2. TEORETIČNI DEL
2.5. IZBRANI NARAVOSLOVNO-TEHNIČNI PREDMETI IN PRIPOROČENE
vzgojno izobraževalnem obdobju redne osnovne šole, predstavljamo v naslednjem poglavju.
2.5. IZBRANI NARAVOSLOVNO-TEHNIČNI PREDMETI IN PRIPOROČENE PRILAGODITVE
Iz sklopa naravoslovno-tehničnih predmetov, ki se izvajajo v osnovni šoli, med katere spadajo tudi predmet naravoslovje in tehnika, ki se izvaja v 4. in 5. razredu in predmeta kemija, biologija, ki se izvajata v 8. in 9. razredu osnovne šole, smo se v magistrskem delu osredotočili le na izbrane tri, to so naravoslovje, tehniko in tehnologijo ter gospodinjstvo. Učitelje le-teh predmetov smo vključili tudi v našo raziskavo. Predmeti gospodinjstvo, tehnika in tehnologija ter naravoslovje se izvajajo v 2. in 3. vzgojno izobraževalnem obdobju. Naravoslovje se izvaja v 6. in 7. razredu, gospodinjstvo v 5. in 6. razredu, tehnika in tehnologija pa v 6., 7. in 8. razredu programa osnove šole. Pri predstavitvi posameznega predmeta so navedene tudi specifične prilagoditve in strategije dela z učenci s PPPU, ki so lahko učiteljem v pomoč pri poučevanju in doseganju optimalnega napredka učencev kljub njihovim primanjkljajem.
Učitelji izbranih naravoslovno-tehničnih predmetov, ki učence s SUT/PPPU srečujejo le dve uri na teden, slabše poznajo tudi njihove posebne potrebe in primanjkljaje. Zato jim je lahko v
19
veliko pomoč zabeležen kratek opis učencev s posebnimi potrebami in njihovimi prilagoditvami (npr. v spletni zbornici), do katerega imajo vedno dostop (Košak Babuder, 2007).
2.5.1. NARAVOSLOVJE
Naravoslovni predmeti so za učence s posebnimi vzgojno-izobraževalnimi potrebami izjemnega pomena, saj jim poleg pridobivanja naravoslovnih znanj in strategij omogočajo tudi razvoj pomembnih kognitivnih sposobnosti in spretnosti ter doživljanja učne uspešnosti (Kavkler, 1999).
Predmet naravoslovje se izvaja v redni osnovni šoli v 6. in 7. razredu. Učenci z različnimi postopki spoznavajo in razvijajo razumevanje naravoslovnih pojmov in zakonitosti, ki so podlaga za razumevanje pojavov v naravi. Spoznavajo pomen naravoslovnih znanosti za napredek človeštva in s tem oblikujejo svoj odnos in stališča tako do sebe kot do okolja, narave in se s tem zavedajo pomena odgovornega ravnanja za varnost in zdravje sebe ter drugih (Program osnovna šola naravoslovje. Učni načrt, 2011).
Cilji in vsebine so v 6. in 7. razredu opredeljeni v sklopih snov, energija, živa narava in vpliv človeka na okolje. V ospredju so cilji, ki so usmerjeni v krepitev naravoslovnih zmožnosti:
poznavanja in razumevanja temeljnih naravoslovnih konceptov ter njihova uporaba pri razlagi naravnih pojavov in dogajanj v okolju; uporaba osnovnega strokovnega izrazoslovja pri opisovanju pojavov, procesov, predmetov in zakonitosti; pridobivanje, obdelava in vrednotenje podatkov iz različnih virov; razvijanje eksperimentalnih spretnosti ter metod raziskovanja;
razvijanje stališč in odnosov. V učnem načrtu je navedeno tudi to, da mora najmanj 40 odstotkov pouka naravoslovja temeljiti na aktivni vključenosti učencev (raziskovalno eksperimentalno delo v razredu in na terenu). Z razvijanjem in urjenjem teh eksperimentalnih veščin pridobivajo praktična znanja o naravoslovnih znanostih (Program osnovna šola naravoslovje. Učni načrt, 2011).
