Motivacija za delo s starejšimi

Kako so, po mnenju mentorjev in predsednice društva, mentorji v Društvu U3 Škofja Loka motivirani za delo s starejšimi?

Zbirna tabela za prvo raziskovalno vprašanje:

Tema: Motivacija za delo s starejšimi

KATEGORIJE KODE

Mnenja mentorjev o izobraževanju starejših Izobraževanje starejših je pomembno, aktivno preživljanje starosti, priložnost za druženje, drugačen način poučevanja, postopno učenje, počasno učenje Razlogi za mentorstvo v izobraževanju

starejših

Zavestna odločitev za mentorstvo, odločitev za mentorstvo zaradi pojava priložnosti Zadovoljstvo pri delu s starejšimi Sproščenost starejših, modrost, dvosmerno

učenje, hvaležnost starejših

Pri raziskovalnem vprašanju, ki se nanaša na motivacijo mentorjev za delo s starejšimi, smo s širšimi vprašanji najprej želeli izvedeti, kakšno mnenje imajo mentorji o starejših in njihovem izobraževanju. Menimo namreč, da že na podlagi teh odgovorov lahko sklepamo, ali so mentorji za delo z njimi motivirani ali ne. Mentorji so na vsa širša vprašanja odgovorili pozitivno.

Mnenja mentorjev o izobraževanju starejših

Kot smo spoznali že v teoretičnih izhodiščih, številni avtorji (Glendenning 2000; Jarvis 2001;

Withnall 2010; Findsen in Formosa 2011 v Kump 2015, str. 12; Formosa 2021) v svojih raziskavah navajajo različne pozitivne učinke izobraževanja v obdobju starosti. Pomena

57

izobraževanja v tem obdobju se dobro zavedajo tudi mentorji. Prepričani so, da pozitivno vpliva na starejše in njihovo življenje. Menijo, da je izobraževanje pomembno na subjektivni ravni zaradi ohranjanja kognitivnih in drugih zmožnosti ter na ravni skupnosti, saj so starejši del skupnosti.

»[P]omembno se mi zdi, sploh k so te starejši dons še zelo taki vitalni pa aktivni, tako da tut sami si želijo še kej znanja pridobit. Mejčken tut za trening možganov. Pravijo, da je dobro za starejše. Pa tut sicer, oni to velikokrat vzamejo kot priliko za druženje, za mal družabno življenje pa srečevanje.« [Intervju 1]

»Jest to že več let in vidim, da majo starejši po penziji drugo življenje. In tako za drugo življenje moraš začeti študirat. Tko ko otroci, ko se rodijo in začnejo hodit, raziskovati življenje.« [Intervju 2]

»[K]er spodbuja starejše oziroma jim daje možnost, da živijo za nekaj, da se nekaj udejstvujejo, da majo smisel svojega življenja še vedno. Tko da je zlo pomembno.«

[Intervju 3]

»Absolutno se mi zdi pomembno […] mislm, da za voljo tega, da ostajamo vsi, od prvega do zadnjega, aktivni in živi v najširšem smislu besede, da moramo vsi vs čas delat na tem, da se razvijamo, da rastemo.« [Intervju 4]

»[K]er v času poklicne dobe, poklicnega dela niso imeli časa, da bi sledili nekim svojim interesom, svojim zanimanjem. Tako da je to en pomemben trenutek, da se lahko vključijo.« [Intervju 5]

Kot vidimo, je izobraževanje in učenje v starosti pomembno tudi po mnenju mentorjev.

Poudarjajo, da se posameznikom lahko življenje po upokojitvi popolnoma spremeni in si ga je treba ponovno strukturirati in mu dati nove vsebine. Enake ugotovitve zapiše tudi Krajnc (2016, str. 73). Starejši s pomočjo izobraževanja ostajajo tudi aktivni, osebnostno rastejo in trenirajo svoje kognitivne funkcije. Mackowicz in Wnek-Gozdek (2016, str. 196) pa potrjujeta, da izobraževanje v tem obdobju deluje tudi preventivno proti osamljenosti, ki pri starejših lahko predstavlja hud problem.

Druga mentorica je poudarila še, da se je treba zavedati, da so starejši še vedno pomemben del družbe in da k družbi tudi še vedno lahko veliko prispevajo. Iz njihovih izkušenj, ki so si jih nabirali celo življenje, pa se lahko veliko naučimo.

