Kode 2. reda, kategorije »Prilagoditve«

V tej kategoriji smo preverjali ali in v kolikšni meri udeleženci zgodnjega starostnega obdobja potrebujejo prilagoditve prostora, raznolikost aktivnosti, prilagojen likovni material in splošno, da bi lahko dosegli najboljše rezultate. Glede na to, da je bilo v skupini

61

osem udeleženk, smo lahko aktivnosti prilagajali posameznici, po potrebi pomagali pri izvedbi in spreminjali prostor. Pri nekaterih lahko zgolj predvidevamo, da bi jim izkušnjo olajšali, če bi jim omogočili dodatne, individualne ure, ki bi bile namenjene izključno njihovim zgodbam in težavam, s katerimi se soočajo.

3.5.2.1 Prilagoditve za starejše

Na vprašanje, če starejši potrebujejo kakšne prilagoditve na srečanjih, so si bila mnenja v začetku in ob koncu zelo podobna, le da so bila na koncu bolj vezana na skupino kot v začetku. V začetku je bilo nekaj praktičnih predlogov ureditve prostora (»hitro me zazebe«,

»samo da niso neonke, ker postanem zaspana, pa nič ne vidim«, »stranišče mora biti blizu«,

»ne na majhnih stolčkih«) in vrsta komentarjev o starosti kot slabšem obdobju življenja (»saj nas ne more nihče pripraviti na smrt«, mi stari imamo radi mir in tišino«). Le redko pa se je izjava dotikala osebne potrebe (»prijazni učitelji«, »ne me preveč kritizirati«,

»mogoče ne bom prava za raziskavo«, »na telovadbo pa ne morem, zaradi kolen«).

Nekateri se niso počutile stare (»se ne počutim staro«, »potem, ko bomo že dementni), drugi pa niso videle potrebe po prilagajanju zaradi same starosti (»zelo smo različni«, »delavnice so lahko enake«). Na zaključnem intervjuju je bilo le še nekaj posplošenih izjav (»nekateri potrebujejo več svetlobe«, »nekateri potrebujejo prilagoditve zaradi zdravja«, »smo bolj počasne glave«), a tudi za te je velika verjetnost, da so se nanašale na določeno osebo v skupini. Ostale izjave so bile izpovedne (»stari potrebujemo nežnost«, »na začetku zdelo, da bo to zame preotročje«, »včasih kaj nisem slišala«), vezane na udeleženke skupine (»smo se pri udeleženki 1 včasih drle«). Le nekaj se jih je nanašalo na sam prostor (»udobni stoli«, »če ni stopnic, je v redu«). Spet druge so zajele vse zgoraj našteto (»ni za vse enako«,

»mora vsak povedati na glas«, »samo da je prijetna družba«, »ne potrebujemo nič takega«,

»saj glavna je družba«, »da se lahko pogovarjamo«, »da nas nekdo posluša«, »da se pogovarjamo«, »ne delamo več tako hitro kot včasih«).

3.5.2.2 Raznolikost nalog

Naslednje opazovalno področje, s katerim smo želeli pridobiti informacije o morebitnih prilagoditvah za starejše, je bila raznolikost nalog. Ta koda v začetku ni bila predvidena, a ker se je velikokrat pojavil zapis o raznolikosti in dinamičnosti nalog, smo jo dodali naknadno. V začetnem intervjuju so se pojavile izjave, ki so kazale na potrebo po raznolikosti (»samo da ni pretežko zame«, »saj verjetno bo zanimivo«, »rada bi delala različne stvari«, »glavno da bo zanimivo«) in tiste, ki so že v naprej opravičevale neuspeh (»glava dela bolj počasi«, »navajena sem na mir«). Zaključne izjave so bile bolj obsežne.

Opisovale so momente, ki so bili za posameznico pomembni (»smo po vsaki nalogi pogledale vse slike«, »dobila sem veliko idej kako lahko ustvarjam«, »mi je bilo nerodno delati še s kom«). Nekatere so omenile specifične tehnike likovnega ustvarjanja (»celo kolaž se mi je priljubil«, »praskanke nisem delala že od osnovne šole«), vključeno v opis dinamične in prijetne delavnice (»lepe naloge smo imele«, »kaj vse smo se naučile«, »vedno je bilo toliko stvari«, »fine naloge so bile«, »vedno smo se kaj zanimivega pogovarjale«).