Jones in Skelton (1993) ugotavljata, da imajo nekateri učenci s SUT visok interes in sposobnosti za učenje naravoslovja, vendar potrebujejo trening določenih proceduralnih veščin za učenje naravoslovja (predvsem za raziskovalno delo). Tudi Kluth (2021) meni, da naravoslovje ni namenjeno samo učenju konceptov, preučevanju besedišča in razumevanju teorij, temveč gre tudi za opazovanje, raziskovanje in odkrivanje. Učenci si pri praktičnih naravoslovnih dejavnostih gradivo tudi bolje zapomnijo in ga lahko prenesejo med življenjske situacije in pouk.
– Prilagoditve pri pouku naravoslovja za učence s SUT/PPPU
Pri pouku naravoslovja lahko učitelji izvajajo naslednje prilagoditve, ki bodo koristile vsem učencem s SUT (Kluth, 2012):
– jasno predstavijo pričakovano vedenje oziroma pravila na plakatu ali grafikonu (varnostne smernice za eksperimentalno delo),
– uvedejo naj kontrolni seznam korakov demonstracij (z ilustracijami, odebeljenimi besedami ipd.),
20
– prilagodijo seznam korakov postopka demonstracije/eksperimenta v lažje branje za tiste učence s težavami pri branju,
– učencem dovolijo, da pri pisanju uporabljajo snemalnik ali prenosni računalnik,
– zagotovijo trajnostne materiale za delo (npr. pri eksperimentih so plastične čaše boljša izbira, namesto steklenih),
– vključijo materiale, ki pomagajo učencem s senzornimi primanjkljaji (npr. govoreči termometer, laboratorijska tehtnica z izbočenimi številkami itd.),
– uporabijo tehnologijo kot podporo učencem (npr. digitalni fotoaparat za snemanje korakov preizkusa, objave na spletnih učilnicah, uporaba snemalnika za snemanje podatkov),
– učencem dajo možnost, da lahko o svojih spoznanjih na koncu ure poročajo na različne načine (pisanje opisa, risanje diagrama ali ustna razlaga).
Ker imajo številni učenci s SUT/PPPU tudi težave na področju orientacije, je dobro, da se učni in tehnični pripomočki pri praktičnem pouku opremijo z imeni, saj s tem učencem omogočimo, da jih lažje najdejo. Varnost omogočimo učencem tudi tako, da ga vnaprej seznanimo z laboratorijem in mu pomagamo z orientacijo v takšnem prostoru. Simulacija laboratorija (računalniški program) je priporočljiv v bolj težavnih primerih, ko učenec tudi ob prilagoditvah okolja ni uspešen pri izvedbi poskusov, saj nam omogoča virtualno izvajanje poskusov (Danilovska idr., 2017). Po potrebi lahko učencu z izrazitimi SUT oz. PPPU dodelimo tudi pomočnika (to je lahko njegov sošolec ali učitelj asistent), ki ga zna usmerjati in ga voditi po korakih dela pri praktičnem pouku.
Pri usvajanju naravoslovnih pojmov naj učenci z disleksijo uporabljajo v učbeniku, kjer v večini ni prilagojena pisava, razmiki ali podlaga (natrpano besedilo), bralno ravnilce, ali jim učitelj omogoči fotokopije s povečavo zapisanega v učbeniku. Učitelj naj učencem z disleksijo omogoči tudi dovolj časa za prepis tabelske slike, ali pa mu omogočimo fotokopije zapiskov (Magajna idr., 2008). Tudi e-učbeniki (na primer iRokus) omogočajo učitelju in učencu prilagajanje gradiv po potrebi.
Učencem z dispraksijo in NSUT je pri pouku naravoslovja v pomoč, da so posamezni predmeti (čaše, pladnji, različne snovi oz. kemikalije) drug od drugega ustrezno oddaljeni, da jih učenec brez težav prime in pri tem ne prevrne drugih. Pripomočke, ki jih ni treba premikati pri določeni dejavnosti, lahko pritrdimo za mizo in tako preprečimo, da bi se razbili oz. polomili.
