UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Oddelek za specialno in rehabilitacijsko pedagogiko, posebne razvojne in učne težave
Karina Lana Černohorski
ANALIZA BRITANSKEGA JEZIKOVNEGA PROGRAMA NADOMESTNE IN DOPOLNILNE
KOMUNIKACIJE: MAKATON
Magistrsko delo
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Oddelek za specialno in rehabilitacijsko pedagogiko, posebne razvojne in učne težave
Karina Lana Černohorski
ANALIZA BRITANSKEGA JEZIKOVNEGA PROGRAMA NADOMESTNE IN DOPOLNILNE KOMUNIKACIJE:
MAKATON
AN ANALYSIS OF BRITISH AUGMENTATIVE AND ALTERNATIVE COMMUNICATION LANGUAGE
PROGRAMME: MAKATON
Magistrsko delo
Mentorica: doc. dr. Damjana Kogovšek Somentorica: dr. Jerneja Novšak Brce
Ljubljana, 2021
i
ZAHVALA
Zahvala vsem, ki so na kakršen koli način pripomogli k nastanku mojega magistrskega dela.
Najlepša hvala mentorici doc. dr. Damjani Kogovšek in somentorici dr. Jerneji Novšak Brce za usmeritve in strokovne nasvete.
Za vso pomoč se zahvaljujem tudi Dušanu Kuharju, dr. Tomo Virku za lektoriranje, Nataši Virk za pregled angleškega izvlečka, ter preostali družini, ki me vedno podpira in verjame vame, za kar sem neizmerno hvaležna.
Prijateljem, ki so mi stali ob strani ter me spodbujali, iz srca – hvala.
ii
iii
IZJAVA
Spodaj podpisana Karina Lana Černohorski izjavljam, da je magistrsko delo z naslovom Analiza britanskega jezikovnega programa nadomestne in dopolnilne komunikacije: Makaton, ki sem ga izdelala pod mentorstvom doc. dr. Damjane Kogovšek in somentorstvom dr. Jerneje Novšak Brce, moje avtorsko delo.
Karina Lana Černohorski
iv
v
POVZETEK
Zmožnost sporazumevanja je za ljudi ena najpomembnejših veščin in predstavlja temelj za vzpostavljanje odnosov. Skupini oseb z motnjami v duševnem razvoju je ta zmožnost pogosto otežena, zato večina teh posameznikov potrebuje katero izmed oblik nadomestne in dopolnilne komunikacije za vse življenje.
V Veliki Britaniji je bil v 70-ih letih prejšnjega stoletja za osebe s težavami na področju jezika in komunikacije razvit jezikovni program Makaton, ki pri podpiranju sporazumevanja kombinira govor s kretnjami, privzetimi iz znakovnega jezika, in/ali simboli. Kot uspešno orodje za podpiranje komunikacijskih veščin je bil prenesen in prilagojen za uporabo v več kot 50 državah po svetu. Makaton slovenskemu prostoru ni znan, zato pomeni naše magistrsko delo izhodišče za seznanjanje z uspešnim pristopom ter spodbuditev k razmisleku o spremembah oziroma možnostih izboljšav na področju jezikovnega spodbujanja oseb z motnjami v duševnem razvoju pri nas.
Glavni cilj magistrskega dela je opis in predstavitev jezikovnega programa Makaton. Za ta namen je bila s pomočjo polstrukturiranih intervjujev izvedena kvalitativna raziskava z osmimi posameznicami iz Velike Britanije, ki Makaton redno uporabljajo pri svojem delu ali v domačem okolju. Odgovori intervjuvank so analizirani s pomočjo kodiranja ter interpretirani po področjih, ki se nanašajo na: (1) opis jezikovnega programa Makaton; (2) uporabnike Makatona; (3) pridobivanje znanj o Makatonu; (4) prostor uporabe Makatona; (5) vključenost Makatona v izobraževalne ustanove; (6) poučevanje in uporabo Makatona v razredu ter (7) sodelovanje izobraževalnih ustanov s starši uporabnikov Makatona.
Uporaba Makatona v britanski praksi je v magistrskem delu povezana s cilji in načeli posebnega vzgojno-izobraževalnega programa v Sloveniji. Na podlagi tega je bila ugotovljena smotrnost aplikacije tovrstnega programa za osebe z motnjami v duševnem razvoju pri nas. Po načelih posebnega programa vzgoje in izobraževanja je potrebno vsem posameznikom zagotoviti enake možnosti z upoštevanjem različnosti, stremeti k inkluzivnemu okolju ter spodbujati samostojnost oseb s posebnimi potrebami. Vse to so značilnosti jezikovnega programa Makaton. Zaradi njegove vloge v razvoju govora in jezika, multimodalne narave, fleksibilnosti v kombiniranju z drugimi načini nadomestne in dopolnilne komunikacije ter zaradi možnosti individualizacije menimo, da bi bil lahko ob ustreznih pogojih prilagojen tudi za naš vzgojno- izobraževalni prostor za osebe z motnjami v duševnem razvoju.
KLJUČNE BESEDE: osebe z motnjami v duševnem razvoju, komunikacija, nadomestna in dopolnilna komunikacija, jezikovni program Makaton
vi
vii
ABSTRACT
The ability to communicate is one of the fundamental human skills and the foundation of every relationship. Individuals with severe learning difficulties often find it difficult to interact with others and therefore may require some form of augmentative and alternative communication all their lives.
In Great Britain, a language programme – Makaton, was developed in the 1970’s. Makaton improves communication of people with speech and language difficulties by combining signs, taken from sign language, and/or symbols with speech. As an effective method supporting development of communication skills, it has been adapted for use in more than 50 countries.
Slovenia is not one of them, therefore it could be a great improvement to introduce Makaton to Slovenian special educational programmes in communication support of children with severe learning disabilities.
The main aim of the thesis is to present Makaton and its benefits for children with special needs.
Accordingly, a qualitative research was conducted in which 8 female participants, who use Makaton regularly in their daily life at home or at work, were interviewed. Coding was used to analyse the qualitative data gained from the interviews and to interpret established categories:
(1) a description of Makaton; (2) Makaton users; (3) learning (about) Makaton; (4) settings in which Makaton is used; (5) implementation of Makaton in an educational institution; (6) teaching Makaton in a classroom; (7) cooperating with parents regarding the use of Makaton.
The comparison of the practical use of Makaton, as described in interviews, to objectives and principles of Slovenian special educational programmes, shows the need for a language support programme such as Makaton and the benefits for individuals with learning disabilities in our country. The principles of special education dictate that every individual should have equal possibilities regarding their individual needs, live in an inclusive environment and be supported in their development of independence skills; all of which are described as qualities of the Makaton language programme. Because of its significant role in speech and language development, multimodal nature, compatibility with other types of augmentative and alternative communication, as well as its ability to be personalised, we consider it would be, with appropriate adaptation, extremely beneficial for people with severe learning disabilities in Slovenian special educational programmes.
KEY WORDS: people with learning disabilities, communication, augmentative and alternative communication, the Makaton language programme
viii
ix
KAZALO VSEBINE
UVOD ... 1
I. TEORETIČNI DEL ... 2
1 KAJ JE JEZIKOVNI PROGRAM MAKATON ... 2
1.1 RAZVOJ IN RAZISKOVALNO OZADJE JEZIKOVNEGA PROGRAMA MAKATON... 3
2 MAKATON KOT METODA NADOMESTNE IN DOPOLNILNE KOMUNIKACIJE . 5 2.1 KAJ JE NADOMESTNA IN DOPOLNILNA KOMUNIKACIJA ... 5
2.2 UPORABNIKI NADOMESTNE IN DOPOLNILNE KOMUNIKACIJE ... 7
2.3 OBLIKE IN METODE NADOMESTNE IN DOPOLNILNE KOMUNIKACIJE .... 8
2.3.1 Nepodprta komunikacija (brez pripomočkov) ... 8
2.3.2 Podprta komunikacija (s pripomočki) ... 15
2.4 MAKATON KOT UPORABNA, UČINKOVITA IN ZANESLJIVA METODA NADOMESTNE IN DOPOLNILNE KOMUNIKACIJE ... 21
3 ZNAČILNOSTI BESEDIŠČA MAKATONA ... 22
3.1 NAČELA ZA IZBOR BESEDIŠČA ... 25
4 STOPNJE BESEDIŠČA MAKATONA ... 26
5 UPORABNIKI JEZIKOVNEGA PROGRAMA MAKATON ... 28
5.1 SKUPINE OSEB, KI UPORABLJAJO JEZIKOVNI PROGRAM MAKATON .... 29
5.1.1 Osebe z motnjami v duševnem razvoju ... 29
5.1.2 Osebe z motnjami v duševnem razvoju s pridruženimi motnjami ... 30
5.1.3 Drugi uporabniki ... 31
6 VKLJUČENOST MAKATONA V IZOBRAŽEVALNE USTANOVE ... 32
7 POUČEVANJE IN IZVAJANJE JEZIKOVNEGA PROGRAMA MAKATON ... 33
7.1 FORMALNO POUČEVANJE ... 34
7.2 NEFORMALNO POUČEVANJE ... 36
7.3 UČNA NAČELA ... 36
7.4 PRIPOROČILA PRI UPORABI MAKATONA V RAZREDU ... 36
8 JEZIKOVNO SPODBUJANJE V VZGOJI IN IZOBRAŽEVANJU OTROK Z MOTNJAMI V DUŠEVNEM RAZVOJU V SLOVENIJI ... 37
8.1 ZGODNJA OBRAVNAVA OTROK Z MOTNJAMI V DUŠEVNEM RAZVOJU 37 8.2 JEZIKOVNO SPODBUJANJE V PRILAGOJENIH PROGRAM ZA PREDŠOLSKE OTROKE Z MOTNJAMI V DUŠEVNEM RAZVOJU ... 38
