UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Magistrski študijski program 2.stopnje: Pomoč z umetnostjo
Tanja Rudolf
POMOČ Z LIKOVNO UMETNOSTJO KOT OPORA PRI VSTOPU V TRETJE ŽIVLJENJSKO OBDOBJE
MAGISTRSKO DELO
Ljubljana, 2018
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Magistrski študijski program 2.stopnje: Pomoč z umetnostjo
Tanja Rudolf
POMOČ Z LIKOVNO UMETNOSTJO KOT OPORA PRI VSTOPU V TRETJE ŽIVLJENJSKO OBDOBJE
MAGISTRSKO DELO
Mentorica: izr. prof. dr. Bea Tomšič Amon
Ljubljana, 2018
ZAHVALA
Zahvaljujem se mentorici Bei Tomšič Amon za strokovno pomoč in motivacijo ob nastajanju te naloge, koordinatorici smeri Pomoč z umetnostjo Alenki Vidrih za kakovosten študij ter vsem domačim in tujim predavateljem, ki so sodelovali pri izvedbi študija.
Zahvaljujem se tudi udeleženkam raziskovalne delavnice. In ne nazadnje, iskrena hvala vsem, ki mi vsakodnevno omogočate kakovostno staranje.
1
Kazalo
1 UVOD ... 5
2 TEORETIČNI DEL ... 6
2.1 Starostniki na prehodu v tretje življenjsko obdobje ... 6
2.1.1 Kakovostna starost ... 8
2.1.2 Skupine za starejše osebe ... 10
2.2 Pomoč z likovno umetnostjo ... 12
2.2.1 Namen in učinki pomoči z likovnim izražanjem ... 13
2.2.2 Material, oblike in metode dela pomoči z umetnostjo ... 14
2.2.3 Mentor skupine ... 15
2.3 Pomoč z umetnostjo v tretjem življenjskem obdobju ... 16
2.3.1 Gerontologija in pomoč z umetnostjo ... 16
2.3.2 Pomoč z umetnostjo za starostnike ... 17
2.3.3 Značilnosti in prednosti skupine, kot oblike dela s starostniki ... 18
3 EMPIRIČNI DEL ... 20
3.1 Opredelitev raziskovalnega primera ... 20
3.1.1 Namen raziskave in raziskovalna vprašanja ... 20
3.1.2 Osnovni podatki o udeleženkah ... 20
3.1.3 Pristop in metode raziskovanja ... 22
3.1.3.1 Postopek zbiranja podatkov in opis instrumentov ... 23
3.1.3.2 Postopek obdelave podatkov ... 23
3.2 Priprave na delavnico ... 24
3.2.1 Uvodni intervju ... 24
3.2.2 Prostor, prilagoditve, material in ostali pogoji za delo ... 24
3.3 Delavnice ... 25
3.3.1 Potek srečanj ... 25
3.3.2 Opis posameznega srečanja ... 26
3.4 Pridobljeni podatki ... 34
3.4.1 Primerjava uvodnih in zaključnih intervjujev ... 34
3.4.1.1 Povzetek intervjujev z udeleženko 1 ... 35
3.4.1.2 Povzetek intervjujev z udeleženko 2 ... 36
3.4.1.3 Povzetek intervjujev z udeleženko 3 ... 37
3.4.1.4 Povzetek intervjujev z udeleženko 4 ... 38
3.4.1.5 Povzetek intervjujev z udeleženko 5 ... 39
2
3.4.1.6 Povzetek intervjujev z udeleženko 6 ... 40
3.4.1.7 Povzetek intervjujev z udeleženko 7 ... 41
3.4.1.8 Povzetek intervjujev z udeleženko 8 ... 42
3.4.2 Opažanja posameznih srečanj ... 43
3.4.3 Dnevniki ... 49
3.4.4 Slikovni pregled izdelkov in razvoj posameznice ... 52
3.5 Analiza podatkov... 57
3.5.1 Kode 2. reda, kategorije »Pristop dela« ... 57
3.5.1.1 Oblike in metode dela ... 57
3.5.1.2 Komunikacija ... 58
3.5.1.3 Pričakovanja ... 59
3.5.1.4 Mentor ... 59
3.5.1.5 Sklep ... 60
3.5.2 Kode 2. reda, kategorije »Prilagoditve« ... 60
3.5.2.1 Prilagoditve za starejše ... 61
3.5.2.2 Raznolikost nalog ... 61
3.5.2.3 Likovni material ... 62
3.5.2.4 Prostor ... 63
3.5.2.5 Sklep ... 63
3.5.3 Kode 2. reda, kategorije »Vplivi, spremembe« ... 64
3.5.3.1 Zdravje ... 64
3.5.3.2 Kakovostna starost ... 65
3.5.3.3 Prihodnost ... 65
3.5.3.4 Prosti čas ... 66
3.5.3.5 Sklep ... 67
4 REZULTATI ... 68
4.1 Odgovori na raziskovalna vprašanja ... 68
4.2 Sklep ... 72
5 ZAKLJUČEK ... 74
6 SEZNAM LITERATURE: ... 75 7 KAZALO SLIK ... I 8 PRILOGE ... III 8.1 Primer intervjuja ... III 8.1.1 Uvodni intervju - primer udeleženke 8 ... III 8.1.2 Zaključni intervju- primer udeleženke 8 ... V
3
8.2 Primer priprave posameznega srečanja ... VII 8.3 Potek posameznega srečanja ... VIII 8.4 Primer obrazca za beleženje opazovanj ... IX 8.5 Izjave, kode 2. reda in kategorije obeh intervjujev za posameznico ... XII 8.5.1.1 Intervju z udeleženko 1 ... XII 8.5.1.2 Intervju z udeleženko 2 ... XIII 8.5.1.3 Intervju z udeleženko 3 ... XV 8.5.1.4 Intervju z udeleženko 4 ... XVI 8.5.1.5 Intervju z udeleženko 5 ... XVIII 8.5.1.6 Intervju z udeleženko 6 ... XIX 8.5.1.7 Intervju z udeleženko 7 ... XXI 8.5.1.8 Intervju z udeleženko 8 ... XXII 8.6 Soglasje o zbiranju in uporabi podatkov za namen raziskave ... XXV 9 IZJAVA O AVTORSTVU ... XXVI
4 POVZETEK:
Bistvena vprašanja raziskave so bila, ali in v kolikšni meri lahko pomoč z umetnostjo pripomore k lažjemu prehodu iz odrasle dobe v zgodnjo starost in koliko lahko vpliva na boljše splošno počutje, sicer zdravega in aktivnega posameznika, starejšega od 65 let.
Delavnice, ki so bile podlaga za raziskavo, so se izvajale v centru za starejše, v obsegu petnajstih ur, s skupino osmih oseb. Sestavljale so jih likovne vaje, ki spodbujajo pogovor s skupino in razmišljanje o sebi, svoji vlogi v družbi, odzivih in čustvovanju, samopodobi in morebitnih ovirah, ki so se pojavile s starostjo. V pomoč pri pripravi delavnic so nam bile raziskave in ugotovitve s področja gerontologije, predvsem pri nas, ter literatura o pomoči z likovno umetnostjo s starostniki, ki jo v Angliji, ZDA in skandinavskih državah izvajajo že od sredine prejšnjega stoletja. S primerjavo počutja udeleženk ob začetku in koncu delavnic ter tedenskimi zapisi opažanj o posameznici, smo izbrane informacije združili in ugotavljali, kaj so prednosti in slabosti pomoči z likovno umetnostjo pri delu s starostnicami. Zanimalo nas je, ali je način dela pomoči z likovno umetnostjo pri delu s starostnicami zgodnjega obdobja lahko opora ob spremembah in težavah, ki se pojavijo na prehodu v tretje življenjsko obdobje.
Ključne besede: starostnik, zgodnja starost, kakovostno staranje, pomoč z likovno umetnostjo, tretje življenjsko obdobje
ABSTRACT:
Art therapy as an Old Age Support
The key issues of the research were whether and to what extent art therapy can be supportive for adults to move to early old age and to what extent it can have positive effects on well-being of a healthy and active 65 or more years of age individual. The workshops that the survey was based on, were carried out at the center for elderly, in the period of fifteen hours, with a group of eight people. They were composed of art exercises that stimulated conversation with the group and encouraged thinking about themselves, their role in society, responses and emotion, self-image and possible obstacles that occurred with age. The preparation of workshops was made with help of research and findings from the field of gerontology, mainly from slovenian authors, as well as literature of Arts therapy with old people, which has been implemented in England, USA and Scandinavian countries since the middle of the last century. By comparing the feelings of the participants at the beginning and at the end of the workshops, with the help of the artwork that was created and the weekly records of the observations about each individual, we combined the selected information and found out what the advantages and disadvantages of the Arts therapy with the elderly are. We were wondering if Arts therapy when working with older people of the early period can be means of support for changes and difficulties that arise at the transition to a third life period.
