JEZIKOVNO SPODBUJANJE V POSEBNEM PROGRAMU VZGOJE IN

RAZVOJU

V slovenskem prostoru se po Zakonu o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (2011) osebe s zmernimi, težjimi in težkimi MDR vključujejo v posebne programe vzgoje in izobraževanja (v nadaljevanju PPVI). Med osebe z MDR, vključene v PPVI, pa lahko spadajo tudi osebe z MAS, Downovim sindromom ter drugimi sindromi (Prader-Willi, Rett, Charge idr.) in pridruženimi stanji (npr. cerebralna paraliza). Večino učinkovitih ter na dokazih utemeljenih metod in načinov poučevanja za te skupine otrok lahko v praksi izvajamo le v programih, ki imajo ustrezne možnosti izvajanja zelo intenzivne pomoči (Macedoni-Lukšič, Jurišić, Rovšek, Melanšek, Potočnik-Dajčman, Bužan Cotič in Davidovič-Primožič, 2009).

Tudi pri nas so načela in cilji VIZ za osebe s PP začrtani širše kot v splošnem izobraževanju (Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, 2020). PPVI je prilagodljiv in prožen, vsebine so zastavljene široko in odprto ter tako dopuščajo možnosti razširitve glede na potrebe posameznika. Izvajalec lahko sam izbira najprimernejše metode, didaktične pripomočke in stile poučevanja (Grubešič, 2014).

PPVI naj bi se izvajal po načelih nudenja enakih možnosti z upoštevanjem različnih posebnih potreb otrok, največje koristi otroka, individualiziranega pristopa, celovitosti in kompleksnosti VIZ, čimprejšnje in kontinuirane strokovne pomoči ter zagotavljanja ustreznih pogojev, ki spodbujajo optimalen razvoj posameznika (Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, 2020). Zagotavljanje enakih možnosti ob upoštevanju različnosti pomeni, da posamezniku zagotovimo možnost udeležbe v sistemu VIZ z ustreznimi prilagoditvami glede na njegove posebne potrebe (Grubešič, 2014). Zaradi individualnih razlik je nujno, da VIZ programe individualiziramo in s specialno pedagoškimi sredstvi omogočimo aktivnost udeležencev.

Ključna je celovitost VIZ dela pri vsakem posamezniku, saj to zagotavlja uravnoteženo duševno, telesno in socialno rast. Ker sodelovanje oseb z MDR ni samoumevno je potrebno razvijati načine in metode, ki jim omogočajo soodločanje. Tako v šolskem okolju, kot v drugih okoljih je potrebno razvijanje inkluzije (prav tam). Pomembno je, da v proces učenja vključimo učenčevo okolje (negovalno okolje, starše) (Grubešič idr., 2004; Sevšek, Jurgec in Bajde, 2004).

Večina otrok, vključenih v PPVI, ima primanjkljaje na področju komunikacije, ki so posledica intelektualnih, fizioloških ali individualnih posebnosti (značajskih lastnosti) posameznika oziroma kombinacija teh. Težave v komunikaciji lahko nastanejo tudi zaradi preteklih negativnih izkušenj in reakcij okolja na njihovo neuspešno navezovanje stikov (Ulaga, Grubešič in Štefančič, 2008). Glavni cilj PPVI je spodbujanje razvoja otrok na zaznavnem, miselnem, govornem, socialnem, čustvenem in gibalnem področju. Cilji obveznega in nadaljevalnega programa do 18. leta¹⁴ so na področju jezika in komunikacije vezani na stimuliranje predverbalne komunikacije, razvijanje verbalne in/ali nadomestne komunikacije ter razumevanja in navajanje na sporazumevanje z okoljem. Prav tako je potrebno zmanjševati oziroma preprečevati neprimerne oblike vedenja, ter razvijati socialno zaželene in spodbujati vključevanje v okolje. Načelo normalizacije in inkluzije oziroma aktivnega vključevanja razvijamo z načrtnim vsakodnevnim vključevanjem učencev v ožje in širše okolje (Grubešič, 2014).

14 Obvezni del posebnega programa traja 9 let in vključuje prve tri stopnje (I.,II. in III. stopnjo), nadaljevalni program do 18. leta pa vključuje še IV. stopnjo, ki prav tako traja 3 leta (Grubešič, 2014).

41

Učni načrt izhaja iz operativnih ciljev, ki jih pedagog doseže s pomočjo predlaganih vsebin ali po svoji presoji glede na specialno didaktična priporočila. Pri posameznem operativnem cilju so navedena splošna specialno didaktična priporočila – primeri dejavnosti (v Tabeli 3), učitelj pa izvedbo prilagodi posameznemu učencu (Grubešič idr., 2004; Sevšek, Jurgec in Bajde, 2004). V PPVI je zaradi izredne heterogenosti učencev z MDR delo individualizirano.

Strokovna skupina za vsakega učenca pripravi individualiziran program, pri njegovem načrtovanju in evalvaciji pa lahko sodelujejo tudi starši (Grubešič, 2014).

Tabela 3: Splošni in operativni cilji PPVI za področje jezik pri splošni poučenosti obveznega programa s primeri dejavnosti.

