TIMSKO DELO

Timsko poučevanje omogoča več individualiziranega in diferenciranega dela, zato v nadaljevanju predstavljamo timsko delo, njegove etape in ovire pri doseganju učinkovitosti timskega dela. Predstavljeno bo delo specialnega in rehabilitacijskega pedagoga ter njegovo sodelovanja z učiteljem v okviru timskega poučevanja.

2.6.1. OPREDELITEV TIMSKEGA DELA

Timski pristop je najbolj strokoven pristop pri kakovostnem odnosu, reševanju konkretnih problemov in iskanju rešitev (Tancing, 2008). Omogočal naj bi povezovanje posameznikov v heterogene, a dobro uglašene time, kjer ob upoštevanju individualnosti in interesov posameznih članov nastajajo skupne vizije (Mayer, 2001).

25

Timsko delo in sodelovanje učiteljev sodi med temeljne usmeritve sodobnega izobraževalnega sistema (Day, 1999). Učiteljski poklic je zaradi svoje narave dela še posebej izpostavljen potrebi po strokovni osebni podpori. Veliko raziskav kaže, da so učitelji, ki si med seboj pomagajo in se medsebojno podpirajo pri svojem delu uspešnejši in tudi bolj zadovoljni (Atkison, 1991). Polak (2015) pravi, da sodelovalna kultura pravzaprav podlaga na timskem delu strokovnih delavcev, saj je timsko delo bistven dejavnik oblikovanja sodelovalne šolske kulture.

Kakovostno timsko delo vključuje oblike sodelovanja in svetovanja ter temelji na transdisciplinarnem pristopu med strokovnjaki in tudi starši (Schmidt, 2001). V sodelovalnih oblikah dela si učitelji med seboj izmenjujejo strokovne in tudi osebne izkušnje, zato posledično prihaja do medsebojnega učenja. »Timsko delo postaja najuspešnejši način nudenja pomoči in možnosti za razvoj kakovostnih programov za učence s posebnimi potrebami« (Friend in Cook, 1996, v Schmidt, 2001, str. 60).

Najpogostejša opredelitev timskega poučevanja po Shaplinu (1964, v Polak, 2007) pravi, da je

»timsko poučevanje vrsta organizacije pouka, kjer je manjši skupini učiteljev prepuščena skupna odgovornost za celotno ali delno izvedbo pouka za isto skupino učencev«.

Timsko delo pedagoških delavcev prispeva k oblikovanju sodelovalne kulture v vzgojno-izobraževalnih institucijah. Povezuje se tudi s pojmovanjem učenja in poučevanja. Slednje nikakor ne sme biti prenašanje spoznanj in informacij, kakor tudi učenje ne sme biti samo sprejemanje le-teh (Polak, 2007). Te sodelovalne kulture pa ne morejo izzvati nadrejeni, temveč se mora le-ta razvijati iz notranje pobude vključenih, njihovih vrednot in prepričanj o pomenu sodelovanja v timu. Sodelovalna kultura naj bi spodbujala učitelje k večjemu tveganju pri vpeljevanju pedagoških inovacij, k učenju iz napak in k medsebojni izmenjavi učinkovitih strategij učenja in poučevanja (Polak, 2007).

Tudi specialni in rehabilitacijski pedagog, ki je vključen v mobilne specialno pedagoške službe, mora v največji možni meri sodelovati z razrednikom in drugimi učitelji, saj jih mora seznanjati s posebnostmi učencev in zlasti s tem, pod kakšnimi pogoji učenec usvoji optimalne rezultate in kakšne cilje si lahko učitelj zanj postavi (Opara in Trunkl, 1992).

Opara in Trunkl (1992), ki sta določila temelje v slovenskem prostoru za delo mobilnih specialnih in rehabilitacijskih pedagogov (takrat še defektologov), sta posebej poudarila sodelovanje specialnega in rehabilitacijskega pedagoga v timu z drugimi strokovnjaki.

