Pomoč z likovno umetnostjo je usmerjena v neverbalno komunikacijo in kreativne procese, skupaj z zaupanja vrednim in varnim okoljem, kjer lahko udeleženci ozavestijo in izrazijo svoja močna čustva. Osnovna predpostavka je, da bodo udeleženci uporabili likovni medij tako, da bo izražal način njihovega razmišljanja in čutenja. Po uvidu s podporo mentorja in skupine lahko pride do izboljšanja trenutnega stanja na področjih, ki so bila skrita ali pozabljena (Payne, 1996). Čeprav je Pomoč z likovno umetnostjo pri nas še novo področje,
»zdravilne« učinke likovnega ustvarjanja poznamo že dolgo. Vsakdo, ki ustvarja z likovnim materialom, ne glede na profesijo, se je že kdaj srečal s sporočilnostjo svojega izdelka in globljim pomenom, ki ga je lahko razbral iz njega. Občutkom, ko izdelek preseneti nas same, kot da ne bi bili avtorji svojega lastnega dela. Pomoč z umetnostjo je način dela, ki je usmerjen na ta, čutni del. Z zanemarjanjem pomembnosti estetike izdelka usmerja posameznika v odkrivanje področij, ki jih o sebi ni poznal. Nastajajo izdelki, ki omogočajo poglabljanje vase, predvsem pa omogočajo komunikacijo o sebi, drugih, o dogodkih in odnosih.
Pomoč z umetnostjo »je mešana disciplina, ki izhaja iz področij umetnosti, psihiatrije in psihologije« (Kariž, 2008, str. 79). Za dobro delo je potrebno poznavanje vseh treh strok, v razmerju, ki je odvisno od področja in načina našega dela. Raziskava, ki sledi, vključuje mentalno zdrave posameznike, ki ne potrebujejo psihiatrične oskrbe ali poglobljenega psihološkega pristopa. Zato smo izhajali iz poznavanja slikarskega področja in mu dodali izkušnje in znanje pristopov dela pomoči z umetnostjo. Sebe naslavljamo z mentorjem, članice skupine pa z udeleženkami. Na takšnih vrstah delavnic, ki so namenjene osebnostni rasti sicer zdravih posameznikov, je pomembno predvsem, da ima mentor dovolj znanja o likovnem materialu, da je dober poslušalec, pozna osnove psihologije človeka in prepozna posameznikovo stisko, ko se le-ta pojavi (Liebmann, 1997).
Pomoč z umetnostjo lahko deluje tudi preko drugih umetnostnih zvrsti, kot so glasba, ples ali dramsko uprizarjanje. A likovno izražanje smo izbrali, ker nam je bližje in ima svoje prednosti: celotna skupina lahko dela hkrati, a še vedno vsak s svojo hitrostjo, izdelki ostanejo in so lahko izredno dobro izhodišče za pogovor, izdelek si lahko avtor ogleda tudi kasneje, saj včasih pride do uvida šele tedne ali mesece po delavnici, omogoča pa tudi skupinsko delo, ki pusti sled vsakega koraka, ki ga je naredil posameznik, kar je neprecenljiva osnova za pogovor o dinamiki v skupini in širše (prav tam).
Pomoč z likovno umetnostjo je težko ubesediti. Edina oprijemljiva stvar je mentorjev zapis priprave na uro, ostalo so občutki, pa četudi jih zapišemo. Ne glede na število udeleženih, so čustva oziroma občutki, ki jih prebudimo, pri vsakem drugačni, čeprav opazujemo isto stvar in se pogovarjamo o isti temi. »In ravno čustva so tista, ki kažejo odnos med osebo in okoljem in se izrazijo vsakič, ko pride do sprememb v tem odnosu.« (Milivojevič, 2008, str. 18). Likovno delo budi občutke in posamezniku omogoča diskusijo, analizo in samo-evalvacijo. Izdelek je oprijemljiv in zato služi kot zapisnik procesa pomoči, ki ne more biti zanikan, izbrisan ali pozabljen in omogoča refleksijo in razumevanje za prihodnost (Dalley, Rifkind in Terry, 1993).