Omogočimo jim lahko tudi tehnična pomagala, ki povečajo njihovo samostojnost pri delu (npr.
stojalo za epruvete ali čaše, posebne klešče za prijemanje steklovin, večje ščipalke za držanje in manipuliranje ipd.), ali pa jim omogočimo uporabo pripomočkov z ročaji (Danilovska idr., 2017). Učencem z dispraksijo je treba tudi razložiti postopke izvajanja nalog oziroma poskusov in tudi omogočiti izbiro med dejavnostmi, tako da lahko izbere alternativno dejavnost, kjer ni vključenih tolikšnih gibalnih spretnosti (Magajna idr., 2008).
Učenci z disgrafijo (in tudi dispraksijo) lahko uporabljajo tršo podlago, ki si jo postavi med liste v zvezku, zaradi močnejšega pritiska pisala na podlago (Danilovska idr., 2017). Uporabimo lahko tudi kartice za potek poskusov in jih učencem dajemo naenkrat le po enega v pravilnem zaporedju. Za učence z disleksijo lahko prilagodimo tovrstne kartice tako, da pomembnejše besede označimo krepko, povečamo pisavo na pastelni podlagi ali mu jih po potrebi celo preberemo oziroma zadolžimo za to njegovega sošolca ali drugega učitelja v razredu.
21
Pomoč učencem z diskalkulijo pri predmetu naravoslovja je lahko tudi (predvsem pri merjenju in beleženju podatkov) tabela, v kateri ima učenec določeno mesto, kjer bo začel z vpisovanjem podatkov in s puščico označeno smer zapisa le-teh (Ivačič idr., 2014). Učencem z diskalkulijo je dovoljena tudi uporaba žepnega računala za pretvarjanje enot ali uporaba kartončka, na katerem ima zapisane pretvorbe merskih enot.
Večina učencev običajno lažje usvaja znanja ob multisenzornem načinu poučevanja, učenci z NSUT pa v procesu učenja lažje in bolje predeluje informacije, če so te predstavljene le unimodalno (torej po le eni senzorni poti). Zaradi dobrih verbalnih sposobnosti učencev z NSUT je pomembno, da učitelji razložijo koncepte dela in vsebine najprej ustno in jih šele nato demonstrirajo. Zato je tudi pomembno, da učenci sedijo spredaj, pred učiteljem, ker ga tako dobro slišijo. Priporočeno je tudi, da učenec dobi zapiske snovi še pred dajanjem navodil, saj mu bodo v pomoč, da lažje sledi razlagi in si označi poudarjene stvari (Košak Babuder, 2007).
Učitelj se lahko prepriča z neverbalnimi gestami (na primer dotik rame), ali učenci sledijo učnemu procesu. Učenci z NSUT ne želijo vzbujati pozornosti, zato se lahko z učiteljem dogovorijo, da kadar potrebujejo pomoč, uporabijo dogovorjeni neverbalni znak oziroma kretnjo, s katero opozorijo učitelja, da ga potrebujejo (Košak Babuder, 2007).
2.5.2. TEHNIKA IN TEHNOLOGIJA
Predmet tehnika in tehnologija se izvaja v devetletni osnovni šoli od 6. do 8. razreda. Učencem odkriva načine, sredstva in organizacijske oblike spreminjanja narave in učinke nanjo. Učenci spoznavajo preproste tehnične in tehnološke probleme ter z uporabo preprostih orodij iščejo načine za njihovo reševanje. Ustvarjalno povezujejo naravoslovna in tehnična znanja s prakso.
Ta predmet pri učencih najbolj celostno spodbuja razvoj umskih in psihomotoričnih sposobnosti ter oblikuje njihove socialne vrednote (Program osnovna šola tehnika in tehnologija. Učni načrt, 2011).
Tehniko in tehnologijo opredeljujejo štiri področja, ki pri pouku prehajajo drug v drugega in jih učenci spoznavajo s svojo dejavnostjo: tehnična sredstva (obdelovalna orodja in stroji, sistemi za prenos energije, energetski pretvorniki, gibanje, za sprejemanje, obdelavo in prenos informacij idr.), tehnologija (preoblikovanje, oblikovanje, obdelava površine, spajanje idr.), organizacija dela (analiziranje problema, razvoj izdelka) in ekonomika (vrednotenje izdelkov in dela) (Program osnovna šola tehnika in tehnologija. Učni načrt, 2011).
