Opažanja posameznih srečanj

Po vsakem srečanju smo na opazovalni obrazec⁹ zapisali splošen potek srečanja, prav tako smo za vsako posameznico na kratko opisali tri področja, ki so ključna za našo raziskavo, saj sovpadajo z našimi raziskovalnimi vprašanji in so hkrati tudi glavne kategorije kodiranih podatkov intervjuja: primernost pristopov dela (oblike in metode dela), morebitne prilagoditve, ki jih ali bi jih posameznica potrebovala ter kako je srečanje vplivalo na udeleženke in ali smo opazili kakšne spremembe. Opazovalna področja smo namenoma omejili, saj so služila zgolj sledenju spremembam med prvim in zadnjim intervjujem. Če bi izbrali širše področje opazovanja, bi vsekakor pridobili več informacij, a bi se hkrati preveč oddaljili od zastavljenih ciljev.

V nadaljevanju smo zapisali povzetke iz opazovalnih obrazcev za posameznico. Zapisi so nastali po vsakem srečanju. Osredotočili smo se na opazovanje treh področij, ki so, kot zapisano zgoraj, istočasno tudi kategorije pri kodiranju intervjujev ter povzetki, ki so nam služili za odgovore na raziskovalna vprašanja. Primer v celoti je predstavljen v prilogi z opazovalnim obrazcem 1. srečanja.

1. Udeleženka 1

Primernost pristopov dela: sprva se je zdelo, da udeleženki 1 najbolj ugaja individualno delo. Bila je sicer komunikativna, a ni nikoli povedala več, kot je bila vprašana, oziroma kot je to naloga zahtevala. Povedala je, da je tudi v službi vedno delala sama in skupine, prilagajanja skupini in spodbud s strani skupine ni bila vajena. Njen odnos do nas kot

9 Primer opazovalnega obrazca prvega srečanja je vstavljen med priloge. Ostali opazovalni obrazci se hranijo pri avtorici tega magistrskega dela.

44

mentorja je bil drugačen kot do ostalih udeleženk. Ko je videla, da bomo dialog ustavili, če bo ona to želela, nam je začela zaupati in postala je bolj sproščena. Sledila je vsakemu našemu napotku in predlogu, ostale komentarje pa je preslišala. Kar nekaj vaj je bilo potrebnih, da se je sprostila tudi do skupine. V pomoč ji je bilo spoznanje, da ima vsaka od udeleženk svoja področja, o katerih ne želi razpravljati s skupino ter da je tudi najbolj glasnim kdaj nerodno. Ob koncu ni bilo več videti nelagodja, ki bi jo odvračal od dela v skupini. Začela je tudi verbalno izražati stisko ob nelagodnih temah ali situacijah.

Prilagoditve za posameznico: na eno uho slabo sliši, kar ji marsikdaj povzroča težave. Po njenih pričevanjih lahko sklepamo, da nelagodne situacije nastanejo predvsem zato, ker pojmuje svojo oviro za slabost in okolici ne razloži svojega stanja in sogovorcev ne prosi, da govorijo glasneje. Na zadnjih srečanjih je bilo opaziti ravno ta, morda zanjo bistveni premik, da je velikokrat med diskusijo prosila za glasnejšo ponovitev.

Pri delu je vedno sedela na stolu, vzravnano. To se skozi ure ni spremenilo in tudi pri skupinskem delu ob koncu se ni premikala po listu in je sedela, čeprav so ostali v skupini stali okrog nje. Njena razlaga je bila, da ji je tako bolj udobno in to ni posledica kakšnih zdravstvenih zahtev.

Vplivi in spremembe: vsekakor je bila najbolj vidna sprememba njena komunikacija, ki je postajala jasnejša in usmerjena na obravnavano temo. Prav tako, oziroma ravno zaradi tega, je tudi njena okvara sluha postajala manjši problem kot v začetku. Občasni jezni pogledi, polni prezira, se niso več pojavljali. Lahko sklepamo, da so bili prej predvsem posledica nerazumevanja ostalih udeleženk. Sedaj, ko jih je prosila za glasnejšo obrazložitev, je bila tudi ob občutljivih temah mirna in usmerjena na reševanje nastalega problema.