8.3 JEZIKOVNO SPODBUJANJE V POSEBNEM PROGRAMU VZGOJE IN IZOBRAŽEVANJA ZA OTROKE Z MOTNJAMI V DUŠEVNEM RAZVOJU ... 40
x
II. EMPIRIČNI DEL ... 43
9 OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA ... 43
10 CILJI RAZISKAVE IN RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 44
11 METODE DELA IN RAZISKOVALNI PRISTOP ... 44
11.1 KORAKI RAZISKOVALNEGA DELA ... 44
11.2 OPIS VZORCA ... 45
11.3 OPIS MERSKIH PRIPOMOČKOV ... 47
11.4 OPIS POSTOPKA ZBIRANJA GRADIVA ... 48
11.5 OPIS POSTOPKOV ANALIZE GRADIVA ... 48
12 PREDSTAVITEV REZULTATOV Z INTERPRETACIJO ... 50
12.1 REZULTATI IN INTERPRETACIJA PO PODROČJIH ... 51
12.1.1 Rezultati in interpretacija za področje: Opis, zasnova in namen jezikovnega programa Makaton ... 51
12.1.2 Rezultati in interpretacija za področje: Uporabniki Makatona ... 53
12.1.3 Rezultati in interpretacija za področje: Pridobivanje znanj o Makatonu ... 54
12.1.4 Rezultati in interpretacija za področje: Prostor uporabe Makatona ... 56
12.1.5 Rezultati in interpretacija za področje: Vključenost Makatona v vzgoji in izobraževanju ... 58
12.1.6 Rezultati in interpretacija za področje: Način poučevanja in uporaba Makatona v razredu ... 60
12.1.7 Rezultati in interpretacija za področje: Sodelovanje s starši glede uporabe Makatona ... 63
12.1.8 Rezultati in interpretacija za področje: Drugo ... 64
12.2 ODGOVORI NA RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 64
ZAKLJUČEK ... 68
LITERATURA ... 71
PRILOGE ... 79
Priloga 1: Seznam skupnega besedišča ... 79
Priloga 2: Izobraževanja Makatona ... 81
Priloga 3: Vprašanja za intervjuje ... 83
Priloga 4: Kodirne tabele ... 85
xi
KAZALO SLIK
Slika 1: Primer enostavnih kretenj ... 12
Slika 2: Primer ekonomičnosti znakov ... 13
Slika 3: Primer logične strukture kretenj ... 13
Slika 4: Primeri simbolov iz različnih simbolnih zbirk. ... 17
Slika 5: Prikaz simbolov Makaton ... 18
Slika 6: Primer pisanja z Makatonovimi simboli in znaki v programu InPrint ... 20
Slika 7: Primer pisanja s simboli Makaton v programu Symwriter ... 20
Slika 8: Prikaz nekaterih znakov in simbolov osnovnega besedišča za dajanje preprostih navodil in pohval/spodbud ... 23
Slika 9: Shematski prikaz poteka kvalitativne raziskave ... 45
Slika 10: Proces urejanja gradiva ... 49
Slika 11: Kategorije in podkategorije, ki so se oblikovale med kodiranjem intervjuja ... 49
Slika 12: Povezanost raziskovalnih vprašanj in področij interpretacije (kategorij) ... 50
Slika 13: Prikaz povzetega in urejenega empiričnega gradiva po kategorijah ... 67
KAZALO TABEL
Tabela 1: Pogostost uporabe pristopov jezikovnega spodbujanja, ki jih uporabljajo logopedi v Veliki Britaniji ... 21Tabela 2: Vsi pojmi s 1. stopnje besedišča Makatona ... 26
Tabela 3: Splošni in operativni cilji PPVI za področje jezik pri splošni poučenosti obveznega programa s primeri dejavnosti. ... 41
Tabela 4: Nekaj primerov jezikovnega spodbujanja otrok z Downovim sindromom v šolskem obdobju, primernih tudi za druge skupine oseb z MDR, vključene v PPVI ... 42
Tabela 5: Opis intervjuvank ... 46
xii
1
UVOD
Komunikacija je ena izmed najbolj človeških lastnosti; njeno bistvo je zmožnost izmenjave občutkov, misli in idej z drugimi (Hourcade, Everhart Pilotte, West in Parette, 2004). Je ključnega pomena za socialno soudeležbo ter odločanje o sebi (Wilken, 2012). Vsi ljudje komuniciramo, učinkovitost sporazumevanja pa je odvisna od mnogih dejavnikov posameznika in njegovega okolja (Ogrin in Korošec, 2013).
Osebam z motnjami v duševnem razvoju komunikacija pogosto predstavlja velik izziv, saj so za to skupino značilne težje motnje na področju govora in jezika. Težave se pojavljajo tako pri verbalnem izražanju kot pri razumevanju povedanega, neuspeh pri komunikaciji pa pomeni vir frustracij, ki se zaradi nezadovoljenosti potreb in želja lahko odraža v neprilagojenih vedenjih posameznika (Jurišić, 2012). Za uspešno sporazumevanje so potrebni skupni jezik (referenčno besedišče, ki temelji na vsakodnevnih izkušnjah in potrebah), znanje in sposobnosti uporabe enakih metod komunikacije ter fleksibilen pristop kombiniranih metod, ki upoštevajo specifične zahteve okolja in morebitne težave posameznikov na področjih pomnjenja, koncentracije, ekspresivnih veščin ter drugih področjih, ki vplivajo na komunikacijo (Walker, 1987). Težave pri sporazumevanju posameznikom otežujejo aktivno sodelovanje in uspešno vključevanje v okolje. Da bi komunikacijske ovire premostili oziroma v kar največji meri omilili, se strokovnjaki in starši večkrat odločajo za uporabo katerega izmed načinov nadomestne in dopolnilne komunikacije. Dokazano je namreč, da lahko z ustreznimi intervencijami spodbudimo govorno-jezikovni razvoj posameznika, kar pozitivno vpliva na njegovo doživljanje, odnose z bližnjimi in kvaliteto življenja.
Primer uspešnega in razširjenega pristopa nadomestne in dopolnilne komunikacije iz Velike Britanije je jezikovni program Makaton, ki posameznikom omogoča sporazumevanje preko sistema kretenj in/ali simbolov s sočasnim govorom. Ker Makaton v Slovenijo še ni bil vpeljan in so zanj slišali le redki posamezniki, ki pa o njem ne vedo veliko, smo jezikovni program v magistrskem delu analizirali ter podrobno predstavili.
V teoretičnih izhodiščih smo opisali glavne značilnosti programa, njegov razvoj in namen ter način uporabe pri osebah z motnjami v duševnem razvoju. Teoretična spoznanja smo razširili s kvalitativno raziskavo, s katero smo opisali uporabo Makatona v praksi ter ga podkrepili z lastnimi opažanji in izkušnjami, pridobljenimi v temeljni delavnici Makatona za strokovnjake ter pri delu podpornega asistenta na šoli za otroke z intelektualnimi primanjkljaji (motnjami v duševnem razvoju, motnjami avtističnega spektra in kombiniranimi motnjami) v Angliji. Naš namen je bil ugotoviti, kako je oblikovan Makaton in čemu služi, katerim skupinam oseb s posebnimi potrebami je namenjen, kdo so izvajalci, kje so pridobili znanja za uporabo programa, kako poteka poučevanje znakov in simbolov Makatona pri osebah z motnjami v duševnem razvoju, oziroma praktična uporaba Makatona v razredu, kamor so vključene osebe z motnjami v duševnem razvoju, ter kako so v proces izobraževanja vključeni njihovi starši.
Prav tako nas je zanimala razširjenost programa v Veliki Britaniji, torej, kje se najpogosteje uporablja in kako je vključen v izobraževalne ustanove, kjer so osebe z motnjami v duševnem razvoju.
Z magistrskim delom smo želeli omogočiti poglobljen vpogled v zasnovo jezikovnega programa Makaton in njegovo uporabno vrednost za osebe z motnjami v duševnem razvoju ter zbuditi zanimanje zanj v slovenskem prostoru oziroma spodbuditi k iskanju možnosti za dopolnitev obstoječih pristopov jezikovnega spodbujanja v posebnem programu vzgoje in izobraževanja. Pri tem smo se navezovali na cilje in načela posebnega programa vzgoje in izobraževanja za osebe z motnjami v duševnem razvoju pri nas.
2
I. TEORETIČNI DEL
1 KAJ JE JEZIKOVNI PROGRAM MAKATON
Makaton je eden izmed najbolj razširjenih ter vplivnih jezikovnih in komunikacijskih podpornih sistemov za osebe z motnjami v duševnem razvoju (v nadaljevanju MDR) v Veliki Britaniji (Kiernan, Reid in Jones, 1982 in Reid, Jones in Kiernan, 1983 v Grove in Walker, 2009 in v Walker, 1987; Sheehy in Duffy, 2009; The Makaton Charity, 2014b). V osnovi je jezikovni program, ki s pomočjo uporabe kretenj, simbolov in govora omogoča ljudem, da se lahko sporazumevajo. Zasnovan je tako, da podpira razvoj komunikacije, njegov namen je vzpostavitev osnovne funkcionalne komunikacije. Po njeni vzpostavitvi lahko oseba napreduje na bolj zahtevno rabo jezika v katerem koli načinu (kretnje, simboli, govor) ali v kombinaciji načinov (Grove in Walker, 1990).
Makaton je namenjen otrokom in odraslim z različnimi primanjkljaji na področju komunikacije in učenja. V Veliki Britaniji ga uporabljajo v vrtcih, šolah, zavodih, bolnišnicah ter v domačem okolju oseb s težavami na področju govorno-jezikovne komunikacije. Prilagojen je za uporabo v več kot 50 državah sveta (The Makaton Charity, 2014b). Oblikovali so ga Margaret Walker – starejša logopedinja bolnišnice Botleys Park v Surreyju, ter Kathy Johnson in Tony Cornforth s Psihiatrične bolnišnice Kraljeve organizacije za pomoč gluhim (angl. The Royal Association for Deaf people). Ime 'Makaton' so izpeljali iz začetnih črk svojih imen1(Walker, b. d).