Key words: elderly, arts therapy, early age, quality aging, third age period
5
1 UVOD
Število starostnikov predstavlja eno petino prebivalstva in odstotek se bo v naslednjih desetletjih hitro večal. Z odnosom, ki ga imamo do starejših ljudi danes, je informacija zastrašujoča, saj bodo, kot breme družbi, kar danes večini predstavljajo, težko živeli. A morda nas bodo, če jih bomo začeli obravnavati drugače kot do sedaj, in jim pomagali razviti kvalitete, ki jih s seboj prinese starost, presenetili z modrostjo, ki je od njih že dolgo ne pričakujemo več.
Zato smo se odločili, da se v temo poglobimo in jo povežemo s področjem pomoči z umetnostjo. Zadnjih pet let intenzivno delamo s starostniki in v klasične slikarske tečaje vpeljujemo elemente pomoči z umetnostjo. Ves ta čas opazujemo, kako se starejši, ki si prednostno želijo od ure oditi z ličnim izdelkom, odzivajo na igranje z barvo, nenavadne vaje ter poglabljanje v proces in svoje doživljanje ob njem, na koncu pa odhajajo zadovoljni tudi brez estetsko vrednega izdelka. Z vpeljavo drugačnega načina dela pomoči z umetnostjo so se udeleženke povezale in sprostile. Več je smeha in zamisli, s katerimi presenetijo celo same sebe. Tako je nastala ideja za raziskavo, kjer bi preverili, ali skupinska srečanja z dejavnostmi pomoči z umetnostjo lahko doprinesejo h kvaliteti življenja starejšega človeka in s tem k razvoju prvin, ki starostnika delajo modrega.
Raziskava je potekala kot sklop samostojnih delavnic in ne več kot zgolj naključne aktivnosti slikarskih srečanj. Vsem zainteresiranim je bilo področje dela predstavljeno na uvodnem srečanju. Želeli smo, da skupina, ki se odloči za pristop, ostane od začetka do konca del naše raziskave. Uvodno srečanje nam je to omogočilo, saj so tisti, ki bi drugače odšli po prvi, za skupino pomembnejši uri spoznavanja in povezovanja, odšli že po uvodnem delu. Nastala je skupina, ki je bila pripravljena posvetiti svoj čas in preizkusiti nekaj novega. Izvedli smo deset srečanj, s katerimi smo spodbujali in preverjali spremembe med prvim in zaključnim intervjujem. Vsa spoznanja in opažanja smo zapisali in jih vključili v končno analizo.
V teoretičnem delu smo predstavili posamezna področja, ki jih naš naslov zajema: starost, tretje življenjsko obdobje, kaj je kakovostna starost, pomoč z umetnostjo ter pomoč z likovno umetnostjo s skupino starostnikov. Zadnji dve temi sta razširjeni in opisani podrobneje in služita kot uvod v empirični del. V empiričnem delu opišemo način dela, skupino, ki je sodelovala v raziskavi, natančneje predstavimo srečanja ter predstavimo rezultate.
Nekatere institucije so se zadnja leta izredno zavzele za to področje in ker želimo, da med svoje dejavnosti vključijo tudi pomoč z umetnostjo, bomo na naslednjih nekaj straneh opisali skupino starostnic, delo z njimi, zapisali opažanja in preverili ali bi take vrste delavnica lahko bila opora posamezniku, ki se stara. Saj starost ni bolezen, je le novo življenjsko obdobje, ki od posameznika zahteva spremembe.
6
2 TEORETIČNI DEL
2.1 Starostniki na prehodu v tretje življenjsko obdobje
Raziskave kažejo, da bo čez nekaj let število starejših od 65 let doseglo eno tretjino prebivalstva Slovenije (Razpotnik, 2012), od tega jih bo največ tistih, ki jih uvrščamo med starostnike zgodnjega obdobja, kamor sodijo tudi osebe, ki so sodelovale v naši raziskavi.
»Znižanje umrljivosti in s tem daljšanje življenjske dobe je najbolj značilen demografski pojav sodobne družbe, ki skupaj z znižanjem rodnosti vodi v staranje prebivalstva. Za staranje prebivalstva je značilno povečevanje deleža prebivalcev, starejših od 64 let; ko ta delež preseže 7 %, se prebivalstvo uvršča med staro. Staranje prebivalstva je novejši demografski pojav, saj se je povečanje deleža starih ljudi med vsemi prebivalci v izrazitejši obliki pojavilo šele v dvajsetem stoletju« (Šelb-Šemerl idr., 2004, str 2). Tu Slovenija ne zaostaja za preostalo Evropo. Prav tako kot ostale države se bo v prihodnosti morala soočiti z dejstvom, da je starostnikov vsako leto več in da so spremembe v odnosu družbe do njih nujne. Vertot je zapisal: »Staranje prebivalstva je velik izziv za evropsko družbo, saj se z njim srečuje prvič v zgodovini« (2008, str. 15).
Sam pojem ter raziskave na področju gerontologije so se v slovenskem prostoru začele pojavljati v drugi polovici prejšnjega stoletja (Acetto, 1987). Ustanovljen je bil Inštitut za gerontologijo in geriatrijo, odpirali pa so se tudi prvi domovi za starejše (Voljč, 2009), kar kaže na velik preskok stroke in družbe v obravnavi in samem odnosu do starostnikov v tistem času. Z upokojitvijo ustanovitelja Acceta, na prehodu v novo tisočletje, je število raziskav in napredek strmo upadel, a je v zadnjih letih zopet zaslediti veliko aktivnosti na področju dela s starostniki. V spodbudo so projekti za razvoj posameznih področij, ki jih finančno podpira Evropska unija (prav tam) ter šolski predmeti in študijski programi, ki spodbujajo razvoj medicinske geriatrije ter socialne, psihološke in pedagoške gerontologije. »Za razliko od geriatrije in medicine na ravni drugih fakultet in zdravstvenih šol razvoj gerontologije ni bil prekinjen.« (prav tam, str.11). Že od konca prejšnjega stoletja se študentje Fakultete za socialno delo, Fakultete za družbene vede v Ljubljani, Fakultete za zdravstvene vede v Mariboru ter Visoke šole za zdravstvo v Ljubljani lahko v času študija seznanijo s področjem gerontologije. Od leta 2004 se jim je na Mariborski Medicinski fakulteti pridružila tudi geriatrija. »Leta 1992 je bil v Ljubljani ustanovljen Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje z usmerjenostjo v integralno gerontologijo. Leta 1998 je pričel izdajati strokovno znanstveno revijo Kakovostna starost, ki štirikrat letno neprekinjeno izhaja že 12. leto.« (prav tam, str. 11).
Vse več govora o starosti in starostnikih je tudi v dnevnih novicah in v poljudnih člankih, kar lahko spodbudi raziskovalno delo, nastajanje strokovnih prispevkov in posledično razvoj področja za delo s starimi. Avtorica G. Vogrinčič Čačinovič poudarja, da je treba poskrbeti za oblike pomoči in podpore, ki kakovost zagotavljajo. In »dejstvo je, da se raziskave o starosti preveč osredotočajo na biomedicinska znanja o telesnih spremembah oziroma upočasnjevanju sprememb, in mnogo manj, premalo, s celostnimi temami polnega
7
življenja starega človeka.« (Vogrinčič Čačinovič, 2014, str. 8). In tu želimo z raziskavo, ki bo spreminjala odnos in delo s starimi, doprinesti tudi mi.