58

»Tretje obdobje je tut pomembno, za skupnost, za družbo …, ker v tem obdobju človek drugače gleda na vse, na svet, na okolje pa tut na znanja, ki jih dobiva. In starejši tut marsikaj prispevajo. Tut s svojim učenjem, da so aktivni […] Marsikaj modrosti prispevajo […] oni so že dali marsikaj skozi in pri njih lahko vidimo, kaj je sploh blo pomembno, česa pa ni blo treba. Tako, da lahko se učimo na svojih napakah pa tudi na njihovih oziroma na njihovih izkušnjah.« [Intervju 2]

V zvezi s prispevkom v družbo, ki ga omenja mentorica, lahko govorimo o aktivnem staranju, vključujoči skupnosti in tudi o človeškem kapitalu. Krajnc (2016, str. 29) zapiše, da so prav vse generacije del človeškega kapitala in prav vsaka od generacij tudi prispeva k njegovemu oplemenitenju in povečanju.

Vsi mentorji pa se tudi dobro zavedajo, da se delo s starejšimi razlikuje od dela s preostalimi generacijami. Zavedajo se, da se starejši učijo na nekoliko drugačen način, da je njihovo izobraževanje neobremenjeno, da so motivirani z drugačnimi razlogi kot odrasli in da imajo starejši tudi mnogo izkušenj, ki vplivajo na samo izobraževanje. Posledično morajo mentorji pri svojem delu uporabiti drugačne pristope poučevanja, snov morajo razlagati postopno, počasneje, včasih pa je treba kaj tudi večkrat ponoviti.

»[Ž]e sam pristop je tle čist drugačen [...] to je zelo takšno postopno, počasno učenje.

Tle ni nobenega preskakovanja pa prehitevanja pa tako naprej.« [Intervju 1]

»[S]e razlikuje, ker je treba večkrat ponovit, bolj počasi, še bolj se prilagodit […]

počasnejše je treba, bolj enostavno ...« [Intervju 3]

»[P]r vsaki starostni skupini, se mi zdi, da so ene stvari k izstopajo, v pozitivno in v negativno.« [Intervju 4]

»Ja, se razlikuje. Zaradi izkušenj, predispozicij. Zaradi izkušenj, zaradi poklicne dobe.

Nedvomno [...] predvsem je pa to izobraževanje neobremenjeno. [Intervju 5]

Razlogi za mentorstvo v izobraževanju starejših

Zanimalo nas je še, zakaj so se mentorji sploh odločili za mentorstvo v okviru univerze za tretje življenjsko obdobje. Izvedeli smo, da so kar štirje od petih mentorji postali po naključju, ker so na univerzi ravno iskali nekoga, ki bi vodil študijski krožek z njihovega področja. To lahko

59

razumemo, ker v okolju strokovnega usposabljanja ni posebnih predmetov, tečajev ali študijskih smeri, ki bi usposabljale za izobraževalno delo s starejšimi.

»[M]oja mama, ko je bila takrat tudi že upokojenka, je bla članica društva in mi je takrat povedala, da iščejo nekoga [...] in mislim, da me je ona pol takrat priporočila …«

[Intervju 1]

»Pač enega so rabil pa sm prevzel.« [Intervju 3]

Ena izmed mentoric pa se je za mentorstvo v izobraževanju starejših odločila zavestno, ker si je to želela početi in ker je skozi svoj poklic, v okviru katerega je tudi veliko predavala, ugotovila, da je pri svojih predavanjih najuspešnejša ravno pri starejših.

»V poklicu sm se ukvarjala veliko s predavanji, s potopisnimi predavanji, med drugim sm tudi turistična vodnica in rada podajam to svoje znanje in nekako sm ugotovila, da so najbolj dovzetni ravno starejši, da se najbolj odzivajo, da ne znam navdušit otrok, ne znam navdušit mladih ljudi, ne znam navdušit vrtca, znam pa navdušit starejše. Verjetno je to povezano že od mojih mladih nog, ker sm kot otrok, kot deklica, vedno hodila okrog starejših. To je nek proces, ki se rojeva sam po sebi. Nisem nikoli razmišljala zakaj …«

[Intervju 5]

Nihče izmed mentorjev ni navedel, da se je za mentorstvo odločil izključno zaradi zaslužka.

Predsednica društva se je strinjala z ugotovitvami intervjujev, da se posamezniki za mentorstvo večinoma odločijo, ker so ravno potrebovali nekoga z njihovega področja. Poleg tega se je strinjala tudi s tem, da se nekateri posamezniki za mentorstvo odločijo zavestno. Dodala je še, da nekateri mentorji postanejo zaradi dodatnega zaslužka, saj v okviru njihovega društva le redkokateri mentorji delajo prostovoljno. Poudarila pa je, da se za mentorstvo nihče ne odloči izključno zaradi zaslužka.

Razloge za to, da nekdo postane mentor, so sicer v okviru UTŽO raziskovali že leta 1992.

