Posebnosti izobraževanja starejših odraslih

Kot vsako izobraževanje v kateremkoli življenjskem obdobju ima tudi izobraževanje starejših odraslih svoje posebnosti, ki jih je treba spoznati, spoštovati in upoštevati. Negovati pa je treba tudi okolje učenja ter dejavnike izobraževanja, če želimo, da se izobraževanje na koncu izkaže kot uspešno. Posebnosti izobraževanja starejših izhajajo predvsem iz psiholoških, družbeno-ekonomskih in kulturnih značilnosti starejših študentov in študentk ter iz značilnosti obdobja starosti.

18

Starejši se srečujejo tudi s številnimi spremembami, tako negativnimi kot tudi pozitivnimi. Med negativne spremembe npr. sodijo izguba socialnega statusa, ki je bil vezan na službo, poklic, izguba strukture časa in ciljev, ki so jih do tedaj določali drugi, ipd. Med pozitivne spremembe pa sodijo npr. povečanje osebne svobode, povratek k samemu sebi in svojimi željam, samostojno strukturiranje časa ter postavljanje ciljev ipd. (Krajnc 2016, str. 32). Spremembe, ki starejše najbolj zaznamujejo, so predvsem izguba prejšnjega družbenega položaja, ki se je zgodila po upokojitvi, pretrganje nekaterih, zlasti delovnih medsebojnih odnosov, praznjenje družinskega gnezda, zmanjšane možnosti za zadovoljevanje čustvenih potreb ter to, da posamezniki na spremembe in dolgotrajno obdobje pokoja niso bili pripravljeni (Krajnc 2013a, str. 18).

Zavedati se moramo, da s starostjo posamezniku začnejo upadati tudi določene funkcije in nekatere sposobnosti oz. spretnosti. Ena izmed njih je npr. inteligentnost, ki jo znanstveniki različno opredeljujejo. Po eni izmed opredelitev jo lahko razdelimo na fluidno in kristalizirano inteligentnost. Pri tem je fluidna inteligentnost sestavljena iz spretnosti, ki so biološko določene in hkrati neodvisne od izkušenj in učenja, kristalizirana inteligentnost pa se nanaša na znanje in sposobnosti, ki jih posameznik pridobi skozi izobraževanje in življenjske izkušnje. V zvezi s tem so raziskave pokazale, da fluidna inteligentnost svoj vrh doseže v dobi zgodnje odraslosti, nato pa postopno začne upadati, medtem ko kristalizirana inteligentnost ostaja razmeroma stabilna do pozne starosti oz. se lahko celo poveča. V zelo pozni starosti pa tudi slednja začne upadati (Findsen in Formosa 2011, str. 65−66).

Treba je opozoriti, da na raziskave inteligentnosti v starosti vplivajo tudi drugi pridruženi dejavniki, ki lahko vplivajo na upad inteligentnosti. Taki dejavniki so npr. začetna stopnja inteligentnosti, saj pri posameznikih, ki so bili bolj inteligentni že v otroštvu in mladosti, inteligentnost v starosti počasneje upade (Pečjak 2007, str. 122−123); socialno-ekonomski status posameznika, saj se bolj izobraženi posamezniki počasneje umsko starajo od manj izobraženih posameznikov (prav tam; Findsen in Formosa 2011, str. 66); različne bolezni, kot so npr. osteoporoza, rak, artritis; kulturno ozadje posameznika, saj vprašalniki pogosto vsebujejo vprašanja, ki bolj ugajajo dominantni kulturi; nekatere osebnostne lastnosti, kot so samozavest, strah oz. anksioznost posameznika pri reševanju testov. Na rezultate pa poleg teh dveh dejavnikov vpliva tudi spol. Raziskave so namreč pokazale, da moški na testih dosežejo boljše rezultate kot ženske pri kristalizirani inteligentnosti, ženske pa dosežejo boljše rezultate kot moški pri fluidni inteligentnosti (Findsen in Formosa 2011, str. 66).

19

Upadati začne tudi spomin. Čeprav se spominske motnje sicer pojavljajo v vseh življenjskih obdobjih, so pri starejših odraslih pogostejše. Pri tem je pomembno, da omenjenih motenj ne zamenjamo s spominskimi motnjami pri demenci (Pečjak 2007, str. 104). Spomin je sicer sestavljen iz več različnih vrst spominov. Po eni izmed delitev je sestavljen iz kratkoročnega in dolgoročnega spomina. Kratkoročni spomin vključuje še senzorični in delovni spomin, pri čemer se prvi v starosti dobro ohrani, zmogljivost delovnega spomina pa se v starosti nekoliko zmanjša (Papalia idr. 2001 v Findsen in Formosa 2011, str. 69; Schaie in Willis 2016, str. 148).

