Cilj magistrskega dela je bil ugotoviti, kako specialni in rehabilitacijski pedagogi in učitelji naravoslovno-tehničnih predmetov ocenjujejo lastno kompetentnost za delo z učenci s SUT pri predmetih naravoslovja, tehnike in tehnologije ter gospodinjstva in kako ter na kakšen način lahko specialni in rehabilitacijski pedagogi opolnomočijo učitelje omenjenih predmetov pri njihovem poučevanju.
Na osnovi študija literature in razmišljanj o problematiki smo si zastavili pet raziskovalnih vprašanj. Predstavljamo jih v nadaljevanju skupaj z bistvenimi ugotovitvami.
V okviru prvega raziskovalnega vprašanja nas je zanimalo, kako specialni in rehabilitacijski pedagogi ocenjujejo lastno kompetentnost za timsko sodelovanje z učitelji izbranih naravoslovno-tehničnih predmetov in kako za razvijanje kompenzatornih strategij pri delu z učenci s SUT pri izbranih naravoslovno-tehničnih predmetih.
Specialni in rehabilitacijski pedagogi morajo učencem pri svojem delu nuditi specifično, ciljno usmerjeno in intenzivno specialno-pedagoško obravnavo, saj na tak način zmanjšujejo vpliv učenčevih primanjkljajev na učni uspeh in napredek (Kavkler, 2014). Ravno zato je pomembno poznavanje izbranih naravoslovno-tehničnih predmetov in njihovih posebnosti (npr.
pripomočkov za delo, tehničnih postopkov dela). Ugotovili smo, da se največ anketiranih specialnih in rehabilitacijskih pedagogov ocenjuje kot zelo kompetentne za svetovanje učitelju izbranega naravoslovno-tehničnega predmeta pri učencih z disleksijo (60 %), kar smo pričakovali, saj je disleksija ena izmed najbolj raziskanih in zastopanih vrst specifičnih učnih težav. Pri razvijanju kompenzatornih strategij pri učencih s SUT v okviru naravoslovja, tehnike in tehnologije ter gospodinjstva pa se velik delež anketiranih specialnih in rehabilitacijskih pedagogov ocenjuje v večini zadovoljivo kompetentne. Ocena zadovoljive kompetentnosti za razvoj kompenzatornih strategij za učence s SUT pri izbranih naravoslovno-tehničnih predmetih se morda navezujejo na to, da imajo specialni in rehabilitacijski pedagogi v času študija le en predmet, in sicer Učenje in poučevanje oseb s posebnimi potrebami: naravoslovje, ne pa tudi enakega predmeta tehnike in tehnologije ter gospodinjstva. Predvidevamo, da čutijo manko določenih strategij in metod dela izbranih naravoslovno-tehničnih predmetov za delo z učenci s SUT, kar kažejo dobljeni rezultati. Specialni in rehabilitacijski pedagogi so za premagovanje težav pri učencih s SUT v okviru izbranih naravoslovno-tehničnih predmetov pridobili največ znanja s samostojnim študiranjem in prebiranjem literature in tudi s pogovori sodelavk, ki imajo več izkušenj (predmet gospodinjstva). V raziskavi Valenčič Zuljan idr.
(2011) in Resnik Planinc in Kolnik (2016) so pedagoški delavci opredelili samostojni študij strokovne literature kot eno izmed kot najpomembnejših oblik, ki prispevajo k učiteljevemu strokovnemu razvoju.
Ugotovili smo, da tako specialni in rehabilitacijski pedagogi kot učitelji naravoslovno-tehničnih predmetov ocenjujejo, da je njuno medsebojno sodelovanje zelo pomembno. Veliko specialnih in rehabilitacijskih pedagogov meni, da je pomembno sodelovanje z vsemi učitelji, saj gre za dobrobit učencev, in da je sodelovanje odvisno tudi od posebnih potreb učenca. Specialni in rehabilitacijski pedagogi in učitelji izbranih naravoslovno-tehničnih predmetov ocenjujejo, da je pomembno sodelovanje tudi zato, ker pri teh predmetih učenci urijo svoje praktične veščine.
Sodelovalna kultura naj bi spodbujala učitelje k večjemu uvajanju pedagoških novitet, učenju iz napak in k medsebojni izmenjavi uspešnih strategij učenja in poučevanja (Polak, 2007).