Jezikovni program Makaton je bil prvotno zasnovan leta 1972 v Angliji kot projekt učenja kretenj (znakov, vzetih iz britanskega znakovnega jezika) za institucionalizirane osebe, ki so bile zaradi motenj v duševnem razvoju in pridružene gluhote nezmožne sporočanja osnovnih potreb, ter za njihove skrbnike, vrstnike ter pedagoge (Walker 1977; Walker, 1978 v Walker, 1987). Oblikovali so ga kot metodo sistematičnega poučevanja približno 350 znakov britanskega znakovnega jezika (angl. British sign language, kratica BSL) in nudi osnovo komunikacije osebam z MDR ter ostalim skupinam oseb z govorno-jezikovnimi težavami (Walker, 1978 v Walker in Armfield, 1981).
Makaton predstavlja vir široko uporabnega besedišča, ki ga lahko uporabljamo pri sporazumevanju z osebami s komunikacijskimi potrebami. 'Osnovno besedišče' (angl. Core Vocabulary) vključuje uporabne osnovne pojme, ki jih običajno pridobimo v otroštvu in predstavlja izhodišče za razvoj jezika ter uporabo v funkcionalni komunikaciji. Večinoma je osnovno besedišče enako v vseh kulturah, kjer se uporablja Makaton, določene razlike se pojavljajo pri znakih, vezanih na religijo, običaje, podnebne značilnosti in prehranjevalne navade. V državah, kjer uporabljajo Makaton, so znaki izpeljani iz znakovnega jezika tiste države, ali pa so pojmi vezani na najpogosteje uporabljen znakovni sistem države. Simboli so vezani na simbole Makaton, simbole Bliss (angl. Blissymbols) ali na simbolni sistem, ki je razširjen v tisti državi (Walker, 1987).
V nasprotju z znakovnim jezikom Makaton nima lastne sintakse, morfologije in fonologije, temveč se ob običajnem slovničnem zaporedju verbalnega jezika s kretnjo in/ali simbolom prikažejo le ključne besede. Kretnje se uporabljajo za dodatno podporo pri razumevanju govora posameznika ter lahko pomagajo ljudem, ki nimajo razvitega govora ali pa je njihov govor nejasen (The Makaton Charity, 2011a; The Makaton Charity, 2020; Walker, 1987). Uporaba kretenj v kombinaciji z govorom pri osebah, ki imajo posebne potrebe (v nadaljevanju PP),
1 Johnson in Cornforth sta kasneje zapustila organizacijo, Margaret Walker pa je delo nadaljevala (Walker, b. d).
3
zmanjša stres, saj nudi dodaten način za podporo govoru (Walker, 1987). Simboli Makaton pa podpirajo napisano besedo na enak način, kot kretnje podprejo govor (Government of the United Kingdom, 2018), in so namenjeni posameznikom, ki imajo omejene govorne zmožnosti in ne zmorejo ali ne želijo uporabljati kretenj (The Makaton Charity, 2020). Da bi uporabniku prenesli sporočilo čim bolj jasno, se poleg govora, kretenj in simbolov uporabljajo tudi mimika, očesni stik in govorica telesa (prav tam), kar predstavlja nebesedni del komunikacije, ki jo uporabljamo vsi ljudje.
Makaton torej pripomore k izboljšanju komunikacije oseb z MDR, saj omogoča posameznikom izražanje z nekaj ali več znaki, odvisno od posameznikove zmožnosti (spretnosti in nivoja znanja) (Byler, 1985). Kot sistematičen multimodalni pristop izboljšuje njihove možnosti za osebno izražanje, sodelovanje in vključenost ter pozitivno vpliva na dostopnost izobraževanja in javnih informacij (The Makaton Charity, 2020; Walker in Armfield, 1981; Sheehy in Duffy, 2009). Tudi v priporočilih britanske vlade2 glede dostopnih oblik komunikacije (angl.
Accessible communication formats) (Government of the United Kingdom, 2018) je Makaton naveden kot sredstvo dostopne komunikacije za osebe s težavami pri učenju, v razvoju pismenih veščin ter z motnjami sluha. Priporočen je predvsem za osebe s težjimi težavami pri učenju oziroma MDR (prav tam). Avtorica programa M. Walker (v Walker in Armfield, 1981) med glavne cilje Makatona uvršča nudenje preproste komunikacije, spodbujanje ekspresivnega govora in boljše razumevanje jezika. Jezikovni program podpira razvoj ključnih komunikacijskih spretnosti, kot so pozornost, poslušanje, razumevanje, spomin, priklic in izražanje (The Makaton Charity, 2020). Uporabljamo ga lahko za razvoj jezikovnih zmožnosti, spodbujanje socialnih interakcij, pomoč pri izgrajevanju odnosov, zviševanje enakih možnosti in učenje (pred)bralnih ter (pred)pisalnih spretnosti, ki vodijo v pismenost (The Makaton Charity, 2011a). Njegove pozitivne učinke podpirajo številne strokovne raziskave (Birkett, 1984; Cornforth, Johnson in Walker, 1974; Grove, 1980; The Makaton Charity, 2014; Walker, 1977).
1.1 RAZVOJ IN RAZISKOVALNO OZADJE JEZIKOVNEGA PROGRAMA MAKATON
Izvirna raziskava iz bolnišnice Botleys Park (Cornforth, Johnson in Walker, 1974) je zajemala 14 gluhih posameznikov z MDR, starih med 16 in 68 leti. Večino sodelujočih je imelo pridružene motorične primanjkljaje ali težave na področju vedenja, poleg tega so bili izolirani in nezmožni sodelovanja. V okviru raziskave so posameznike učili 145 znakov, vzetih iz britanskega znakovnega jezika, ki so jih izbrali učiteljski timi na osnovi svojih izkušenj ter raziskav. Rezultati so pokazali ogromen napredek pri posameznikih v razumevanju in uporabi kretenj. Več kot polovica udeležencev se je v devetih mesecih naučila 90 % kretenj, najnižja ocena posameznika je bila 60 % naučenih kretenj. Vsi rezultati na testih razumevanja (prepoznavanja) kretenj so bili višji od izražanja (zmožnosti izvedbe kretenj), kar sovpada z običajnim razvojem jezika. Posamezniki se nobene kretnje s kontrolnega seznama niso naučili spontano, kar nakazuje na uspeh pridobivanja zaradi načrtnega treninga. Tisti posamezniki, ki so imeli slabše motorične sposobnosti, so bili zmožni dobrih približkov znakov in so bili razumljeni, iz česar so sklepali, da za uporabo znakovnega jezika ni potrebna velika natančnost (večinoma znakov je jasnih in omogočajo prilagodljivost). Najbolj opazna je bila takojšnja izboljšava pozornosti pri vzpostavitvi in vzdrževanju očesnega stika, kar je omogočalo lažje
2Oddelek za delo in pokojnino: Urad za vprašanja invalidnosti (angl. Department for Work and Pensions: Office for Disabillity Issues).
4
učenje. Izboljšala se je sociabilnost posameznikov (izboljšanje v socialnih stikih) in uporabniki so začeli med seboj spontano uporabljati znake. Pri večini se je zmanjšala pogostost neprilagojenih vedenj. Vsi udeleženci so postali bolj vokalni in so poskušali spontano oponašati govor, njihova potreba po verbalnem izražanju se je povečala. Ugotovili so, da je izmed statistično pomembnih dejavnikov, ki vplivajo na uspeh pri pridobivanju znakov, najpomembnejši pokazatelj socialna sposobnost posameznika, za tem branje z ustnic in nato zmožnosti naravnih gest (Cornforth, Johnson in Walker, 1974; Walker, 1977; Walker, b.d.).
Prvi izbor besedišča (1970-72), ki je bil uporabljen v omenjeni raziskavi, je bil izpeljan iz opazovanja in beleženja vzorcev komunikacije/interakcije uporabnikov (gluhih oseb z MDR) z negovalci, pedagogi in vrstniki, ter raziskav iz Richarda Meina in Neila O'Connorja (Mein in O'Connor, 1960 ter Mein, 1961 v Walker, 1977 in Walker, 1987). Beležili so tudi situacije, kjer je prišlo do t. i. komunikacijskih šumov. Pogovor o teh situacijah je pripeljal do vzorcev komunikacije, ki bi nesporazume lahko preprečili. Iz tega so izpeljali seznam besedišča ter ga uporabili v poskusni fazi. V roku dveh let so seznam postopoma prečistili, da so ostali samo nujni in pogosto uporabljeni pojmi, ki so se naravno oblikovali v skupine povezane s funkcionalnimi aktivnosti ter povezanimi temami (Walker, 1987). Prav tako so nekateri pojmi potrebni za uporabo prej in bolj pogosto kot drugi. Besede iz vzorca so razdelili v 8 zaporednih faz, ki postopno naraščajo glede kompleksnosti in komunikacijskih prioritet. Kasneje so dodali tudi dodatno stopnjo, ki je odprta in predstavlja vir dodatnih pojmov v primeru, da jih učitelj, ali kdo od komunikacijskih partnerjev potrebuje (prav tam).
V letih 1974-1976 so besedišče Makatona poskusno, za namen prilagoditve, vpeljali v posebne šole za otroke z zmernimi, težjimi in težkimi MDR s pridruženimi motnjami (Walker, 1987).
Učitelje, starše in druge vpletene so prosili, naj opazujejo uporabo besedišča v povezavi s potrebami vseh vpletenih v interakciji, razvrstitev pojmov po stopnjah, uporabo pojmov in potrebe za dopolnitev dodatne stopnje. V dveh letih so k originalnemu osnovnemu besedišču postopoma dodali dodatne pojme, ostale pojme pa so uvrstili v vir besedišča dodatne stopnje.
