3. EMPIRIČNI DEL
3.4. REZULTATI IN INTERPRETACIJA
3.4.3. TEŽAVE, PRI KATERIH BI UČITELJI IZBRANIH NARAVOSLOVNO-
POMOČ SPECIALNEGA IN REHABILITACIJSKEGA PEDAGOGA
V okviru tretjega raziskovalnega vprašanja nas je zanimalo, pri katerih težavah bi učitelji izbranih naravoslovno-tehničnih predmetov potrebovali strokovno podporo in pomoč SRP.
Najprej smo učitelje izbranih naravoslovno-tehničnih predmetov povprašali, koliko učencev s SUT so v svojem poklicnem obdobju že poučevali.
Preglednica 8
Prikaz koliko učencev s SUT so že poučevali učitelji izbranih naravoslovno-tehničnih predmetov.
Iz rezultatov v preglednici 8 je razvidno, da je približno polovica anketiranih učiteljev izbranih naravoslovno-tehničnih predmetov že poučevala 5 učencev ali več z disleksijo (22 oz. 55 %), ki je ena najpogosteje prepoznanih in tudi raziskanih vrst PPPU. Sledita disgrafija (16 oz. 40
%) in NSUT (16 oz. 40 %). Najmanj izkušenj pa imajo s poučevanjem učencev z diskalkulijo (kar 27,5 % učiteljev še ni poučevalo učencev s to obliko SUT) ter učencev z dispraksijo (17,5
% še ni poučevalo učencev z dispraksijo, 1–2 učenca je poučevalo 37,5 % učiteljev, le 25 % učiteljev pa je poučevalo že 5 učencev ali več).
Nato nas je zanimalo, pri katerih učencih s SUT se učitelji izbranih naravoslovno-tehničnih predmetov ocenjujejo kot najbolj kompetentne za poučevanje. Za primerjavo smo povprašali tudi SRP, kje oni ocenjujejo, da se pojavlja največja potreba sodelovanja z učiteljem naravoslovno-tehniškega predmeta (pri katerih težavah oziroma SUT).
Preglednica 9
Kompetentnost učiteljev izbranih naravoslovno-tehničnih predmetov za poučevanje učencev s SUT.
Zelo
51
Iz preglednice 9 lahko razberemo, da se največ učiteljev izbranih naravoslovno-tehničnih predmetov počuti zelo kompetentnih za poučevanje učencev z disleksijo in diskalkulijo (7,5
%), le po eden (2,5%) pa se počuti zelo kompetenten za poučevanje učencev z dispraksijo in učencev z NSUT. Največ (65 %) učiteljev izbranih naravoslovno-tehničnih predmetov se čuti zadovoljivo kompetentne za poučevanje učencev z NSUT in le 35 % za poučevanje učencev z diskalkulijo. Med učitelji izbranih naravoslovno-tehničnih predmetov, ki se ne čutijo kompetentni za poučevanje posameznih skupin učencev s SUT, jih je največ (45 %) označilo učence z disgrafijo (45 %), najmanj pa jih je označilo učence z NSUT (30 %). Največ učiteljev izbranih naravoslovno-tehničnih predmetov še ni poučevalo učencev z diskalkulijo (15 %) in najmanj učencev z disleksijo in NSUT (2,5 %). V preglednici 8 je sicer 11 učiteljev izbranih naravoslovno-tehničnih predmetov označilo, da še niso poučevali učencev z diskalkulijo, kar se ne ujema z rezultati v preglednici 9. Predvidevamo, da je tukaj prišlo do napake, morda do nerazumevanja vprašanja ali nerazumevanja opredelitve učencev z diskalkulijo ali pa morda do površnega reševanja vprašalnika.
Učitelje izbranih naravoslovno-tehničnih predmetov smo v nadaljevanju tudi vprašali, pri katerih težavah učencev s SUT bi potrebovali pomoč SRP.
Preglednica 10
Prikaz težav, kjer bi učitelji izbranih naravoslovno-tehničnih predmetov potrebovali pomoč SRP.
