2.3.1 Gerontologija in pomoč z umetnostjo
V slovenskem prostoru lahko najdemo kar nekaj literature s področja gerontologije (Ramovš, 2003; Trstenjak, 2010; Pečjak, 2007; Kogoj, 2004), ki smo jo opisali v poglavjih na prejšnjih straneh. Na voljo je tudi nekaj prispevkov s področja pomoči z umetnostjo (Kariž, 2010; Tancig, 2003; Gorjup, 2006; Vogelnik, 1996) ali podobnimi pristopi do likovnosti (Tomšič Amon in Tacar, 2006). A področji najdemo zgolj ločeno in ne v povezavi. Podobno je v praksi. Del pomoči z umetnostjo s starostniki lahko zasledimo v oddelkih geriatrične psihiatrije, a tudi ta ni podprta s teorijo. Le redko zasledimo vsebino, ki povezuje elemente pomoči z umetnostjo in gerontologijo; kot na primer v članku o možnih pristopih dela, kjer avtor likovno izražanje kot terapevtsko pomoč starostnikom sicer omeni, a je ne obrazloži (Starovasnik idr., 2011). Še največ je zapisanega v delih o delovni terapiji, kjer se področje šteje kot prostočasna zaposlitvena dejavnost (Teslič, 1999), a njihov osnovni namen ni razvoj posameznika, kar je bistveno pri delavnicah pomoči z umetnostjo, ampak zgolj kratkočasenje s pomočjo skupinskih likovnih aktivnosti.
Raziskava, ki sledi, se je tako morala opreti na tujo literaturo, v večini angleško, nizozemsko in ameriško (Perry, 2004; Spaniol, 1997; Buchalter, 2011; Harlan, 2006), kjer je mogoče zaslediti več raziskav o pomoči z umetnostjo pri delu s starostniki. Vsi navedeni avtorji ugotavljajo, da pomoč z umetnostjo starostnike spodbuja k izražanju čustev, omogoča socializacijo, nudi možnost samoraziskovanja ter tako predstavlja nepogrešljiv del organiziranih aktivnosti za starejše. Poglobljene raziskave avtorice C. Perry (2004) kažejo, da starostnikom srednjega in poznega obdobja vključitev v skupino pomoči z umetnostjo pomaga pri izboljšanju njihove samopodobe, samovrednotenja in odnosa do sebe. Pomaga jim razlagati svoja čustva in pretekle izkušnje ter okrepiti njihovo avtonomijo. Predvidevamo lahko, da je enako pri starostnikih zgodnjega obdobja. J. Harlan (1990) sicer raziskuje starostnike s posebnimi potrebami, ki za seboj nimajo dosežkov, kot je izobrazba, kariera in družina, na katere bi bili v starosti ponosni. A ugotavlja, da je bistven pomen pomoči z umetnostjo pri starejših v spoznanju posameznika, da je unikaten in neponovljiv. Ne glede na preteklost, velikost skupine in aktivnost, je vsak izdelek različen od izdelkov ostalih udeležencev. S. Spaniol (1997) izpostavi stereotipe do dela s starostniki s strani družbe, predvsem pa s strani mentorjev pomoči z umetnostjo. Poudarja pomen spoštovanja starejših, ki so mentorjem danes velikokrat zgolj področje, kjer je dela največ in do teme ne pristopajo poglobljeno in z zavedanjem, da imajo starejši ljudje prav tako svoje specifike in zahteve. Buchaleter današnji odnos do povezovanja gerontologije in pomoči z umetnostjo zaokroži v nekaj stavkih. Zapiše, da pristop pomoči z umetnostjo omogoča uporabnikom, da podelijo svoje izkušnje in se usmerijo v prihodnost. Daje jim priložnost, da predajo svoje izkušnje in se zazrejo v svoje dotedanje življenje. Postanejo
17
odgovorni za svoja dejanja. Vsakič, ko ustvarjajo, pridobivajo znanje, modrost in sproščajo čustva. So v sedanjosti, sprejemajo odločitve in nadzorujejo svoj svet. (Buchalter, 2011).
Kljub bogatemu izboru literature večina govori o delu s starejšimi osebami z bolezenskimi stanji, psihično motnjo ali drugačno oviro, predvsem s področja demence, alzheimerjeve bolezni, depresije in podobno (Buchalter, 2011; Harlan, 2006). Nikjer ni zaslediti te vrste dejavnosti za starejše, ki bi bila namenjena zgolj opolnomočenju in izboljšanju kakovosti njihovega sicer zdravega življenja, in ne s ciljem odpraviti ali izboljšati bolezensko stanje.
