Vzročne pogoje za nastanek pojava oz. mentorstva v Društvu U3 Škofja Loka lahko zaznamo na makro-, mezo- in mikroravni. Na makroravni so to demografske spremembe oz. staranje prebivalstva, epidemija COVID-19 in organizirano izobraževanje starejših. Na mezoravni je sodelovanje Društva U3 Škofja Loka z različnimi drugimi institucijami, na mikroravni pa so
POJAV/FENOMEN - sodelovanje Društva U3 Škofja Loka z različnimi institucijami
- mentorji so motivirani za delo s starejšimi - mentorji so se pripravljeni še naprej izobraževati
- mentorji pri svojem delu prehajajo med različnimi vlogami
- mentorji pri izvedbi dejavnosti uporabljajo različne učne metode
95
osebne zgodbe (mentorjev). Na pojav vplivajo tudi strategije/aktivnosti. Med njimi lahko opazimo, da mentorji dosledno upoštevajo celoletno pripravo, pripravo na posamezno srečanje, stalno izobraževanje in evalvacijo. Družbeno-kulturni kontekst na ravni organizacije, ki vpliva na značilnosti mentorstva, ki smo ga raziskovali kot izbran primer, pa kaže na to, da mentorji cenijo starost, so večinoma visoko izobraženi, v društvu pa prevladujejo študijski krožki kot oblika izobraževanja starejših. Posledice, ki izhajajo iz vpliva vseh teh elementov (vzročnih pogojev, kontekstualnih pogojev in strategij/aktivnosti), se kažejo v tem, da so mentorji motivirani za delo s starejšimi, da so se še naprej pripravljeni izobraževati, da pri svojem delu prehajajo med različnimi vlogami in da pri izvedbi dejavnosti uporabljajo različne učne metode.
96
8 Omejitve raziskave
Omejitve naše raziskave so na teoretskem in metodološkem področju.
Na teoretskem področju smo naleteli na razmeroma malo empiričnih raziskav o mentorstvu na UTŽO, ki so organizirane kot društva.
Na empiričnem področju pa je raziskava omejena z načinom zbiranja podatkov. Intervjuja nismo izvedli z vsemi mentorji Društva U3 Škofja Loka, temveč zgolj z mentorji, ki so se za sodelovanje v raziskavi javili prostovoljno in so z delom v izobraževanju starejših zadovoljni.
Poleg tega smo mentorstvo raziskovali zgolj z intervjuvanjem mentorjev in predsednice Društva U3 Škofja Loka, kar pomeni, da gre v teh primerih za mnenja in samooceno. Študentov študijskih krožkov, ki tudi predstavljajo pomemben del celotnega procesa mentorstva, pa nismo intervjuvali.
Zbiranje podatkov je potekalo tudi z metodo opazovanja z udeležbo, kar je pomenilo prisotnost raziskovalca in posledično nekoliko spremenjeno dinamiko študijskih krožkov, saj je raziskovalec vanje nehote vnesel nekaj novega.
Pri raziskovanju pa smo se osredotočili zgolj na mentorstvo v okviru izbrane univerze za tretje življenjsko obdobje, v mentorstvo v drugih okoljih izobraževanja starejših (drugih univerzah za tretje življenjsko obdobje, dnevnih centrih aktivnosti) se nismo poglabljali.
Raziskavo bi lahko nadaljevali tako, da bi intervjuvali še študente študijskih krožkov in mentorje, ki z delom v izobraževanju starejših mogoče niso zadovoljni. V raziskavo bi v nadaljevanju lahko vključili še druge univerze za tretje življenjsko obdobje.
97
IV. ZAKLJUČEK
Mentorstvo v izobraževanju starejših se kaže kot individualna in skupinska oblika izobraževanja. V naši raziskavi smo bili osredotočeni na raziskovanje skupinske oblike mentorstva v okviru univerze za tretje življenjsko obdobje. Gre za pomembno obliko izobraževanja, saj starejšim omogoča aktivno preživljanje starosti, druženje, sodelovanje, izobraževanje in osebnostno rast.