Ugotovili so, da je velik del originalnega besedišča skupen šolskemu in institucionalnemu okolju, ter da prvotna različica ni bila specifična samo za potrebe odrasle populacije. Enake osnovne potrebe in situacije doživljamo vsi (na primer vsi stojimo, sedimo, pijemo, gledamo in imamo podobne izkušnje vročega, hladnega, čistega, umazanega itd.). Po koncu poskusnega obdobja so besedišče pregledali ter dopolnili, in tako je nastala različica Makatona iz leta 1976 (prav tam). Prvo izobraževanje o jezikovnem programu Makaton, enodnevna delavnica Makatona, je bila v bolnišnici Botleys izvedena istega leta (Sheehy, 1988 v Sheehy in Duffy, 2009). Dve leti kasneje je bila ustanovljena neprofitna organizacija Razvojni projekt besedišča Makaton, ki se je 2007 preimenovala v Dobrodelna organizacija Makaton3 ter je omogočila organizacijo delavnic, izobraževanj, distribucijo materialov in širjenje splošnih informacij o programu Makaton (angl. The Makaton Charity) (The Makaton Charity, 2011a).
3 Makaton™ je registriran kot blagovna znamka Dobrodelne organizacije Makaton (angl. The Makaton Charity) (The Makaton Charity, 2020; Intelectual Property Office, b.d.). Sedež Dobrodelne organizacije Makaton je v Farnboroughu, Hampshire, v Angliji. Namenjena je izobraževanju, svetovanju, organizaciji treningov in delavnic, splošni dobrodelnosti, pomoči otrokom, mladim in starejšim, podpori osebam s PP, drugim dobrodelnim organizacijam ter splošni javnosti. V dobrodelni organizaciji nudijo nasvete, organizirajo izobraževanja ter pripravljajo gradiva za družine, skrbnike ter strokovnjake (Charity Commission, 2019).
Na spletni strani Dobrodelne organizacije Makaton (https://www.makaton.org/) so zbrane informacije o jezikovnem programu Makaton: osnovna dejstva o njem, strokovni članki in raziskave, informacije o izobraževanjih za Makaton, Makatonov znak tedna, aktualne novice, povezane z Makatonom, brezplačna tematska gradiva, ki vsebujejo znake in simbole Makaton, ter plačljiva gradiva, ki vsebujejo celotne Makatonove zbirke znakov in simbolov, zgodbe, pesmi, dejavnosti in igre (The Makaton Charity, 2020).
5
2 MAKATON KOT METODA NADOMESTNE IN DOPOLNILNE KOMUNIKACIJE
2.1 KAJ JE NADOMESTNA IN DOPOLNILNA KOMUNIKACIJA
Termin nadomestna in dopolnilna komunikacija (v nadaljevanju NDK) prihaja iz angleške literature, kjer je v uporabi izraz Augmentative and alternative communication (AAC), ter opisuje širok nabor metod, ki podpirajo verbalno komunikacijo (The Communication Trust, 2013) ali pa se uporabljajo kot nadomestilo (še) nerazvitemu besednemu govoru (Jurišić, 2012).
V slovenskem prostoru lahko zasledimo tudi izraz podporna in nadomestna komunikacija (kratica PINK) (Društvo logopedov Slovenije, 2019). Označuje vso pedagoško in terapevtsko pomoč, ki se nudi osebam z močno omejenim sporazumevanjem ali brez razvitega načina sporazumevanja (Wilken, 2012). Dopolnilna komunikacija se uporablja za podporo oziroma spremljanje glasovnega jezika in olajša razumevanje oseb s težko razumljivim govorom ter omogoča boljšo komunikacijo. Alternativne (nadomestne) komunikacijske oblike pa se nudijo osebam, ki zaradi omejenih ali manjkajočih govornih sposobnosti potrebujejo sistem, drugačen od govorjenega jezika (prav tam).
Prednost uporabe NDK je v tem, da omogoča posameznikom (The Communication Trust, 2013) - izraziti čustva in potrebe,
- razviti boljšo samopodobo,
- krepiti odnose z družino in prijatelji,
- sodelovati v šoli, pri aktivnostih, delu ali igri, - spraševati,
- sodelovati pri sprejemanju odločitev, - živeti neodvisno življenje,
- pridobiti zaposlitev.
Sistemi NDK pomagajo tako otrokom kot odraslim s težavami pri razumevanju in izražanju, ki so lahko posledica različnih vzrokov, na primer: cerebralne paralize, možganske kapi, poškodbe glave, nevrološko-motoričnih motenj in bolezni, motenj avtističnega spektra (v nadaljevanju MAS) ter MDR (Communication Matters, 2015; Vovk idr., 2013). Vzpostavljanje komunikacije z otroki ali odraslimi, ki so izgubili sposobnost govora ali je niso nikoli razvili, je lahko kompleksen izziv, ki zahteva enega od pristopov NDK ali kombinacijo teh (Walker in Armfield, 1981). Za podporo govoru je na voljo več različnih metod in načinov komunikacije.
Največkrat vključujejo geste, kretnje, obrazno mimiko, dotik, znakovni jezik, slike, simbole, fotografije, predmete ipd. Lahko so v obliki komunikacijskih knjig, slikovnih tabel ali naprav, ki z glasom podpirajo komunikacijo (komunikatorji oziroma tablični računalniki s programsko opremo) (The Communication Trust, 2013; Wilken, 2012; Marot in Prljepan, 2019). Pri NDK uporabimo tisti način, ki je primeren glede na okoliščine posameznika, njegove sposobnosti in želje (Grove in Walker, 1990). Ker se posamezniki lahko zanašajo na več modalitet (MacDonald, 1985 v Walker, 1987), je pri izboru glavnega načina komuniciranja treba preučiti uspešnost osebe v vsakem od načinov skozi daljše časovno obdobje (Alpert, 1980 in Hamre- Nietupski, 1986 v Walker, 1987). Začetni cilj je vzpostaviti osnovno komunikacijo ter kasneje, če je oseba zmožna, napredovati na celostni sistem komunikacije (kombinacija govora in/ali simbolnega sistema oziroma kretenj) (Walker, 1987). Učinkovita raba katerega koli načina komunikacije temelji na dosledni uporabi v pomembnih okoljih (Walker, 1987; Grove in Walker, 1990). Učenje uporabe NDK je dolgotrajen proces, v katerem moramo uporabnika
6
usposobiti, da je zmožen naučeno strategijo uporabiti v različnih socialnih interakcijah (Ogrin in Korošec, 2013). Začeti je treba s poglobljeno oceno posameznika in zagotavljati stalen stik z NDK. Pri tem je treba nuditi podporo družini uporabnika NDK (The Communication Trust, 2013). Pomembna smernica za poučevanje je spodbujanje funkcionalne komunikacije namesto treninga besedišča in jezikovnih struktur zunaj socialnih povezav, tisto, kar je spontano v različnih okoliščinah in z različnimi osebami (NRC, 2001 v Jurišić, 2012). To česar se posameznik nauči v jezikovnem programu, mora biti funkcionalno ter zanj relevantno (Thiemann in Kamps, 2008 v Lal, 2010).
NDK je namenjena osebam, ki niso razvili govorno-jezikovne komunikacije ali pa njihov govor zaradi različnih vzrokov ni dovolj razumljiv okolici (Društvo logopedov Slovenije, 2019).
Večina otrok z razvojnimi primanjkljaji ima zaradi različnih ovir in poškodb upočasnjen jezikovni razvoj (Wilken, 2012). Potrebe otrok in mladih, ki imajo govorno-jezikovne težave morajo biti odkrite čim prej, da bi zagotovili najoptimalnejšo podporo pri učenju komunikacije (The Communication Trust, 2013). Tako je pomembno, da oblike NDK vpeljemo čim bolj zgodaj v razvoju otrok, da jim omogočimo priložnost za učenje komunikacije in posledično primeren nadzor v svojem okolju (Beck, 2008 v Jurišić, 2012).
Ocena izbire sistema NDK se deli na več področij, in sicer na (Fossett in Mirenda, 2007 v Jurišić, 2012):
• oceno možnosti v okolju (zakonsko zagotovljeni pogoji za komunikacijo otroka v vrtcu, šoli, dostopnost opreme, strokovnjakov, stališča učiteljev, terapevtov, sodelavcev, vrstnikov);
• oceno zmožnosti posameznika (zaznavanje razkoraka med komunikacijskimi zmožnostmi posameznika in njegovimi komunikacijskimi potrebami; razumevanje simbolov – slik, fotografij, grafičnih simbolov; pismenost; kulturne in druge potrebe družine, kot so stališča, vrednote in materinščina).
Izbor načina NDK je odvisen od razvojne starosti, kognitivnih sposobnosti, motoričnih zmožnosti ter komunikacijskih potreb posameznika (Wilken, 2012). Za načrtovanje jezikovnega spodbujanja je ključno poznavanje običajnega razvoja otrok ter razvoja otrok s PP (Jurišić v Wilken, 2012).
Dejavniki, ki jih moramo upoštevati pri ocenjevanju osebe za sistem NDK, so: vrsta primanjkljaja, motorični razvoj, mobilnost, sposobnosti, koordinacija oko-roka, trenutne komunikacijske zmožnosti, verbalno ter neverbalno izražanje (Williams in Grove, 1989).
Sposobnosti posameznika niso edini dejavnik, ki vpliva na uspešno generalizacijo komunikacije, ampak je potrebno tudi vzpostavljanje podpornega okolja za uporabo NDK.