Tudi izdelki so ob koncu postali manj vnaprej premišljeni. Uporabljati je začela vodene in razredčene akrilne barve, ki so se ji v začetku upirali, saj nad njimi ni imela nadzora. Prav tako je vključila barvanje s prsti, ki si jih je sprva hodila umivati takoj po končani dejavnosti, na koncu pa je roke le grobo obrisala v brisačko in si jih umila po koncu diskusije. Še vedno ni prehajala v tujo risbo, četudi je naloga od skupine to zahtevala. Risala je na svojem delu, ki si ga je odmerila. Ni je motilo, če so druge risale po njenem izdelku.

So pa bile njene risbe veliko bolj dinamične in sproščene kot v začetku.

2. Udeleženka 2

Primernost pristopov dela: že v začetku je bilo opaziti, da udeleženka 2 potrebuje nekaj več vodenja, saj nalog, kjer je bila podana vrsta zaporednih navodil, ni razumela. Kasneje to ni bila težava, saj je postala bolj komunikativna in je sama opozorila, če kakšni nalogi ni sledila. Enako pri diskusijah o izdelkih posameznic. V začetku se je zdelo, da ne posluša razlag, kasneje pa smo ugotovili, da si tega želi, a enostavno ne zmore slediti tolikšni količine podatkov. Ob koncu so jo udeleženke že same spraševale, če potrebuje pomoč in ali je vse razumela. Največ težav je imela pri delu v parih, saj je bil pritisk zaradi zgolj dveh udeleženih toliko večji. Ob koncu srečanj ni bilo opaziti hitrejših odzivov ali boljšega razumevanja posameznih navodil, opazen pa je bil odnos do njene slabše odzivnosti, tako s strani skupine kot nje same. Če ni bilo drugače rečeno, je med vsemi materiali, ki so bili

45

na voljo, vedno izbrala barvne svinčnike. Pri nalogah, ki so zahtevale uporabo tekočih barv, je uporabila le malo vode ter barvo na izdelek nanašala gosto in v linijah.

Prilagoditve za posameznico: Zanjo bi bilo po našem mnenju bolje, če bi imela poleg skupinskih, tudi tedenska individualna srečanja, kjer bi več časa namenili izključno njej.

Ostalih prilagoditev, zaradi zdravstvenih in drugih razlogov, ni potrebovala. Nekaj več časa in morda daljše obdobje, bi bilo dovolj. Prav tako ponavljajoče vaje, kjer bi navodilo že poznala in morda tako lažje prešla na bolj sproščeno in nekontrolirano slikanje.

Vplivi in spremembe: Delavnica je nanjo zelo vplivala kar se tiče komunikacije. V začetku je bila izjemno tiha in počasna, ob koncu pa je bilo videti spremembe, saj so njeni opisi izdelkov postajali bolj gostobesedni ter bolj poglobljeni v sam proces dela. Največ ji je dala skupina, ki jo je sprejela in ji pomagala, ko je pomoč potrebovala. To, da je tudi sama prosila za pomoč, se je zdelo kot velik korak, ki se je poznal tako v komunikaciji, kot v izdelkih samih.

3. Udeleženka 3

Primernost pristopov dela: v začetku se je zdelo, da bi udeleženka 3 vse naloge najraje izvedla individualno. Delala je počasi in izredno natančno. Če se je naloga zaključila preden je izdelek končala, je bila nezadovoljna. Ob razlagi je govorila zgolj o tem kaj je želela še narisati in ne o tem, kaj je narisano. Veliko je govorila o vnukih, ki ju redko vidi. Pri delu v skupini se je držala zase in risala na delu papirja. Pri skupinskih aktivnostih ni prehajala v tujo risbo, prav tako ji ni bilo všeč, če je kdo drug risal po njenem delu. O tem je spregovorila šele ob koncu petega srečanja, ko so na svoj avtoportret dodajale od skupine predlagane dele. Opazila je, da je njeno delo bolj polno, ko doda detajle, ki so jih predlagale druge. Takrat se je razgovorila o tem, da jo pri skupinskih nalogah risanje drugih udeleženk po njeni risbi moti že ves čas ter da ji je prav tako moteča bližina soudeleženk. Naslednjih pet srečanj je bila bolj sproščena in je odkrito govorila o svoji samoti in preveliki hiši. Ni bilo več opaziti izogibanja dotikom in na devetem srečanju, kjer so si risale po hrbtih, je delovala sproščeno in zatopljeno v odkrivanje pravih oblik.