Dolgoročni spomin pa lahko še naprej razdelimo na epizodični, semantični in proceduralni spomin. Pri čemer je epizodični spomin spomin na dogodke, ki so se zgodili v naši preteklosti, semantični spomin vključuje zapomnitev informacij oz. podatkov, ki so neodvisni od prostora in časa, proceduralni spomin pa je spomin za različne veščine ter spretnosti, ki smo jih pridobili v obdobju našega življenja. Strokovnjaki so ugotovili, da se semantični in proceduralni spomin dobro ohranjata tudi v starosti, epizodični spomin pa obdobju posameznikove starosti, v primerjavi z mladimi, upade. Čeprav spomin s starostjo upada, ostajajo določena področja spomina, ki se ohranjajo tudi pozno v starost (Findsen in Formosa 2011, str. 70−71). Redna možganska aktivnost ter primerne vaje pa nam omogočajo ohranjati spomin in upočasniti pozabljanje (Pečjak 2007, str. 112). Prav zato je redna kognitivna aktivnost v starosti, kamor spada tudi izobraževanje, še posebno pomembna.

Tudi za ohranjanje pozornosti je značilno, da starejšim pogosteje kot mladim povzroča težave.

Pozornost je sicer sestavljena iz treh med seboj povezanih delov, in sicer iz trajne pozornosti, selektivne pozornosti in deljene pozornosti (Stuart-Hamilton 2006; Whitbourne 2007 v Findsen in Formosa 2011, str. 67). Trajna pozornost je sposobnost koncentrirati se na določeno nalogo, ne da bi nas pri tem kaj zmotilo. Ta pozornost se v starosti dobro ohrani. Pride sicer do manjšega upada, vendar ta ni tako pomemben, da bi vplival na vsakodnevno življenje starejših. Selektivna pozornost se nanaša na sposobnost koncentriranja na določeno nalogo, medtem ko so prisotni še drugi moteči dražljaji. Za to vrsto pozornosti je značilno, da s starostjo upade. Deljena pozornost pa je sposobnost, da hkrati sprejemamo in obdelujemo več kot en vir informacij. Tudi ta pozornost v starosti upade (Findsen in Formosa 2011, str. 67).

S starostjo pa se slabšata tudi posameznikov sluh in vid. Raziskave tako kažejo, da je med posamezniki, ki so v poznih sedemdesetih letih, skoraj polovica takšnih, ki so starostno naglušni. Sluh se sicer pospešeno začne slabšati že po štiridesetem letu starosti. Pri tem velja, da so moški nekoliko pogosteje naglušni kot ženske, vendar pa je ta razlika lahko tudi zgolj posledica različne izpostavljenosti hrupnemu okolju (Cavanaugh in Blanchard-Fields 2011, str.

20

81). Posameznikov vid se prav tako navadno začne slabšati precej zgodaj, in sicer že po štiridesetem letu starosti. Z vsakim desetletjem pa se število očesnih bolezni, okvar vida in slepote še potroji. Pri devetdesetih letih ima tako skoraj že polovica vseh ljudi nekakšno okvaro vida, kar eden izmed šestih posameznikov pa je slep (Taylor 2003, str. 1414).

Tudi učenje v starosti poteka nekoliko drugače kot v prejšnjih življenjskih obdobjih. V starosti glavna strategija pomnjenja postane učenje smiselnega gradiva, ki nekoliko upade, če to ni povezano z lastnimi izkušnjami. Značilno pa je tudi, da novih znanj starejši ne sprejemajo več avtomatično, temveč iščejo utemeljitve in razlago, učijo pa se zase in iz sebe (Krajnc 2016, str.

46). Mentorji morajo tako poskrbeti, da mentoriranci novo znanje lahko povežejo s svojimi izkušnjami in da je to znanje zanje relevantno, kajti le na ta način bo učenje uspešno.

Vse opisano vpliva na izobraževanje v obdobju starosti. Mentorji morajo tako te značilnosti dobro poznati, se jih zavedati in jih prepoznati pri starejših udeležencih. Morajo jih sprejeti kot omejitve ter temu prilagoditi tudi oblike in metode izobraževanja starejših. Primeri takih prilagoditev so velikost črk v študijskem gradivu, pogostost ponovitev pri usvajanju novih besed, osvetljenost delovnega prostora ipd. Kljub določenim omejitvam oz. posebnostim pa je za tiste starejše odrasle, ki so vključeni v izobraževalne organizacije, značilno, da so vedoželjni, žene jih zanimanje po novem znanju in so primarno oz. notranje motivirani (Krajnc 2016, str.

59−60). Taki starejši odrasli so ambiciozni, učijo se z radostjo, izobraževanje pa postane njihov način življenja. V prav nobenem življenjskem obdobju pa niso tako predani učenju kot prav v tretjem (prav tam, str. 68). Zaradi teh motivacijskih razlogov in z upoštevanjem ovir ter prilagajanjem procesa izobraževanja je izobraževanje starejših lahko kljub oviram uspešno.

Kot vidimo, so za izobraževanje starejših značilne določene posebnosti, ki lahko, če niso upoštevane, ovirajo proces izobraževanja in učenja. Pomembno je, da se organizatorji, načrtovalci in mentorji zavedajo, da so se starejši ljudje pripravljeni in zmožni izobraževati, ter da programe prilagodijo posameznikom in skupinam.

21