Komunikacija se pojavi v interaktivnem medosebnem kontekstu, in to moramo upoštevati pri njenem razvijanju (Walker, 1991 v Lal, 2010). Ko se odločamo za trening NDK, moramo upoštevati tudi stališča oziroma odnos ljudi, ki so za uporabnika NDK pomembni ter njihovo kompetentnost za uporabo sistema NDK. Osebe, ki so v odnosu z uporabnikom NDK, potrebujejo sistem, ki je lahek za učenje in takoj uporaben ter jim omogoča, da so samozavestni pri njegovi uporabi (Grove in Walker, 1990). Da bi otrok učinkovito uporabljal pridobljene spretnosti NDK v svojem naravnem okolju, mora biti deležen učenja v vsakodnevnih okoliščinah, doma in v izobraževalni ustanovi. Ne more ga izvajati le logoped v ambulanti (Jurišić, 2012; Grove in Walker, 1990).
7
2.2 UPORABNIKI NADOMESTNE IN DOPOLNILNE KOMUNIKACIJE
Raziskave kažejo na korist uporabe NDK pri osebah (Sigafoos, Schlosser in Sutherland, 2010;
Jurišić, 2012; The Makaton Charity, 2011c):
- z zaostankom v govoru, nerazumljivim govorom ali brez govora;
- z različnimi motoričnimi ovirami (cerebralna paraliza, razvojna govorna apraksija, idr.);
- z motnjami sluha;
- z motnjami v delovanju centralnega živčnega sistema zaradi nevroloških vzrokov (poškodbe glave, možganski kapi, dispraksije…);
- po operaciji govoril;
- z Downovim sindromom;
- z MAS;
- z MDR.
V magistrskem delu nas zanima predvsem zadnja postavka, skupina otrok z motnjami v duševnem razvoju. Osebe z MDR imajo poleg intelektualnih primanjkljajev pomembna odstopanja glede prilagoditvenih spretnosti na področju socialnih, konceptualnih in praktičnih veščin, ki se izražajo na področjih komunikacije in govora, samostojnosti, skrbi zase, učnih sposobnosti in praktičnih znanj (Kriteriji za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oz.
motenj otrok s posebnimi potrebami, 2015). Delež otrok z MDR, ki potrebujejo nadomestno oziroma dopolnilno komunikacijo, je izjemno visok (Jurišić, 2012; Blackwell, 1989, Bray 2003, Chew, Iacono,& Tracy, 2009, Hatton, 1998, Rice, Warren in Betz, 2005 in Rondal, 2001 v Meuris, Maes in Zink, 2015), saj imajo vsi otroci z MDR omejeno govorno izražanje in razumevanje (Sigafoos idr., 2004 v Jurišić, 2012). Govor je pogosto omejen ali pa ga sploh ne razvijejo, velik razkorak se kaže med verbalnim izražanjem ter razumevanjem jezika (razumevanje je običajno boljše kot izražanje). Omejenost verbalnega jezika se največkrat odraža v samostojni rabi samostalnikov, naučenih brez razumevanja in uporabljenih le v določeni situaciji ali pogovoru. Osebe lahko imajo razvit jezik, vendar potrebujejo medij za izražanje (Walker in Ferris-Taylor, 1991).
Glede na stopnjo se motnje v duševnem razvoju delijo na lažjo, zmerno, težjo in težko MDR.
Osebe z zmerno MDR potrebujejo prilagojeno učenje in poučevanje s konkretnimi ponazoritvami. Pri vključevanju v socialno okolje potrebujejo podporo. Zmožni so izražanja svojih potreb in želja s pomočjo uporabe NDK. Tudi osebe s težjimi MDR lahko razumejo enostavna sporočila in uporabljajo NDK (Kriteriji za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oz. motenj otrok s posebnimi potrebami, 2015). B. Jurišić (2014a) poudarja, da lahko vsi ljudje (vključno z osebami s težjo in težko MDR) komunicirajo in imajo korist od NDK. To je pravica vsakega otroka in njegove družine (prav tam). Pomembno je, da so osebe z MDR zmožne sodelovati pri odločanju v vsakodnevnih okoliščinah (Lewis in Porter, 2007 v Jurišič, 2012). Pri otroku z MDR s težavami v gibalnem razvoju in vidnem zaznavanju je uvajanje novega sistema komunikacije močno oteženo. Potrebno je dobro načrtovati besedišče in skozi načrtovane aktivnosti postopoma uvajati nove strategije. Cilj dosežemo, ko je strategija prenesena v otrokovo domače in širše okolje. Otroku s tem omogočimo učinkovitejše izražanje potreb, to pa ga motivira za nadaljnje učenje (Ogrin in Korošec, 2013).
Osebe z MDR imajo pravico do zgodnje obravnave in do dostopnosti NDK v vseh življenjskih obdobjih (Jurišić, 2012a). Zaradi intelektualnih primanjkljajev ne bodo nikoli v celoti samostojne, s posebnimi vzgojno izobraževalnimi postopki lahko njihovo stopnjo neodvisnosti razvijamo do optimalnih meja (Grubešič, 2014).
8
2.3 OBLIKE IN METODE NADOMESTNE IN DOPOLNILNE KOMUNIKACIJE
Poznamo dva glavna tipa NDK: nepodprto komunikacijo (sistemi brez pripomočkov), ki za uporabo ne vključuje dodatne opreme, ampak to, kar je posamezniku že dostopno (npr. obraz, roke, telo), ter podprto komunikacijo (sistemi s pripomočki), ki zajema metode z uporabo pripomočkov. Slednje delimo na enostavne oziroma nizkotehnološke (angl. low tech) – te za uporabo ne potrebujejo baterij ali električne energije (npr. predmeti, slikovni simboli, fotografije, črke, zapisane besede), in zahtevne oziroma visokotehnološke (angl. high tech) – različne elektronske in računalniške naprave (npr. računalniki, tablični računalniki, pametni telefoni s komunikacijsko programsko opremo; komunikatorji oziroma naprave s sintetiziranim govorom ipd.) (Hourcade idr., 2004; Tonsing, Alant in Lloyd, 2005; Sigafoos, Schlosser in Sutherland, 2010; The Communication Trust, 2013; Ogrin in Korošec, 2013; Marot in Drljepan, 2019).
2.3.1 NEPODPRTA KOMUNIKACIJA (BREZ PRIPOMOČKOV)
Nepodprta komunikacija zajema nebesedne naravne oblike komunikacije, kjer uporabnik za sporazumevanje ne potrebuje dodatne opreme in pripomočkov, ampak uporabi lastno telo.
Primeri komunikacije brez pripomočkov so: vokalizacija, govor, mimika, usmerjanje pogleda, govorica telesa, geste, kazanje, ročni simboli oziroma kretnje, ročna abeceda in črkovanje (Communication Matters, 2015; Hourcade idr., 2004; Sigafoos, Schlosser in Sutherland, 2010;
The Communication Trust, 2013; The Makaton Charity, 2011b; Tonsing, Alant in Lloyd, 2005;
Wilken, 2012; Marot in Prljepan, 2019). Tovrsten način komunikacije je učinkovitejši z znanimi komunikacijskimi partnerji in smotrn predvsem pri širjenju besednjaka osebe ter v primeru, ko komunikacijskega pripomočka/naprave ni mogoče uporabiti oziroma ni na voljo (Marot in Prljepan, 2019).
2.3.1.1 GESTE IN GOVORICA TELESA
Ljudje komuniciramo tudi z uporabo gest in govorico telesa. Govorica telesa je način, kako stojimo, sedimo, položaj naših rok ipd. Pogosto je nezavedna in lahko dopolni pomen besed.
Geste pa so oblika telesne govorice, pri kateri namerno uporabljamo gibe za posredovanje določenega sporočila (npr. kimanje z glavo, kazanje s prstom, zavijanje z očmi) (Communication Matters, 2020).
Otroci so sposobni funkcionalne komunikacije že v zgodnjem otroštvu; kombinacijo gest in govora uporabljajo, kot jezikovna elementa, ki se pojavita pred tvorjenjem besednih zvez. To je del tipičnega razvojnega zaporedja v prehajanju k besednim zvezam in kratkim povedim.
Menjavanje med gestami in vokalizacijo je naraven pojav v razvoju zgodnje komunikacije (sprva geste, nato kombinacija gest in govora ter na koncu le govor). Ko se govor še razvija, se otroci se pogosto vračajo na geste, saj so jim te bolj dostopne. Geste in izrazite telesne gibe uporabljajo predvsem takrat, ko so verbalno neuspešni ter z namenom, da bi dosegli želeni učinek. Tisti, ki razvijejo govor kasneje, uporabljajo geste pogosteje kot njihovi vrstniki (prav tam).
Pri dojenčkih in malčkih se pojavljata dve vrsti gest, in sicer deiktične ter reprezentativne.
9
Deiktične geste se pojavijo zgodaj, v predjezikovnem obdobju otrok (pred razvojem verbalnega izražanja). Uporabljajo se za izražanje prošenj in želja ter za usmeritev pozornosti odraslega (otrok pokaže na predmet, ki ga želi, npr. na pijačo, kadar je žejen).
Reprezentativne geste pa so simbolične ter se pojavijo kasneje v razvoju. Otrok jih uporabi za ponazoritev predmeta (pijača ni nujno v istem prostoru, da jo otrok zahteva, saj jo ponazori z gesto) (The Makaton Charity, 2011c).
Obstaja hierarhičen odnos med komunikacijskimi gestami in znakovno-jezikovnim razvojem (razvojem kretenj). Ročni znaki uporabljeni pri znakovnem jeziku se razlikujejo od gest, saj imajo geste bolj podporno kot jezikovno funkcijo (Powell, 1999).