Z raziskavo smo ugotovili, da so mentorji v Društvu U3 Škofja Loka poglavitne osebe, ki so odgovorne za načrtovanje in izvedbo študijskih krožkov. Od njih pa je odvisno tudi to, ali bodo študijski krožki kvalitetni ali ne. Mentorji Društva U3 Škofja Loka so skozi svoje izjave pokazali, da se za kakovost krožkov zelo trudijo. Na izvedbo študijskih krožkov se pripravljajo celo leto, poleg tega se pripravljajo tudi na vsako srečanje posebej, skrbijo za svojo strokovno usposobljenost, stalno evalvacijo in uporabo različnih učnih metod. Mentorji tudi niso zgolj predavatelji, temveč pri svojem delu ustrezno prehajajo med različnimi vlogami, npr. med vlogo svetovalca, navijača, informatorja, zaupnika itd. Njihova zavzetost in trud sta še posebno prišla do izraza med epidemijo COVID-19, ko so se vse izobraževalne dejavnosti prenesle na splet. Kljub številnim izzivom, ki jih je nov način izobraževanja prinesel s seboj, so se mentorji na različne načine trudili, da bi ohranili svoje študente ter jim približali in olajšali nov način dela.
Za mentorstvo v izobraževanju starejših lahko rečemo, da je zahtevno in da od mentorjev terja veliko znanja o starejših in zavzetosti za delo. Pri nas usposabljanje mentorjev na področju izobraževanja starejših trenutno poteka zgolj kot neformalno izobraževanje, ki je večinoma organizirano v okviru Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje. Kljub temu pa glede na hiter razvoj izobraževanja starejših lahko predvidevamo, da se bodo postopoma oblikovali tudi programi znotraj formalnega izobraževanja, ki bodo usposabljali izobraževalce za delo s starejšimi.
V magistrski nalogi smo ugotovili, da je zelo pomemben dvosmerni prenos znanja. Mentorji se kot refleksivni praktiki v odnosu s svojimi starejšimi študenti ves čas učijo, saj študenti nanje s svojimi izkušnjami in modrostjo prenašajo svoje znanje. Učenje v študijskih krožkih tako ves čas poteka v obeh smereh.
98
V. VIRI IN LITERATURA
Bizjak, C. in Valenčič Zuljan, M. (2007). Mentorjeve kompetence, vloge in naloge v procesu mentoriranja. V: M. Valenčič Zuljan (ur.), Izzivi mentorstva. Ljubljana: Pedagoška fakulteta, 125−134.
Boulton-Lewis, G. (2012). Issues in Learning and Education for Ageing. V: G. Boulton-Lewis in L. Tam (ur.), Active Aging, Active Learning: Issues and Challenges. Dordrecht:
Springer, 21−34.
Brečko, D. in Painkret, S. (2018). Mentor in mentorski proces. HR&M : strokovna revija za področje razvoja organizacij in vodenja ljudi pri delu, 4, št. 14, str. 11−15.
Brewer, A. (2016). Mentoring from a Positive Psychology Perspective. Springer Caffarella, R., Ratcliff Daffron, S. (2013). Planning Programs for Adult Learners. San
Francisco: JosseyBass.
Cavanaugh, J. C. in Blanchard-Fields, F. (2011). Adult Development and aging. Belmont (CA): Wadsworth, Cengage Learning.
Clutterbuck, D. (2004). Everyone Needs a Mentor: Fostering Talent in Your Organisation.
London: Chartered Institute od Personnel and Development.
Clutterbuck, D. in Lane, G. (2004). The Situational Mentor: An International Review of Capabilities in Mentoring. Aldershot:Gower Publishing Limited.
Clutterbuck, D. in Meggison, D. (2005). Techniques for Coaching and Mentoring Oxford:
Elsevier Butterworth-Heinemann.
Colley, H. (2003). Mentoring for Social Inclusion. A critical approach to nurturing mentor relation-ships. London, New York: RoutledgeFalmer.
Cross, K. P. (1981). Adults as Learners: increasing participation and facilitating learning.