V naši raziskavi nas je zanimalo predvsem zgodnje starostno obdobje in prehod iz srednjih let v obdobje starosti. Meja je bila nekoč smiselno določena in usklajena z obdobjem upokojitve in upadom fizične moči. Zaradi doseganja vse višje starosti, vedno daljše delovne aktivnosti in daljšega aktivnega delovanja v družbi, je dobila tudi meja med odraslostjo in starostjo nove razsežnosti. Človekove starosti ne označujejo več samo leta, ampak tudi način življenja, koliko je posameznik aktiven in samostojen in v kakšnem socialnem okolju živi (Požarnik, 1981). Acceto (1987) v svojem delu kot mejo med srednjimi leti in starostjo, navaja 60 let, kar je v sredini prejšnjega stoletja sovpadalo z upokojitvijo. Danes je ta meja nekoliko prestavljena in v literaturi je največkrat uporabljena starostna meja med 64 in 66 let. Mi smo se odločili, da se ravnamo po Pečjakovi delitvi, ki med starostnike uvršča 65-letnike in starejše (Pečjak, 2007). Ramovš, kot izjema, tretje življenjsko obdobje začenja s 66. letom starosti (Ramovš, 2004). Oba avtorja pa sta si enotna v poimenovanju obdobij. Prvo starostno obdobje oba imenujeta zgodnja starost in oba ga zaključujeta s 75. letom, ko se prične srednje starostno obdobje.
S starostjo, ki jo kot novo obdobje življenja najbolj občutijo ravno starostniki zgodnjega obdobja, se pojavi kar nekaj sprememb, ki na posameznike vplivajo različno. Spremeni se zunanji videz, ki se kaže na koži, laseh, zobeh, drži, intonaciji glasu, gibanju (Pečjak, 2007).
V starosti se prav tako slabšajo sluh, vid in okus, ki postane manj občutljiv. Vsekakor so to velike spremembe, že zaradi zmanjšane funkcionalnosti telesa; glede na kulturo, prepričanja in socialno okolje, pa so lahko nekatere spremembe za posameznika izrednega pomena. Tako je lahko izguba las pri ženski v naši kulturi težje sprejemljivo dejstvo kot pri moškem. Prav tako starostne pege, ki kožo obarvajo neenakomerno (prav tam). Na zunanjo podobo vplivajo tudi spremembe mišičnega tkiva, kostne mase in sklepov, saj se zaradi sprememb v telesu spremeni gibanje in drža telesa. Poleg zunanje podobe se začnejo starati tudi notranji organi; srčna mišica deluje počasneje, ledvica očistijo manj tekočine kot prej, možganske celice odmirajo hitreje. S prehodom v obdobje starosti se pojavijo tudi spremembe v socialnem okolju, ki ni več tako polno kot nekoč; otroci imajo svoje družine, pogosta je izguba partnerja, velikokrat se pojavi finančna stiska, socialnih stikov pa je manj kot v času delavne aktivnosti. Starostniki se pogosto soočajo z depresijo in osamljenostjo.
A na tem mestu Pečjak (2007) opozarja, da staranje ni bolezen. Da lahko star človek, ki skrbi za svoje psiho fizično zdravje, danes doživi visoko starost.
Ramovš, Kladnik, Knific in sodelavci (1992) razlikujejo med tremi vrstami starosti:
kronološko starostjo, ki je dejanska starost ne glede na posameznikov izgled, funkcionalno starostjo, ki kaže na aktivnost in samostojnost ter doživljajsko starostjo, ki je osebno doživljanje starosti. Za našo raziskavo sta bili zanimivi predvsem zadnji dve vrsti, na kateri lahko posameznik vpliva in ju izboljša. Obstaja ogromno teorij, kako omiliti znake staranja in izboljšati življenje v starosti. Zdrava prehrana in gibanje sta področji, ki sta omenjeni največkrat, a prav tako mora starostnik skrbeti za svojo duševno in čustveno kondicijo
8
(Voljč, 2009, 2). In na tem področju lahko naredimo veliko tudi vsi mi, ki smo mlajši in jim lahko nudimo podporo za kakovostnejšo starost.
V novejši literaturi o gerontologiji beremo (Pečjak, 2007; Ramovš, 2003; Pörtner, 2008;
Grünn, 2010), da bi morali vsi, ki delujejo za starejše, stremeti k preventivi in promociji starostnikovega zdravja ter spodbujati njegov psihosocialni razvoj, kjer vsak potrebuje drugačen pristop. Pečjak v svoji knjigi to ponazori s hierarhičnim modelom človekovih potreb po Maslowu (po Pečjak, 2007), kjer z rezultati raziskav bralca opomni, da se tudi starejši ljudje med seboj osebnostno razlikujejo in svoje potrebe zadovoljujejo vsak na svoj način. Poleg ostalih dejavnikov, ki vplivajo na starost, ravno osebnost posameznika določa, kako se sooča s staranjem in težavami v starosti, kar potrjuje, da vsakdo potrebuje drugačen pristop, z enakim ciljem, živeti kakovostno starost.
O kakovostni starosti in ne zgolj o preživetju starostnika razmišljajo vsi avtorji druge polovice prejšnjega stoletja do danes, ki se ukvarjajo s tem področjem. Erikson (2014) v svojem delu poudarja, da je sprejemanje in osmišljanje preteklega ter sedanjega življenja najpomembnejša naloga na prehodu iz odrasle dobe v starost. Starost »je obdobje, ko človek lahko dozori do polne človeške uresničitve« (Ramovš, 2004, str. 4) in stremi h kakovostnem preživljanju tretjega življenjskega obdobja. Ličen (2006) pa v svojem delu zapiše, da je lahko danes starost novo in vitalno obdobje, če posameznik razvije nov življenjski slog in poišče prednosti starosti.
2.1.1 Kakovostna starost
Prehod iz odrasle dobe v starost je velikokrat stresno in osamljeno obdobje. »Na prehodu v tretje življenjsko obdobje čakajo človeka travmatični dogodki in siloviti stresi, kot so odhod zadnjega otroka iz družine, upokojitev in prej ali slej smrt enega od zakoncev.
Pogosto nastopijo tudi finančne težave, sprememba bivališča in osamljenost, nekateri starostniki odidejo v zavode in domove, kjer so življenjske razmere povsem drugačne«
(Pečjak, 1998, str. 13). Lahko bi iskali krivca na strani aktivne družbe ali starostnikov, a dejstvo je, kot je zapisal že Ramovš (2003, str. 154), da »Če stari nočejo biti stari, jih mladi ne marajo, če pa lepo živijo svojo starost, so priljubljeni.« Zgled starih ljudi tako deluje v dveh smereh. Mlajšim zagotavlja, da je prihajajoča starost lahko lepa. Hkrati pa jim osmišlja vsa ostala obdobja življenja. Če stari ljudje odklanjajo svojo starost, mlajšim predajajo informacijo, da starost ni smiseln del življenja. Mladi takšno informacijo in z njo starostnike odrivajo izpred oči, na rob družbe (prav tam). Lahko trdimo, da bi zadovoljnejši starostnik prispeval k zadovoljstvu celotne družbe. In tako je skrb za starostnike pomembna ne le zanje, ampak za vse nas. Na tem mestu lahko dodamo misel avtorice G. Vogrinčič Čačinovič, ki zapiše: »Prav v sožitju generacij so skriti in neizkoriščeni viri ustvarjalnega skupnega učenja, novih spoznanj, znanj, spretnosti in razumevanja.« (Vogrinčič Čačinovič, 2014, str. 8). M. Črnčec doda, da se moramo zavedati, da so stari ljudje del nas samih in naše kulture in smo jim zato dolžni pomagati pri zagotavljanju njihovih pogosto skromnih potreb. Da je komunikacija z njihovo neposredno okolico bistvenega pomena za ohranjanje in vzpostavljanje stikov (Črnčec, 2001). Če bregova mladih in starih »ostajata nepreklicno ločena, so posledice obvezno negativne in čeprav videz kaže osamljenost starih ljudi in je
9
po tem možno površno sklepati, da je škoda predvsem v populaciji babic in dedkov, pa v resnici največ izgubljajo otroci in mladi« (Hojnik-Zupanc, 1997, str 37).
Kladnik (2010) poudarja, da se moramo na starost, za kakovostno starost, pripraviti. Enako ugotavlja Ramovš (2003), ki dodaja, da kot smo se v mladosti pripravljali na srednja leta, tako se moramo v srednjih letih pripraviti na starost. In ni dovolj le skrb za zdravje in zadovoljitev osnovnih potreb za preživetje; prav tako kot pri mlajših, so tudi pri starejših za kakovost življenja pomembne izpolnjene potrebe rasti, kot jih v svojih delih poimenuje Maslow (po Pečjak, 2006). Pri razlagi piramidnega sistema poudarja, da »morajo biti najprej zadovoljene potrebe pomanjkanja1, da se razvnamejo potrebe po samoaktualizaciji«
(prav tam, str. 139). Vsakršno ustvarjalno udejstvovanje uvršča med motive za samoaktualizacijo.
