RAZVOJ IN RAZISKOVALNO OZADJE JEZIKOVNEGA PROGRAMA

Izvirna raziskava iz bolnišnice Botleys Park (Cornforth, Johnson in Walker, 1974) je zajemala 14 gluhih posameznikov z MDR, starih med 16 in 68 leti. Večino sodelujočih je imelo pridružene motorične primanjkljaje ali težave na področju vedenja, poleg tega so bili izolirani in nezmožni sodelovanja. V okviru raziskave so posameznike učili 145 znakov, vzetih iz britanskega znakovnega jezika, ki so jih izbrali učiteljski timi na osnovi svojih izkušenj ter raziskav. Rezultati so pokazali ogromen napredek pri posameznikih v razumevanju in uporabi kretenj. Več kot polovica udeležencev se je v devetih mesecih naučila 90 % kretenj, najnižja ocena posameznika je bila 60 % naučenih kretenj. Vsi rezultati na testih razumevanja (prepoznavanja) kretenj so bili višji od izražanja (zmožnosti izvedbe kretenj), kar sovpada z običajnim razvojem jezika. Posamezniki se nobene kretnje s kontrolnega seznama niso naučili spontano, kar nakazuje na uspeh pridobivanja zaradi načrtnega treninga. Tisti posamezniki, ki so imeli slabše motorične sposobnosti, so bili zmožni dobrih približkov znakov in so bili razumljeni, iz česar so sklepali, da za uporabo znakovnega jezika ni potrebna velika natančnost (večinoma znakov je jasnih in omogočajo prilagodljivost). Najbolj opazna je bila takojšnja izboljšava pozornosti pri vzpostavitvi in vzdrževanju očesnega stika, kar je omogočalo lažje

2Oddelek za delo in pokojnino: Urad za vprašanja invalidnosti (angl. Department for Work and Pensions: Office for Disabillity Issues).

4

učenje. Izboljšala se je sociabilnost posameznikov (izboljšanje v socialnih stikih) in uporabniki so začeli med seboj spontano uporabljati znake. Pri večini se je zmanjšala pogostost neprilagojenih vedenj. Vsi udeleženci so postali bolj vokalni in so poskušali spontano oponašati govor, njihova potreba po verbalnem izražanju se je povečala. Ugotovili so, da je izmed statistično pomembnih dejavnikov, ki vplivajo na uspeh pri pridobivanju znakov, najpomembnejši pokazatelj socialna sposobnost posameznika, za tem branje z ustnic in nato zmožnosti naravnih gest (Cornforth, Johnson in Walker, 1974; Walker, 1977; Walker, b.d.).

Prvi izbor besedišča (1970-72), ki je bil uporabljen v omenjeni raziskavi, je bil izpeljan iz opazovanja in beleženja vzorcev komunikacije/interakcije uporabnikov (gluhih oseb z MDR) z negovalci, pedagogi in vrstniki, ter raziskav iz Richarda Meina in Neila O'Connorja (Mein in O'Connor, 1960 ter Mein, 1961 v Walker, 1977 in Walker, 1987). Beležili so tudi situacije, kjer je prišlo do t. i. komunikacijskih šumov. Pogovor o teh situacijah je pripeljal do vzorcev komunikacije, ki bi nesporazume lahko preprečili. Iz tega so izpeljali seznam besedišča ter ga uporabili v poskusni fazi. V roku dveh let so seznam postopoma prečistili, da so ostali samo nujni in pogosto uporabljeni pojmi, ki so se naravno oblikovali v skupine povezane s funkcionalnimi aktivnosti ter povezanimi temami (Walker, 1987). Prav tako so nekateri pojmi potrebni za uporabo prej in bolj pogosto kot drugi. Besede iz vzorca so razdelili v 8 zaporednih faz, ki postopno naraščajo glede kompleksnosti in komunikacijskih prioritet. Kasneje so dodali tudi dodatno stopnjo, ki je odprta in predstavlja vir dodatnih pojmov v primeru, da jih učitelj, ali kdo od komunikacijskih partnerjev potrebuje (prav tam).

V letih 1974-1976 so besedišče Makatona poskusno, za namen prilagoditve, vpeljali v posebne šole za otroke z zmernimi, težjimi in težkimi MDR s pridruženimi motnjami (Walker, 1987).

Učitelje, starše in druge vpletene so prosili, naj opazujejo uporabo besedišča v povezavi s potrebami vseh vpletenih v interakciji, razvrstitev pojmov po stopnjah, uporabo pojmov in potrebe za dopolnitev dodatne stopnje. V dveh letih so k originalnemu osnovnemu besedišču postopoma dodali dodatne pojme, ostale pojme pa so uvrstili v vir besedišča dodatne stopnje.