13
V večini se udeleženci v začetku ne zavedajo globine, ki jo lahko v takšnem procesu dosežejo. Ne vedo, da likovnost ni zgolj sproščanje ob čečkanju in da zahteva celega človeka. Da je potreben čas, osredotočenost in vztrajnost. Seveda so ure pripravljene tako, da sprostijo in vzbudijo interes, a marsikoga presenetijo s koncentracijo, ki jo od njih zahtevajo. Za posameznika je to navadno najzahtevnejši in hkrati odločilni del pri pomoči z likovno umetnostjo. Takrat se začnejo, če vztraja in se osredotoči, kazati njeni prvi učinki.
Za osredotočenost pa je potrebna volja ter želja po spremembi in lastnem napredku. Morda bi lahko rekli tudi, da sta potrebna vedoželjnost in pogum za spremembe. Avtor Glavač zapiše: »Vemo, da je likovno ustvarjanje izrazna oblika, ki jo otrok uporablja zelo zgodaj, vendar jo pozneje zaradi nedojemljivosti pomena likovne govorice zapostavi; pogosto uporabimo izgovor, ne znam risati.« (Glavač, 2014, str. 261) in doda »Nekoliko hudomušno bi lahko ugotovili, ne znam risati, ker ne znam čutiti.« In kot je više zapisano, potrebna je želja po spremembi in pogum, da si lahko dovolimo in se prepustimo občutkom in intuiciji, da rišeta namesto nas oziroma našega razuma.
2.2.1 Namen in učinki pomoči z likovnim izražanjem
Pomoč z umetnostjo je namenjena vsem starostnim obdobjem, posameznikom in skupinam z različnimi težavami in posebnimi potrebami. Uporablja se tudi kot »pomoč pri samoaktualizaciji, pri spodbujanju izražanja in razvojne rasti, izboljševanju učenja, lajšanju komunikacije, obvladovanju bolečin, hitrejšemu okrevanju po operacijah« (Tancig, Vogelnik, 1998, str. A-2). Prav tako je primerna za skupino starejših oseb, ki smo jih izbrali za našo raziskavo. To so zdrave in intelektualno razvite posameznice, ki se od mlajših skupin razlikujejo le v tem, da so starejše, bolj izkušene in velikokrat bolj občutljive (Buchalter, 2011). Pričakujemo, da jih bodo srečanja vsaj sproščala, izboljšala njihovo pozornost, jih opolnomočila in zmanjšala dolgočasje, ki pesti marsikaterega od starostnikov. V najboljšem primeru pa se bo njihovo vsakodnevno življenje izboljšalo, njihov socialni krog se bo širil, odkrile bodo aktivnost, ki jih veseli in postale zgled mlajšim ter celotni družbi.
Pozitivni učinki likovnega izražanja so vsekakor sproščenost, zadovoljstvo in osebnostna rast. Tu je še aktivna udeležba, samopotrjevanje v skupini, igra in veselje (Kariž, 2008).
Udeleženci spoznavajo sebe in morebitne člane skupine. Njihova verbalna komunikacija postaja jasnejša in sproščena. »Ljudje, ki so bili prej zmedeni, razdražljivi ali nezmožni jasnega izražanja, jasneje spregovorijo, začnejo se svobodno in brez krčev gibati; včasih lahko spet prevzamejo svoje polno aktivno mesto v družbi« (Tancig, Vogelnik, Kroflič, 1998, str. A-5). Pri skupinah pomoči z likovno umetnostjo je pričakovati tudi opogumljanje med člani, vzpostavljanje stikov ter deljenje mnenj in izkušenj (Vogelnik, 1996).
Prednosti pomoči z likovno umetnostjo pred ostalimi področji, kot so ples, drama in glasba, je izdelek, ki ostane. Avtorica B. Kariž na tem mestu dodaja še prednosti, kot so: dostopnost za vsakogar, ustvarjalnost ob enkratnih in neponovljivih stvaritvah, povezovanje besednega in nebesednega med izdelkom in opisom, odpiranje poti domišljiji in podzavesti skozi proces dela, spodbujanju izražanja čustev ob predstavitvi, konkretnost in otipljivost izdelka ter krepitev spontanosti in samoinciativnosti ob skupinskem delu. (Kariž, 2008). In ne glede
14
na umetnostno zvrst, se strinjamo z začetnicami pomoči z umetnostjo na slovenskem:
»Umetnostni procesi ne služijo terapiji. Umetnostni procesi vsebujejo terapijo« (Tancig, Vogelnik, Kroflič, 1998, str. A-4).