Sodelovanje z učiteljem je vključevalo medsebojno seznanjanje z bistvom učenčevih težav in usmerjanje, kako naj se postavljajo zahteve, kako naj se vrednoti znanje in kakšen odnos naj ima učitelj do določenega učenca. Učitelji in specialni in rehabilitacijski pedagogi si s stalnim medsebojnim obveščanjem pomagajo med seboj, skupaj vrednotijo uspeh in ustvarjajo spodbudnejše okolje za učenca z učnimi težavami (Opara, 2015).

2.6.2. ETAPE TIMSKEGA DELA

Timsko delo lahko poteka v eni ali več etapah, ki se lahko med seboj prepletajo (Polak, 2007):

– Timsko načrtovanje je začetna etapa timskega dela in je pomembna za izvajanje naslednjih dveh etap (Polak, 2007). V tem procesu se običajno srečajo vsi strokovni delavci, ki so vpleteni v timsko delo in izoblikujejo snovno, didaktično, metodično, materialno in psihološko pripravo za dobro in učinkovito timsko izvajanje. Dobro

26

timsko načrtovanje lahko prepreči probleme in ovire vzgojno-izobraževalnega dela (Polak, 2012). Specialni in rehabilitacijski pedagogi ter učitelji običajno timsko načrtujejo pred ali po pouku in med odmori (Rea idr., 2002, v Havaj in Polak, 2014).

Zelo pomembno je opredeliti timsko zastavljene cilje in pričakovane rezultate (Buckley, 2000, v Tanacek, 2017). Pisna timska priprava predstavlja didaktično in metodično pripravo, ki obsega opis vseh načrtovanih aktivnosti, vlog in zadolžitev posameznih članov tima. V procesu timskega načrtovanja strokovnih delavcev sta bistvena čas in komunikacija med člani tima (Polak, 2012). Polak (2007) predstavlja osnovne korake načrtovanja, ki so izbira teme in oblikovanje uresničljivih vzgojno izobraževalnih ciljev, izbira ter zasnova poteka šolske ure, priprava šolskih pripomočkov, določitev načina opazovanja, preverjanja in vrednotenja napredka ter analiza uresničenih ciljev in razrednega dogajanja.

– Timsko poučevanje oz. timsko izvajanje je po mnenju mnogih najzahtevnejša etapa timskega dela (Polak, 2012). Izvajajo ga lahko učitelji iste smeri (enodisciplinarni timi), kjer imajo strokovni delavci soroden pogled na vzgojno-izobraževalni proces, ali učitelji iz različnih področij (interdisciplinarni timi). Prednost enodisciplinarnih timov je v lažji organizaciji timskega poučevanja in v podobnem pogledu članov tima glede ciljev, vsebin in aktivnosti. Interdisciplinarni timi povezujejo različne stroke, odstirajo nove poglede, spoznanja, vprašanja in diskusije. Takšna vrsta poučevanja terja več časa in usklajevanja pri timskem načrtovanju in pri njih se lahko med člani tima zaradi različnih vidikov hitreje pojavijo konflikti in nasprotovanja (Polak, 2007). Polak (2012) navaja naslednje načine timskega poučevanja oziroma izvajanja:

– prepletanje in dopolnjevanje pri različnih načinih motiviranja učencev, – hkratno vodenje enakih aktivnosti za več skupin učencev,

– izmenjava aktivnega dialoga med pedagoškimi delavci, – prepletanje pedagoških delavcev pri učni razlagi,

– prepletanje pedagoških delavcev pri demonstriranju različnih postopkov in strategij, – hkratno vodenje raznolikih dejavnosti,

– spremljanje neodvisnega dela učencev v razredu, – sprotno odpravljanje težav pri učenju učencev,

– sprotno eliminiranje težav pri razvijanju učenčevih spretnosti, – skupno postavljanje vprašanj,

– sprotno podajanje povratnih informacij učencem.