Tovrstno sodelovanje oz. timsko delo je neizbežno za zagotavljanje optimalnega napredka učencev s SUT, zato je dobro, da strokovni delavci sami izoblikujejo spoznanja o prednostih
68
timskega dela za učence s posebnimi potrebami (Polak, 2011). Pri sodelovalnih oblikah dela si učitelji med seboj izmenjujejo strokovne in tudi osebne izkušnje, zato posledično prihaja do medsebojnega učenja in zato tudi postaja timsko delo najuspešnejši način nudenja pomoči in možnosti za razvoj kakovostnih programov za učence s posebnimi potrebami (Friend in Cook, 1996, v Schmidt, 2001, str. 60). Strokovni delavci, ki si med seboj pomagajo in se podpirajo, so pri svojem šolskem delu uspešnejši in bolj zadovoljni (Atkinson, 1991).
Na podlagi drugega raziskovalnega vprašanja, ki se glasi, kako pogosto in zaradi katerih izbranih naravoslovno-tehničnih predmetov se specialni in rehabilitacijski pedagogi timsko srečujejo z učitelji teh predmetov z namenom nudenja strokovne podpore in pomoči učencem s SUT ter na kakšen način sodelujejo (oblike, situacije), smo ugotovili, da se specialni in rehabilitacijski pedagogi v največji meri tedensko srečujejo z učitelji naravoslovja, kar je predviden rezultat, saj je le-ta od izbranih naravoslovno-tehniških predmetov največkrat na urniku (6. razred 2 šolski uri in 7. razred 3 šolske ure). Podatki tudi kažejo, da se je v drugem in tretjem izobraževalnem obdobju število usmerjenih učencev povečalo (MIZŠ, 2020), kar pomeni večjo potrebo po prisotnosti specialnih in rehabilitacijskih pedagogov v zadnjih dveh vzgojno-izobraževalnih obdobjih in večje potrebe za sodelovanje specialnih in rehabilitacijskih pedagogov z učitelji izbranih naravoslovno-tehničnih predmetov. Ugotovili smo, da je največ specialnih in rehabilitacijskih pedagogov sodelovalo z učiteljem naravoslovno-tehničnega predmeta zaradi seznanjanja težav učenca s SUT. En strokovnjak ima premalo strokovnega znanja in zmožnosti za oblikovanje spodbudnega učnega okolja za učenca s SUT (Pulec Lah in Košir, 2015). Sodelovali so tudi glede svetovanja načina in prilagoditev ocenjevanj za učenca s SUT in pa tudi glede prilagoditev okolja v razredu učitelja izbranega naravoslovno-tehničnega predmeta. V Navodilih za izobraževalne programe s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo za devetletno osnovno šolo (2003) so opredeljene prilagoditve za učence s PPPU po posameznih področjih prilagoditev. Specialni in rehabilitacijski pedagog lahko učitelju izbranega naravoslovno-tehničnega predmeta tudi olajša šolsko delo tako, da jim ponudi kratek opis učencev s SUT in njihovimi prilagoditvami, ki je dostopen v zbornici ali spletni učilnici (Košak Babuder, 2007).
Najmanj specialnih in rehabilitacijskih pedagogov ter učiteljev izbranih naravoslovno-tehničnih predmetov je sodelovalo pri timskem oziroma sodelovalnem poučevanju v razredu, saj je timsko poučevanje v večini zastopano le v 1. razredu osnovne šole (učitelj razrednega pouka in vzgojitelj). V praksi še vedno močno prevladuje individualna oblika izvajanja dodatne strokovne pomoči izven razreda (Kverh, 2003), saj je timsko poučevanje v višjih razrednih v našem prostoru manj prisotno (Havaj, 2014). Grapulin Bavčar (2011) je tudi ugotovila, da učitelji naravoslovnih predmetov najpogosteje izvajajo timsko poučevanje le v okviru naravoslovnih dni ali pri izvajanju različnih projektov in ne pri pouku predmeta.
V nadaljevanju nas je pri tretjem raziskovalnem vprašanju zanimalo, pri katerih težavah bi učitelji izbranih naravoslovno-tehničnih predmetov potrebovali strokovno podporo in pomoč specialnih in rehabilitacijskih pedagogov.
