Kdo so starejši odrasli

II. TEORETIČNA IZHODIŠČA

1 Starejši odrasli

1.1 Kdo so starejši odrasli

Ko govorimo o starejših odraslih, je treba najprej opredeliti, kdo starejši odrasli sploh so.

Čeprav se nam na prvi pogled zdi, da je opredelitev starejše osebe preprosta, v resnici ni tako.

Izziv je že pri uporabi besedišča. Srečamo se z različnimi izrazi: stari, starejši, ostareli, starostnik, upokojenec, starec, starejši odrasli, ljudje v poznejših letih, ljudje v tretjem življenjskem obdobju. Nekatere od teh besed imajo v slovenskem jeziku slabšalni pomen in utrjujejo negativne stereotipe o starejših.¹ V tem besedilu bomo uporabljali besedo starejši, ki jo je v svojem delu Psihologija starosti uporabil Vid Pečjak, in besedno zvezo starejši odrasli.

Besedo »starejši« je Pečjak (2007) uporabil zaradi dinamike staranja in velikih individualnih razlik pri staranju.

V vsakdanji rabi izraza starejši ali starejša oseba pogosto izenačujemo s kategorijo upokojenci.

To pomeni, da posameznik postane starejša oseba, ko se upokoji. Vendar pa je ta izenačitev problematična, saj omenjeni kategoriji nista povsem identični. Med starejšimi odraslimi namreč niso vsi ljudje upokojeni, nekateri ostajajo zaposleni še zelo dolgo v pozno starost. Prav tako pa so med upokojenci tudi mladi ljudje, ki se predčasno upokojujejo zaradi različnih vzrokov (Krajnc 1999, str. 14). Moody in Sasser (2018, str. 43) omenjata, da se pripadniki vojske upokojujejo, ko so stari med 40 in 50 let. Včasih se »starejšo osebo« povezuje z vlogo starega starša, vendar tudi to ni ustrezno, saj ponekod postajajo ljudje stari starši, ko imajo 35 let.

Izrazov upokojenci, stari starši in starejši odrasli ne moremo uporabljati kot sinonime.

Starejše odrasle opredeljujemo z različnimi vrstami starosti, in sicer s kronološko starostjo, psihološko starostjo, družbeno starostjo. V različnih dokumentih in listinah, pogosto pa tudi v vsakdanjem življenju, zaradi priročnosti za opredelitev tega, kdo so starejši, največkrat

1 Na Festivalu za tretje življenjsko obdobje 2021 so organizirali okroglo mizo »O besedah o starejših NE brez starejših«. Starejši se zavzemajo za to, da jezik ne bi bil žaljiv in da ne bi uporabljali besed, ki namigujejo na to, da so starejši bolni, krhki, nemočni. Dostopno na: https://f3zo.si/strokovni-program/. Na okrogli mizi so opozorili, da bi bilo dobro, če bi v medijih opustili nekatere izraze, ki starejše reducirajo na nemočne in bolne ljudi.

12

uporabljamo kronološko starost. Gre za starost, ki jo določa koledar oz. rojstni datum posameznika. Za omenjeno starost je značilno, da nanjo nimamo nobenega vpliva (Ramovš 2003, str. 69; Cavanaugh in Blanchard-Fields 2011, str. 16). Kronološka starost je nezanesljiv podatek, saj se različni ljudje različno starajo, zato moramo biti pri uporabi kronološke starosti previdni.

Ker je starost dolgo obdobje in lahko traja tudi več desetletij, jo razdelimo na različna podobdobja. Pri čemer so vse delitve dokaj arbitrarne.

Ramovš (2003, str. 74−75) npr. starost razdeli na naslednja podobdobja, ki so najpogostejša tudi v drugih virih (Moody in Sasser 2018, str. 50−51; Schaie in Willis 2016, str. 390):

 zgodnje starostno obdobje, od 66. do 75. leta, v katerem se posameznik navaja na upokojensko življenje in je po navadi še dokaj zdrav ter aktiven,

 srednje starostno obdobje, od 76. do 85. leta, v katerem se posameznik prilagaja in privaja na upadanje svojih moči in zdravja, izgublja svoje vrstnike, večini v tem obdobju umre zakonec ali partner,

 pozno starostno obdobje, po 86. letu, ko posameznik postane odvisen od mlajših generacij in opravlja zadnje naloge v svojem življenju.

Nekateri drugi avtorji (Pečjak 1998, str. 14; Heo idr. 2017, str. 291) pa podobdobja starosti razdelijo po desetletjih:

 mladi stari (young-old), od 60. do 69. leta,

 stari stari (old-old), od 70. do 79. leta,

 najstarejši stari (oldest-old), po 80. letu.

Obstaja torej več različnih opredelitev tega, kdaj posameznik kronološko postane starejši odrasli. Po nekaterih opredelitvah se to zgodi že pri šestdesetem letu starosti, po drugih pa nekoliko kasneje. Med različnimi avtorji ni doseženega nekega splošnega konsenza, kdaj točno se (kronološka) starost pri posamezniku začne. V andragogiki imamo sicer kljub temu najpogosteje v mislih ciljno skupino, ki jo sestavljajo posamezniki, ki so stari 65 let in več (Kump in Jelenc Krašovec 2010, str. 11).