San Francisco, CA: Jossey-Bass Inc.
Draškovič, M. (2020). Po trinajstih letih. Mi o sebi, 14, št. 46, str. 7−8. Dostopno na:
http://3univerza-loka.splet.arnes.si/files/2020/09/Mi-o-sebi-46.pdf (pridobljeno 25. 6.
2021).
Evans, C. (2018). Trust and connection in formal, virtual mentoring. International Journal of Evidence Based Coaching and Mentoring, št. 12, str. 154–164.
Findeisen, D. (2010).Univerza za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani: stvaritev meščanov in vez med njimi. Ljubljana: Društvo za izobraževanje za tretje življenjsko obdobje.
99
Findeisen, D. (2012). Kako razumeti mentorsko razmerje in njegove posledice? Mentorsko razmerje kot sistem znanja, recipročnega učenja, delovanja in odnosov. Andragoška spoznanja, 18, št. 2, str. 31−42.
Findeisen, D. (2016). Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje – oranje in utrjevanje poti k družbeno zaznani in prepoznani dejavni starosti. Dostopno na:
http://www.utzo.si/wp-content/uploads/2016/02/Razvoj_SUTZO_DF.pdf (pridobljeno 7. 9. 2020).
Findsen, B. (2002). Developing a conceptual framework for understanding older adults learning. New Zealand Journal of Adult Learning, 30, št. 2, str. 34−52.
Findsen, B. (2005). Learning Later. Malabar, Florida: Krieger publishing company.
Findsen, B. in Formosa, M. (2011). Lifelong Learning in Later Life. A Handbook on Older Adult Learning. Rotterdam: Sense Publishers.
Flick, U. (2009). An Introduction to Qualitative Research. London: SAGE.
Formosa, M. (2004). Lifelong Learning in Later Life: Policies and Practices. Rotterdam:
Sense Publishers.
Formosa, M. (2021). Building Evidence for the Impact of Older Adult Learning on Active Ageing: A Quantitative Study. Andragoška spoznanja, 27, št. 2, str. 53−74.
Govekar-Okoliš, M. (2016). Mentorstvo nekoč in danes – pomembna oblika izobraževanja ter prenosa znanja in izkušenj. Andragoška spoznanja, 22, št. 2., str. 3−7.
Govekar-Okoliš, M. in Kranjčec, R. (2012). Vloga mentorja v izobraževanju starejših odraslih in razvoj mentorskega odnosa. Andragoška spoznanja, 18, št. 2, str. 43−53.
Govekar-Okoliš, M. in Kranjčec, R. (2013). Uspešnost mentorstva v izobraževanju starejših odraslih. Andragoška spoznanja, 19, št. 3, str. 80−91.
Govekar-Okoliš, M. in Kranjčec, R. (2016). Mentorstvo v praktičnem usposabljanju v delovnih organizacijah. Ljubljana: Filozofska fakulteta.
Govekar-Okoliš, M. in Kranjčec, R. (2018). Evalvacija mentorstva v izobraževanju starejših Odraslih. V: N. Ličen in M. Mezgec (ur.), Sodobne paradigme raziskovanja izobraževanja in učenja odraslih: eseji v počastitev jubileja Ane Krajnc. Ljubljana:
Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 407−417.
Hancock, D. in Algozzine, B. (2006). Doing Case Study Research: A Practical Guide for Beginning Researchers. New York: Teachers College Press.
Heo, J., Chun, S., Kim, B., Ryu, J. in Lee, Y. (2017). Leisure Activities, Optimism, and Personal Growth among the Young-Old, Old-Old, and Oldest-Old. Educational Gerontology, 43, št. 6, str. 289−299.
100 Investing in work-based learning (2017). Dostopno na:
https://www.ilo.org/skills/pubs/WCMS_565923/lang--en/index.htm (pridobljeno 5. 7.
2021).
Jarvis, P. (2002). International Dictionary of Adult and Continuing Education. London:
Kogan Page.
