat, da se bo umiril. V mojem primeru je vzgojiteljica dečku dala sestavljanko. Ko je deček nekaj časa sestavljal sestavljanko, ga je vzgojiteljica vprašala: »Ali boš še tepel otroke?«, deček je odkimal, vzgojiteljica pa je mu je še dodala: »Tega ne smeš delati, zmenjeno?«, deček je pokimal, vzgojiteljica ga je še enkrat opomnila, da ne sme tepsti otrok, nato pa mu je dovolila, da se gre lahko igrat naprej. Menim, da so dejavnosti za sproščanje otrok dobre, vseeno pa v tem primeru manjka smisel teh dejavnosti, saj sem opazila, da je otrok dejavnost dojel kot neke vrste kazen in ne kot dejavnost za sproščanje, saj se vzgojiteljici z njim nista pogovorili o tem, kako se on počuti, zakaj je nekaj naredil ter ali mu kaj manjka. Otrok je od vzgojiteljice dobil le vprašanja o tem, ali bo še tepel otroke.

9 ZAKLJUČEK

Za raziskovanje sem si izbrala temo spodbujanje socialnega razvoja otrok v vrtcu. Menim, da je to področje pomembno, saj je vrtec za otroke prostor, kjer razvijajo socialne veščine. Otroci v vrtcu navezujejo stike z vrstniki in odraslimi osebami ter z njimi vstopajo v različne interakcije. Da bo otrok lahko navezoval stike, se mora v vrtcu počutiti prijetno, zato je naloga vzgojiteljev, da ustvarjamo v oddelku klimo, ki bo to otrokom omogočila. Zagotoviti moramo varno in spodbudno okolje, kjer bodo otroci lahko raziskovali in bili aktivni. Spodbujati moramo njihovo samostojnost in samoiniciativnost, medsebojno sodelovanje ter jih usmerjati k medsebojni pomoči. Z življenjem v skupnosti pa prihaja tudi do številnih konfliktov, s katerimi se srečujejo tudi otroci v vrtcu. Preko konfliktov otroci spoznajo, da imamo ljudje različna mnenja in poglede na določene stvari, pri čemer se soočajo s konflikti in se jih učijo reševati. Zato je naloga vzgojiteljev, da jim pri tem pomagamo ter jih ustrezno usmerjamo.

Otroke moramo tudi opolnomočiti, da bodo znali reševati konflikte na socialno sprejemljiv način. Kurikulum za vrtce (1999) opozarja tudi na pomen prikritega kurikuluma, ki se najmočneje izraža ravno pri vsakodnevnih dejavnostih v vrtcu. Kot vzgojitelji se moramo zavedati, da na naša ravnanja vpliva prikriti kurikulum, zato je pomembno, da evalviramo svoja ravnanja pri delu z otroki.

Pri prvem raziskovalnem vprašanju me je zanimalo, kako vzgojiteljice spodbujajo socialni razvoj preko dnevne rutine. V obeh vrtcih se vzgojiteljici trudita, da spodbujata socialni razvoj otrok preko celotne dnevne rutine. Vzgojiteljici v obeh oddelkih vzpostavita komunikacijo z otroki že ob prihodu v vrtec, tako da otroke prijazno pozdravita, z otroki navežeta pogovor o tem, kaj so počeli včeraj, kaj bodo počeli danes popoldne. V obeh oddelkih vzgojiteljici med otroki spodbujata sodelovanje pri igrah, pomoč starejših otrok mlajšim, sodelovanje pri pospravljanju, da so vsi, tudi vzgojiteljici, vključeni vanj. Vzgojiteljici se tudi trudita, da v dejavnosti vključujeta vse otroke. V prvem oddelku (4 do 6 let) sta vzgojiteljici povedali, da največ interakcij med otroki poteka v prosti igri otrok, saj se morajo otroci med seboj pogovarjati in dogovarjati. Interakcije spodbujata tudi v jutranjem krogu (pogovor), z igrami v parih, s prstnimi igrami in bibarijami. Vzgojiteljici v tem oddelku uporabljata tudi lutke, saj nekateri otroci težje vzpostavljajo stike z drugimi, pri tem pa jim je lutka v veliko pomoč, saj se otrok z njo sprosti, kadar prevzame vlogo lutke. V drugem oddelku (2 do 4 leta) interakcije med otroki vzgojiteljici spodbujata pri vseh dejavnostih, npr. pri reševanju gibalnih problemov, v sodelovalnih športnih igrah, v gozdu in pri praznovanju rojstnih dni. Vzgojiteljici sta tudi

povedali, da če opazita, da ima kateri otrok težave s sodelovanjem z drugimi otroki, mu skušata pomagati. V obeh oddelkih pravila določijo vzgojiteljice skupaj z otroki na začetku leta, o njih

In document SPODBUJANJE SOCIALNEGA RAZVOJA OTROK V VRTCU (Strani 40-53)