Potrebujem
Iz rezultatov v preglednici 10 je razvidno, da bi največji delež anketiranih učiteljev izbranih naravoslovno-tehničnih predmetov potrebovalo strokovno pomoč in podporo SRP pri motnjah pisanja – na področju grafomotorike (45 %), pri načrtovanju šolskega dela (45 %), komunikaciji (45 %), pri usvajanju proceduralnih znanj (40 %) in pri organizaciji šolskega dela (40 %).
52
Največji delež anketiranih učiteljev izbranih naravoslovno-tehničnih predmetov (55 %) pravi, da ne potrebuje pomoči SRP pri učenčevih težavah z branjem, najmanjši delež pa, da ne potrebuje pomoči SRP pri težavah prilagajanja, npr. prilagajanja delovnih listov, učnega okolja, domačih nalog ali pri preverjanju in ocenjevanju znanja (32,5 %). Največ učiteljev izbranih naravoslovno-tehničnih predmetov (25 %) ne zna presoditi ali potrebujejo pomoč SRP, kadar gre za težavah prilagajanja, težave v veščinah štetja, težave usvajanja matematičnih pojmov in težave s pravopisa. Najmanj (10 %) pa jih med njimi ne zna presoditi ali bi potrebovali pomoč SRP, kadar gre za težave pri gibanju, organizaciji in komunikaciji. Največ učiteljev izbranih naravoslovno-tehničnih predmetov ne ve, ali je že poučevalo učence s težavami pri koordinaciji in prilagajanju (12,5 %), le po eden pa ne ve, ali je že poučeval učence s težavami na področju usvajanja proceduralnega znanja, pravopisa, branja in pisanja.
Štemberger (2013) je v svoji raziskavi ugotovila, da so za spremembe lastnega dela najbolj pripravljeni učitelji naravoslovnih predmetov, vendar so ti najnižje ocenili svoje znanje za delo z učenci s posebnimi potrebami.
Na učinkovitost učiteljevega dela z učenci s posebnimi potrebami vplivajo številni dejavniki.
Zagotoviti morajo inkluzijo učencev s posebnimi potrebami, obvladati številna znanja, veščine, da sodelujejo z ostalimi strokovnjaki. Potrebujejo sprotne konzultacije in posvetovanja z drugimi strokovnimi delavci (npr. s SRP) (Kverh, 2003). Učitelji potrebujejo za poučevanje vseh učencev dobro organizirano pomoč in tudi dodatna znanja s področja specialne in rehabilitacijske pedagogike. Potrebujejo ustrezne kompetence za delo, nabor učnih strategij, metod in oblik poučevanja ter učinkovitih pripomočkov (Dravčbaher, 2001). Prepoznavanje učenčevih posebnih potreb je tudi osnova za načrtovanje ustreznega pristopa poučevanja in prilagoditev, hkrati pa je to postala že nujna veščina za učitelje skladno z naraščajočim številom učencev s posebnimi potrebami v redni osnovni šoli (Magajna, 2008).
V nadaljevanju smo preverili, pri katerih oblikah SUT se po mnenju SRP pojavlja največja potreba po njihovem sodelovanju z učitelji izbranih naravoslovno-tehničnih predmetov.
Preglednica 11
Učenci s posameznimi oblikami SUT, pri katerih se pojavlja največja potreba sodelovanja SRP z učiteljem izbranih naravoslovno-tehničnih predmetov.
Učitelj naravoslovja
Učitelj tehnike in tehnologije
Učitelj gospodinjstva
f f % f f % f f %
Učenci z disleksijo 24 60 11 27,5 5 12,5
Učenci z diskalkulijo 17 42,5 18 45 5 12,5
Učenci z disgrafijo 7 17,5 28 70 5 12,5
Učenci z dispraksijo 5 12,5 24 60 11 27,5
Učenci z NSUT 22 55 11 27,5 7 17,5
SRP ocenjujejo, da najpogosteje sodelujejo z učiteljem pri predmetu naravoslovja zaradi učencev z disleksijo (60 %), kar sovpada s tem, da je to najbolj prepoznavna in raziskana vrsta PPPU, najmanj pa zaradi učencev z dispraksijo (12,5 %). Pri predmetu tehnike in tehnologije SRP najpogosteje sodelujejo z učiteljem zaradi učencev z disgrafijo (70 %) in najmanj zaradi učencev z disleksijo in učencev z NSUT (27,5 %). Pri predmetu gospodinjstva se pojavlja
53
največja potreba sodelovanja SRP z učiteljem zaradi učencev z dispraksijo (27,5 %) in najmanj zaradi učencev z disleksijo, diskalkulijo in disgrafijo (12,5 %).