Prilagoditve za posameznico: delavnica bi zanjo morala trajati dlje, saj se je začela vesti sproščeno šele proti koncu. Ugajal bi ji večji prostor, kjer bi se lahko sama odločila, kako blizu skupini bo izvajala nalogo. Poleg nekaterih situacij, ko se ji je zdel prostor utesnjen, bi potrebovala tudi nekoliko več časa za delo. V idealni situaciji bi to pomenilo več časa in manj nalog. Vsekakor pa dovolj priložnosti za diskusijo o izdelku.

Vplivi in spremembe: največja sprememba pri njej je bila sprejemanje skupine, ki jo je v začetku zavračala. Sprejemati je začela komentarje in včasih komentirala tudi drugo delo.

Začela je govoriti o sebi in svoji osamljenosti. Razmišljala je o spremembah in se že v času srečanj vpisala v skupino za risanje in slikanja. Z novo skupino je bila zadovoljna. Njene izjave so bile v splošnem veliko bolj pozitivne in usmerjene v prihodnost. Pri risanju je ob koncu materiale tudi mešala, česar prej ni bilo opaziti. Ni je več jezilo, če z izdelkom ni

46

dosegla, kar je želela. Razmišljala je o tem, kako bi ga popravila, a ob tem ni dajala vtisa, da je jezna.

4. Udeleženka 4

Primernost pristopov dela: v začetku se je zdelo, da bi bila lahko bolj uspešna na individualnih srečanjih, kjer bi bila pozornost mentorja namenjena zgolj njej. Potrebovala je kar nekaj časa, da se je v skupini začela počutiti varno in sprejeto. Najbolj ji je ugajalo skupinsko delo, kjer je, v risbi in verbalno, preglasila vse ostale udeleženke. Šele kasneje, ko je k delu pristopila z večjim zaupanjem, je postala navdušena nad aktivnostmi, kjer je ustvarjala sama. Navodila je vedno razumela takoj. Preizkušala je kombinacije materialov in vsakič ustvarila nekaj, kar je bilo drugačno od ostalih del v skupini. Ko se je začela procesu dela bolj posvečati, glede tega ni bilo sprememb. Še vedno so bili izdelki posebni, a postajali so tudi bolj lični in njej sami razumljivejši.

Prilagoditve za posameznico: Prilagoditev, kar se tiče navodil, svetlobe, prostora ali materiala, ni potrebovala. V začetku je njen pristop zahteval nekoliko več vodenja skozi izdelek, kasneje se je znašla sama in predstavitev izvedla brez kakršnihkoli podvprašanj, ki bi jo usmerile nazaj na tematiko. Ob koncu si je tudi že znala odmeriti čas, ki ji pripada in zbrano posredovati bistvene stvari o nastalem delu. Predvidevamo, da bi bila zanjo najbolj primerna skupina, ki bi potekala dalj časa in ne zgolj tri mesece. Na ta način bi lahko še dodatno razvila svoj ustvarjalni potencial, ki se je v tej skupini šele začel izražati.

Vplivi in spremembe: Udeleženka 4 je bila ena tistih udeleženk, kjer se je napredek močno poznal. Srečanja so ji omogočala druženje z osebami njene starosti in povratne informacije o njenem delu in njej sami. Spoznala je, da je izredno slaba poslušalka in da nekateri potrebujejo več časa, da pojasnijo, kar želijo. Njene glasne, impulzivne in včasih neprimerne izjave so se sčasoma umirile. Postala je samozavestnejša in bolj zbrana pri delu.

Sprememba je bila očitna tudi v izdelkih. Sprva so bili najbolj opazni, večslojni, veliki in kričečih barv. Kasneje, ko se je delu bolj posvetila, pa so postajali usmerjeni v zastavljeno temo. Ob predstavitvah so jo začela zanimati tudi druga mnenja. Ni več neprestano govorila o svoji zahtevni mami. Le včasih jo je omenila in nas celo presenetila, ko ji je svoja dela doma pokazala. Ponosna je bila na pohvalo, ki ji jo je mama dala.

5. Udeleženka 5

Primernost pristopov dela: Pristop, ki ji je v prvih nekaj urah najbolj ugajal, je bilo skupinsko delo, diskusija in skupno iskanje rešitev. Vse, kar je zahtevalo veliko komunikacije. Kasneje je bilo opaziti, da je začela uživati tudi ob individualnem delu.