Nikjer torej ni zaslediti pomoči z umetnostjo zgolj kot spodbujevalca k višanju kakovosti staranja, kar bo bistvo raziskave v tej nalogi. Poleg tega je največkrat proučevano področje srednje in pozne starosti (kot obdobja v svoji knjigi deli Pečjak (2007)), ko se možne težave že nakopičijo (Perry, 2004), in ne o zgodnji starosti, ko se zgodi pomemben prehod iz obdobja odraslosti v starost. Kot navaja Grünn (2010), pa je opora najpomembnejša ravno v času zgodnje starosti, ko je potreba po spremembah velika, sposobnost zanje pa vedno manjša.
2.3.2 Pomoč z umetnostjo za starostnike
Če odraslemu človeku v roke zaide likovni ali drug oblikovalski material, postane »otročji«
in bolj »človeški«, je zapisala avtorica M. Vogelnik. »Postanejo taki, kot so bili kot otroci.«
(Vogelnik, 1996, str. 13). Likovno izražanje je področje, ki je poznano vsem in ga lahko, v večjem ali manjšem obsegu, izvaja vsakdo. Je univerzalen jezik, ki ga razumejo vse kulture in vse generacije. Za izvedbo delavnice pomoči z likovno umetnostjo ne potrebujemo dragega materiala, saj se lahko izvede tudi zgolj z materialom iz narave. Prav tako prostor izvajanja. Idealno je, da ga je dovolj, a delavnica je lahko ravno tako prijetna v manjših prostorih ali zunaj, če je to mogoče. Delavnice so primerne za vsakogar, prilagojene cilju udeleženih in njihovim sposobnostim. V našem primeru nas je zanimalo koliko in kako jih moramo prilagoditi, da bodo primerne za skupino starejših oseb.
Vedno več organizacij se aktivno ukvarja s tem področjem in kar je še pomembneje, vedno več starostnikov se odloča, da pomoč sprejmejo. Eden od možnih pristopov, ki v ponudbi aktivnosti za starostnike manjka, je pomoč z umetnostjo kot razigrano, a poglobljeno srečanje, ki udeležencem omogoča druženje, razmišljanje in pogovor o temah, ki so zanj aktualne. S pomočjo z umetnostjo lahko starostnik, preko primernih nalog, preveri svoje dosedanje delo, dosežke, vse, na kar je ponosen, kar obžaluje. Predvsem lahko uvidi, da je njegovo življenje neponovljivo in zato unikatno. Ko osmisli pretekle dogodke v življenju, lažje najde smisel starosti (Ramovš, 2003). In ni dovolj le skrb za zdravje in zadovoljitev osnovnih potreb za preživetje; tudi pri starejših so za kakovost življenja pomembne izpolnjene potrebe rasti, kot jih v svojih delih poimenuje Maslow (po Pečjak, 2006). Pri razlagi piramidnega sistema poudarja, da »morajo biti najprej zadovoljene potrebe pomanjkanja, da se razvnamejo potrebe po samoaktualizaciji2« (prav tam, str. 139).
2 Samoaktualizacijo je Maslow uvrščal med potrebe rasti, kamor sodijo tudi spoznavne in estetske potrebe.
18
Vsakršno ustvarjalno udejstvovanje uvršča med motive za samoaktualizacijo. Torej lahko sklepamo, da k delavnicam, kot je naša, pristopajo osebe, ki imajo željo po spremembi in razvoju. Kot mentorji pa se moramo zavedati, da se marsikdo od njih ravno v času delavnice sooča s težavami, kot so osamljenost, žalost, žalovanje za bližnjimi, bolečina, čakanje na operacijo, težave v družini, slab vid ali sluh, finančne težave, dolgočasje, sprememba socialnega statusa, bolezen in podobno (Buchalter, 2011). Kot že zgoraj zapisano, mora biti mentor potrpežljiv in odprt za drugačnost. »Njihovo sodelovanje je odvisno od pozitivnih čustev. Potrebujejo podporo, vzpodbude interesne skupine in dostopno kakovostno ponudbo za preživljanje prostega časa.« (Črnčec, 2001, str. 51).
Velikokrat je zaslediti, da so starostniki obravnavani kot otroci. Kot vsakdo, so tudi oni radi spoštovani in sprejeti kot odrasle osebe (Cook, 2013). Ne želijo, da se jih pomiluje, prav tako ne želijo pomoči, če ni potrebna (Buchalter, 2011). Velikokrat se niso vajeni pogovarjati o svojih občutjih. Pomoč z umetnostjo je lahko na tem mestu v oporo, saj ne deluje zgolj v smislu kurative, ampak tudi kot preventiva. (Tancig, Vogelnik, Kroflič, 1998). Seveda v tem primeru govorimo o starostnikih zgodnjega obdobja, ki nimajo hujših zdravstvenih težav, so samostojni in pokretni.