Splošni cilji (s področja

jezika)

- razvijanje neverbalnega sporazumevanja - razvijanje govornih sposobnosti

- navajanje na razumevanje govornih sporočil - razvijanje spretnosti rok in prstov

- razvijanje sposobnosti usklajevanja oči - roka, roka - roka

- razvijanje predbralnih in predpisalnih sposobnosti ter branja in pisanja Operativni

- vzpostavljajo telesni in očesni kontakt

- na glas in zvok se odzovejo s spremembo vedenja - se sporazumevajo z okoljem z naravno gesto

- spoznavajo alternativne oblike neverbalne komunikacije - razvijajo verbalno komunikacijo

- razumevajo govorno izražanje drugih oseb ter se nanj odzivajo - razumejo in se ustrezno odzovejo v socialni situaciji

- ustrezno odgovorijo na enostavna vprašanja - spoznavajo pisni jezik

- se pripravljajo na uporabo pisnega jezika - razvijajo spretnost prstov in rok

- spontano, preko igre in vodeno spoznavajo pisanje - pokažejo imenovan predmet

- s kretnjo ali gibom katerega koli dela telesa pokažejo DA / NE - pridobivajo slikovne simbole, ki so vezani na obravnavane vsebine - s slikovnim simbolom izrazijo željo, počutje..

- simbolno komunikacijo aktivno uporabljajo v pogovoru Primeri

- na različne zvoke se odzivajo z mimiko, gestami in gibi telesa - z gesto in mimiko pokažejo svoje potrebe

- obrnejo se k osebi, ki jih je poklicala in jo pogledajo - pokažejo strinjanje, nestrinjanje...

- uporabljajo preproste povedi

- izpostavljeni so različnim vsakodnevnim socialnim situacijam - reagirajo na besedo »ne«

- upoštevajo preprosta navodila

- pogledajo in pokažejo imenovano osebo ali predmet - prepoznajo in imenujejo predmete

- odgovorijo na vprašanje »Kdo je to?«, »Kaj je to?«

- uporabljajo preprosto poved, ki vsebuje glagol, samostalnik, pridevnik; predlog, zaimek

- uporabljajo enostavno vprašalno in nikalno poved - poslušajo in razumevajo posamezne besede - glasno »berejo« slike, ilustracije

- poslušajo prirejeno zgodbo in jo s pomočjo slik in vprašanj obnovijo - poslušajo in ponovijo nekatere ključne besede iz zgodbe

- širijo besedišče

- pogovarjajo se s sošolci in učiteljem, navajajo se začenjati pogovor oz. se smiselno odzivati na govorjenje drugega

(Prirejeno po Grubešič idr., 2004).

42

Specialno didaktična priporočila za operativne cilje na področju jezika (glej Tabelo 3), predvidevajo, da učitelj aktivnosti izvaja počasi, pri učencih s težkimi MDR oziroma tistih, ki se ne sporazumevajo z verbalnim govorom, pa poleg verbalne razvija tudi neverbalno komunikacijo. V primeru uvajanja nadomestne komunikacije proces vedno prilagajamo posamezniku, različne pripomočke NDK pa naj učenci uporabljajo na način, ki ga zmorejo glede na njihove specifične primanjkljaje (Grubešič idr., 2004).

Cilji v učnem načrtu so vezani na vsakodnevno življenje posameznikov. Potrebno je upoštevati, da se najpomembnejše (pred)verbalne sposobnosti ter primarne funkcije govoril razvijajo v vsakodnevnih situacijah, ki so otroku smiselne. Zato poskušamo dosegati cilje v posameznikovem naravnem okolju, v naravnih situacijah, z učenjem osnovnih opravil (npr. pri oblačenju, hranjenju, toaleti), da postanejo navada (Grubešič idr., 2004; Sevšek, Jurgec in Bajde, 2004; Ulaga, Grubešič in Štefančič, 2008; Wilken, 2012). Spodbujanje v razredu poteka načrtovano in spontano ves dan ter zahteva vztrajno ponavljanje in utrjevanje že naučenega ob pohvalah. Uporabljamo ponazorila iz učenčevega vsakodnevnega okolja, ki so konkretna in enostavna (Ulaga, Grubešič in Štefančič, 2008). Zaradi svojih posebnosti potrebujejo učenci z zmerno, težjo in težko MDR ogromno spodbud (Grubešič, 2014).

Splošne jezikovne veščine razvijamo med dejavnostmi na različnih učnih področjih (glej Tabelo 4). Poleg spodbujanja razvoja pragmatičnih sposobnosti je pomembno tudi bogatenje besedišča. Podlago za širjenje besedišča in jezikovno spodbujanje v šolski starosti nudijo izkušnje in verbalizacija dejavnosti, dodatno pa olajšamo pogovor in izboljšamo zapomnitev z dodajanjem slik. Različne obravnavane učne teme omogočajo, da v jezikovno učenje vključimo vizualne ponazoritve, ki pozitivno vplivajo na pomnjenje. K širitvi tematskega besedišča pripomorejo številne vaje, kot so: prirejanje slik s konkretnimi predmeti, vprašanja in odgovori, igra vlog, vključitev simbolov, ki jih lahko prikažemo na konkreten način idr. Med dejavnostmi z različnih tematskih področij izluščimo pogosto uporabljene samostalnike, pridevnike in glagole, ter tako pri pouku s sistematičnim spodbujanjem posredujemo starosti primerno besedišče in izboljšamo komunikacijske zmožnosti otrok (Wilken, 2012).

Tabela 4: Nekaj primerov jezikovnega spodbujanja otrok z Downovim sindromom v šolskem obdobju, primernih tudi za druge skupine oseb z MDR, vključene v PPVI

SPODBUJANJE

- otroka gledamo, govorimo z njim in vzdržujemo očesni stik

- otrokovo pozornost usmerimo na vidno ali slušno zanimiv predmet, ki ga premikamo sem in tja

- otroku pokažemo preproste gibe, prstne igre, opravila in ga spodbujamo k posnemanju

- igralni material za vaje koordinacije oči - nizanje in vtikanje

- vaje združevanja enakega in iskanje različnega (najprej predmeti, nato kombinacija predmet-slika, nazadnje slika-slika)

(Prirejeno po Wilken, 2012, str. 152, 153 in 166).

43