Velikokrat namreč pozabljamo, da so starostniki individuumi in ne zgolj skupina z enakimi potrebami in željami. Da ni pomembno zgolj njihovo fizično zdravje in osnovna bivanjska in fiziološka preskrbljenost. Kot mlajši, tudi oni potrebujejo osmišljeno življenje, saj je smisel življenja osnova za kakovostno življenje, ne glede na starostno obdobje. Pečjak (2006) je zapisal, da se v starosti velikokrat ponovno sprašujemo o smislu življenja, saj je pred nami manj let kot včasih. Prav tako pa je to čas, ko se ozremo nazaj in skušamo oceniti ali je bilo naše življenje smiselno in kako bo potekalo v prihodnje. Poudarja, da je to pomembno vprašanje, kjer so posamezniku v veliko pomoč njegovo okolje in zunanje službe za pomoč. A »smisel … mora najti vsak sam!« (prav tam, str. 203).
Kaj je kakovostna starost in kako jo doseči, je v nekaj stavkih lepo zapisal Ramovš (2003):
- Starost je življenjsko obdobje, ki je zelo različno od mladosti in srednjih let, vendar pa ni od njiju v ničemer manj vredno in smiselno.
- Starost ima deloma posebne življenjske naloge – drugačne od mladostnih in onih v srednjih letih, vendar pa niso življenjske naloge v starosti nič manj pomembne od tistih v mladosti in srednjih letih. Tretje obdobje življenja ni nič manj dejavno kakor sta prvi dve.
- Za doživljanje vrednosti in smisla starosti je pomembno, da človek svojo starost sprejme, da se sam aktivno trudi za njeno kakovost in da brez grenkobe v srcu sprejme solidarno pomoč drugih, da ohrani ali ustvari z nekom pristni medčloveški odnos ter da je osebno povezan z ljudmi iz mlade in srednje generacije.
- Starost pride sama od sebe, toda ne kakovostna starost; nanjo se je treba zavestno pripraviti v srednjih letih. Gre za podobno pripravo, kakor sta šolanje in vzgoja v otroštvu in mladosti priprava na srednja leta. Ne da bi se človek lahko vsega naučil vnaprej, toda šolanje in vzgoja v otroštvu sta temelj za sprotno vseživljenjsko učenje
1 Maslow je med potrebe pomanjkanja uvrščal nagone ter socialne potrebe, kot so »varnost, pripadnost, ljubezen in spoštovanje« (po Pečjak, 2006, str 139)
10
v srednjih letih, priprava na starost v srednjih letih pa je pogoj za sprotno učenje v tretjem obdobju življenja (Ramovš, 2003, str. 50-51).
Starost vsekakor prinese različne spremembe in novosti, ki jih je potrebno sprejeti. Na podlagi trditev Grüna (2010), ki v svoji knjigi opiše skupne značilnosti starostnikov, se je v tretjem življenjskem obdobju nujno odpovedati stvarem, kot so imetje, zdravje, odnosi, moč in lastni jaz ter sprejeti nove vrline, kot so mirnost, potrpljenje, svoboda, hvaležnost in ljubezen. »Star človek se marsikdaj pritožuje nad preteklostjo ali jo idealizira. A šele, ko se mu bo uspelo sprijazniti z lastno zgodovino, bo srečen« (Grünn, 2010, str. 30). Skozi celotno knjigo poudarja pomen sprejetja preteklosti, z namenom, da se lahko razvijejo kvalitete, ki jih to obdobje omogoča.
Ramovš (1992) o spremembah, s katerimi se mora starostnik soočiti, da lahko zaživi kakovostno starost, zapiše drugače. Smatra jih kot nujne naloge, ki jih je potrebno izvesti v starosti: prepuščanje skrbi za vsakdanjo preskrbo srednji generaciji, nevsiljivo toda odločno predajanje življenjske izkušnje mladi generaciji, starostnik mora biti zgled preprostega življenja, sproščene vedrine in vedre sproščenosti in kot najpomembnejše, opraviti mora še zadnje osebne naloge pred odhodom iz časa in prostora (odpuščanje drugim in kesanje, hvaležnost za vse dobro, in biti dober zgled do konca).
Oba avtorja se strinjata, da je za vse zgoraj našteto pomemben predvsem socialni stik, ki služi za pogovor o življenjskih spremembah, stiskah in preteklosti. »Dokler imajo starejši ohranjene socialne stike, ki jim omogočajo občutek varnosti, bodo lahko zadovoljno živeli, čeprav bodo sami.« (Kogoj, 2004, str. 750).
2.1.2 Skupine za starejše osebe
Skupine za starostnike nastajajo v želji, da bi se jim omogočila kakovostna starost. Vedno več je aktivnosti in predavanj, namenjenih osebam, ki se s starostjo šele soočajo, živijo doma, nimajo več delovnih obveznosti in pri katerih so možnosti za izgubo smisla življenja največje. Tudi centri za starejše v Ljubljani so nastali z namenom, da starostnikom omogočijo fizično aktivnost, jim ponudijo nova znanja, zabavne dogodke, pri vsem tem pa druženje, ki bi osamljenost, kot glavni problem tega starostnega obdobja, zmanjšalo. Z raznolikostjo programov skušajo privabiti čim večje število oseb, z enotami po okrožjih mesta pa zagotoviti dostopnost in udeležencem, ki so si v veliki meri tudi sosedje, omogočiti nova poznanstva in posledično druženje izven centra. Da raziskavo izvedemo pri njih, smo se odločili, ker kljub temu da zaposlujejo le prostovoljce, vedno iščejo strokovni kader, ki strokovno izvede dejavnosti. Preverijo mentorjeve reference, njegovo delo pa neprestano spremljajo s pomočjo komentarjev in pričevanj udeležencev. Za svoje člane pripravijo pester, a tudi kakovosten program, saj le na ta način pridobijo stalne in nove člane. Zavedajo se, da za starostnike, ki so samostojni in fizično zdravi, niso dovolj aktivnosti in delavnice, katerih namen je zgolj kratkočasenje. Pomembno je, da imajo na voljo dejavnosti, kjer lahko uporabijo čim več svojih fizičnih in mentalnih sposobnosti ter, da v čim večji meri skrbijo sami zase, kolikor jim dopuščajo lastne moči (Hojnik-Zupanc,
11
1997). Večina dejavnosti poteka v skupini, le redko tudi individualno. Skupine so odprtega tipa in posameznik se jim lahko priključi kadarkoli želi.
Podobno je pri ostalih ponudnikih storitev. Obstaja kar nekaj institucij, ki skrbijo za starostnike zgodnjega obdobja. Z zanimivo paleto aktivnosti jim dajejo možnost, da izberejo dejavnosti, ki jim ustrezajo. Najbolj raznolika ponudba je v Ljubljani in ostalih večjih mestih. Na voljo so »programi za medsebojno povezovanje starostnikov (društva upokojencev, klubi za starejše ljudi), za izobraževanje (npr. univerza za tretje življenjsko obdobje), za rekreacijo in šport, za potovanja, počitnice in razvedrilo, za medgeneracijske odnose (npr. medgeneracijske skupine in medgeneracijsko družabništvo) …« (Ramovš, 2004, str. 728). Zadnje Ramovš v svojih delih velikokrat izpostavi in poudarja pomembnost medgeneracijskega stika: pomemben je tako za starostnika kot tudi za mlajše generacije, predvsem posameznike srednjih let, ki se, velikokrat nevede, pripravljajo na svojo starost.
(Ramovš, 2004). Zato so srečanja, delavnice, tečaji in skupni izleti še toliko bolj pomembni, saj učenje ne poteka le enostransko, ampak vedno v obe smeri; učita se tako starostnik kot tudi mentor, ki je praviloma srednjih let.
Od mentorja se običajno ne zahteva izkušenj z delom s starostniki, pričakuje pa se strokovnost na področju, ki ga bo poučeval. Avtorica M. Pörtner tu dodaja nekaj mentorjevih kvalitet, ki so dobrodošle za lažje in prijetnejše delo s starostniki. Knjigo je pisala v starosti sedemdeset let in tako svojo strokovnost nadgradila z lastno izkušnjo.