Težave učencev z disleksijo se kažejo predvsem pri branju, pisanju in tudi pri matematiki (npr.
prevajanje in manipuliranje s simboli) (Kavkler idr., 2008). Glede na opredelitev ciljev in vsebin pri predmetu naravoslovja, ki so usmerjeni v poznavanje in razumevanje temeljnih naravoslovnih konceptov (preučevanje besedišča, razumevanje teorij) (Program osnovna šola naravoslovje. Učni načrt, 2011), lahko sklepamo, da predvsem pri predmetu naravoslovja, izmed izbranih naravoslovno-tehničnih izstopajo učenci z disleksijo, saj pridejo pri njih do izraza njihovi specifični primanjkljaji.
Učenec z disgrafijo je pri svojem šolskem delu (predvsem pisanju) okoren, napet, morda tudi pretirano sklonjen nad zvezek ali izdelek in ima po navadi napačno držo telesa, ki je zanj utrujajoča. Svinčnik lahko drži na vse možne načine, saj roko pogosto obrača, jo prestavlja in dviga (Žerdin, 2011). Opisane težave lahko najbolj pridejo do izraza predvsem pri tehničnem risanju in izdelavi drugih praktičnih izdelkov pri predmetu tehnike in tehnologije.
Na drugem mestu, pri predmetih tehnike in tehnologije ter gospodinjstva so anketirani SRP označili, da potrebujejo učitelji največ podpore in pomoči pri učencih z dispraksijo, pri katerih se kažejo težave tudi na področju fine in grobe motorike (Košir idr., 2008), kar smo tudi pričakovali, saj sta oba predmeta od naravoslovja nekoliko bolj praktično naravnana. Tudi Zalar (2018) je v svoji raziskavi pri učencih z učnimi težavami ugotovila, da imajo nekateri učenci z dispraksijo pri praktičnem delu tehnike in tehnologije težave pri koordinaciji in motoriki.
Dokler se ne izboljša izobraževanje učiteljev, se ne bo izboljšalo šolanje učencev (Kramer, 1991). Zato smo vprašali učitelje izbranih naravoslovno-tehničnih predmetov, kje so pridobili določena znanja o poučevanju učencev s specifičnimi učnimi težavami, saj tudi Magajna (2008) opozarja, da morajo biti učitelji za uspešno delo z učenci z učnimi težavami dobro strokovno usposobljeni. Rezultati so predstavljeni v spodnjem grafičnem prikazu (slika 6).
Slika 6
Viri pridobivanja znanja učiteljev izbranih naravoslovno-tehničnih predmetov za pomoč učencem s SUT.
24 oz. 60 % 18 oz. 45 % 14 oz. 35 % 13 oz. 32,5 % 11 oz. 27,5 % 5 oz. 12,5 %
0 % 20 % 40 % 60 % 80 % 100 %
Na dodatnih izobraževanjih.
Na dodatnih izobraževanjih.
S samostojnim študijem literature.
Nimam dovolj znanj o poučevanju učencev s specifičnimi učnimi težavami.
Na fakulteti tekom študija.
Drugo
54
Največ anketiranih učiteljev izbranih naravoslovno-tehničnih predmetov (60 %) je znanja o poučevanju učencev s specifičnimi učnimi težavami pridobilo na dodatnih izobraževanjih, 45
% učiteljem so pomagali SRP ter 35 % jih je pridobilo znanje s samostojnim študijem literature.