2.3.1.2 KRETNJE
Kretnje so gibi delov telesa z namenom komuniciranja, in lahko podpirajo ali nadomeščajo govorna sporočila (Vogt, 2007 v Domicelj, 2012). V razvoju jezika predstavljajo pomembno razvojno fazo, saj z njihovo pomočjo otroci razvijajo strategije za vzpostavljanje stika s svojimi primarnimi skrbniki. Otrok pridobi pozornost odrasle osebe, s katero želi komunicirati, in ji potrebo/željo posreduje tako, da uporabi kretnje, obrazno mimiko in pogled (npr. usmerjevalni pogled, drža telesa in prijemalne kretnje). To je faza, ki je predhodna prvim besedam oziroma pravim jezikovnim znakom (Domicelj, 2012).
Kretnje so uporabne predvsem za zgodnje spodbujanje otrok z oviranim jezikovnim razvojem, saj nudijo strukturirano zaporedje glasovnega jezika in vizualno-prostorskega elementa, kar pripomore k lažjemu razumevanju jezika. Motorična vloga kretenj pomaga tudi pri pomnjenju.
S kretnjami lahko izboljšamo kratkoročni spomin, slabo slušno pomnjenje ter razločevanje glasov in besed, saj zajemajo tako vizualno kot kinestetično informacijo (prav tam).
Čeprav imajo kretnje komunikacijsko funkcijo, so dopolnilne in ločene od govorjenega ter znakovnega jezika (Powell, 1999).
Vloga kretenj v razvoju govora
Dokazano je, da kretnje pripomorejo k razvoju receptivnega in tudi ekspresivnega jezika (The Makaton Charity, 2011c). Pomagajo pri lajšanju učenja glasovnega izražanja in razumevanju besed (Jurišić, 2014a). Uporaba kretenj poviša uspeh pri komunikaciji in lahko pomaga pri vzpostavljanju zgodnje komunikacije, razvoju in širjenju besedišča posameznika ter izboljša razumljivost posameznikov, ki uporabljajo govor kot primarni način komuniciranja (Powell, 1999). S povečanjem razumljivosti, števila komunikacijskih partnerjev in velikosti besedišča se uporaba kretenj zmanjša. Kretnje imajo pozitiven vpliv na socialne veščine ter kakovost jezikovnih veščin tudi po tem, ko se govor že razvije (prav tam). Številne empirične raziskave kažejo (Le Prevost, 1993, Siegl, 1995, Portman, 1993, Launonen 1998, v Wilken, 2012), da kretnje ne le pomagajo pri razumevanju besed in lajšanju učenja glasovnega izražanja, ampak celo pospešujejo razvoj govora. Otroci, ki uporabljajo kretnje, znajo predmete poimenovati prej kot drugi otroci in imajo pogosto večji besednjak (Vogt in Scheibert, 2006 v Domicelj, 2012).
Osnova za to je počasnejši govor, vizualni poudarek ključnih besed ter izboljšana obojestranska pozornost otroka in odnosne osebe. V izgovorjenem stavku se bistvene informacije pogosto izgubijo. Tako kretnje že v predgovornem razvoju omogočajo diferencirano sporazumevanje (Wilken, 2012).
10 Uporaba kretenj pri osebah z MDR
Kretnje se pogosto uporabljajo za podporo pri sporazumevanju z otroki in odraslimi z MDR, običajno v kombinaciji z drugimi načini NDK (Schlosser in Sigafoos, 2006 v Meuris, Maes in Zink, 2015). Otroci z MDR ter majhni otroci z razvojnim zaostankom zaradi zakasnelega govornega razvoja nujno potrebujejo jezikovno spodbujanje preko poučevanja NDK. Strah, da bomo z učenjem komunikacije 'brez govora' (s kretnjami, slikami in podobno) ovirali njihov govorni razvoj, je neupravičen, saj številne raziskave kažejo, da z uporabo teh postopkov komunikacijo in razvoj govora spodbujamo (Fosset in Mirenda, 2007; Kaiser in Roberts, 2011 v Jurišić, 2012; Walker, 1977; Meuris, Maes in Zink, 2015; Millar idr. 2006 in Schlosser in Wendt, 2008 v Sigafoos, Schlosser in Sutherland, 2010). Kretnje so lahko učinkovit način jezikovnega spodbujanja za osebe z MDR ter za osebe s pridruženimi motnjami.
Spodaj so zbrane in kronološko navedene ugotovitve nekaterih avtorjev o uporabi kretenj in znakovnih sistemov pri osebah z MDR:
Dve študiji iz leta 1969 (Sutherland in Beckett, 1969, Butler, Griffing in Huffman, 1969 v Walker, 1977) sta dokazali pomemben napredek v komunikaciji gluhih in naglušnih oseb z MDR, ko so za pomoč pri sporazumevanju uporabili znakovni jezik.
L. M. Levett (1969 in 1971, v Walker, 1977) je s pomočjo gest in mimike poučevala besedišča osebe s cerebralno paralizo in z intelektualnimi primanjkljaji. Ugotovila je, da so se besedišča zlahka naučili in ga spontano uporabljali.
D. Bricker (1972 v Birkett, 1984) je raziskovala vpliv znakovnega jezika na osebe z MDR in ugotovila, da trening imitiranja kretenj pomaga pri vzpostavljanju povezave med predmetom in besedo (poimenovanjem predmeta).
V študiji Hoffmeisterja in Farmerja, (1972 v Walker, 1977) so neverbalne institucionalizirane gluhe in naglušne osebe z MDR učili znakovnega jezika. Po 6 mesecih treninga so vsi posamezniki z MDR usvojili vsaj 1/3 besedišča, polovica skupine si je zapomnila 100-200 znakov. Opazili so tudi spontano izboljšanje vedenja (prav tam).
O'Connor in Hermelin (1978, v Bednarski, 2016) sta demonstrirala, da so osebe z MDR bolj uspešne v vizualnem kot avditivno-verbalnem procesiranju.
Craig (1978 v Birkett, 1984) je opazil, da se s pomočjo kretenj govor oseb z jezikovnimi primanjkljaji večinoma zelo izboljša, včasih tudi do normalnega govora, znakovno izražanje pa se opusti.
Schaeffer (1978, v Birkett, 1984) je povzel rezultate študij znakovnega izražanja in ugotovil, da
- znakovna navodila spodbujajo spontano komunikacijo otrok s težkimi govorno- jezikovnimi motnjami,
- znakovno izražanje olajša govor otrok s težkimi govorno-jezikovnimi motnjami v primeru, da ima otrok neizkoriščene ekspresivne veščine in se znakovno izražanje kombinira z govorom (zmanjša frustracije ter je bolj učinkovito, kot le znakovno izražanje),
- kombinacija govora in znakov otrokom pomaga pri razumevanju, - imitacija lahko preide od posnemanja znakov do posnemanja govora,
- uspeh pri znakovnem izražanju lahko zviša samozavest otroka, da je bolj pripravljen uporabiti prej neizražene ekspresivne veščine,
- spontano znakovno izražanje lahko sproži sočasno vokalizacijo,
11
- sta znakovno sporazumevanje in govor lahko integrirana kot znakovni govor, saj podpirata en drugega.
Fischer in Newkirk (1979, v Birkett, 1984) sta izpostavila, da je znakovno izražanje počasnejše kot verbalno in tako daje osebam z MDR več časa, da prejmejo sporočilo.
N. Grove (1980) je v svoji raziskavi ugotovila, da znakovni sistemi podpirajo razvoj osnovnih komunikacijskih veščin, včasih tudi kompleksnih jezikovnih funkcij.
Wells (1981, v Birkett, 1984) pravi, da se osebe laže naučijo znakov, ker nam kretnje omogočajo, da lahko roko učenca postavimo v ustrezen položaj. Osebe z MDR doživljajo neuspehe pri verbalni komunikaciji in so pri prenosu sporočila pogosto neuspešni. Če govor kombiniramo z znaki, povečamo verjetnost, da bo njihova komunikacija razumljena (prav tam).
Kiernan (1983, v Bednarski, 2016) je raziskoval zmožnosti za učenje in spontano uporabo znakov oseb s težjo MDR. V raziskavi je 70% oseb z MDR razvilo enostaven govor. Zgodnja vpeljava kretenj pri osebah z intelektualnimi in fizičnimi primanjkljaji lahko odstrani nekatere komunikacijske težave, saj uporaba znakovne modalitete (kretenj) podpira avditivni kanal (prav tam).
E. Birkett (1984) trdi, da se osebe MDR lahko naučijo kretenj in jih uporabljajo za izboljšanje svojih splošnih komunikacijskih sposobnosti. Opaža, da so komunikacijski sistemi, ki temeljijo na znakih, pogosto uporabljeni kot pristop za uspešno komunikacijo. Osebe z MDR s splošnimi komunikacijskimi primanjkljaji pridobijo kretnje lažje kot govor – v nekaterih primerih zaradi fizične nezmožnosti produkcije govora (prav tam).
Powell (1999) je povzel raziskavi Gathercolea in Baddeleyja (1993) ter Morgan Barrieja (1995), ki navajata, da večina otrok z MDR lažje procesira informacije preko vizualno- motoričnega kanala kot preko avditivno-verbalnega. To velja predvsem za posameznike, ki imajo težave v kratkoročnem (avditivnem) spominu in procesiranju. Vizualna informacija je bolj konkretna in dostopna kot zvočna sled govorjene besede, ki zahteva procesiranje in vajo, da postane kognitivna predstava (prav tam).
Loncke, Campbell, England in Haley (2006, v Meuris, Maes in Zink, 2015) poročajo, da z multimodalnim izražanjem s pomočjo znakov podkrepimo verbalno sporočilo in razumevanje oseb z MDR.
Prav tako je dokazano, da se lahko odrasli posamezniki z MDR naučijo znakovnega izražanja tudi v primeru, da so se z znaki prvič srečali v odraslosti (Elias, Goyos, Saunders in Saunders, 2008, v Meuris, Maes in Zink, 2015).