62

Nekaj udeleženk se je odločilo, da podajo konkretne prilagoditve (»da vem, kaj bomo delali«, »za nekatere je bilo prezahtevno«).

Nekatere so izražale željo po raznolikosti in novih znanjih, druge pa je skrbelo, da ne bodo uspešne. Ob koncu je bilo veliko izjav, ki so govorile o dobrem počutju na srečanjih, ravno v povezavi s tem področjem. Raznolike naloge so bile vedno omenjane v povezavi z zadovoljstvom, raznolik material pa kot možnost za novo izkušnjo. Delavnice in vsakič nove aktivnosti so večini predstavljale izziv. Nekaj udeleženk pa bi potrebovalo več ponovitev, manj navodil in več zaporednih srečanj.

3.5.2.3 Likovni material

Sledilo je vprašanje o odnosu do likovnega materiala. Kar nekaj jih je imelo vrsto izkušenj (»kot otrok sem veliko risala«, »včasih delam iz slanega testa«, »doma imam vse sorte, a nimam časa«, »včasih tudi kaj narišem«, »imam poseben predal za likovni material«,

»včasih kaj narišem«, »že dolgo nisem risala«, »rada imam barvice, pa vodenke«). Kakšna je bila tudi v skrbeh da materiala ne bo znala uporabljati (»da ni preveč packarije«, »bom prinesla kakšno staro srajco, da se ne pomažem«, »bo pa z rokavicami delal«, »teh novih materialov sploh ne poznam«, »v šoli so mi rekli, da ne rišem dobro«, »vedno kaj polijem«).

V času delavnice so očitno vse udeleženke vzljubile likovno ustvarjanje, saj so se odgovori o pozitivnih lastnostih kar vrstili (»smo preizkusile vse sorte«, »že od nekdaj rada rišem«,

»sprostitev od moje matematike«, »če ne bom na vrtu, bova lahko risala«, »mož je doma risal z mano«, »veliko papirja sem porabila«). Nekatere so preizkusile nove tehnike (»vodenih barvic prej nisem marala«, »kolaž mi je najbolj všeč, ker se trga«, »pastelne barve so res super«, »celo kolaž se mi je priljubil«, »praskanke nisem delala že od osnovne šole«, »všeč mi je slikanje«, »pa tiste barvice, ki se prelivajo«, »včasih kdo vpraša, kaj so to za ene packe«). Delavnica jih je spodbudila, da so se odločile likovno izražanje uporabljati tudi v prihodnje (»spomnim se kakšne naloge, pa kar barvam«, »kupila sem si blok«, »z dnevnikom bom nadaljevala«).

Material je bil glavni medij in področje opazovanja na delavnicah, s katerim smo sledili spremembam, počutju v skupini, predvsem pa napredku pri posameznici. Izbira je bila včasih odvisna od aktivnosti, v veliki meri pa so si likovni material udeleženke izbirale same. Opaziti je bilo, da so na delavnico vse pristopile z željo po likovnem ustvarjanju in nobena ni kazala večjega odpora do katerekoli tehnike. Na prvem srečanju se je izkazalo, da jim je tekoča barva sicer všeč, a na svojih delih raje uporabljajo barvne ali grafitne svinčnike, ki omogočajo nadzor nad risbo. Z večkratno uporabo voščenk in tekočih barv so jim postale poznane tudi te tehnike in vedno večkrat so jih uporabile samoiniciativno.

Razen pri kolažu, ki zahteva nanos lepila tudi z rokami, ni bilo opaziti večjih težav. A proti koncu ni bilo nobene, ki bi jo občutek lepila ali barve na rokah motil. Nekatere so še vedno, ko je bilo to mogoče, izbrale barvne svinčnike, razlika pa je bila vidna v izbiri barvnih tonov, ki niso bili več zgolj pastelni in neizraziti.