Pomemben se ji zdi predvsem odnos osebe, ki dela s starimi osebami, do starostnika. Da ga sprejme takšnega kot je, da mu kot mentor pomaga, da poišče svoje močne točke, da mu da priložnost, da se izrazi, da mu prisluhne in ga skuša razumeti. Praviloma mora prilagoditi navodila, ki naj bodo jasna, a ne nujno tudi enostavna. Ponuditi jim mora več možnosti in če je le mogoče, v program vključiti tudi njegove ideje. Prav tako poudari, da če starostnik ne more več izraziti vseh čustev, še ne pomeni, da ne čuti. Včasih dejavnosti zahtevajo zgolj nekoliko več časa, energije in nežnosti. (Pörtner, 2008). Z njo se strinja tudi druga avtorica, ki pravi, da »Poznavanje specifičnosti problema komunikacije olajša delo in vsakodnevne stike s starostnikom. Za razumevanje njegovega vedenja moramo biti strpni in odprti za drugačnost.« (Črnčec, 2001, str. 54)
Skupina starih ljudi, gledano splošno, zahteva ravno toliko, kot katerakoli druga starostna skupina in vedno večja udeležba na tovrstnih srečanjih kaže na njihove nematerialne potrebe »po pristnem, stalnem in poglobljenem medčloveškem odnosu« (Hojnik-Zupanc, 1997, str. 34). Vsaka skupina je drugačna, a zares deluje šele takrat, ko se uporabnik v njej počuti varno in del nje. Voljč (2009, 2) navaja predsodek družbe, da se stari ljudje želijo umakniti iz dogajanja in socialnega življenja. Kar pa ne drži. Starejšim je prav tako
»pomemben občutek pripadnosti in občutek, da niso osamljeni, kar še zlasti velja za tiste, ki so izgubili partnerja, nimajo otrok ali jih svojci ne obiskujejo. Zato je koristno vključevanje v različne oblike dejavnosti še zlasti, če je to povezano z učenjem (npr.
izobraževanja, skupine za samopomoč, terapevtske skupine, …)« (Kogoj, 2004 , str. 751).
12
2.2 Pomoč z likovno umetnostjo
Pomoč z likovno umetnostjo je usmerjena v neverbalno komunikacijo in kreativne procese, skupaj z zaupanja vrednim in varnim okoljem, kjer lahko udeleženci ozavestijo in izrazijo svoja močna čustva. Osnovna predpostavka je, da bodo udeleženci uporabili likovni medij tako, da bo izražal način njihovega razmišljanja in čutenja. Po uvidu s podporo mentorja in skupine lahko pride do izboljšanja trenutnega stanja na področjih, ki so bila skrita ali pozabljena (Payne, 1996). Čeprav je Pomoč z likovno umetnostjo pri nas še novo področje,
»zdravilne« učinke likovnega ustvarjanja poznamo že dolgo. Vsakdo, ki ustvarja z likovnim materialom, ne glede na profesijo, se je že kdaj srečal s sporočilnostjo svojega izdelka in globljim pomenom, ki ga je lahko razbral iz njega. Občutkom, ko izdelek preseneti nas same, kot da ne bi bili avtorji svojega lastnega dela. Pomoč z umetnostjo je način dela, ki je usmerjen na ta, čutni del. Z zanemarjanjem pomembnosti estetike izdelka usmerja posameznika v odkrivanje področij, ki jih o sebi ni poznal. Nastajajo izdelki, ki omogočajo poglabljanje vase, predvsem pa omogočajo komunikacijo o sebi, drugih, o dogodkih in odnosih.
Pomoč z umetnostjo »je mešana disciplina, ki izhaja iz področij umetnosti, psihiatrije in psihologije« (Kariž, 2008, str. 79). Za dobro delo je potrebno poznavanje vseh treh strok, v razmerju, ki je odvisno od področja in načina našega dela. Raziskava, ki sledi, vključuje mentalno zdrave posameznike, ki ne potrebujejo psihiatrične oskrbe ali poglobljenega psihološkega pristopa. Zato smo izhajali iz poznavanja slikarskega področja in mu dodali izkušnje in znanje pristopov dela pomoči z umetnostjo. Sebe naslavljamo z mentorjem, članice skupine pa z udeleženkami. Na takšnih vrstah delavnic, ki so namenjene osebnostni rasti sicer zdravih posameznikov, je pomembno predvsem, da ima mentor dovolj znanja o likovnem materialu, da je dober poslušalec, pozna osnove psihologije človeka in prepozna posameznikovo stisko, ko se le-ta pojavi (Liebmann, 1997).
Pomoč z umetnostjo lahko deluje tudi preko drugih umetnostnih zvrsti, kot so glasba, ples ali dramsko uprizarjanje. A likovno izražanje smo izbrali, ker nam je bližje in ima svoje prednosti: celotna skupina lahko dela hkrati, a še vedno vsak s svojo hitrostjo, izdelki ostanejo in so lahko izredno dobro izhodišče za pogovor, izdelek si lahko avtor ogleda tudi kasneje, saj včasih pride do uvida šele tedne ali mesece po delavnici, omogoča pa tudi skupinsko delo, ki pusti sled vsakega koraka, ki ga je naredil posameznik, kar je neprecenljiva osnova za pogovor o dinamiki v skupini in širše (prav tam).
Pomoč z likovno umetnostjo je težko ubesediti. Edina oprijemljiva stvar je mentorjev zapis priprave na uro, ostalo so občutki, pa četudi jih zapišemo. Ne glede na število udeleženih, so čustva oziroma občutki, ki jih prebudimo, pri vsakem drugačni, čeprav opazujemo isto stvar in se pogovarjamo o isti temi. »In ravno čustva so tista, ki kažejo odnos med osebo in okoljem in se izrazijo vsakič, ko pride do sprememb v tem odnosu.« (Milivojevič, 2008, str. 18). Likovno delo budi občutke in posamezniku omogoča diskusijo, analizo in samo- evalvacijo. Izdelek je oprijemljiv in zato služi kot zapisnik procesa pomoči, ki ne more biti zanikan, izbrisan ali pozabljen in omogoča refleksijo in razumevanje za prihodnost (Dalley, Rifkind in Terry, 1993).
13
V večini se udeleženci v začetku ne zavedajo globine, ki jo lahko v takšnem procesu dosežejo. Ne vedo, da likovnost ni zgolj sproščanje ob čečkanju in da zahteva celega človeka. Da je potreben čas, osredotočenost in vztrajnost. Seveda so ure pripravljene tako, da sprostijo in vzbudijo interes, a marsikoga presenetijo s koncentracijo, ki jo od njih zahtevajo. Za posameznika je to navadno najzahtevnejši in hkrati odločilni del pri pomoči z likovno umetnostjo. Takrat se začnejo, če vztraja in se osredotoči, kazati njeni prvi učinki.
Za osredotočenost pa je potrebna volja ter želja po spremembi in lastnem napredku. Morda bi lahko rekli tudi, da sta potrebna vedoželjnost in pogum za spremembe. Avtor Glavač zapiše: »Vemo, da je likovno ustvarjanje izrazna oblika, ki jo otrok uporablja zelo zgodaj, vendar jo pozneje zaradi nedojemljivosti pomena likovne govorice zapostavi; pogosto uporabimo izgovor, ne znam risati.« (Glavač, 2014, str. 261) in doda »Nekoliko hudomušno bi lahko ugotovili, ne znam risati, ker ne znam čutiti.« In kot je više zapisano, potrebna je želja po spremembi in pogum, da si lahko dovolimo in se prepustimo občutkom in intuiciji, da rišeta namesto nas oziroma našega razuma.
2.2.1 Namen in učinki pomoči z likovnim izražanjem
Pomoč z umetnostjo je namenjena vsem starostnim obdobjem, posameznikom in skupinam z različnimi težavami in posebnimi potrebami. Uporablja se tudi kot »pomoč pri samoaktualizaciji, pri spodbujanju izražanja in razvojne rasti, izboljševanju učenja, lajšanju komunikacije, obvladovanju bolečin, hitrejšemu okrevanju po operacijah« (Tancig, Vogelnik, 1998, str. A-2). Prav tako je primerna za skupino starejših oseb, ki smo jih izbrali za našo raziskavo. To so zdrave in intelektualno razvite posameznice, ki se od mlajših skupin razlikujejo le v tem, da so starejše, bolj izkušene in velikokrat bolj občutljive (Buchalter, 2011). Pričakujemo, da jih bodo srečanja vsaj sproščala, izboljšala njihovo pozornost, jih opolnomočila in zmanjšala dolgočasje, ki pesti marsikaterega od starostnikov. V najboljšem primeru pa se bo njihovo vsakodnevno življenje izboljšalo, njihov socialni krog se bo širil, odkrile bodo aktivnost, ki jih veseli in postale zgled mlajšim ter celotni družbi.