Tudi Wilken (2012) v svoji knjigi o jezikovnem spodbujanju otrok z Downovim sindromom navede številne raziskave (Clibbens, 1995; Opitz, 2002; Wolken, 2004; Ostad, 2006; Birnen- Janusch, 2007), ki dokazujejo pozitivne učinke uporabe kretenj za podpiranje komunikacije oseb s posebnimi potrebami.
Še mnogo drugih raziskav kaže na to, da uporaba kretenj za ponazoritev ključnih besed izboljša razvoj govorno-jezikovne komunikacije oseb z MDR, vključno s tistimi brez razvitega govora (Doherty-Sneddon, 2008; Dunst in Hamby, 2011; Snell idr., 2010, Tan, Trembath in Bloomberg, 2014, v Sheehy in Budiyanto, 2014).
12 2.3.1.3 ZNAKOVNO SPORAZUMEVANJE Znakovni jezik
Po Zakonu o uporabi slovenskega znakovnega jezika (2002) je znakovni jezik opredeljen kot jezik sporazumevanja gluhih oseb oziroma njihovo naravno sredstvo sporazumevanja. Je vizualno-znakovni sistem, ki ima določeno lego, postavitev, usmerjenost gibov rok in prstov ter mimiko obraza (prav tam). Znakovni jezik ni prevod jezika v znake (Walker, b.d.), ampak je neodvisen od govorjenega jezika in se razvija znotraj skupnosti gluhih, zato ima drugačno slovnico (Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije, 2020). Z znakovnim jezikom lahko uporabljamo prstno abecedo, ki dopolnjuje kretnje ali izraža pojme, ki nimajo kretnje (prav tam).4
Znakovni jeziki se razlikujejo od države do države, in celo tam, kjer govorijo enak jezik (npr.
angleščino v Angliji, Avstraliji in ZDA), uporabljajo različen znakovni jezik. Glasovni jeziki in kretnje so odvisni od kultur, 'naravni' znaki (npr. za 'jesti' in 'piti') pa so običajno enaki in se lahko razlikujejo glede na to, s čim in na kakšen način se v posamezni regiji prehranjujejo (Jurišić, 2014a). Naravni znakovni jeziki zajemajo tudi regionalna narečja, tako da lahko obstaja veliko različnih znakov za enako besedo (Ford, 2006).5
Znakovni jezik gluhih je totalni komunikacijski način, znaki pogosto nosijo več pomena kot sama beseda (Walker, 1977). Veliko znakov v znakovnem jeziku je lahko prepoznavnih in zelo podobnih naravnim gestam, saj predstavljajo glavno karakteristiko ali funkcijo besede (Walker, b.d.).
Slika 1: Primer enostavnih kretenj (Prirejeno po Walker, b.d.).
Naravni znakovni jezik je zaradi vizualno-opisne lastnosti znakov lažji za učenje, kot govorjeni jezik in predstavlja ključ do razumevanja jezikovnih konceptov (oblikuje se povezava s pomenom govorjene besede) (prav tam).
Prednosti znakovnega jezika (Walker, b.d.):
- Ni strogih pravil glede natančnosti izvedbe znaka (npr. velikost znaka, oddaljenost od telesa …), podrobnosti so pomembne glede na potrebe sporočila, kar omogoča fleksibilnost tistim, ki imajo težave v natančnosti gibanja.
- Tudi gibalno ovirane osebe s hemiplegijo lahko uporabljajo znakovni jezik (lahko prikažejo le pol znaka, pa jih bodo drugi vseeno razumeli).
4 Tudi Makaton uporablja prstno abecedo, kadar je to potrebno (Walker, 1977).
5 Makaton izbere eno različico kretnje, in sicer glede na to, kako nazorna je, kako lahka za izvedbo ter v kolikšni meri se razlikuje od ostalih uporabljenih kretenj. Izbrano kretnjo nato uporabljajo v celotni državi (Ford, 2006).
13
- Je živ jezik in za komunikacijo uporablja celotno telo: izraz na obrazu, naravno držo in odnos (npr. znaka za veselje ne prikazujemo z žalostnim izrazom na obrazu).
- Je zelo ekonomičen, predvsem za osebe z MDR, ki imajo težave s pomnjenjem in pozornostjo (primer: »velika hiša« lahko prikažemo z eno kretnjo in namesto uporabe dveh kretenj za prikaz velikosti razširimo roke).
Slika 2: Primer ekonomičnosti znakov (Prirejeno po Walker, b.d.).
- Je logični znakovni sistem; v procesu učenja enostavno prepoznamo njegovo logično strukturo.
Slika 3: Primer logične strukture kretenj (Prirejeno po Walker, b.d.).
- Naravni občutek za znakovni jezik, ki je širše razumljiv, se razvije relativno hitro. Ta naravni občutek pripomore, da smo pri govoru bolj natančni. Posebno pri komunikaciji z osebami z MDR se je navadno težko izogniti nejasnosti pri govoru (prav tam).
Kretnje, ki spremljajo govor
Kretnje, ki spremljajo glasovni govor, so počasnejše kot znakovni jezik in običajni govor ter so 'umetni jezik' (Jurišić, 2014a). Sledijo zaporedju glasovnega jezika in podpirajo komunikacijo otrok s PP. Znaki vizualno prikažejo poenostavljeno strukturo govorjenega jezika. Tako naredimo jezik viden in s tem olajšamo sporazumevanje. Izboljšajo razumevanje otrok ter so še posebej učinkovite pri predverbalnem spodbujanju ter za podporo pri učenju jezika (Wilken, 2012). Študije kažejo, da ni razlik v razumevanju, če kretnje uporabljamo za vse besede v povedi ali samo za ključne (Kiernan, 1983 in Kohlet, 1979 v Bednarski, 2016), ter da ni potrebe
14
po jezikovnih podrobnostih, saj jih prepoznamo skozi kontekst. To je ena od prednosti za osebe z MDR, saj so za njih podrobnosti pogosto manj pomembne (Birkett, 1984).
Za predverbalno spodbujanje razumevanja je nujno oblikovanje komunikacijskih izkušenj v konkretnih situacijah (otrokovo dejavnost pospremimo s preprostimi besedami). S pogledom ali kretnjo usmerimo pozornost otroka na posamezne predmete. Tudi otroka spodbujamo, da na vprašanja odgovarja s kretnjami. Kretnje lahko vadimo pri vsakodnevnih opravilih ter za izpolnjevanje preprostih dejavnosti (pozovemo otroka, da prinese predmete, išče osebe, pokaže dele telesa, oblačila, itd.). Učenje novih kretenj je bolj uspešno ob naravnih okoliščinah kot ob slikah. Ko otrok pokaže na predmet, ki ga želi, sprva počasi izgovorimo besedo in posredujemo kretnjo; otroka lahko pri posnemanju podpremo tudi z vodenjem roke. S sistematičnimi vajami gradimo večbesedne stavke. V konkretnih igralnih situacijah (igranje s predmeti, slikami, slikovne zgodbe, sestavljanke, spominske kartice, izštevanke, kombinacija grafičnih simbolov in besed, uganke itd.) lahko s primernim strukturiranjem spodbujamo tudi sintakso ter gramatiko (prav tam).
Primeri znakovnih sistemov NDK
Dva primera znakovnih sistemov, ki se uporabljata v Sloveniji, sta:
S kretnjami podprta komunikacija (KPK) – nemška metoda, ki jo je razvila Etta Wilken in je namenjena predvsem otrokom z Downovim sindromom. Namen te metode je olajšati komunikacijo z otroki, ki še ne govorijo, in sicer z uporabo kretenj in sočasnim govorom, ter nuditi pomembno izhodišče, ki podpira učenje jezika. Vloga kretenj v sistemu KPK je podpirati komunikacijo, dokler otrok ne zmore zadovoljivo govoriti. Veliko kretenj v sistemu KPK predstavlja širše pojme, in mnoge samostalnike ter glagole kažemo z enakimi kretnjami (npr.
'nož – rezati' ter 'postelja – utrujen'). Govor, ki spremlja kretnjo, omogoča ustrezno razločevanje med njimi (Wilken, 2012).
Znakovno sporazumevanje z dojenčki in malčki – metoda, pri kateri uporabljajo pristop ključnih besed v znakih. Za znakovno sporazumevanje z otrokom uporabljajo kretnje za 100 najpogostejših besed iz vsakodnevnega življenja otroka, ki se nanašajo na oblačenje, higieno, prehranjevanje, pomembne osebe, igro in čustva (Gilbert in Polak Williams v Domicelj idr., 2012). Dokazano je, da kretnje spodbujajo kognitivne zmožnosti otrok ter njihovo pozornost, intelektualne sposobnosti, zaznavanje in obdelovanje informacij. Ker so otroci pri komunikaciji uspešnejši, pa znakovno izražanje posledično vodi do višje samozavesti, čustvene stabilnosti, boljših socialnih veščin, hitrejšega razvoja govora ter jezikovne ustvarjalnosti. Omogoča, da otroci izrazijo svoje potrebe in misli (Domicelj idr., 2012).
Znakovno sporazumevanje lahko povežemo s specialno pedagoškimi načeli, saj ima veliko oseb s PP težave z govorom in jezikom, socializacijo, čustvovanjem ter izražanjem potreb. Tako ga lahko uporabljamo za različne skupine oseb s PP (na primer osebe z MAS, Downovim sindromom, hiperaktivnostjo, govorno-jezikovnimi motnjami, učnimi težavami, disleksijo, gluho-slepoto in drugimi) (prav tam).
Nekaj primerov znakovnih sistemov NDK, ki se uporabljajo v Veliki Britaniji (Communication Matters, 2019):
Makaton – znake uporablja počasneje in bolj poudarjeno kot znakovni jezik, pri tem pa upošteva dejavnike znakovnega jezika s pomensko funkcijo, kot so (Birkett, 1984):
- smer giba (npr. »poglej mene« – prst proti sebi, »poglej sebe« – prst proti osebi);
15
- uporaba enakega znaka za več pomensko sorodnih stvari (npr. 'kozarec – piti', 'učitelj – učiti'), pomen se razbere iz konteksta, v katerem je uporabljen znak;
- organizacija v prostoru in času (Makaton uporablja razširjeni prostor, da poudari pomen);
- mimika in drža telesa (primer: če kažemo znak za veselje, se zraven nasmehnemo in imamo pokončno držo, za znak žalosten pa nasprotno).