63 3.5.2.4 Prostor

O nujnih prilagoditvah prostora je bilo v začetku manj zahtev kot ob koncu, ko so udeleženke spoznale način dela in prostor tudi uporabile. V začetku je bilo zgolj nekaj skromnih izjav (»ne rabim nič posebnega«, »lepi prostore imajo tukaj v centru«, »prvič sem tukaj«, »navajena sem na skromnost«, »soseda pravi, da imajo lepo«) ter nekaj konkretnih predlogov oziroma zahtev po prilagoditvi prostora (»potrebujem svoj osebni prostor«, »da nas ni preveč«, »stranišče mora biti blizu«). Na zadnjem intervjuju so se pojavile bolj usmerjene zahteve. Velikokrat so bile namenjene le prostoru, kjer je potekala delavnica (»v tem prostoru ne odmeva in slišim«, »prostor mi je bil v redu«, »smo pile kavico pred delavnico«). Nekaj je bilo tudi pripomb na velikost prostora (»v začetku me je motilo, ko smo bile tako skupaj«, »še bolje, če bi imele večji prostor«, »v kakšnem ateljeju bi bilo še bolje, ker so stojala«, »velike avtoportrete bi lahko delale v telovadnici«) in postavitev v njem (»ta prostor je tako čuden«, »bolj udobni stoli«). Tudi med uro pa je bila velikokrat omenjena svetloba v prostoru, ki je je bilo zaradi termina srečanja vedno dovolj (»skoraj vedno smo imele sonček«, »in to pomladno sonce, ki nas je grelo«, »vsakič sem kar pozabila kje sem«). Največkrat so se pojavile zahteve po prilagoditvi prostora.

Pomembno se jim je zdelo, da so stoli dovolj udobni, da je prostor svetel, da v njem ne odmeva, da je dostopen, da do njega ni preveč stopnic in da je dobro ogrevan. Ob koncu so se pojavile tudi ideje, da bi bilo pri določenih nalogah nujno, da bi nam bil na voljo večji prostor. Predvsem pri poslikavi podobe telesa. V našem primeru so veliki listi papirja zavzeli celotno površino učilnice in udeleženke niso imele možnosti izbire kje bodo slikale.

Prav tako niso imele dovolj prostora za gibanje okrog lista in premikanja izdelka.

Naslednjič bi lahko večje formate, ki bodo nastajali v manjšem prostoru že takoj v začetku pritrdili na zid in tako olajšali delo.

Dela, ki so nastajala doma, so ravno tako kazala vedno večjo sproščenost v uporabi materiala. Predvsem tista, ki so nastajala vzporedno s srečanji. Ostala so bila odraz stanja od sredine delavnice naprej ali ob koncu. Domače okolje ni kazalo večjih razlik v primerjavi z deli, ki so nastajala na delavnici. Sklepamo lahko le na nekoliko nižjo motivacijo za delo pri tistih, ki del v domačem okolju niso naredile, ker ni bilo spodbude s strani skupine. Razlike so vidne tudi pri izbiri likovnega materiala, ki ga je doma običajno na voljo manj kot na delavnicah, kjer smo zagotavljali zadostno količino materiala primerne kakovosti.

3.5.2.5 Sklep

O prilagoditvah za delavnice s starejšimi udeleženci bi zaključili, da lahko največ prilagajanja zahteva fizično zdravstveno stanje posameznic. Predvsem kar se tiče prilagajanja prostora, ne pa tudi materiala. V primeru slikanja na večje formate bi bila dobrodošla slikarska stojala in večje mize, material bi lahko ostajal enak. Nekateri udeleženci potrebujejo nekoliko daljši čas za posamezno aktivnost ter več navodil.

Vsekakor pa velja, da morajo biti navodila podana enoznačno in jasno. Nujno je tudi, da so udeleženci seznanjeni z dolžino delavnice in vsebino posameznih srečanj. Aktivnosti

64

morajo biti zanimive in raznolike ter po zahtevnosti primerne strukturi skupine in ne glede na njihovo starost.