Temu so logično sledile tudi bolj osebne teme, kjer je bila sprva morda bolj zadržana kot običajno. V začetku je govorila zgolj o svojih izjemnih dosežkih, kasneje pa odprla teme, kot je osamljenost in otroci, ki si jih je v življenju želela, a jih ni imela. Šele zadnje ure je bilo opaziti, da ji je skupina postala blizu. Iskreno se je veselila vsake naloge, kjer je lahko delala v paru in tako pobliže spoznala vsako od udeleženk.

47

Prilagoditve za posameznico: Posebnih prilagoditev ni potrebovala. Navodila je vedno razumela, preizkusila je različne materiale, od katerih jih je mnogo poznala in uporabljala že prej. Prav tako ni imela težav pri nalogah, ki so bile zastavljene bolj prosto in kjer je bila potrebna samoiniciativnost. Znašla se je v vseh situacijah. Prav tako ni imela zdravstvenih ali drugih težav in na tem področju ni potrebovala prilagoditev.

Vplivi in spremembe: Informacija, da stvari razlaga preobsežno, je bila zanjo nova. Sprejela jo je in skušala misli strniti na bistvene informacije. Tudi izdelki so postajali jasnejši, z nekoliko manj različnih barv, a še vedno ali ravno zato izjemno zanimivi in bogati.

Spremembo je bilo opaziti tudi pri delu v parih, kjer se je partnerju bolj posvetila. Ni več iskala rešitev in tvorila stavkov zanj, kot je to počela v začetku vsakič, ko je nekomu zmanjkalo besednega zaklada, da bi objasnil, kar je želel. Že v začetku je sicer znala prisluhniti drugim, kasneje pa je postala potrpežljiv poslušalec, četudi je katera od udeleženk razlago podala raztreseno in nepovezano. Na delavnici je spoznala ljudi, ki si jih ni sama izbrala. Spoznala je kvalitete manj verbalno sposobnih oseb in našla prednosti raznolikosti skupine.

6. Udeleženka 6

Primernost pristopov dela: Od trenutka, ko je delavnico sprejela kot koristno, ni bilo pomembno, kaj in na kakšen način smo delali. Začela je raziskovati sebe in svoje prednosti in o tem izčrpno poročala ob koncu vsake naloge. Z zanimanjem je poslušala tudi druge.

Težave so ji delale domišljijske naloge, kjer ni bilo jasnih navodil, kaj mora na koncu nastati, a tudi tu se je sprostila in skušala razložiti tisto, kar je bilo njej vidno, vedno bolje pa se je tudi opazovala med procesom dela in na koncu razlagala o spremembah, ki jih je med delom opazila pri sebi.

Prilagoditve za posameznico: Posebnih prilagoditev ni potrebovala. Vsekakor bi bilo delo bolj poglobljeno, če bi k delavnici pristopila z več zaupanja, a ravno zaradi začetnega nezaupanja je bila sprememba pri njej toliko bolj opazna. Spoznala je zgodbe drugih udeleženk in se kmalu odločila, da je lahko zaupnost v skupini koristna tudi zanjo. Tudi njeno zdravstveno stanje ni zahtevalo posebnih prilagajanj.

Vplivi in spremembe: V začetku je bila skeptična glede kakovosti te delavnice, kar se je videlo tudi pri diskusiji ob koncu nalog. Čeprav je že od prvega srečanja naprej risala zavzeto in z vso resnostjo, so se njeni dvomi pokazali pri razlagi slik med skupino. Govorila je sicer veliko, a do osebnih tem je pristopila previdno in z dvomom, da ji skupina lahko kaj da. Na četrtem srečanju je bilo opaziti spremembo, ko je izmenično slikala v dveh parih.

Vse zastavljeno se je na sliki porušilo, ko je svoj del dodala druga udeleženka. Enako je ona počela na drugi sliki. Ob razlagi je opisala celoten proces in občutke ob tem. Ob spoznanju, da se je podobno dogajalo vsem udeleženkam, ji je skupina, kot je sama rekla, postala prijateljica. Od tistega srečanja dalje je bilo opaziti veliko bolj sproščen odnos do soudeleženk in sprejemanje navodil brez vnaprejšnje sodbe.