Pozitivni učinki likovnega izražanja so vsekakor sproščenost, zadovoljstvo in osebnostna rast. Tu je še aktivna udeležba, samopotrjevanje v skupini, igra in veselje (Kariž, 2008).
Udeleženci spoznavajo sebe in morebitne člane skupine. Njihova verbalna komunikacija postaja jasnejša in sproščena. »Ljudje, ki so bili prej zmedeni, razdražljivi ali nezmožni jasnega izražanja, jasneje spregovorijo, začnejo se svobodno in brez krčev gibati; včasih lahko spet prevzamejo svoje polno aktivno mesto v družbi« (Tancig, Vogelnik, Kroflič, 1998, str. A-5). Pri skupinah pomoči z likovno umetnostjo je pričakovati tudi opogumljanje med člani, vzpostavljanje stikov ter deljenje mnenj in izkušenj (Vogelnik, 1996).
Prednosti pomoči z likovno umetnostjo pred ostalimi področji, kot so ples, drama in glasba, je izdelek, ki ostane. Avtorica B. Kariž na tem mestu dodaja še prednosti, kot so: dostopnost za vsakogar, ustvarjalnost ob enkratnih in neponovljivih stvaritvah, povezovanje besednega in nebesednega med izdelkom in opisom, odpiranje poti domišljiji in podzavesti skozi proces dela, spodbujanju izražanja čustev ob predstavitvi, konkretnost in otipljivost izdelka ter krepitev spontanosti in samoinciativnosti ob skupinskem delu. (Kariž, 2008). In ne glede
14
na umetnostno zvrst, se strinjamo z začetnicami pomoči z umetnostjo na slovenskem:
»Umetnostni procesi ne služijo terapiji. Umetnostni procesi vsebujejo terapijo« (Tancig, Vogelnik, Kroflič, 1998, str. A-4).
2.2.2 Material, oblike in metode dela pomoči z umetnostjo
Kako na posameznika delujejo srečanja in likovno ustvarjanje, je v veliki meri odvisno tudi od pristopa in materialov, ki jih uporabimo. Vsakodnevno se srečujemo z različnimi materiali, ki nam omogočajo ustvarjanje. To so lahko opečni kamni, ki puščajo sled na asfaltu, ali vejice, iz katerih zgradimo visok stolp. Uporabimo lahko tudi odpadno embalažo, storže, drobne kamenčke in tanke laske, ki se držijo koruze. Tudi na organiziranih delavnicah uporabimo veliko naravnega in odpadnega materiala kot tiste, ki so našteti zgoraj, plastično, kovinsko in kartonsko embalažo, ovojni papir, ostanke blaga in odrezke papirja, kose lesa, stare koledarje, plastični pribor, vrečke, izolacijske pene in podobno. A pomembno je, da je material čist in skrbno izbran, saj v nasprotnem primeru deluje kot kup odpadkov in udeležencem ni privlačen za delo. Ne glede na količino materiala za ponovno uporabo, so na naših delavnicah vedno tudi večje količine vodenih, tempera in gostih akrilnih barv, čopičev različnih velikosti, grafitnih svinčnikov, suhih in akvarelnih barvnih svinčnikov, flomastrov, voščenk, oglja. Pripravljen je papir raznih velikosti, revije in barvni papir za kolaže ter masa za oblikovanje. V začetku skupini ponudimo aktivnosti in likovne tehnike, ki uspejo, ne glede na spretnosti posameznika. To je lahko kolaž ali risanje s flomastri, ki ne zahteva močnejšega pritiska kot barvni svinčniki.
Kasneje je pomembno, da imajo udeleženci na voljo dovolj raznolikega materiala, da lahko izrazijo svoje zamisli, saj »medij oz. material omogoča konkretizacijo likovne zamisli, omejuje in hkrati narekuje poteze ustvarjalca pri delu.« (Tomšič Amon in Tacar, str. 6, 2012). Materiali nam pomagajo pri izražanju občutkov in odkrivanju sporočila samega izdelka (prav tam).
Pri skupinah lahko uporabimo različne oblike in metode dela. Oblike dela, kot so delo v skupini, delo v paru ali samostojno delo izvajamo z različnimi metodami dela. Metode kot način dela izbiramo glede na zastavljene cilje posameznega srečanja, število udeleženih, njihovo starost in glede na prostor, ki je na voljo. Metode dela, ki smo jih uporabili v naši raziskavi, so: opazovanje, razgovor, predstavitev, neverbalna
komunikacija, likovno praktično delo, vizualizacija, diskusija ob predstavitvi del, poslušanje, vodenje, sodelovanje, opazovanje, posnemanje, eksperimentiranje z
materialom, ponavljanje, primerjanje, razvrščanje, posploševanje. Metode dela se nadalje lahko razlikujejo tudi glede na izbrano obliko dela. Tako je lahko diskusija potekala v paru ali v skupini, sproščanje pa individualno, v paru ali s skupino.
Posamezna ura, ki običajno traja med 45 minutami in dvema urama, je v našem primeru trajala uro in pol. Sestavljena je bila iz uvodnega dela, katerega cilj je bilo sproščanje in pogovor o dogodkih preteklega tedna. Uvodni del je nekakšno miselno raztezanje (Buchalter, 2011). Traja od pet do deset minut in je namenjen ogrevanju in spoznavanju materiala. Lahko služi kot uvod v glavni del, a ni nujno (prav tam). Sledi osrednji del, ki je glavna aktivnost srečanja in traja od pol ure do ene ure. Lahko jo sestavlja več
15
povezanih aktivnosti ali pa se v tem času izvede zgolj ena, obširnejša naloga. (Liebmann, 1997). Temo osrednje dejavnosti izberemo glede na predhodno uro, potrebe in želje posameznikov in glede na skupino. Sledi zaključna vaja, s katero strnemo celotno srečanje. Na zadnjem srečanju ji posvetimo več časa, običajno pa traja do pol ure (prav tam).Vsaki aktivnosti sledi diskusija o lastnem delu, občutkih, ki so se porajali med delom in komentiranje del drugih v skupini. Ta del je običajno vključen v čas izvajanja posamezne naloge in je v sorazmerju s samim izvajanjem likovnega dela. Aktivnosti in diskusiji navadno odmerimo enako količino časa, odvisno od števila udeleženih in interesa, ki jo skupina kaže.
2.2.3 Mentor skupine
Odnos, ki se ustvari med udeležencem in mentorjem, je prav tako pomemben za proces, saj neprestano poteka interakcija med njima in izdelkom. Na tem mestu nekateri avtorji (Dalley, Rifkind in Terry, 1993) opozarjajo, da četudi je sporočilnost izdelka očitna, mora mentor znati počakati in dopustiti udeležencu, da jo sam razbere. Mentor lahko pomaga, usmerja in spremlja, a ni in ne more biti odgovoren za napredek in rast udeleženca (Reddemann, 2008). Miselnost, da je mentor vsemogočen, se že s pristopom dela razblini, udeleženca aktivira in zagotovi dolgotrajno spremembo počutja posameznika kot edinstvenega bitja. (prav tam). In to je tudi prednost pomoči z umetnostjo, saj od posameznika zahteva aktivno sodelovanje in ga ne vodi s pomočjo posplošenih teorij in mentorjevih predvidevanj. Pomembno je, da kot mentorji udeležence podpiramo pri procesu in jim pustimo čas, ki ga za uvid in spremembe potrebujejo. Mentor mora biti potrpežljiv in spodbuden. Pozorno mora opazovati govorico telesa in spremembe obrazne mimike udeležencev, da lahko zazna neugodje, prošnjo po pomoči ali strah (Buchalter, 2011). Prebuja njihovo ustvarjalnost in jih spodbuja, da jo znajo »čim bolj smiselno in celostno prenesti v vsakodnevno življenje in delovanje.« (Tomšič Amon in Tacar, str. 129, 2012).