Učna snov se pri predmetu tudi povezuje s tehničnimi vsebinami naravoslovja in spoznavanja okolja. V ekonomskih, socialnih in ekoloških kontekstih učenci spoznavajo in razumejo pouk tehnike in tehnologije. Le-ta poteka po raznolikih metodah in postopkih: postopek klasičnega pouka tehnike, projektno delo oziroma projektna naloga, eksperimentiranje, pouk z uporabo didaktičnih navodil, konstruiranje, izdelek – proizvajanje, tehnična analiza, tehnično raziskovanje, študije primera, moderacija konference, strateške igre, problemski in procesni pouk (Aberšek, 2012).
– Prilagoditve za učence s SUT/PPPU pri predmetu tehnika in tehnologija
Zalar (2018) ugotavlja, da učiteljice in učitelji tehnike in tehnologije pri praktičnem pouku največkrat zapišejo na tablo celoten potek dela, da lahko učenci sledijo korakom dela. Navodila prilagodijo tako, da so le-ta napisana zelo natančno, a so hkrati čim bolj preprosta (predvsem
22
za učence z disleksijo). Dopolnijo jih tudi s slikovnim gradivom. Večkrat preverijo učenčevo razumevanje, učence z učnimi težavami pa posedejo bližje k sebi. Postopek obdelave večkrat demonstrirajo in ga obogatijo z modeli in interaktivnimi predstavitvami (Zalar, 2018).
Učencem z disleksijo lahko preko slikovnega gradiva ali zaslona prikažejo postopek praktičnega dela (npr. rezanja, obdelave, konstruiranja) in jim besedilo, ki je kratko in enoznačno, prilagodijo glede na njihove potrebe (pastelne podlage, večja pisava, tip pisave, večji razmik ipd.). Omogočijo jim lahko tudi uporabo posebnih tipkovnic ali nožnih mišk namesto ročnih (TDA, 2009).
Vsi učenci z izrazitimi SUT oz. s PPPU imajo lahko pri praktičnem delu ob sebi tudi pomočnika (predvsem učenci z dispraksijo in NSUT, ki imajo težave na ravni motoričnih sposobnosti ali pa drugi učenci s PPPU zaradi strahu pred uporabo strojev in naprav), to so lahko sošolci ali drugi učitelj v razredu, ki ga usmerja, spodbuja in mu večkrat demonstrira postopek (TDA, 2009).
Učenci z diskalkulijo potrebujejo prilagajanje in strategije pri merjenju, pretvarjanju merskih enot in beleženju podatkov. Tako lahko pri teh področjih uporabljajo tabele za pretvarjanje merskih enot in v njej označeno mesto, kjer bo učenec začel vpisovati podatke ter puščico, ki mu nakazuje smer zapisa nadaljnjih podatkov (Ivačič idr., 2014).
Nekateri učenci z dispraksijo in NSUT imajo pri praktičnem delu tehnike in tehnologije veliko težav s koordinacijo in motoriko, kar je ugotovila tudi Zalar (2018) v svoji raziskavi pri učencih z učnimi težavami. Težave se pojavljajo predvsem pri fini motoriki, kjer so potrebni natančni gibi. Učencem z NSUT lahko pri praktičnem delu tehnike in tehnologije omogočimo nedrsečo podlago, ki preprečuje, da bi jim pripomočki drseli ali se jim izmikali (Košak Babuder, 2007).
Pri praktičnem delu oziroma izdelavi izdelka lahko učitelji uporabljajo tako imenovane rubrike.
Te so mišljene kot ocenjevalno orodje in vsebujejo niz kriterijev in standardov, ki se navezujejo na določen izdelek. Učencem tako omogočajo samoocenjevanje in samovrednotenje lastnega izdelka ali naloge in ga seznanjajo, kaj bo učitelj ocenjeval pri določeni nalogi. Vsak kriterij je določen in opisan s točkovno lestvico in na vsakem nivoju lestvice je natančno opredeljeno in opisano, kaj mora učenec narediti in znati, da doseže ta nivo. Pripomoček učencu z NSUT torej jasno sporoča, kakšna so učiteljeva pričakovanja in je zanj zelo koristen, ker ravno ta učenec potrebuje konstantno vodenje in oporo (Košak Babuder, 2007).