Pri podpiranju sporazumevanja z znaki Makatona pa nasprotno ne prikazujemo s kretnjami vseh besed, temveč le ključne pojme, ki jih spremljamo s pravilnim gramatičnim govorom (Walker, 1987; Birkett, 1984). Velika večina semantično povezanih besed, natančneje 45 znakov, je prikazanih z enako kretnjo, njihov pomen pa je odvisen od konteksta (na primer: kozarec, pijača, piti)6 (Walker, b.d.). To naredi Makaton dostopnejši za učenje (Birkett, 1984; Byler, 1985).
Znakovni govor Paget Gorman (angl. Paget Gorman Signed Speech, kratica PGSS) je namenjen gluhim otrokom ali otrokom s specifičnimi jezikovnimi težavami. Uporabljajo ga hkrati z govorjeno angleščino. Z znakom v enakem zaporedju ponazorijo vsak del govorjene komunikacije.
Metoda Signalong pomaga otrokom in odraslim s primanjkljaji na področju učenja ali osebam z MAS. Kretnje se uporabljajo sočasno z govorjeno angleščino. Znaki temeljijo na britanskem znakovnem jeziku. Od Makatona se razlikuje predvsem v metodah poučevanja.
Znaki Amer-Ind temeljijo na kretnjah, ki jih ameriški staroselci uporabljajo za komunikacijo z drugimi plemeni. Z znaki prikažejo ključne besede, pri tem ne sledijo zaporedju katerega koli govorjenega jezika.
Ročno črkovanje – z oblikovanjem roke ponazorimo črke (prav tam).
2.3.2 PODPRTA KOMUNIKACIJA (S PRIPOMOČKI)
Podprta komunikacija uporablja različne naprave in pripomočke, kot so: slike, simboli, otipljivi predmeti, komunikacijske table (z abecedo, besedami,), knjige, pisava, sintetizatorji govora oziroma komunikatorji, ki oddajajo glas, računalniki, zvočne naprave ipd. (Sigafoos, Schlosser in Sutherland, 2010; The Communication Trust, 2013; Wilken, 2012; The Makaton Charity, 2011b).
Med enostavnimi pripomočki se najpogosteje uporabljajo grafične komunikacijske predloge in knjige oziroma mape z laminiranimi slikovnimi simboli. Slikovni simboli in besede so lahko organizirani znotraj določenega okvirja ali pa so nameščeni na podlago tako, da omogočajo rokovanje (Gabz, 2014 v Marot in Prljepan, 2019).
6 Podobne vzorce izbora besedišča lahko opazimo tudi pri sistemu KPK (S kretnjami podprta komunikacija) in Znakovnem sporazumevanju z dojenčki in malčki (projekt Tiny Signers). Besed, ki so skupne vsem trem sistemom, je 54; Makatonu in KPK je skupnih 62 besed; Makatonu in Tiny Signers pa 28 besed. Dve enaki besedi se pojavita v KPK in Tiny Signers, ne pa tudi v Makatonu (glej Prilogo 1: Seznam skupnega besedišča). Besedišči KPK in Tiny Signers vsebujeta vsaka po 100 besed (Domicelj idr., 2012; The Makaton Charity 2011a; Wilken, 2012).
16 2.3.2.1 SIMBOLI IN SIMBOLNI SISTEMI
Simboli so lahko koristni tako pri razvijanju pismenih veščin kot tudi pri podpori osebam z omejenimi govornimi veščinami ali brez razvitih veščin in tistimi, ki ne morejo ali ne želijo uporabljati kretenj (Powell, 1999; The Makaton Charity, 2011a; The Makaton Charity, 2015).
Pomenijo osnovo za učenje strukture jezika in bralnih veščin (Grove in Walker, 1990), saj nudijo konkretne, oprijemljive enote jezika, ki jih lahko uporabi učitelj ali uporabnik (oseba s PP), da ponazori elemente jezika (Walker, 1987). Omogočajo dalj časa trajajoče informacije, ki so dosledne v medsebojni podobnosti (prav tam). Uporabniki oblikujejo sporočilo z neposrednim ali posrednim izbiranjem simbolov. Njihova prednost je, da so lahko prenosljivi, preprosti za uporabo in oblikovanje ter cenovno ugodni (Ganz, Simpson in Lund, 2012 v Marot in Prljepan, 2019). Razvitih je bilo kar nekaj simbolnih zbirk NDK, ki se uporabljajo v različnih državah.
Primeri simbolov in simbolnih/slikovnih sistemov NDK, ki se najpogosteje uporabljajo v Sloveniji (CIRIUS, b.d.; Vovk, Korošec, Ogrin, Debeljak in Groleger Sršen, 2013):
- Slikovni komunikacijski simboli (angl. Picture Communication Symbols, kratica PCS) so simboli, ki jih je v 80-ih razvilo ameriško podjetje Mayer-Johnson; namenjeni so podpiranju otrok ter odraslih pri razumevanju sveta, strukturiranju okolja, sporočanju misli ter učenju branja in pisanja (Tobii Dynavox, 2021). Vizualna podpora s simboli pomaga osebam pri sporazumevanju, vedenju in učenju. Zbirka obsega več kot 45 000 slikovnih simbolov. Uporablja se jih za označevanje predmetov, vizualne urnike oseb z MDR, oblikovanje komunikacijskih knjig ipd. Prilagojeni so uporabi v nizkotehnoloških in visokotehnoloških pripomočkih (komunikatorji, računalniški programi) (prav tam).
Slikovne komunikacijske simbole PCS se pogosto uporablja za komunikacijo z izmenjavo slik po metodi PECS7.
- Minspeak oziroma Minimum Effort Speech je slikovni sistem, ki označuje govor z minimalnim naporom (CIRIUS, b.d.).
- SymbolStix je simbolno komunikacijsko orodje, ki ima v zbirki več kot 40 000 simbolov;
ti se lahko uporabljajo interaktivno ali v natisnjeni obliki (N2Y, 2021). Simboli Stix se uporabljajo v računalniškem programu Tobii Communicator (CIRIUS, b.d.).
Primeri zbirk simbolov, ki se v NDK uporabljajo v Veliki Britaniji (Communication Matters, 2019):
- Slikovni komunikacijski simboli – PCS;
- Widgit – zbirka več kot 18 000 preprostih barvnih simbolov, ki se uporabljajo za podporo komunikaciji (komunikacijske knjige), označevanje predmetov, prostorov, vizualne urnike, učne materiale ipd. (Widgit, b.d.);
- SymbolStix;
- Simboli Bliss oziroma Blissymbolics (angl.) – vizualni jezik, ki uporablja več kot 5000 simbolov (Bliss-znakov in Bliss-besed). Je umetna pisava, ki omogoča oblikovanje novih Bliss-besed (Blissymbolics, b.d.).;
- Simboli Makaton.
7Sistem komunikacije z izmenjavo slik oziroma PECS (angl. Picture Exchange Communication System) je metoda namenjena otrokom z avtizmom ali drugimi komunikacijskimi težavami. Otroci se s pomočjo PECS-a naučijo pristopiti do komunikacijskega partnerja ter slikico ali simbol želenega predmeta zamenjati za konkreten predmet.
Učenje preko preproste izmenjave vodi v oblikovanje zahtevnejših povedi (Svetovalnica za avtizem, 2016).
17 Slika 4: Primeri simbolov iz različnih simbolnih zbirk.
(Prirejeno po Widgit, b.d., Blissymbolics, b.d. in Tobii Dynavox, 2021).
Simboli Makaton
Simboli Makaton so preprosti črno-beli grafični simboli, ki so jih razvili za dopolnitev komunikacije s kretnjami in govorom. Ponazarjajo pojme iz besedišča Makatona in so opremljeni z napisom. V zbirki simbolov Makaton je več kot 15 000 simbolov. Ključno je, da pri uporabi simbolov Makaton sledimo slovničnim pravilom od leve proti desni. Za določanje položaja uporabimo črto na dnu simbola. Pri prilagajanju ne uporabljamo ločil oziroma ničesar, kar bi uporabnik lahko zamenjal z delom simbola in mu pripisal pomen (The Makaton Charity, 2011b).
Pomembne lastnosti simbolov Makaton so (prav tam):
1. stalnost – so bolj trajni kot beseda ali kretnja,
2. konkretnost – nanašajo se na konkretne reference (npr. simbol za knjigo je videti kot knjiga),
3. možnost upravljanja – uporabnik lahko z njimi upravlja fizično (na karticah), v komunikacijski knjigi ali na elektronski napravi (npr. računalniku, komunikatorju ipd.).
Glede na vrsto in obliko so simboli Makaton (Grove in Walker, 1990) - piktografski (slikovni): predmeti, živali, osebe, prostori…
- relacijski (glede na prostor in čas); za označevanje položaja v prostoru in času ter gibanje: prej, potem, kasneje, v, na, ob, pred, hitro, počasi…
- povezani s kretnjami: oprosti, hvala, prosim, dobro, pojdi…
- abstraktni: pameten, nesramen, čisto, vedeti…
- svojilni (prikazani v krogu; npr. hiša v krogu predstavlja mojo hišo, torej dom; gospa v krogu označuje mamo, itd.): dom, mama, oče, brat, sestra…
- količinski (prikazani s trikotnikom): koliko, veliko, malo…
18 Slika 5: Prikaz simbolov Makaton
(Prirejeno po Grove in Walker, 1990 in The Makaton Charity, 2011b).