Omenjeni starostni mejniki, kdaj se starost sploh začne, so sicer dogovorjeni predvsem iz praktičnih razlogov, npr. da bi nam olajšali določanje upokojitve (Pečjak 1998, str. 9). Vendar pa je uporaba kronološke starosti lahko zavajajoča in problematična. To pa predvsem zato, ker

13

so socialne konstrukcije starosti lahko v različnih kulturah različne. Poleg tega pa so velike tudi posamezne razvojne razlike znotraj iste kulture in starostne skupine (Findsen 2005, str. 12). Pri staranju gre namreč za proces z nekaterimi pospeški in zastoji, kot zapiše Pečjak (1998, str. 9).

Strokovnjaki opozarjajo še na nekatere druge vrste starosti, ki jih je pri definiranju, kdo so starejše osebe, ravno tako treba upoštevati.

Ramovš (2003, str. 69) poleg kronološke starosti omenja še:

 funkcionalno starost, ki se nanaša predvsem na to, koliko zmore posameznik samostojno opravljati temeljna življenjska opravila ter kakšno je njegovo zdravstveno stanje,

 doživljajsko starost, ki se kaže v tem, kako posameznik doživlja in sprejema svojo trenutno starost ter vse v povezavi z njo. Nekateri strokovnjaki za to vrsto starosti uporabljajo tudi poimenovanje psihična starost, vendar pa je to poimenovanje ožje, saj zajema le posameznikovo duševno dojemanje njegove starosti, medtem ko doživljajska starost zajema posameznikov celosten odnos do nje.

Cavanaugh in Blanchard-Fields (2011, str. 17) pa pišeta o naslednjih vrstah starosti:

 Subjektivno zaznana starost (perceived age) se nanaša na to, kako starega se v resnici posameznik sam počuti.

 Biološka starost se opredeli na podlagi merjenja različni funkcij različnih vitalnih zmožnosti ali kazalnikov organov in sistemov, kot je npr. kardiovaskularni sistem.

 Psihološka starost se nanaša na psihološke sposobnosti, ki jih ima posameznik, da se prilagaja zahtevam okolja. Te sposobnosti vključujejo inteligenco, spomin, čustva, motivacijo in druge sposobnosti, ki so povezane s samozavestjo in samokontrolo.

 Sociokulturna starost se nanaša na specifično skupino vlog, ki jih posameznik sprejme v odnosu z drugimi člani družbe in kulture, ki ji pripada. To starost se ocenjuje na podlagi različnega obnašanja in navad, kot so npr. oblačenje, običaji, jezik itd.

Starost pa lahko poenostavljeno delimo tudi zgolj na dve obdobji. In sicer na tretje življenjsko obdobje, kamor se uvrščajo še dejavni, vitalni posamezniki, ki želijo doseči predvsem večjo avtonomijo in samoizpolnitev (Findsen 2005, str. 13). In na četrto življenjsko obdobje, v katerega se uvrščajo posamezniki, ki potrebujejo pomoč drugih. Ta delitev izhaja iz delitve življenja na štiri obdobja, ki jo je uvedel Laslett (1989). Njegova delitev je bila pripravljena na osnovi pomoči in odvisnosti od drugega in ne toliko na osnovi kronološke starosti. Prvo obdobje

14

je otroštvo, ko je posameznik odvisen od svojih staršev ali drugih odraslih. V drugem obdobju posameznik skrbi za druge (za svoje otroke) in za svoje delo, v tretjem življenjskem obdobju posameznik izstopa iz skrbi za delo in druge (otroci odrastejo, upokoji se). V četrtem obdobju pa posameznik potrebuje pomoč. Tretje življenjsko obdobje je po taki delitvi najbolj ustvarjalno obdobje in ljudje lahko dosegajo humanistične ideale samouresničitve (Findsen 2002, str. 47).

Starejši odrasli so izredno heterogena skupina. Poleg tega pa je treba opozoriti tudi na dejstvo, da se posamezniki med seboj razlikujejo po tem, kako se individualno starajo. Ko se pogovarjamo o starejših, pred seboj ne smemo imeti zgolj posameznikove kronološke starosti, saj nam o človeku in njegovi starosti ne pove dovolj, lahko nas celo zavede. Starejši uporabljajo izrek: Ni pomembno, KOLIKO si star. Pomembno je, KAKO si star (gl. npr. Festival za tretje življenjsko obdobje). Razlik v dinamiki staranja se morajo še posebej dobro zavedati tudi mentorji v izobraževanju starejših. Neki posameznik je npr. kronološko lahko star 85 let, njegova funkcionalna in doživljajska starost pa sta precej nižji, saj je zdravstveno stanje posameznika še vedno dobro, še vedno lahko sam opravlja vsa temeljna opravila, poleg tega pa se tudi počuti kar nekaj let mlajšega.