Magajna (2008) opozarja, da je prepoznavanje učenčevih posebnih potreb pogoj za dobro načrtovanje ustreznih pristopov poučevanja in nudenja prilagoditev. Hkrati je to že nujna veščina za vse učitelje zaradi naraščajočega števila učencev s posebnimi potrebami v osnovnih šolah. Dervarič (2003) navaja, da se učitelji pri svojem poučevanju pogosto srečujejo z nezadostno usposobljenostjo za poučevanje. Ugotovili smo, da se je največ učiteljev izbranih naravoslovno-tehničnih predmetov pri svojem poučevanju srečalo z učenci z disleksijo, zato tudi menijo, da strokovne pomoči specialnih in rehabilitacijskih pedagogov ne potrebujejo pri
69
učencih, ki imajo težave pri branju in pravopisu. Zelo kompetentnih za poučevanje učencev s SUT, se ocenjuje malo učiteljev izbranih naravoslovno-tehničnih predmetov (do 7,5%). Večina jih je zadovoljivo kompetentnih ali celo pravijo, da niso kompetentni (poučevanje učencev z diskalkulijo). Največ učiteljev bi potrebovalo pomoč specialnega in rehabilitacijskega pedagoga pri proceduralnih znanjih, grafomotoriki in pri načrtovanju šolskega dela za učence s SUT. Štemberger (2013) je ugotovila, da so učitelji naravoslovnih predmetov najbolj pripravljeni za spremembe pri lastnem šolskem delu, čeprav so le-ti najnižje ocenili svoje znanje za delo z učenci s posebnimi potrebami. Omenjeni učitelji so dobili največ znanja za poučevanje učencev s SUT na dodatnih izobraževanjih in ne med študijem na fakulteti, kar pomeni, da bi lahko na fakulteti vključevali več tovrstnih vsebin. Predmetni učitelji (in med njimi najverjetneje tudi naša skupina izbranih učiteljev naravoslovno-tehničnih predmetov) so ena večjih skupin, ki nudi učencem s SUT tudi DSP kot učno pomoč, kar pomeni, da bi zagotovo potrebovali dodatna usposabljanja. Dornik (2020) je v svoji raziskavi ugotovila, da le-tega predmetni učitelji niso deležni v zadostnem obsegu. Dodatna znanja učiteljev bi lahko pomembno vplivala na področje dela z učenci s posebnimi potrebami (Horvat, 2018), čeprav nekateri učitelji ugotavljajo, da so dodatna izobraževanja preveč teoretsko usmerjanja in premalo konkretna ter premalo uporabna (Bukvič, 2014; Dornik, 2020; Gately in Hamer, 2005;
Kosevski Puljić, 2010; Schmidt, 2006). Specialni in rehabilitacijski pedagogi pa so ocenili, da potrebujejo učitelji naravoslovja največ podpore in pomoči zaradi učencev z disleksijo. Glede na cilje in vsebine pri le-tem predmetu (preučevanje besedišča, razumevanje teorij), sklepamo, da pri tem predmetu izstopajo učenci z disleksijo, ki imajo težave predvsem pri branju in pisanju (Kavkler idr., 2008) in ker so najštevilčnejša skupina med učenci s SUT/PPPU. Pri tehniki in tehnologiji so specialni in rehabilitacijski pedagogi izpostavili, da potrebujejo učitelji največ pomoči in podpore zaradi učencev z disgrafijo. Žerdin (2011) navaja, da so učenci z disgrafijo pri šolskem delu pogosto okorni, napeti in imajo napačno držo telesa za šolsko mizo. Težave pridejo lahko do izraza predvsem pri izdelavi praktičnih tehničnih izdelkov (risanje, načrtovanje itd.).
V okviru predzadnjega raziskovalnega vprašanja nas je zanimalo, pri katerih vsebinah bi specialni in rehabilitacijski pedagogi potrebovali strokovno pomoč učiteljev izbranih naravoslovno-tehničnih predmetov.
Izmenjava informacij med učiteljem in specialnim in rehabilitacijskim pedagogom je ključna za dobro poučevanje, saj učitelj seznani specialnega in rehabilitacijskega pedagoga z učno vsebino in cilji (Dieker in Murawski, 2004). Odgovori, ki so jih specialni in rehabilitacijski pedagogi navajali glede vsebin izbranih naravoslovno-tehničnih predmetov, so različni, verjetno tudi zato, saj se specialni in rehabilitacijski pedagogi različno pogosto oziroma neredno srečujejo in sodelujejo z učitelji teh predmetov (rezultati so pokazali, da se na tedenski ravni redno srečuje le z učitelji naravoslovja). Specialni in rehabilitacijski pedagogi so za predmet naravoslovja navedli, da potrebujejo pomoč učitelja pri vsebinskih sklopih energije, vpliva človeka na okolje in pri učnih enotah (elektrika, delovanje srca, celice, kraljestvo rastlin, svetloba, zvok, vodni krog ipd.). Rezultati so pokazali, da bi specialni in rehabilitacijski pedagogi pri predmetu tehnike in tehnologije ter gospodinjstva potrebovali pomoč učitelja predvsem pri praktičnem delu in praktičnih vsebinah. Pri tehniki in tehnologiji so izpostavili še vsebine konstruiranja in načrtovanja ter pri gospodinjstvu področja kuhanja, priprave hrane, zlaganja, izdelave finančnih načrtov ter modula tekstila in oblačenja. Ob ustreznemu poznavanju vsebin izbranih naravoslovno-tehničnih predmetov lahko specialni in rehabilitacijski pedagog tudi bolje prilagodi in prispeva k učinkovitejšim prilagoditvam učenca s SUT, ki mu omogočajo optimalen napredek. Le za to pa so pomembni redno medsebojno sodelovanje, komuniciranje in izmenjava informacij.