Učitelj lahko učencem z NSUT pomaga tudi tako, da mu pokaže model oziroma primer končnega izdelka ali naloge (npr. kakšna je končna oblika spisa, eseja ali likovnega izdelka).
Pokaže mu lahko več različno ocenjenih izdelkov, tako da vidi in zazna razlike med ocenami.
Učinkoviti so v kombinacijah z rubrikami (Košak Babuder, 2007).
Ker so pri predmetu tehnike in tehnologije učenci pogosto razdeljeni v dve skupini (urnik je oblikovan tako, da ima pouk le polovica razreda eno uro, druga pa naslednjo) in še v manjše skupine znotraj teh dveh skupin, je za učence z NSUT tukaj uporabno tudi sodelovalno učenje.
To je ena izmed uporabnih strategij poučevanja, kjer učenci delajo v majhnih skupinah z namenom, da razširijo svoje znanje in znanje sošolca v skupini. Učitelj je pozoren, da je učenec z NSUT vključen v skupino sošolcev, ki so strpni in ga bodo znali podpreti, prav tako mora jasno strukturirati naloge, saj s tem omili organizacijske težave učencev z NSUT. Vsakemu učencu je določena naloga, kjer lahko izkoristi svoje močne sposobnosti. V takšnem spodbudnem okolju si lahko učenci z NSUT najdejo tudi prijatelje, razvijajo svoje socialne veščine, se dokažejo in tako izboljšajo svojo samopodobo (Košak Babuder, 2007).
23
Pri nalogah, kot je na primer izdelava praktičnega izdelka, naj učitelj učencem navodila razdeli na manjše enote in jih preda učencem le nekaj naenkrat. Pomembno je, da so oštevilčena in predstavljena po korakih, da učenca tako vodijo do cilja, učitelj pa mora zato pogosto pregledati učenčevo delo, kako napreduje in ali sledi vsem danim korakom. Zato je priporočljiva tudi vrstniška pomoč sošolca, ki učenca z NSUT opomni na naslednji korak (Košak Babuder, 2007).
K uspešnosti pri tehniki in tehnologiji močno prispevajo dobro razvite veščine fine motorike.
Učenci z NSUT imajo skoraj vedno primanjkljaje na tem področju, zato imajo posledično težave pri rokovanju in ravnanju s pisali pri pisanju, risanju in barvanju, pri uporabi škarij in drugih pripomočkov (ravnila, šestila …). Zelo pomembno je, da je učitelj seznanjen s primanjkljaji in mu pri izvajanju omogoča prilagoditve, ko so le-te potrebne (npr. odstopanja od črte v okviru do 5 mm, uporaba večjih ravnil in šestil). Pogosto učenec z NSUT drži pisalo na neustrezen način, zato je pomembno, da učitelj učenca spodbuja k pravilnemu prijemu pisala brez negativnih opazk ali graj. Pomembno je, da mu učitelji dajo dovolj časa, da se učenec nauči izvesti določeno nalogo (Košak Babuder, 2007).
2.5.3. GOSPODINJSTVO
Predmet gospodinjstvo se izvaja kot obvezen predmet v 5. in 6. razredu osnovne šole. Pokriva tako družboslovne kot naravoslovne discipline. Učencem omogoča, da bolje razumejo vloge posameznika in družine oziroma gospodinjstev v naši družbi. Namen predmeta je, da dobijo učenci znanja, veščine in spretnosti, ki so pomembna za kakovostno življenje posameznika (Program osnovna šola gospodinjstvo. Učni načrt, 2011).
V 5. razredu se učenci srečajo z učnimi moduli ekonomike gospodinjstva in tekstila ter oblačenja, v 6. razredu pa z učnimi moduli bivanja in okolja ter hrane in prehrane. Splošni cilji predmeta so, da se učenci seznanijo in ovrednotijo pomen pravilne prehrane ter vpliv njihovih prehranskih navad na zdravje, da se navajajo na zdravo ter kulturno prehranjevanje in gospodarno rabo živil, da se naučijo načrtovati obroke, da se usposobijo za rokovanje z ustreznimi gospodinjskimi aparati in pripomočki (ter njihovo vzdrževanje), da se naučijo sprejemati in ovrednotiti odločitve, ki temeljijo na znanju o osebni in družinski ekonomiki, ciljih, željah, vrednotah in na spoznavanju ekonomske propagande ter njenem vplivu na potrošnika. Učenci se tudi usposobijo za smotrno gospodarjenje in varčnost (za materialne dobrine, čas in energijo), da lahko razvijejo smisel za oblačenje in razvijajo spretnost, delovne navade in natančnost za vsakdanja opravila (Program osnovna šola gospodinjstvo. Učni načrt, 2011).