Jarvis, P. in Gibson, S. (1997). The Teacher Practitioner and Mentor in Nursing, Midwifery, Health Visiting and the Social Services. Cheltenham: Stanley Thornes Ltd.
Jelenc, Z. (1995). Neformalno izobraževanje odraslih v organizacijah. Andragoška spoznanja, 1, št. 1-2, str. 14–18.
Jelenc, Z. (2007). Strategija vseživljenjskosti učenja v Sloveniji. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport Republike Slovenije in Javni zavod Pedagoški inštitut.
Jelenc Krašovec, S., Radovan, M., Močilnikar, Š. in Šegula, S. (2014). Ali so društva
pomembna za učenje starejših v skupnosti?. Andragoška spoznanja, 20, št. 3, str. 9−26.
Kermavnar, N. (2009). Neformalno mentorstvo. Andragoška spoznanja, 15, št. 1, str. 65−76.
Kordeš, U. in Smrdu, M. (2015). Osnove kvalitativnega raziskovanja. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
Knežević, S. in Jelenc Krašovec, S. (2008). Izobraževanje starejših kot možnost za dejavno staranje in osebnostno rast. Andragoška spoznanja, 14, št 1-2, str. 33−42.
Koželj, B. in Mekiš, V. (2014). Naših deset let v številkah in besedi. Mi o sebi, 8, št. 27, str.
5−6. Dostopno na: http://3univerza-loka.splet.arnes.si/files/2015/05/Mi-o-sebi-27.pdf (pridobljeno 26. 6. 2021).
Koželj, B. (2021). Prizadevanja za potek izobraževanja na daljavo – Zoom. Mi o sebi, 15, št.
47, str. 9−10.Dostopno na:
http://3univerza-loka.splet.arnes.si/files/2021/04/Mi-o-sebi-47.pdf (pridobljeno 26. 6.
2021).
Krajnc, A. (1992). Kako smo snovali Slovensko univerzo za tretje življenjsko obdobje.
Ljubljana: Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje.
Krajnc, A. (1999). Paradoks tretjega življenjskega obdobja: starejši imajo več osebne
svobode, možnosti za uresničevanje ciljev pa manj. Andragoška spoznanja, 5, št. 3, str.
5−18.
Krajnc, A. (2006). Kdo so bili moji mentorji? Kdo mi je lahko mentor?: raziskava o neformalnem mentorstvu. Andragoška spoznanja, 12, št. 4, str. 31−39.
Krajnc, A. (2012). Individualizacija izobraževanja vodi v mentorstvo gibanje »Znaš, nauči drugega«. Andragoška spoznanja, 18, št. 2, str. 19−30.
101
Krajnc, A. (2013a). Je izobraževanje starejših drugačno?. V: D. Findeisen (ur.), Posebnosti izobraževanja starejših. Ljubljana: Društvo za izobraževanje za tretje življenjsko obdobje, 11−33.
Krajnc, A. (2013b). Mentorji in mentorstvo. V: D. Findeisen (ur.), Posebnosti
izobraževanja starejših. Ljubljana: Društvo za izobraževanje za tretje življenjsko obdobje, 61−89.
Krajnc, A. (2015). Vloga mentorja na univerzi za tretje življenjsko obdobje. Dostopno na:
http://www.utzo.si/wp-content/uploads/2015/09/Krajnc-Vloga-mentorja.pdf (pridobljeno 13. 11. 2020).
Krajnc, A. (2016). Starejši se učimo: Izobraževanje starejših v teoriji in praksi. Ljubljana:
Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje, združenje za izobraževanje in družbeno vključenost.
Krajnc, A., Findeisen, D., Rapoša Tajnšek, P. in Bizovičar, M. (2017). Izobraževanje starejših v Sloveniji: zakaj in kako: nacionalna mreža nevladnih organizacij izobraževanja starejših. Ljubljana: Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje, združenje za izobraževanje in družbeno vključenost.
