SODELOVALNO ALI TIMSKO POUČEVANJE

Sodelovalno poučevanje se najpogosteje izvaja v 1. razredu osnovne šole, kjer sodelujeta vzgojiteljica predšolskih otrok in učiteljica razrednega pouka, z namenom, da bi otrokom omogočili kakovostno tranzicijo iz predšolskega v osnovnošolsko izobraževanje. Različne oblike timskega dela, med katerimi je tudi timski pouk, so v skladu z načelom uresničevanje uspešne inkluzije (Cencič, 2003 v Havaj, 2014).

Strokovnjaka, učitelja, ki predstavljata sodelovalni par oziroma tim, hkrati poučujeta v razredu in skupaj načrtujeta pouk ter sta odgovorna za zagotavljanje dobrega počutja in uspeha vseh učencev v razredu (Friend, 2014). Učitelji ter specialni in rehabilitacijski pedagogi tako lahko s svojimi spodobnostmi in strokovnim znanjem ustvarjajo alternativne pristope pri poučevanju (Idol idr., 1994; Pugach in Johnson, 1995).

Vzorec timskega poučevanja je, ko se ti dve osebi (učitelj ter specialni in rehabilitacijski pedagog) v razredu s pedagoškimi nameni osredotočita na učence brez težav in na tiste s težavam, v okviru posameznega učnega predmeta. Vzorec predpostavlja partnerski odnos med učiteljema, povezovanje njunega strokovnega znanja, veščin in skupnega truda. Obema strokovnjakoma, ki sta prostovoljno stopila v sodelovanje, je s tem omogočen vpogled v različne sloge poučevanja, izkušnje in ideje. Bistvenega pomena je, da si redno izmenjujeta svoje vloge, informacije in odgovornost, na primer takrat, ko je v tandemu določena vodilna in podporna vloga (Zionts, 1997, v Schmidt 2001, str. 67).

Značilnosti sodelovalnega poučevanja so (Shumway idr., 2011):

– skupna odgovornost priprave na pouk, poučevanje in vodenje razreda, – sestavni del kontinuiranega dela za učence s posebnimi potrebami,

– skrbno izbran in usklajen par učiteljev s ciljem zagotavljanja uspeha za vse učence v razredu,

– oba učitelja sta prisotna v razredu vsak dan,

– oba učitelja načrtujeta pouk, ki bo ustrezal potrebam vseh učencev, – oba učitelja sta odgovorna za vse učence.

Učitelj ter specialni in rehabilitacijski pedagog se pri timskem poučevanju med seboj dopolnjujeta, izmenjujeta izkušnje in se dopolnjujeta ter tako lahko tudi bolj kakovostno analizirata poučevanje (Kverh, 2003). Specialni in rehabilitacijski pedagogi so tisti, »ki pomagajo učiteljem pri sestavljanju primernih učnih strategij, pri pripravi didaktičnih pripomočkov in materialov, nato pa učitelji sodelujejo s svojimi nasveti. Med njune skupne

30

naloge sodijo opazovanje učencev s posebnimi potrebami, identifikacija posebnih potreb ter nenehno spremljanje in vrednotenje ciljev ter uporabljenih strategij« (Schmidt, 2001, str. 62).

Poznamo šest pristopov timskega poučevanja učitelja ter specialnega in rehabilitacijskega pedagoga, ki so ustrezni za vse učence, predvsem za učence z učnimi težavami (Friendin Cook, 1996; Kavkler, 2011; Pulec Lah in Košir, 2015; Sileo in Van Garderen, 2010):

– hkratno timsko poučevanje (oba poučujeta hrkati in enakovredno vodita razred), – poučevanje enega s pomočjo drugega učitelja (npr. ko specialni in rehabilitacijski

pedagog vodi del učne ure, učitelj pa je v tem času v podporni vlogi),

– vzporedno vodenje in poučevanje (člana tima oblikujeta dve ali več heterogenih skupin in delata vzporedno),

– sprotna podpora, pomoč (učitelj prevzame vodenje razreda, specialni in rehabilitacijski pedagog ima podporno vlogo – učence opazuje in jim po potrebi pomaga),

– deljeno poučevanje (učitelj poučuje večino, specialni in rehabilitacijski pedagog pa nudi pomoč manjši skupini učencev in ima tako podporno vlogo),

– specialni in rehabilitacijski pedagog kot opazovalec v razredu (pri učni uri ni aktiven in ne nudi pomoči).

Vsaka stopnja se lahko prilagaja in spreminja glede na učni predmet in glede na učenčeve potrebe (Sileo in Garderen, 2010). Pri sodelovalnem poučevanju je poudarjen pomen dodatne strokovne pomoči in podpore učitelju, ki mora biti prilagodljiva. Zato so zelo pomembni medosebni odnosi med člani tima in njihova dobra komunikacija. Učitelj, ki poučuje učenca z učnimi težavami, sodeluje s sodelavci in dobi pomoč pedagoških delavcev iz šole (ali zunanjih ustanov). Specialni in rehabilitacijski pedagog lahko učitelju pripravi različna prilagojena gradiva ter učne pripomočke, ki bodo koristile določenemu učencu (Kavkler, 2008).