– Prilagoditve za učence s SUT/PPPU pri predmetu gospodinjstvo
Med strategijami in prilagoditvami za učence s SUT/PPPU pri predmetu gospodinjstva lahko pri pouku izvajamo (Gubenšek idr., 2020):
– prilagoditve za učence z disleksijo: pri branju receptov bodo potrebovali opore, kot jih potrebujejo pri pouku SLJ (npr. bralno ravnilce, prilagojen tisk ali barva podlage ipd.), uporaba vizualnega recepta, ki je podprt z besedami in sličicami in lažje sledi korakom;
– prilagoditve za učence z disgrafijo: pri izdelavi plakatov namesto pisanja naj lepijo fotografije, ali kakšno besedo narišejo, v receptih jim dodamo slikovno oporo zraven števil, da lahko preštejejo, strategije »uravnotežen obrok« (učenci s pomočjo sličic
24
sestavijo svoj obrok na večji sliki krožnika in lažje razumejo priporočila zdrave prehrane), zlagajo kuhinjske krpe ob pomoči vizualne predloge;
– prilagoditve za učence z diskalkulijo: potrebujejo vizualne opore ali računalo pri pretvarjanju merskih enot;
– prilagoditve za učence z NSUT in dispraksijo: vnaprej napovedovati spremembe, omogočimo jim več časa za preoblačenje, označimo linije in napise v kuhinji (npr. črta ki nakazuje razdaljo od grelnih površin), priporočljiva je uporaba odštevalnika časa, priporočljivo je, da takšni učenci delajo v stalni skupini zaradi šibkejših socialnih veščin, da ne doživljajo stiske naj uporabijo barometer počutja, da lahko učitelj pravočasno ukrepa, njihovo delovno mesto naj bo v bližini učitelja, za lažji prijem naj uporabljajo odebeljeno držalo na priboru, uporabljajo lahko aplikacije za pretvarjanje enot, uporaba strategije »verbalnega recepta«, strategija za pripravo pogrinjka (preko vidne opore se naučijo pravilne razporeditve pogrinjka na mizi), namesto na blago lahko šivajo na karton, uporabljajo večje in tope šivanke, ki imajo širše uho, uporabljajo volno namesto sukanca;
– za vse učence: sestava tedenskega jedilnika (načrtovanje obrokov za nekaj dni vnaprej), nagrajevanje s »kuharskim certifikatom« za uspešno opravljeno delo, strategija »moj finančni načrt« kjer učenci načrtujejo po korakih nakup izbranega izdelka, strategija za načrtovanje dneva (učenci si po urah vsak dan v urnik zapisujejo kaj morajo narediti in na kaj ne smejo pozabiti), strategija načrtovanja obroka, predstavitev likanja preko videoposnetka.
Ker učenci z diskalkulijo potrebujejo pomoč in podporo učitelja pri predmetu gospodinjstva tudi pri branju podatkov iz preglednic, beleženju podatkov in uporabi merskih enot, je lahko za ta namen v učilnici obešen na steni plakat s primerom odčitavanja podatkov iz tabele in grafa (konkreten prikaz s koraki). V tej tabeli imajo učenci označeno mesto, kjer začnejo vpisovati podatke in s puščico označeno smer zapisa nadaljnjih podatkov. Lahko uporabljajo tudi (plastificirano) tabelo za pretvarjanje merskih enot (Ivačič idr., 2014).
Tudi pri gospodinjstvu lahko učenci z NSUT uporabljajo tako imenovano rubriko ali model sodelovalnega učenja, saj so učenci pri tem predmetu v razredu pogosto razdeljeni v manjše skupine (Košak Babuder, 2007).