Ugotovili so, da je velik del originalnega besedišča skupen šolskemu in institucionalnemu okolju, ter da prvotna različica ni bila specifična samo za potrebe odrasle populacije. Enake osnovne potrebe in situacije doživljamo vsi (na primer vsi stojimo, sedimo, pijemo, gledamo in imamo podobne izkušnje vročega, hladnega, čistega, umazanega itd.). Po koncu poskusnega obdobja so besedišče pregledali ter dopolnili, in tako je nastala različica Makatona iz leta 1976 (prav tam). Prvo izobraževanje o jezikovnem programu Makaton, enodnevna delavnica Makatona, je bila v bolnišnici Botleys izvedena istega leta (Sheehy, 1988 v Sheehy in Duffy, 2009). Dve leti kasneje je bila ustanovljena neprofitna organizacija Razvojni projekt besedišča Makaton, ki se je 2007 preimenovala v Dobrodelna organizacija Makaton³ ter je omogočila organizacijo delavnic, izobraževanj, distribucijo materialov in širjenje splošnih informacij o programu Makaton (angl. The Makaton Charity) (The Makaton Charity, 2011a).

3 Makaton™ je registriran kot blagovna znamka Dobrodelne organizacije Makaton (angl. The Makaton Charity) (The Makaton Charity, 2020; Intelectual Property Office, b.d.). Sedež Dobrodelne organizacije Makaton je v Farnboroughu, Hampshire, v Angliji. Namenjena je izobraževanju, svetovanju, organizaciji treningov in delavnic, splošni dobrodelnosti, pomoči otrokom, mladim in starejšim, podpori osebam s PP, drugim dobrodelnim organizacijam ter splošni javnosti. V dobrodelni organizaciji nudijo nasvete, organizirajo izobraževanja ter pripravljajo gradiva za družine, skrbnike ter strokovnjake (Charity Commission, 2019).

Na spletni strani Dobrodelne organizacije Makaton (https://www.makaton.org/) so zbrane informacije o jezikovnem programu Makaton: osnovna dejstva o njem, strokovni članki in raziskave, informacije o izobraževanjih za Makaton, Makatonov znak tedna, aktualne novice, povezane z Makatonom, brezplačna tematska gradiva, ki vsebujejo znake in simbole Makaton, ter plačljiva gradiva, ki vsebujejo celotne Makatonove zbirke znakov in simbolov, zgodbe, pesmi, dejavnosti in igre (The Makaton Charity, 2020).

5

2 MAKATON KOT METODA NADOMESTNE IN DOPOLNILNE KOMUNIKACIJE

2.1 KAJ JE NADOMESTNA IN DOPOLNILNA KOMUNIKACIJA

Termin nadomestna in dopolnilna komunikacija (v nadaljevanju NDK) prihaja iz angleške literature, kjer je v uporabi izraz Augmentative and alternative communication (AAC), ter opisuje širok nabor metod, ki podpirajo verbalno komunikacijo (The Communication Trust, 2013) ali pa se uporabljajo kot nadomestilo (še) nerazvitemu besednemu govoru (Jurišić, 2012).

V slovenskem prostoru lahko zasledimo tudi izraz podporna in nadomestna komunikacija (kratica PINK) (Društvo logopedov Slovenije, 2019). Označuje vso pedagoško in terapevtsko pomoč, ki se nudi osebam z močno omejenim sporazumevanjem ali brez razvitega načina sporazumevanja (Wilken, 2012). Dopolnilna komunikacija se uporablja za podporo oziroma spremljanje glasovnega jezika in olajša razumevanje oseb s težko razumljivim govorom ter omogoča boljšo komunikacijo. Alternativne (nadomestne) komunikacijske oblike pa se nudijo osebam, ki zaradi omejenih ali manjkajočih govornih sposobnosti potrebujejo sistem, drugačen od govorjenega jezika (prav tam).

Prednost uporabe NDK je v tem, da omogoča posameznikom (The Communication Trust, 2013) - izraziti čustva in potrebe,

- razviti boljšo samopodobo,

- krepiti odnose z družino in prijatelji,

- sodelovati v šoli, pri aktivnostih, delu ali igri, - spraševati,

- sodelovati pri sprejemanju odločitev, - živeti neodvisno življenje,

- pridobiti zaposlitev.

Sistemi NDK pomagajo tako otrokom kot odraslim s težavami pri razumevanju in izražanju, ki so lahko posledica različnih vzrokov, na primer: cerebralne paralize, možganske kapi, poškodbe glave, nevrološko-motoričnih motenj in bolezni, motenj avtističnega spektra (v nadaljevanju MAS) ter MDR (Communication Matters, 2015; Vovk idr., 2013). Vzpostavljanje komunikacije z otroki ali odraslimi, ki so izgubili sposobnost govora ali je niso nikoli razvili, je lahko kompleksen izziv, ki zahteva enega od pristopov NDK ali kombinacijo teh (Walker in Armfield, 1981). Za podporo govoru je na voljo več različnih metod in načinov komunikacije.