Krajnc, A., Findeisen, D., Šantej, A., Telban, U., Bališ, P. in Velikonja, M. (2021). Poročilo slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje, združenja za izobraževanje in družbeno vključenost za leto 2020. Ljubljana: Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje, združenje za izobraževanje in družbeno vključenost. Dostopno na:
http://www.utzo.si/wp-content/uploads/2021/03/Vsebinsko-poro%C4%8Dilo-za-leto-2020.pdf (pridobljeno 25. 10. 2021).
Kramberger, U (2014). Izobraževanje kulturnih mediatorjev v muzeju. Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta.
Kump, S. (2015). Vpliv izobrazbe in spretnosti starejših na individualno in družbeno blaginjo.
Andragoška spoznanja, 21, št. 2, str. 9–27.
Kump, S. in Jelenc Krašovec, S. (2010). Prestari za učenje? Vzorci izobraževanja in učenja starejših. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
Lampret, M. (2019). Glasbeno izobraževanje starejših odraslih. Magistrsko delo, Ljubljana:
Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta.
Laslett, P. (1989). A Fresh Map of Life: The Emergence of the Third Age. London:
Weidenfeld & Nickolson.
Ličen, N. (2006). Uvod v izobraževanje odraslih: Izobraževanje odraslih med moderno in postmoderno. Ljubljana: Filozofska fakulteta.
102
Ličen, N., Mezgec, M. in Urbančič, M. (2019). Integrativno izobraževanje in učenje
mentorjev na Slovenski univerzi za tretje življenjsko obdobje. Sodobna pedagogika, 70, št. 4, str. 50−68.
Lunežnik, V., Hofman, A. in Ličen, N. (2018). Glasba in staranje: Prispevek k raziskovanju vloge glasbe pri kakovostnem staranju na primeru doma za starejše Ptuj. Muzikološki zbornik, 45, št. 1, str. 123–140.
Mackowicz, J. in Wnek-Gozdek, J. (2016) “It’s never too late to learn”–How does the Polish U3A change the quality of life for seniors?. Educational Gerontology, 42, št. 3, str.
186−197.
Mekiš, V. (2014). Razlogi za osamosvojitev in nova organiziranost. Mi o sebi, 8, št. 29, str. 4.
Dostopno na:http://3univerza-loka.splet.arnes.si/files/2015/05/Mi-o-sebi-29.pdf (pridobljeno 25. 6. 2021).
Mijoč, N., Krajnc, A. in Findeisen, D. (1993). Študijski krožki. Ljubljana: Andragoški center Republike Slovenije.
Mlakar, J. (2014). Mejniki – drugič. Mi o sebi, 8, št. 29, str. 3. Dostopno na:
http://3univerza-loka.splet.arnes.si/files/2015/05/Mi-o-sebi-29.pdf (pridobljeno 25. 6.
2021).
Mesec, B. (1998). Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo.
Moody, H. R. in Sasser, J. R. (2018). Aging. Los Angeles: Sage.
Morton-Cooper, A. in Palmer, A. (2000). Mentoring, Preceptorship and Clinical Supervision:
A Guide to Support Roles in Clinical Practice. Oxford: Blackwell Scientific Publications.
Možina, T., Klemenčič, S. in Radovan, M. (2021). Izobraževanje odraslih v času covida-19:
izkušnje za pot naprej. Sodobna pedagogika, 72, posebna izdaja, str. 70−88.
Nakajima, H. (2020). The Role of Higher Education in an Ageing Society: The Distinctive Case of Japan. V: M. Slowey, H. Schuetze in T. Zubrzycki (ur.), Inequality,
Innovation and Reform in Higher Education. Cham: Springer, str. 191−206.
Pečjak, V. (1998).Psihologija tretjega življenjskega obdobja. Bled: samozaložba.
Pečjak, V. (2007). Psihologija staranja. Bled: samozaložba.
Radovan, M. (2002). Ovire odraslih pri vključevanju v izobraževanje. Andragoška spoznanja, 8, št. 1, str. 24–31.
Ramovš, J. (2003). Kakovostna starost: socialna gerontologija in gerontagogika. Ljubljana:
Inštitut Antona Trstenjaka.