– Timska evalvacija je zadnja stopnja timskega dela in je lahko bistven motivacijski dejavnik za nadaljnje timsko delo. Zajema timsko evalvacijo vzgojno-izobraževalnega dela in timsko evalvacijo dogajanja v timu (Polak, 2007). Refleksija timskega dela vpliva na osebnostno in strokovno rast vsakega posameznega člana tima ter pripomore k razvoju celotnega tima (Kobolt, 2012).

Smiselna in praktična je zveza evalvacije dogajanja v timu z merili, ki veljajo za učinkovit tim.

Le-ta naj bi vključevala zavezanost timu, razumevanje vizije tima, zaupanje in spoštovanje med člani tima in učinkovitost timskih srečanj. Prav tako je bistvena delitev odgovornosti, tudi ob pojavu konfliktov in njihovem učinkovitem reševanju. Ključna je komunikacija v timu in prevzemanje vlog v timu ter ob tem prispevek vsakega člana k doseganju skupnega cilja (Polak, 2009, v Havaj 2014).

27

Timska evalvacija je ključna in bistvena ob koncu timskega izvajanja. Na takšen način lahko vsi sodelujoči dobijo povratno informacijo o svojem pedagoškem delu in lahko le-tega v prihodnosti izboljšajo.

2.6.3. UČINKOVITI TIMI IN OVIRE PRI TIMSKEM DELU

Timsko delo pedagoških delavcev je smiselno razvijati takrat, ko lahko z njimi zagotavljamo večjo učinkovitost pedagoškega dela, osebnostni in strokovni razvoj članov tima ter ne nazadnje tudi občutek pripadnosti timu. Timsko delo naj bi članom tima zagotovilo takšne razmere, da se bodo člani tima osebnostno in strokovno razvijali ter da bodo kasneje motivirani tudi za skupne naloge. Slednje bodo spodbujali pozitivni občutki in doživljanje uspeha pri timskem delu in povečevali učinkovitost pedagoškega dela tima (Polak, 2007).

Osnova za učinkovito timsko delo pa je tudi dobra komunikacija (verbalna in neverbalna), ki gradi (konstruktivna) ali ruši (destruktivna) odnose v timu (Polak, 2001) in je pomembna za odprto in zaupno vzdušje v timu, le-ta pa je glavni pogoj za timsko učinkovitost (Polak, 2007).

Tancing (2005) poudarja, da sta timsko delo in učenje odvisni od komunikacijskih veščin članov tima, saj brez njih tim ne more biti učinkovit.

Za visoko učinkovite time veljajo naslednje značilnosti (Polak, 2007):

– so jasni, pozitivno naravnani in imajo operacionalizirane cilje, – med člani tima je prisotna odprta in pristna komunikacija,

– člani tima se zavedajo močnih in šibkih točk kot možnosti in nevarnosti v timu, – oblikovane imajo načine in postopke za spodbujanje učinkovitega dela,

– oblikovane imajo načine spremljanja, nadzora in odpravljanja problemov, – vsi člani tima so motivirani,

– oblikovana je čustvena varnost in ustvarjalnost v timu.

Usklajenost med timskimi in individualnimi cilji tima je pomemben dejavnik učinkovitosti tima (Polak, 2007). Uspešni timi so tudi tisti, ki so ustvarjalni in posamezniki presežejo raven svojih individualnih znanj, strokovnosti ter sposobnosti. Timski rezultati so tako še boljši, kot bi bili individualni (Brajša, 1995).