48 7. Udeleženka 7

Primernost pristopov dela: večini nalog je sledila, le včasih je potrebovala dodatno pojasnilo. Redko pa je bilo na izdelkih zaslediti element, ki bi kazal na samoiniciativnost.

Preizkusila je različne materiale in se ni omejila zgolj na risanje ali slikanje. A vseeno ni bilo zaznati sprememb skozi potek srečanj. Velikokrat je delala zgolj po navodilih ali pa izbrala temo in material, ki so ga izbrale njene najbližje sosede. Dobrovoljno je spremljala diskusije ob koncu aktivnosti in se tudi sama vključevala. Njene razlage so bile skromne in tihe. Ni bilo opaziti večjih razlik pri delu v skupini, v paru ali individualno. Ostale udeleženke so jo rade sprejele v par ali skupino in jo skušale opogumiti, da bi pokazala največ kolikor zmore.

Prilagoditve za posameznico: potrebovala je dodatna navodila in delno vodenje ob nalogah.

Ugajale so ji predvsem naloge, kjer so bila jasna in enoznačna navodila. Kot tiha in ustrežljiva oseba je bila dobro sprejeta. Udeleženke so ji nudile pomoč, ko jo je potrebovala in jo pri delu neprestano spodbujale. Zdravstvenih težav, ki bi jo omejevale pri likovnem ustvarjanju, ni imela in ni potrebovala posebnih prilagoditev.

Vplivi in spremembe: udeleženka 7 je bila edina v skupini, kjer nismo zaznali bistvenih sprememb med prvim in zadnjim srečanjem. Postala je le malce bolj komunikativna, za kar predvidevamo, da bi se zgodilo v katerikoli skupini in ni bila posledica likovnega udejstvovanja. Skupina ji je ugajala in videti je bilo, da rada prihaja na srečanja. A to ni vplivalo ali spremenilo njenega vedenja. Prav tako ni bilo videti vpliva na način izvedbe nalog ali na izdelke same.

8. Udeleženka 8

Primernost pristopov dela: udeleženka 8 je že v začetku odkrito spregovorila o svoji neaktivnosti zunaj svojega doma. A čeprav jo je velikokrat omenila, jo je pojmovala kot del starosti in ne kot posledico svojih dejanj. Ugajalo ji je skupinsko delo in tudi ko je kakšna od aktivnosti zahtevala individualno delo, je neprestano gledala, kaj počnejo druge in ni bila osredotočena na svoje delo. Na delih je bilo opaziti predvsem predmete in osebe iz sedanjosti. Ni razlagala o občutkih, ki jih goji do posameznih oseb. Velikokrat je govorila o vnukih, ki prihajata na obisk, o hčerkini družini, s katero živi, ni razlagala. Pri izvajanju nalog ni bila samoiniciativna, ni se znala odločiti, katere odtenke naj izbere. Pri skupinskih delih je počakala, da ostale izberejo pred njo in izbirala med kosi, ki so ostali. Na zadnjih srečanjih je bila pri pripravi materiala hitrejša, a smo opazili, da se njen izbor zgolj ponavlja, kar je ostalo enako do konca srečanj. Med diskusijo o delih je naštevala elemente, ki jih je narisala, ni pa jih povezovala med seboj ali z življenjskimi situacijami.

Prilagoditve za posameznico: ob vsaki nalogi je potrebovala nekaj več navodil oziroma konkretne predloge za delo. Včasih smo ji pomagali z dodatnimi namigi, ji predstavili možnosti mešanja materialov ali jo usmerili k temi, ki ji je bila poznana. Predlogom je sledila brez vpeljevanja svojih idej. Napredek pa je bil viden pri komunikaciji, zato smo se

49

usmerili na opazovanje tega področja in jo spodbujali k izražanju in pozornem poslušanju drugih razlag.

Včasih je potožila zaradi bolečin v hrbtenici in nogi, a razen kratkega počitka ni potrebovala posebnih prilagoditev. Zadnjih nekaj srečanj svoje bolečine ni omenjala in fizično je bila veliko bolj aktivna kot v začetku.

Včasih je potožila zaradi bolečin v hrbtenici in nogi, a razen kratkega počitka ni potrebovala posebnih prilagoditev. Zadnjih nekaj srečanj svoje bolečine ni omenjala in fizično je bila veliko bolj aktivna kot v začetku.