70
Pri zadnjem, petem raziskovalnem vprašanju smo ugotavljali, na kakšen način lahko specialni in rehabilitacijski pedagogi opolnomočijo učitelja izbranih naravoslovno-tehničnih predmetov v razredu pri sodelovalnem poučevanju.
Izvedli smo nastop sodelovalnega poučevanja pri predmetu gospodinjstva v 6. razredu.
Specialni in rehabilitacijski pedagogi učiteljem v večini nudijo sprotno oporo (pred in med poukom) ter se udeležujejo hospitacij v razredu (Pulec Lah in Košir, 2015). Z učiteljico gospodinjstva sva izvedli pristop deljenega timskega poučevanja (Friend in Cook, 1996;
Garderen, 2010; Kavkler, 2011; Pulec Lah in Košir, 2015; Sileo in Van Garderen, 2010), kjer je učiteljica napovedala in vodila potek ure, sama pa sem k uri prispevala s tem, da sem pomagala učencem individualno in predvsem po skupinah. V namen izvedbe te ure sem prilagodila dva recepta in jo oblikovala v lažje branje za učence s SUT. Menim, da sem s tem tudi pripomogla h kakovostnejšemu pouku in poučevanju (Kverh, 2003). Učenci so mojo prisotnost dobro sprejeli, učiteljica pa je opazila moj prispevek k uri. Opazili sva, da je glavna težava pri izvedbi timskega poučevanja pomanjkanje časa (Havaj, 2014), saj sva se obe prvič srečali s tovrstnim primerom poučevanjem.
V okviru naše raziskave smo ugotovili, da bi si tako specialni in rehabilitacijski pedagogi kot učitelji naravoslovno-tehničnih predmetov želeli sodelovati pri tovrstni obliki dela – timskem poučevanju. Specialni in rehabilitacijski pedagog bi lahko učitelja izbranega naravoslovno-tehniškega predmeta opolnomočili na različne načine, na primer z različnimi strategijami, pristopi in prilagoditvami, pri usmerjanju učencev za praktično delo, pri pripravi delovnega okolja, z idejami multisenzornega poučevanja, pri delu v skupinah, s sestavljanjem navodil in izročkov in pri ozaveščanju posebnih potreb učencev s SUT. Največ ovir za izvedbo takšnega sodelovanja vidijo oboji v pomanjkanju časa, kar sta v svojih delih že ugotovila Havaj (2014) in Polak (2007), kjer omenjata organizacijske ovire (časovne idr.), kot najpogostejše ovire, ki zavirajo učinkovitost tima.
V ugotovitvah naše raziskave navajajo učitelji izbranih naravoslovno-tehničnih predmetov kar nekaj pozitivnih vidikov sodelovanja s specialnimi in rehabilitacijskimi pedagogi. Izpostavili so predvsem njihovo pripravljenost priskočiti na pomoč in pomagati, ter razumevanje učencev s SUT. Verjamemo, da bi večja mera sodelovanja med specialnimi in rehabilitacijskimi pedagogi in učitelji izbranih naravoslovno-tehničnih predmetov pripomogla k večjemu napredku in premagovanju primanjkljajev učencev s SUT.
Naša raziskava obsega majhen vzorec anketirancev, kar nam ne omogoča posplošitve dobljenih rezultatov. Menimo, da ugotovitve lahko strokovnim delavcem kljub temu služijo v razmislek in morda ponudijo iztočnice za nadaljnje raziskovanje na področju naravoslovno-tehničnih predmetov ter dela specialnih in rehabilitacijskih pedagogov. Podatki lahko tudi služijo za oblikovanje smernic in izboljšav za delo z učenci s SUT. Da bi dosegli več sodelovalnega poučevanja v praksi, se morajo zgoditi tudi sistemske spremembe v šolstvu, kot je na primer dovolj izobraženega kadra in boljša razporeditev šolskih ur, da niso strokovni delavci preobremenjeni. Pomembna je tudi osebna naravnanost strokovnih delavcev, ki sodelujejo z vsemi učitelji (vsaj občasno) in ne samo z učitelji slovenščine, matematike in tujega jezika angleščine, kjer se izvaja največ ur DSP.
71