2.2.2 Material, oblike in metode dela pomoči z umetnostjo
Kako na posameznika delujejo srečanja in likovno ustvarjanje, je v veliki meri odvisno tudi od pristopa in materialov, ki jih uporabimo. Vsakodnevno se srečujemo z različnimi materiali, ki nam omogočajo ustvarjanje. To so lahko opečni kamni, ki puščajo sled na asfaltu, ali vejice, iz katerih zgradimo visok stolp. Uporabimo lahko tudi odpadno embalažo, storže, drobne kamenčke in tanke laske, ki se držijo koruze. Tudi na organiziranih delavnicah uporabimo veliko naravnega in odpadnega materiala kot tiste, ki so našteti zgoraj, plastično, kovinsko in kartonsko embalažo, ovojni papir, ostanke blaga in odrezke papirja, kose lesa, stare koledarje, plastični pribor, vrečke, izolacijske pene in podobno. A pomembno je, da je material čist in skrbno izbran, saj v nasprotnem primeru deluje kot kup odpadkov in udeležencem ni privlačen za delo. Ne glede na količino materiala za ponovno uporabo, so na naših delavnicah vedno tudi večje količine vodenih, tempera in gostih akrilnih barv, čopičev različnih velikosti, grafitnih svinčnikov, suhih in akvarelnih barvnih svinčnikov, flomastrov, voščenk, oglja. Pripravljen je papir raznih velikosti, revije in barvni papir za kolaže ter masa za oblikovanje. V začetku skupini ponudimo aktivnosti in likovne tehnike, ki uspejo, ne glede na spretnosti posameznika. To je lahko kolaž ali risanje s flomastri, ki ne zahteva močnejšega pritiska kot barvni svinčniki.
Kasneje je pomembno, da imajo udeleženci na voljo dovolj raznolikega materiala, da lahko izrazijo svoje zamisli, saj »medij oz. material omogoča konkretizacijo likovne zamisli, omejuje in hkrati narekuje poteze ustvarjalca pri delu.« (Tomšič Amon in Tacar, str. 6, 2012). Materiali nam pomagajo pri izražanju občutkov in odkrivanju sporočila samega izdelka (prav tam).
Pri skupinah lahko uporabimo različne oblike in metode dela. Oblike dela, kot so delo v skupini, delo v paru ali samostojno delo izvajamo z različnimi metodami dela. Metode kot način dela izbiramo glede na zastavljene cilje posameznega srečanja, število udeleženih, njihovo starost in glede na prostor, ki je na voljo. Metode dela, ki smo jih uporabili v naši raziskavi, so: opazovanje, razgovor, predstavitev, neverbalna
komunikacija, likovno praktično delo, vizualizacija, diskusija ob predstavitvi del, poslušanje, vodenje, sodelovanje, opazovanje, posnemanje, eksperimentiranje z
materialom, ponavljanje, primerjanje, razvrščanje, posploševanje. Metode dela se nadalje lahko razlikujejo tudi glede na izbrano obliko dela. Tako je lahko diskusija potekala v paru ali v skupini, sproščanje pa individualno, v paru ali s skupino.