Ker timsko delo strokovnih delavcev temelji na kompleksnih medosebnih (in tudi osebnih) procesih, se lahko posledično v timu pojavijo problemi, ovire in konflikti. Teh ne moremo preseči v kratkem času in tudi ne vseh naenkrat. Ovire, ki se lahko pojavijo pri timskem delu pedagoških delavcev, so (Polak, 2007):

– organizacijske ovire (prostorski, kadrovski in časovni pogoji timskega dela, urejanja pouka ali drugih aktivnosti, razporejanje in struktura šolskih ur ter razporeditve dela);

– nejasno opredeljene vloge v timu (naloge in obveznosti članov in ujemanje njihovih formalnih, neformalnih vlog s skupnimi cilji tima);

– ovire v povezavi s statusom (posameznikovo nerealno doživljanje lastnega in tujega statusa v timu, strokovne izkušenosti in kompetentnosti);

28

– komunikacijske ovire (najpogosteje so izražene kot napačno razumevanje verbalne in neverbalne komunikacije ter kot neprilagojena komunikacijska usmerjenost na odnose, čustva in vsebino);

– medosebne ovire (medsebojno nezaupanje in zaprtost članov tima);

– osebne ovire (občutki bojazni, strahu in osebne ogroženosti pri posamezniku).

Konflikti seveda negativno vplivajo na medosebne odnose, vendar imajo lahko tudi pozitivne učinke, saj so članom tima lahko v pomoč pri iskanju rešitev problemov, preprečujejo stagnacijo in tako spodbujajo spremembe (Polak, 1997). Zato sta nujno potrebna dobra komunikacija ter združljivo delo med učiteljem in izvajalcem dodatne strokovne pomoči, saj se DSP izvaja večinoma individualno v času pouka (Košir idr., 2008).

2.6.4. DELO SPECIALNEGA IN REHABLITACIJSKEGA PEDAGOGA TER NJEGOVO SODELOVANJE Z UČITELJEM

Delo specialnega in rehabilitacijskega pedagoga naj bi bilo timsko naravnano (Polak, 2014), kar potrjuje tudi etični kodeks specialnih in rehabilitacijskih pedagogov Slovenije (2009).

Sodelovanje z drugimi je priporočljivo, saj ima en pedagoški delavec premalo strokovnega znanja in zmožnosti za zadovoljevanje potreb in oblikovanje spodbudnega učnega okolja za vse učence ter je takšno sodelovanje pomembno skozi celoten proces dela z učencem s posebnimi potrebami in razredom (Pulec Lah in Košir, 2015).

Naloge specialnega in rehabilitacijskega pedagoga pri sodelovanju z učiteljem so (Schmidt, 1997):

– formiranje individualiziranih programov,

– priprava učnih pripomočkov in materialov za posebno obravnavo, – razvijanje in koordiniranje šolskih programov,

– izmenjava informacij o napredku učenca, – informiranje učitelja o dosežkih učenca,

– prepoznavanje otrok z učnimi težavami v razredu (ob pomoči učitelja), – vodenje razširjenih konferenc,

– sodelovanje pri reševanju skupnih težav, – opazovanje učencev s težavami v razredu, – formiranje ustreznih pripomočkov in strategij, – priprava posebnih pripomočkov pri učenju, – vodenje in usmerjanje manjših učnih skupin,

– nudenje individualne učne pomoči v rednem razredu, – sestava programov za nudenje pomoči,

– hospitacije,

– pomoč učiteljem pri vodenju dokumentacije in razlage diagnostičnih rezultatov, – uporaba »ček list« za odkrivanje učenčev z učnimi težavami,

– spremljanje in posredovanje literature s specialno-pedagoškega področja.

29

Delo specialnega in rehabilitacijskega pedagoga zajema tudi udeležbo na pedagoških konferencah, aktivih, timskih sestankih, govorilnih urah in pri sodelovanju s starši (svetovanja, razgovori, delavnice) ter pri svetovanju drugim strokovnim delavcem (Kverh, 2003).

Poznamo tudi poseben izobraževalni pristop, pri katerem učitelj ter specialni in rehabilitacijski pedagog usklajeno in sodelovalno poučujeta skupino učencev, to je sodelovalno ali kooperativno poučevanje (Ripley, 1997). V Sloveniji pogosto uporabljamo tudi izraz timsko poučevanje in ga bomo predstavili v nadaljevanju.