Knjiga avtorice L. Reddeman v celoti temelji na predpostavki, da »vsak od nas v sebi skriva zdravilne moči in sposobnosti samozdravljenja.« (Reddemann, 2008, str. 7). Enako bi lahko zapisali tudi o pristopu pomoči z likovno umetnostjo, ki smo jo v raziskavi uporabili. Kot avtorica, tudi mi neprestano iščemo načine, kako ljudi spremljati, da postanejo močni in da se naučijo potolažiti sami, že zato, ker se delavnice vedno končajo in skupina z mentorjem na tej točki ni več na voljo za pomoč. Udeležence lahko zato le pozorno spremljamo, spodbujamo in opogumljamo. Bolečino pa odpirajo in nosijo sami. (prav tam). Ob sebi primernem času in kolikor zmorejo. Saj se le na ta način lahko dodobra pripravijo na premagovanje ovir, ki jih čakajo v prihodnje. Mentorjeva vloga je sicer različna od skupine do skupine, a vedno mora imeti kvalitete, kot so: motivacija, empatija, senzibilnost, spontanost, domišljija, odprtost, intuicija, humor, jasnost, samoraziskovalnost, dobrosrčnost in komunikativnost (Valente in Fontana, 1996, str. 61). Avtorja našteto opisujeta pri pomoči z dramsko umetnostjo in enako velja za likovno področja. Vloga mentorja je pri skupinskih srečanjih, kot je naša, pomembna predvsem v začetku, ko se skupina spoznava in se vzpostavljajo medsebojni odnosi (Cook, 2014). Kasneje njegova
16
funkcija nima več tolikšnega pomena, saj dobro zastavljena skupina začne delovati sama (Campbell, 2002).
2.3 Pomoč z umetnostjo v tretjem življenjskem obdobju
2.3.1 Gerontologija in pomoč z umetnostjo
V slovenskem prostoru lahko najdemo kar nekaj literature s področja gerontologije (Ramovš, 2003; Trstenjak, 2010; Pečjak, 2007; Kogoj, 2004), ki smo jo opisali v poglavjih na prejšnjih straneh. Na voljo je tudi nekaj prispevkov s področja pomoči z umetnostjo (Kariž, 2010; Tancig, 2003; Gorjup, 2006; Vogelnik, 1996) ali podobnimi pristopi do likovnosti (Tomšič Amon in Tacar, 2006). A področji najdemo zgolj ločeno in ne v povezavi. Podobno je v praksi. Del pomoči z umetnostjo s starostniki lahko zasledimo v oddelkih geriatrične psihiatrije, a tudi ta ni podprta s teorijo. Le redko zasledimo vsebino, ki povezuje elemente pomoči z umetnostjo in gerontologijo; kot na primer v članku o možnih pristopih dela, kjer avtor likovno izražanje kot terapevtsko pomoč starostnikom sicer omeni, a je ne obrazloži (Starovasnik idr., 2011). Še največ je zapisanega v delih o delovni terapiji, kjer se področje šteje kot prostočasna zaposlitvena dejavnost (Teslič, 1999), a njihov osnovni namen ni razvoj posameznika, kar je bistveno pri delavnicah pomoči z umetnostjo, ampak zgolj kratkočasenje s pomočjo skupinskih likovnih aktivnosti.
Raziskava, ki sledi, se je tako morala opreti na tujo literaturo, v večini angleško, nizozemsko in ameriško (Perry, 2004; Spaniol, 1997; Buchalter, 2011; Harlan, 2006), kjer je mogoče zaslediti več raziskav o pomoči z umetnostjo pri delu s starostniki. Vsi navedeni avtorji ugotavljajo, da pomoč z umetnostjo starostnike spodbuja k izražanju čustev, omogoča socializacijo, nudi možnost samoraziskovanja ter tako predstavlja nepogrešljiv del organiziranih aktivnosti za starejše. Poglobljene raziskave avtorice C. Perry (2004) kažejo, da starostnikom srednjega in poznega obdobja vključitev v skupino pomoči z umetnostjo pomaga pri izboljšanju njihove samopodobe, samovrednotenja in odnosa do sebe. Pomaga jim razlagati svoja čustva in pretekle izkušnje ter okrepiti njihovo avtonomijo. Predvidevamo lahko, da je enako pri starostnikih zgodnjega obdobja. J. Harlan (1990) sicer raziskuje starostnike s posebnimi potrebami, ki za seboj nimajo dosežkov, kot je izobrazba, kariera in družina, na katere bi bili v starosti ponosni. A ugotavlja, da je bistven pomen pomoči z umetnostjo pri starejših v spoznanju posameznika, da je unikaten in neponovljiv. Ne glede na preteklost, velikost skupine in aktivnost, je vsak izdelek različen od izdelkov ostalih udeležencev. S. Spaniol (1997) izpostavi stereotipe do dela s starostniki s strani družbe, predvsem pa s strani mentorjev pomoči z umetnostjo. Poudarja pomen spoštovanja starejših, ki so mentorjem danes velikokrat zgolj področje, kjer je dela največ in do teme ne pristopajo poglobljeno in z zavedanjem, da imajo starejši ljudje prav tako svoje specifike in zahteve. Buchaleter današnji odnos do povezovanja gerontologije in pomoči z umetnostjo zaokroži v nekaj stavkih. Zapiše, da pristop pomoči z umetnostjo omogoča uporabnikom, da podelijo svoje izkušnje in se usmerijo v prihodnost. Daje jim priložnost, da predajo svoje izkušnje in se zazrejo v svoje dotedanje življenje. Postanejo
17
odgovorni za svoja dejanja. Vsakič, ko ustvarjajo, pridobivajo znanje, modrost in sproščajo čustva. So v sedanjosti, sprejemajo odločitve in nadzorujejo svoj svet. (Buchalter, 2011).
Kljub bogatemu izboru literature večina govori o delu s starejšimi osebami z bolezenskimi stanji, psihično motnjo ali drugačno oviro, predvsem s področja demence, alzheimerjeve bolezni, depresije in podobno (Buchalter, 2011; Harlan, 2006). Nikjer ni zaslediti te vrste dejavnosti za starejše, ki bi bila namenjena zgolj opolnomočenju in izboljšanju kakovosti njihovega sicer zdravega življenja, in ne s ciljem odpraviti ali izboljšati bolezensko stanje.
Nikjer torej ni zaslediti pomoči z umetnostjo zgolj kot spodbujevalca k višanju kakovosti staranja, kar bo bistvo raziskave v tej nalogi. Poleg tega je največkrat proučevano področje srednje in pozne starosti (kot obdobja v svoji knjigi deli Pečjak (2007)), ko se možne težave že nakopičijo (Perry, 2004), in ne o zgodnji starosti, ko se zgodi pomemben prehod iz obdobja odraslosti v starost. Kot navaja Grünn (2010), pa je opora najpomembnejša ravno v času zgodnje starosti, ko je potreba po spremembah velika, sposobnost zanje pa vedno manjša.
2.3.2 Pomoč z umetnostjo za starostnike
Če odraslemu človeku v roke zaide likovni ali drug oblikovalski material, postane »otročji«
in bolj »človeški«, je zapisala avtorica M. Vogelnik. »Postanejo taki, kot so bili kot otroci.«
(Vogelnik, 1996, str. 13). Likovno izražanje je področje, ki je poznano vsem in ga lahko, v večjem ali manjšem obsegu, izvaja vsakdo. Je univerzalen jezik, ki ga razumejo vse kulture in vse generacije. Za izvedbo delavnice pomoči z likovno umetnostjo ne potrebujemo dragega materiala, saj se lahko izvede tudi zgolj z materialom iz narave. Prav tako prostor izvajanja. Idealno je, da ga je dovolj, a delavnica je lahko ravno tako prijetna v manjših prostorih ali zunaj, če je to mogoče. Delavnice so primerne za vsakogar, prilagojene cilju udeleženih in njihovim sposobnostim. V našem primeru nas je zanimalo koliko in kako jih moramo prilagoditi, da bodo primerne za skupino starejših oseb.
Vedno več organizacij se aktivno ukvarja s tem področjem in kar je še pomembneje, vedno več starostnikov se odloča, da pomoč sprejmejo. Eden od možnih pristopov, ki v ponudbi aktivnosti za starostnike manjka, je pomoč z umetnostjo kot razigrano, a poglobljeno srečanje, ki udeležencem omogoča druženje, razmišljanje in pogovor o temah, ki so zanj aktualne. S pomočjo z umetnostjo lahko starostnik, preko primernih nalog, preveri svoje dosedanje delo, dosežke, vse, na kar je ponosen, kar obžaluje. Predvsem lahko uvidi, da je njegovo življenje neponovljivo in zato unikatno. Ko osmisli pretekle dogodke v življenju, lažje najde smisel starosti (Ramovš, 2003). In ni dovolj le skrb za zdravje in zadovoljitev osnovnih potreb za preživetje; tudi pri starejših so za kakovost življenja pomembne izpolnjene potrebe rasti, kot jih v svojih delih poimenuje Maslow (po Pečjak, 2006). Pri razlagi piramidnega sistema poudarja, da »morajo biti najprej zadovoljene potrebe pomanjkanja, da se razvnamejo potrebe po samoaktualizaciji2« (prav tam, str. 139).