103
Sagadin, J. (1991). Razprave iz pedagoške metodologije. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
Sagadin, J. (2004). Tipi in vloga študij primerov v pedagoškem raziskovanju. Sodobna pedagogika, 55, št. 4, str. 88–101.
Sarantakos, S. (2013). Social research. Basingstoke: Palgrave Macmillan.
Sautter, S., Ord, A., Azher, A. in Chidester, A. (2021). Benefits of Computer Engagement in Older Adults with Dementia. Gerontology & Geriatric Medicine, 7, str. 1−11.
Schaie, W. in Willis, S. (ur.). (2016). Handbook of the Psychology of Aging. London:
Academic Press.
Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje. (b. l.). Dostopno na: http://www.utzo.si/
(pridobljeno 21. 9. 2020).
Slowey, M., Schuetze, H.G. in Zubrzycki, T (2020). Inequality, Innovation and Reform in Higher Education. Cham: Springer.
Statut Društva univerza za tretje življenjsko obdobje Škofja Loka (2014). Dostopno na:
https://3univerza-loka.splet.arnes.si/category/onas/ (pridobljeno 25. 6. 2021).
Šantej, A. (2009). Razvoj in poslanstvo slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje.
Andragoška spoznanja, 15, št. 3, str. 22−30.
Šantej, A. (2014). Univerza za tretje življenjsko obdobje 30 let pozneje. Andragoška spoznanja, 20, št. 4, str. 85−87.
Šantej, A. (2020). Poročilo Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje, združenja za izobraževanje in družbeno vključenost za leto 2019. Dostopno na:
http://www.utzo.si/wp-content/uploads/2020/03/Vsebinsko-poro%C4%8Dilo-za-leto-2019.pdf (pridobljeno 2. 11. 2020).
Taylor, R. H. (2003). Eye Care for the Future: The Weisenfeld Lecture. Investigative Ophthalmology & Visual Science, 44, št. 4, str. 1413−1418.
Urh, D., Dolžan Eržen, T., Cepin, M. in Bogataj, N. (2012). Študijski krožki: iz korenin k novim izzivom za življenje v skupnosti. Ljubljana: Andragoški center Slovenije.
Veble Grum, M. (2008). Univerza za tretje življenjsko obdobje praznuje 4. rojstni dan. Mi o sebi, 2, št.5, str. 11−12. Dostopno na:
http://3univerza-loka.splet.arnes.si/files/2015/05/Mi-o-sebi-5.pdf (pridobljeno 25. 6.
2021).
Vogrinc, J. (2008). Kvalitativno raziskovanje na pedagoškem področju. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.
104
VI. PRILOGE
Priloga a: Vprašanja za polstrukturirani intervju z mentorji
Oznaka intervjuja:
Datum izvedbe intervjuja:
Ura ob začetku intervjuja:
Ura ob koncu intervjuja:
1. Osnovni podatki (starost, izobrazba, zaposlitveni status (zaposlen, upokojen ...)) 2. Koliko študijskih krožkov vodite in katere?
3. Ali se vam zdi izobraževanje starejših pomembno? Zakaj tako menite?
4. Ali se vam zdi, da se delo s starejšimi razlikuje od dela z ostalimi generacijami? Zakaj?
5. Kako ste prišli na idejo, da bi postali mentor/ica v izobraževanju starejših?
6. Ali vas delo s starejšimi veseli?
+ Če je odgovor da: Kaj vam je še posebej všeč pri delu z njimi?