32,5 % učiteljev izbranih naravoslovno-tehničnih predmetov meni, da nimajo dovolj specifičnih znanj o poučevanju učencev s SUT, 27,5 % pa jih je pridobilo znanja o poučevanju učencev s SUT na fakulteti tekom študija.
Najmanj anketiranih učiteljev izbranih naravoslovno-tehničnih predmetov (12,5 %) je označilo
»drugo«, kjer so dodali:
– iz prakse,
– od staršev učenca, – izobraževanj na šoli,
– nekaj malega na fakulteti, ampak to ni nič v primerjavi z današnjim načinom šolanja oz.
zaradi vključevanja vse več otrok z različnimi težavami v osnovno šolo, – opravljen imam modul,
– tega znanja ni nikoli dovolj, saj so otroci vsako leto drugačni.
Učitelji se pogosto pri svojem poučevanju srečujejo z nezadostno usposobljenostjo za poučevanje (Dervarič, 2003). Predmetni učitelji ena večjih skupin, ki nudi učencem DSP, kot učno pomoč, kar pomeni, da bi zagotovo potrebovali tudi dodatna usposabljanja (Kavkler, 2008). Dornik (2020) je v svoji raziskavi ugotovila, da predmetni učitelji usposabljanj niso deležni v zadostnem obsegu, čeprav izvajajo DSP za učence s PPPU. Dodatna znanja učiteljev naj bi pomembno vplivala na oceno lastne kompetentnosti na področju dela z učenci s posebnimi potrebami (Horvat, 2018), čeprav nekateri učitelji ugotavljajo, da so dodatna izobraževanja preveč teoretsko usmerjanja in premalo konkretna ter premalo uporabna (Bukvič, 2014; Dornik, 2020; Gately in Hamer, 2005; Kosevski Puljić, 2010; Schmidt, 2006).
Dornik (2020) tudi ugotavlja, da po mnenju učiteljev študij ni pomembno prispeval k njihovi usposobljenosti za delo z učenci s posebnimi potrebami, kar ugotavljajo tudi prejšnje raziskave (Patkin in Timor, 2010; Šuc idr., 2016; Unianu, 2013; Valenčič Zuljan idr., 2011). Tudi v naši raziskavi ugotavljamo, da so učitelji izbranih naravoslovno-tehničnih predmetov med študijem dobili le nekaj znanja, največ pa na dodatnih izobraževanjih ali v okviru sodelovanja s SRP.
V okviru tretjega raziskovalnega vprašanja lahko povzamemo, da se je največ učiteljev izbranih naravoslovno-tehničnih predmetov srečalo s poučevanjem učencev z disleksijo. Največ se jih ocenjuje kot zadovoljivo kompetentnih za poučevanje učencev z disleksijo, učencev z disgrafijo, učencev z dispraksijo in učencev z NSUT, ne čutijo pa se kompetentni za poučevanje učencev z diskalkulijo in učencev z disgrafijo. Ugotovili smo, da bi največ anketiranih učiteljev izbranih naravoslovno-tehničnih predmetov potrebovalo strokovno pomoč in podporo SRP pri usvajanju proceduralnih znanj, pri motnjah pisanja, pri načrtovanju in organizaciji šolskega dela in pri komunikaciji. Prav tako pa največ anketiranih učiteljev izbranih naravoslovno-tehničnih predmetov ocenjuje, da ne potrebuje strokovne pomoči in podpore SRP pri težavah branja, pisanja (kar se sklada s tem, da jih je največ poučevalo učence z disleksijo). To pomeni, da najverjetneje znajo prav njim najbolje pomagati pri šolskem delu v primerjavi z učenci, ki se srečujejo z drugimi težavami. SRP pa ugotavljajo, da potrebujejo učitelji naravoslovja največ pomoči, nasvetov in usmerjanja pri skupinah učencev z disleksijo in pri učencih z NSUT. Pri predmetu tehnike in tehnologije se pojavlja največja potreba za sodelovanje pri učencih z
55
disgrafijo in pri učencih z dispraksijo, pri učencih z disleksijo in učenci z NSUT pa potreba pri sodelovanju z učitelji gospodinjstva.