Raziskava je bila izvedena ljubljanski in velenjski UTŽO, rezultati pa so pokazali, da so se mentorji za mentorstvo v študijskih krožkih odločili na pobudo koordinatorjev krožkov pri UTŽO, predvsem zato ker jih veseli delo s starejšimi in ker so želeli deliti svoje znanje z drugimi (Mijoč idr. 1993, str. 98).

60

Predsednico društva smo povprašali še, kako sploh poteka izbor mentorjev. Povedala nam je, da pri njih izbor poteka nekoliko drugače kot na večjih UTŽO. Navadno težko dobijo mentorje in zato sprejmejo vsakega strokovnjaka, ki je zainteresiran. Do sedaj se je zgodilo le nekajkrat, da so se mentorji, ko so začeli s študijskimi krožki, izkazali za neustrezne. Pri takih je zaradi slabega dela, nezmožnosti vzpostavitve stika s študenti prišlo do osipa udeležbe, študijski krožek pa je razpadel po »naravni« poti. Pravi, da so posamezniki, ki se odločijo za mentorstvo, največkrat mladi ali srednjih let ter da so večinoma ženskega spola.

Zadovoljstvo pri delu s starejšimi

Da bi ugotovili, ali so mentorji motivirani za delo s starejšimi, smo jih vprašali še, ali jih delo s starejšimi veseli, in če je bil odgovor pritrdilen, kaj je tisto, kar jim je pri delu z njimi še posebej všeč.

Prav vsi mentorji so poročali, da jih delo s starejšimi veseli. Všeč jim je predvsem to, da je izobraževanje starejših prostovoljno in da posledično pridejo le tisti posamezniki, ki jih določeno izobraževanje res zanima, zaradi česar je vodenje študijskih krožkov lažje. Starejše opisujejo kot najbolj hvaležne, sproščene, zagnane, fokusirane in disciplinirane slušatelje, pri katerih je opaziti trud in rezultate. Pravijo, da so tudi bolj poslušljivi kot mladi in da izobraževanje ter mentorje jemljejo resno. Vsi ti opisi starejših udeležencev izobraževanj pa so skladni z opisi, ki smo jih navedli že v teoretičnih izhodiščih (Krajnc 2016, str. 59−60). Mentorji poudarjajo še modrost starejših, njihove izkušnje in to, da se tudi sami od njih veliko naučijo.

»So zelo taki sproščeni […]vedoželjni.« [Intervju 1]

»[J]ih učim teh znanj, ki jih jest znam, ampak od njih se pa tut učim živeti in biti [...] pri starejših jest vidim rezultat.« [Intervju 2]

»[T]isti, ki jih ne zanima, ne pridejo [...] je lažje zrd tega.« [Intervju 3]

»[D]efinitivno so najbolj hvaležna skupina lih starejši. Najbolj so zagnani, najbolj fokusirani, disciplinirani ...« [Intervju 4]

»[S]e res maksimalno trudijo za to, da naredijo to tko, kot rečem [...] ta disciplina, ta zagon, to da hodijo, ne glede na to, kaj je od zuni [...] morm jih clo prepričat, da takrt k se slabo počutjo, ostanejo doma.« [Intervju 4]

61

»[S]o bolj poslušljivi, kot mladi. Bolj resno jemljejo mene, življenje in tako naprej […]

hvaležni razredi so to. Predvsem pa imajo tut veliko življenjskih izkušenj, modrosti ...«

[Intervju 5]

Iz vsega navedenega sklepamo, da so mentorji za delo s starejšimi motivirani, saj se vsi zavedajo, da je izobraževanje starejših pomembno, ker pozitivno vpliva na mnoge ravni posameznikovega življenja ter tudi na samo družbo. Zavedajo se tudi, da se izobraževanje starejših v mnogih vidikih razlikuje od izobraževanja ostalih generacij, vse to pa pri svojem delu seveda upoštevajo. Delo s starejšimi jih tudi veseli.

S tem, da so mentorji motivirani za delo s starejšimi, se strinja tudi predsednica društva. Pravi, da pri njih v glavnem opaža notranjo motivacijo. Pravi, da mentorje delo s starejšimi zanima in jih veseli, še posebej, ker s študenti velikokrat navežejo prijateljske stike in ker z njimi izmenjujejo svoje izkušnje. Opaža sicer še, da se med mentorji najde tudi kdo, ki ga poleg notranje motivacije naprej žene tudi želja po zaslužku oz. zunanja motivacija, vendar pa pri tem poudarja, da med mentorji ni nikogar, ki bi bil mentor le zaradi zaslužka.

6.2 Usposobljenost za delo s starejšimi