7. Kako ste dobili svojo vsebinsko znanje? Kako ga dopolnjujete?
8. Kako ste dobili didaktično znanje oz. znanje za vodenje skupine? Kako ga dopolnjujete?
9. Ste se kdaj udeležili kakšnega izobraževanja za delo s starejšimi?
10. Bi se v prihodnosti kdaj udeležili kakšnega izobraževanja za delo s starejšimi? Zakaj da/ne?
11. Menite, da potrebujete še kakšna dodatna, nova znanja, ki bi še izboljšala vaše delo s starejšimi? Katera?
12. Kdaj se običajno začnete pripravljati na izvedbo programa na letni ravni? Kako izgleda ta priprava?
13. Kako pa se pripravite na izvedbo posameznega srečanja?
14. Ali študenti pri pripravi sodelujejo?
15. Se letos vaša priprava zaradi epidemije COVID-19 kaj razlikuje od priprav v preteklih letih?
16. Kako pa »izgleda« vaša praksa? Kaj počnete v študijskih krožkih?
17. Kakšne metode uporabljate v študijskih krožkih?
105
18. Ali študenti v študijskih krožkih veliko sodelujejo?
19. Ali znanje študentov tudi sproti kaj ocenjujete? Kaj pa na koncu?
20. Kako preverjate, ali so študenti s svojim znanjem kaj napredovali?
21. Ali je vodenje študijskih krožkov med epidemijo COVID-19 težje kot vodenje v preteklih letih?
22. Kako se vaša praksa med epidemijo COVID-19 razlikuje od praks v preteklih letih?
23. Prosim, če si preberete opise vlog mentorjev in poveste v katerih vlogah se pri svojem delu pojavljate in v katerih ne.
PREDAVATELJ – mentor s študenti deli svoje znanje, osredotoči se na potrebe študentov in na njihove učne stile, da bi s tem podprl učenje.
VODJA (MENEDŽER PROCESA) – mentor študente vodi skozi celoten proces, predstavi jim koristne stike, vrednote in običaje organizacije.
SVETOVALEC –mentor študentom nudi nasvete, podporo in pomoč.
»TRENER« OZ. COACH – mentor študentom poleg nasvetov nudi tudi konstruktivne povratne informacije glede njihovega učenja in dela.
INFORMATOR/POSREDNIK VIROV – mentor s študenti deli izkušnje, informacije in jim tudi zagotavlja dostop do virov, ki so potrebni za učenje.
PROMOTOR –mentor promovira študente in jim daje priporočila (promovira jih v družbo).
STRATEG –mentor študente ves čas usmerja in jim pomaga oblikovati zmagovalno strategijo za dosego ciljev.
OBLIKOVALEC ŽIVLJENJSKEGA STILA –mentor študentom pomaga tudi pri oblikovanju življenjskega stila.
VZORNIK – študentje mentorju ves čas sledijo in ga posnemajo.
»NAVIJAČ« – mentor študente ves čas psihološko spodbuja, jih opogumlja in motivira za učenje.
ZAUPNIK – odnos med študenti in mentorjem temelji na zaupanju.
24. Katera izmed zgoraj naštetih vlog je najbolj značilna za vas?
106
Priloga b: Vprašanja za polstrukturirani intervju s predsednico Društva
Datum izvedbe intervjuja:
Ura ob začetku intervjuja:
Ura ob koncu intervjuja:
1. Večina vprašanih mentorjev je dejala, da so mentorji postali po naključju, ker so izvedeli, da na UTŽO potrebujejo nekoga z njihovega področja. Zakaj se po vaših izkušnjah ljudje odločajo za mentorstvo na UTŽO?
2. Kakšne so značilnosti posameznikov, ki se odločijo za mentorstvo?
3. Kako poteka izbor mentorjev?
4. Kakšne so vaše izkušnje z motiviranostjo mentorjev za delo s starejšimi?
5. Mentorji menijo, da so trenutno dovolj usposobljeni za delo s starejšimi, kljub temu pa se zavedajo, da njihovo znanje ni končno, in so se pripravljeni tudi v prihodnosti še naprej izobraževati. Kakšno je vaše mnenje o tem?
6. Na katerih področjih bi bilo po vašem mnenju dobro, da bi se mentorji v prihodnje še izobraževali?
7. Kako se odločate, kateri študijski krožki se bodo izvajali v določenem študijskem letu?
8. Kaj se vam zdi pomembno pri izvedbi študijskega krožka?
9. Ena izmed mentoric je povedala, da njen študijski krožek obiskuje več kot 12 oseb. Se
9. Ena izmed mentoric je povedala, da njen študijski krožek obiskuje več kot 12 oseb. Se