Posamezna ura, ki običajno traja med 45 minutami in dvema urama, je v našem primeru trajala uro in pol. Sestavljena je bila iz uvodnega dela, katerega cilj je bilo sproščanje in pogovor o dogodkih preteklega tedna. Uvodni del je nekakšno miselno raztezanje (Buchalter, 2011). Traja od pet do deset minut in je namenjen ogrevanju in spoznavanju materiala. Lahko služi kot uvod v glavni del, a ni nujno (prav tam). Sledi osrednji del, ki je glavna aktivnost srečanja in traja od pol ure do ene ure. Lahko jo sestavlja več
15
povezanih aktivnosti ali pa se v tem času izvede zgolj ena, obširnejša naloga. (Liebmann, 1997). Temo osrednje dejavnosti izberemo glede na predhodno uro, potrebe in želje posameznikov in glede na skupino. Sledi zaključna vaja, s katero strnemo celotno srečanje. Na zadnjem srečanju ji posvetimo več časa, običajno pa traja do pol ure (prav tam).Vsaki aktivnosti sledi diskusija o lastnem delu, občutkih, ki so se porajali med delom in komentiranje del drugih v skupini. Ta del je običajno vključen v čas izvajanja posamezne naloge in je v sorazmerju s samim izvajanjem likovnega dela. Aktivnosti in diskusiji navadno odmerimo enako količino časa, odvisno od števila udeleženih in interesa, ki jo skupina kaže.
2.2.3 Mentor skupine
Odnos, ki se ustvari med udeležencem in mentorjem, je prav tako pomemben za proces, saj neprestano poteka interakcija med njima in izdelkom. Na tem mestu nekateri avtorji (Dalley, Rifkind in Terry, 1993) opozarjajo, da četudi je sporočilnost izdelka očitna, mora mentor znati počakati in dopustiti udeležencu, da jo sam razbere. Mentor lahko pomaga, usmerja in spremlja, a ni in ne more biti odgovoren za napredek in rast udeleženca (Reddemann, 2008). Miselnost, da je mentor vsemogočen, se že s pristopom dela razblini, udeleženca aktivira in zagotovi dolgotrajno spremembo počutja posameznika kot edinstvenega bitja. (prav tam). In to je tudi prednost pomoči z umetnostjo, saj od posameznika zahteva aktivno sodelovanje in ga ne vodi s pomočjo posplošenih teorij in mentorjevih predvidevanj. Pomembno je, da kot mentorji udeležence podpiramo pri procesu in jim pustimo čas, ki ga za uvid in spremembe potrebujejo. Mentor mora biti potrpežljiv in spodbuden. Pozorno mora opazovati govorico telesa in spremembe obrazne mimike udeležencev, da lahko zazna neugodje, prošnjo po pomoči ali strah (Buchalter, 2011). Prebuja njihovo ustvarjalnost in jih spodbuja, da jo znajo »čim bolj smiselno in celostno prenesti v vsakodnevno življenje in delovanje.« (Tomšič Amon in Tacar, str. 129, 2012).
Knjiga avtorice L. Reddeman v celoti temelji na predpostavki, da »vsak od nas v sebi skriva zdravilne moči in sposobnosti samozdravljenja.« (Reddemann, 2008, str. 7). Enako bi lahko zapisali tudi o pristopu pomoči z likovno umetnostjo, ki smo jo v raziskavi uporabili. Kot avtorica, tudi mi neprestano iščemo načine, kako ljudi spremljati, da postanejo močni in da se naučijo potolažiti sami, že zato, ker se delavnice vedno končajo in skupina z mentorjem na tej točki ni več na voljo za pomoč. Udeležence lahko zato le pozorno spremljamo, spodbujamo in opogumljamo. Bolečino pa odpirajo in nosijo sami. (prav tam). Ob sebi primernem času in kolikor zmorejo. Saj se le na ta način lahko dodobra pripravijo na premagovanje ovir, ki jih čakajo v prihodnje. Mentorjeva vloga je sicer različna od skupine do skupine, a vedno mora imeti kvalitete, kot so: motivacija, empatija, senzibilnost, spontanost, domišljija, odprtost, intuicija, humor, jasnost, samoraziskovalnost, dobrosrčnost in komunikativnost (Valente in Fontana, 1996, str. 61). Avtorja našteto opisujeta pri pomoči z dramsko umetnostjo in enako velja za likovno področja. Vloga mentorja je pri skupinskih srečanjih, kot je naša, pomembna predvsem v začetku, ko se skupina spoznava in se vzpostavljajo medsebojni odnosi (Cook, 2014). Kasneje njegova
16
funkcija nima več tolikšnega pomena, saj dobro zastavljena skupina začne delovati sama (Campbell, 2002).