Največkrat vključujejo geste, kretnje, obrazno mimiko, dotik, znakovni jezik, slike, simbole, fotografije, predmete ipd. Lahko so v obliki komunikacijskih knjig, slikovnih tabel ali naprav, ki z glasom podpirajo komunikacijo (komunikatorji oziroma tablični računalniki s programsko opremo) (The Communication Trust, 2013; Wilken, 2012; Marot in Prljepan, 2019). Pri NDK uporabimo tisti način, ki je primeren glede na okoliščine posameznika, njegove sposobnosti in želje (Grove in Walker, 1990). Ker se posamezniki lahko zanašajo na več modalitet (MacDonald, 1985 v Walker, 1987), je pri izboru glavnega načina komuniciranja treba preučiti uspešnost osebe v vsakem od načinov skozi daljše časovno obdobje (Alpert, 1980 in Hamre-Nietupski, 1986 v Walker, 1987). Začetni cilj je vzpostaviti osnovno komunikacijo ter kasneje, če je oseba zmožna, napredovati na celostni sistem komunikacije (kombinacija govora in/ali simbolnega sistema oziroma kretenj) (Walker, 1987). Učinkovita raba katerega koli načina komunikacije temelji na dosledni uporabi v pomembnih okoljih (Walker, 1987; Grove in Walker, 1990). Učenje uporabe NDK je dolgotrajen proces, v katerem moramo uporabnika

6

usposobiti, da je zmožen naučeno strategijo uporabiti v različnih socialnih interakcijah (Ogrin in Korošec, 2013). Začeti je treba s poglobljeno oceno posameznika in zagotavljati stalen stik z NDK. Pri tem je treba nuditi podporo družini uporabnika NDK (The Communication Trust, 2013). Pomembna smernica za poučevanje je spodbujanje funkcionalne komunikacije namesto treninga besedišča in jezikovnih struktur zunaj socialnih povezav, tisto, kar je spontano v različnih okoliščinah in z različnimi osebami (NRC, 2001 v Jurišić, 2012). To česar se posameznik nauči v jezikovnem programu, mora biti funkcionalno ter zanj relevantno (Thiemann in Kamps, 2008 v Lal, 2010).

NDK je namenjena osebam, ki niso razvili govorno-jezikovne komunikacije ali pa njihov govor zaradi različnih vzrokov ni dovolj razumljiv okolici (Društvo logopedov Slovenije, 2019).

Večina otrok z razvojnimi primanjkljaji ima zaradi različnih ovir in poškodb upočasnjen jezikovni razvoj (Wilken, 2012). Potrebe otrok in mladih, ki imajo govorno-jezikovne težave morajo biti odkrite čim prej, da bi zagotovili najoptimalnejšo podporo pri učenju komunikacije (The Communication Trust, 2013). Tako je pomembno, da oblike NDK vpeljemo čim bolj zgodaj v razvoju otrok, da jim omogočimo priložnost za učenje komunikacije in posledično primeren nadzor v svojem okolju (Beck, 2008 v Jurišić, 2012).

Ocena izbire sistema NDK se deli na več področij, in sicer na (Fossett in Mirenda, 2007 v Jurišić, 2012):

• oceno možnosti v okolju (zakonsko zagotovljeni pogoji za komunikacijo otroka v vrtcu, šoli, dostopnost opreme, strokovnjakov, stališča učiteljev, terapevtov, sodelavcev, vrstnikov);

• oceno zmožnosti posameznika (zaznavanje razkoraka med komunikacijskimi zmožnostmi posameznika in njegovimi komunikacijskimi potrebami; razumevanje simbolov – slik, fotografij, grafičnih simbolov; pismenost; kulturne in druge potrebe družine, kot so stališča, vrednote in materinščina).

Izbor načina NDK je odvisen od razvojne starosti, kognitivnih sposobnosti, motoričnih zmožnosti ter komunikacijskih potreb posameznika (Wilken, 2012). Za načrtovanje jezikovnega spodbujanja je ključno poznavanje običajnega razvoja otrok ter razvoja otrok s PP (Jurišić v Wilken, 2012).

Dejavniki, ki jih moramo upoštevati pri ocenjevanju osebe za sistem NDK, so: vrsta primanjkljaja, motorični razvoj, mobilnost, sposobnosti, koordinacija oko-roka, trenutne komunikacijske zmožnosti, verbalno ter neverbalno izražanje (Williams in Grove, 1989).

Sposobnosti posameznika niso edini dejavnik, ki vpliva na uspešno generalizacijo komunikacije, ampak je potrebno tudi vzpostavljanje podpornega okolja za uporabo NDK.

Komunikacija se pojavi v interaktivnem medosebnem kontekstu, in to moramo upoštevati pri njenem razvijanju (Walker, 1991 v Lal, 2010). Ko se odločamo za trening NDK, moramo upoštevati tudi stališča oziroma odnos ljudi, ki so za uporabnika NDK pomembni ter njihovo kompetentnost za uporabo sistema NDK. Osebe, ki so v odnosu z uporabnikom NDK, potrebujejo sistem, ki je lahek za učenje in takoj uporaben ter jim omogoča, da so samozavestni pri njegovi uporabi (Grove in Walker, 1990). Da bi otrok učinkovito uporabljal pridobljene spretnosti NDK v svojem naravnem okolju, mora biti deležen učenja v vsakodnevnih okoliščinah, doma in v izobraževalni ustanovi. Ne more ga izvajati le logoped v ambulanti (Jurišić, 2012; Grove in Walker, 1990).

7