2.3.3 Značilnosti in prednosti skupine, kot oblike dela s starostniki
Če se člani počutijo varno in med seboj dobro delujejo, če sprejemajo različnost in upoštevajo potrebe posameznika, skupina veliko obeta in lahko nudi pravo zdravilno izkušnjo (Crimmens, 1998). Ko skupina nastane, ima v njej ključno vlogo mentor, ki tako s svojo osebnostjo kot tudi strokovnostjo pomembno vpliva na razvoj skupine in posameznika. Njegov interes, motivacija ter vedoželjnost so osnovne zahteve. Mora pa biti tudi dober poslušalec in opazovalec, sposoben ustvarjati dobre odnose med udeleženci, z zavedanjem, kolikšna je njegova vloga in kakšen je cilj srečanja (Campbell, 2002). Če mentor dobro opravi svoj del, začne skupina po nekaj srečanjih delovati samostojno, mentor pa postane organizator in enakovredni del skupine. Pri pomoči z umetnostjo, ne glede na to, ali se delavnice izvajajo individualno ali skupinsko, je pomembno ravno to, da se razvija posameznik, neodvisen od skupine in okolice, »da postane močan zagovornik samega sebe« (Kariž, 2010, str. 21).
Delo v skupini ima lahko svoje prednosti in slabosti pred individualno uro. Prednost je prav gotovo raznolikost v komunikaciji, ki ni vezana zgolj na mentorja, prav tako je lahko prednost razpršena, neosredotočena pozornost mentorja in ostalih članov skupine, kar omogoča posamezniku več časa za razmislek, odmik, kadar ga potrebuje, možnost pridobitve različnih povratnih informacij o svojem delu in ne nazadnje možnost primerjanja svojega dela z drugimi v skupini. Prednosti našteje avtorica M. Liebmann (1997): skupina se uči socialnih veščin, udeleženci si med seboj pomagajo, vsak lahko pridobi povratne informacije o svojem delu in sebi s strani več oseb, udeleženci se učijo novih vsebin, delo v skupini je primerno za vse, ki jim intimno okolje dela v paru ne ugaja, skupina je bolj ekonomična in nenazadnje, delo s skupino je večini mentorjev ljubše, saj je bolj dinamično.
Obstajajo pa tudi slabosti skupine v primerjavi z individualnim delom. Težje je doseči
19
medsebojne odnose, organizacija dela je zahtevnejša, posameznik pa je deležen manj pozornosti (Vogelnik, 1996).
Vsekakor je skupina neprestano spreminjajoča enota, ki se ukvarja z vsebinami, kot so:
»intimnost, zaupanje, tekmovalnost, pritiski vrstnikov in odnos do avtoritete« (Kariž, 2010, str. 75). Skupina se razvija, udeleženci se iz ure v uro bolje poznajo, neprestano tudi verbalno ali neverbalno komunicirajo z ostalimi člani. Hkrati prihaja do sprememb in interakcije v udeležencu samem, med udeleženci, med mentorjem in posameznikom ter mentorjem in skupino (Campbell, 2002). Zato skupina ne sme biti prevelika. Najbolje je, če je članov med štiri in dvanajst, a ne glede na število, mora ustrezati naslednjim kriterijem:
omogoča besedni in očesni kontakt med vsemi udeleženci in terapevtom3,
skupina vsakemu posamezniku omogoča aktivno udeležbo in
vsem udeležencem zagotavlja enak odmerek časa v pogovoru,
število udeležencev je zadostno za izvajanje skupinskih projektov, pretok idej in razvijanje socialne interakcije,
omogoča kohezivnost.
(Kariž, 2011, str. 78)
Ker je pri starostnikih velika verjetnost, da bodo v skupini osebe z različnimi motoričnimi in kognitivnimi sposobnostmi, pripravimo aktivnosti, ki omogočajo delo tako tistim, ki so hitrejši, kot tudi osebam, ki bodo delale počasneje (Campbell, 2002). Prav tako skupine ne smemo podcenjevati. Tudi starejšim lahko pripravimo naloge, kjer bo potrebno več gibanja po prostoru (prav tam).
3 Izraz likovni terapevt je uporabljen zgolj kot citat avtorice. Enakovredno temu, je v tekstu uporabljan izraz mentor pomoči z umetnostjo.
20