Glavno izhodišče sodelovalnega poučevanja je, da si morata pedagoška delavca pri poučevanju zaupati in deliti svoje delo, opažanja ter seveda uspeh (Sileo in Garderen, 2010). Zato je dobro, da pri timskem poučevanju delujeta kot tim. Tako si lahko delita odgovornost za poučevanje, prilagoditve, spremljanje in opazovanje napredka učencev, komunikacijo s starši ter evalvacijo učencev. Učitelj ter specialni in rehabilitacijski pedagog poučujeta, vzdržujeta disciplino in si pomagata (Walther-Thomas, 1997, v Balaban, 2011). Učitelj seznani specialnega in rehabilitacijskega pedagoga z učno vsebino in cilji, specialni in rehabilitacijski pedagog pa učitelja s prilagoditvami učencev in cilji individualiziranega programa, zato je izmenjava informacij bistvenega pomena za dobro timsko poučevanje (Dieker in Murawski, 2004, v Havaj, 2014).

Poučevanje v paru (specialni in rehabilitacijski pedagog oz. drug strokovni delavec ter učitelj) kot eno od sodelovalnih oblik poučevanja navaja tudi Kavkler (2011), ki izpostavi učitelja matematike in drugega strokovnega sodelavca, ki skupaj načrtujeta, izvajata in evalvirata proces poučevanja določenega predmeta za vse učence. Takšno poučevanje jim omogoča izmenjavo izkušenj in znanj. Učitelj naj bi dobro poznal kurikul predmeta, specialni in rehabilitacijski pedagog pa pristope, ki so bolj učinkoviti pri poučevanju učencev z učnimi težavami. Pri tovrstnem sodelovalnem procesu poučevanja imajo korist vsi učenci in strokovni delavci. Učenci, ki so brez učnih težav, lahko tako izboljšajo svoje izobraževalne dosežke, svojo samopodobo, veščine ter vrstniške odnose. Učenci z učnimi težavami pa zaradi individualiziranega poučevanja boljše izkoristijo čas poučevanja in bolje napredujejo. Tudi učitelji tukaj pridobijo, saj napredujejo na profesionalni ravni.

31

Izkušnje učencev in učiteljev iz ameriških empiričnih raziskav so pokazale kar nekaj prednosti timskega poučevanja (Polak, 2009, str. 108–109):

– »večje povezovanje različnih predmetov med seboj,

– več možnosti za vključevanje zunanjih strokovnjakov in drugih ustanov v pouk,

– večji poudarek na poučevanju učiteljev »specialistov« na določenem področju, kar posledično zagotavlja kakovostnejše poučevanje,

– lažje grupiranje učencev po različnih kriterijih (glede na sposobnosti, predznanje, interese ipd.) in delo z različno velikimi skupinami učencev,

– ob poučevanju različnih učiteljev učenci niso več omejeni na en stil poučevanja in zmožnosti enega učitelja ter tako lažje diferencirajo svoje interese, zmožnosti in potrebe,

– manjša je tudi verjetnost konfliktov med posameznim učiteljem in učencem,

– večja možnost različnega razporejanja učencev (fleksibilna diferenciacija), posledično večja motiviranost učencev za šolsko delo,

– boljša izmenjava informacij o učencih in delu z njimi,

– učitelji imajo več priložnosti, da pokažejo svoja močna področja pedagoškega dela, kar posledično vodi h kakovostnejšemu poučevanju,

– porazdeljena je odgovornost učiteljev za učence,

– izboljša se vzdušje in motiviranost strokovnih delavcev za pedagoško delo in medsebojna komunikacija le-teh je boljša«.

Murawski (2010) navaja nekatere koristi učencev, ki so bili deležni sodelovalnega poučevanja:

več priložnosti za interakcijo z vrstniki, raznolike učne metode, različni pristopi k poučevanju, in posledično bolj pester pouk, izpostavljenost pozitivnim (šolskim in socialnim) vzornikom oziroma modelom. Za učitelje pa so navedene koristi, kot so deljena odgovornost in razbremenite, skupni cilji in večja učinkovitost učiteljev.

Skupno poučevanje učitelja ter specialnega in rehabilitacijskega pedagoga pa seveda lahko za oba strokovnjaka predstavlja velik izziv, saj se učiteljem mnoga priporočila specialnega in rehabilitacijskega pedagoga zdijo nerealna, pogosto nepraktična in neizvedljiva v razredu.

Učitelj ima v razredu običajno vodilno vlogo, ker vodi učni proces, specialni in rehabilitacijski pedagog pa je lahko v razredu kot »podporni učitelj«, ki pomaga učencem pri učenju, kar lahko stori na primer z vizualnimi ali neverbalnimi spodbudami, opravlja svoje delo po skupinah s posameznimi razlagami in branjem ter tako dopolnjuje poučevanje učitelja (Schmidt, 2001).

Domače raziskave kažejo (Havaj, 2014), da je timsko poučevanje manj prisotno in preizkušeno v našem šolskem prostoru. V praksi prevladuje predvsem model individualnega izvajanja dodatne strokovne pomoči, kjer izvedba pouka poteka zunaj učenčevega razreda, ločeno od skupine vrstnikov (Havaj, 2014; Kverh, 2003). Učitelj vidijo prednosti timskega poučevanja za učence predvsem pri pomoči specialnega in rehabilitacijskega pedagoga učencem in poročajo tudi o večji aktivnosti in motiviranosti učencev za delo. Najpogostejša težava, ki se kaže za izvedbo timskega poučevanja, je pomanjkanje časa (Havaj, 2014)

32