2 Samoaktualizacijo je Maslow uvrščal med potrebe rasti, kamor sodijo tudi spoznavne in estetske potrebe.
18
Vsakršno ustvarjalno udejstvovanje uvršča med motive za samoaktualizacijo. Torej lahko sklepamo, da k delavnicam, kot je naša, pristopajo osebe, ki imajo željo po spremembi in razvoju. Kot mentorji pa se moramo zavedati, da se marsikdo od njih ravno v času delavnice sooča s težavami, kot so osamljenost, žalost, žalovanje za bližnjimi, bolečina, čakanje na operacijo, težave v družini, slab vid ali sluh, finančne težave, dolgočasje, sprememba socialnega statusa, bolezen in podobno (Buchalter, 2011). Kot že zgoraj zapisano, mora biti mentor potrpežljiv in odprt za drugačnost. »Njihovo sodelovanje je odvisno od pozitivnih čustev. Potrebujejo podporo, vzpodbude interesne skupine in dostopno kakovostno ponudbo za preživljanje prostega časa.« (Črnčec, 2001, str. 51).
Velikokrat je zaslediti, da so starostniki obravnavani kot otroci. Kot vsakdo, so tudi oni radi spoštovani in sprejeti kot odrasle osebe (Cook, 2013). Ne želijo, da se jih pomiluje, prav tako ne želijo pomoči, če ni potrebna (Buchalter, 2011). Velikokrat se niso vajeni pogovarjati o svojih občutjih. Pomoč z umetnostjo je lahko na tem mestu v oporo, saj ne deluje zgolj v smislu kurative, ampak tudi kot preventiva. (Tancig, Vogelnik, Kroflič, 1998). Seveda v tem primeru govorimo o starostnikih zgodnjega obdobja, ki nimajo hujših zdravstvenih težav, so samostojni in pokretni.
2.3.3 Značilnosti in prednosti skupine, kot oblike dela s starostniki
Če se člani počutijo varno in med seboj dobro delujejo, če sprejemajo različnost in upoštevajo potrebe posameznika, skupina veliko obeta in lahko nudi pravo zdravilno izkušnjo (Crimmens, 1998). Ko skupina nastane, ima v njej ključno vlogo mentor, ki tako s svojo osebnostjo kot tudi strokovnostjo pomembno vpliva na razvoj skupine in posameznika. Njegov interes, motivacija ter vedoželjnost so osnovne zahteve. Mora pa biti tudi dober poslušalec in opazovalec, sposoben ustvarjati dobre odnose med udeleženci, z zavedanjem, kolikšna je njegova vloga in kakšen je cilj srečanja (Campbell, 2002). Če mentor dobro opravi svoj del, začne skupina po nekaj srečanjih delovati samostojno, mentor pa postane organizator in enakovredni del skupine. Pri pomoči z umetnostjo, ne glede na to, ali se delavnice izvajajo individualno ali skupinsko, je pomembno ravno to, da se razvija posameznik, neodvisen od skupine in okolice, »da postane močan zagovornik samega sebe« (Kariž, 2010, str. 21).
Delo v skupini ima lahko svoje prednosti in slabosti pred individualno uro. Prednost je prav gotovo raznolikost v komunikaciji, ki ni vezana zgolj na mentorja, prav tako je lahko prednost razpršena, neosredotočena pozornost mentorja in ostalih članov skupine, kar omogoča posamezniku več časa za razmislek, odmik, kadar ga potrebuje, možnost pridobitve različnih povratnih informacij o svojem delu in ne nazadnje možnost primerjanja svojega dela z drugimi v skupini. Prednosti našteje avtorica M. Liebmann (1997): skupina se uči socialnih veščin, udeleženci si med seboj pomagajo, vsak lahko pridobi povratne informacije o svojem delu in sebi s strani več oseb, udeleženci se učijo novih vsebin, delo v skupini je primerno za vse, ki jim intimno okolje dela v paru ne ugaja, skupina je bolj ekonomična in nenazadnje, delo s skupino je večini mentorjev ljubše, saj je bolj dinamično.
Obstajajo pa tudi slabosti skupine v primerjavi z individualnim delom. Težje je doseči
19
medsebojne odnose, organizacija dela je zahtevnejša, posameznik pa je deležen manj pozornosti (Vogelnik, 1996).
Vsekakor je skupina neprestano spreminjajoča enota, ki se ukvarja z vsebinami, kot so:
»intimnost, zaupanje, tekmovalnost, pritiski vrstnikov in odnos do avtoritete« (Kariž, 2010, str. 75). Skupina se razvija, udeleženci se iz ure v uro bolje poznajo, neprestano tudi verbalno ali neverbalno komunicirajo z ostalimi člani. Hkrati prihaja do sprememb in interakcije v udeležencu samem, med udeleženci, med mentorjem in posameznikom ter mentorjem in skupino (Campbell, 2002). Zato skupina ne sme biti prevelika. Najbolje je, če je članov med štiri in dvanajst, a ne glede na število, mora ustrezati naslednjim kriterijem:
omogoča besedni in očesni kontakt med vsemi udeleženci in terapevtom3,
skupina vsakemu posamezniku omogoča aktivno udeležbo in
vsem udeležencem zagotavlja enak odmerek časa v pogovoru,
število udeležencev je zadostno za izvajanje skupinskih projektov, pretok idej in razvijanje socialne interakcije,
omogoča kohezivnost.
(Kariž, 2011, str. 78)
Ker je pri starostnikih velika verjetnost, da bodo v skupini osebe z različnimi motoričnimi in kognitivnimi sposobnostmi, pripravimo aktivnosti, ki omogočajo delo tako tistim, ki so hitrejši, kot tudi osebam, ki bodo delale počasneje (Campbell, 2002). Prav tako skupine ne smemo podcenjevati. Tudi starejšim lahko pripravimo naloge, kjer bo potrebno več gibanja po prostoru (prav tam).
3 Izraz likovni terapevt je uporabljen zgolj kot citat avtorice. Enakovredno temu, je v tekstu uporabljan izraz mentor pomoči z umetnostjo.
20
3 EMPIRIČNI DEL
3.1 Opredelitev raziskovalnega primera
3.1.1 Namen raziskave in raziskovalna vprašanja
Za to področje raziskovanja smo se odločili zaradi vedno bolj aktualne gerontologije, promoviranja pomoči z umetnostjo in želje po proučevanju slabo raziskanega življenjskega obdobja, ki predstavlja prehod v starost oziroma zgodnje obdobje starosti. Neraziskano področje dela s starostniki zgodnjega obdobja v kombinaciji s še neuveljavljenimi pristopi pomoči z umetnostjo nam je predstavljal dovolj velik izziv, da smo pričeli z raziskavo.
Raziskovali smo, kateri pristopi pomoči z umetnostjo so starostnikom zgodnjega obdobja lahko v oporo pri vstopu v tretje življenjsko obdobje.
Zastavili smo si raziskovalna vprašanja, ki so nam bila vodilo skozi celotno raziskavo:
- Kateri pristopi pomoči z likovno umetnostjo so pri delu s starostniki primerni za izboljšanje kakovosti njihovega življenja?
- Kako je potrebno prilagoditi prostor, material, navodila, trajanje in pogostost srečanj pri delu z aktivnimi in zdravimi starostniki zgodnjega obdobja, da kot mentorji udeleženim omogočimo doseganje optimalnih rezultatov?
- Na katerih življenjskih področjih starostnikom pomoč z likovno umetnostjo nudi oporo ob vstopu v tretje življenjsko obdobje?
Ker je področje neraziskano in novo, smo se omejili na osnovna vprašanja, ki bodo lahko podlaga za nadaljnje delo in razvoj dela s starostniki.
3.1.2 Osnovni podatki o udeleženkah
Med udeleženci je bila ženska populacija, stara med 65 in 75 let. To je bilo pričakovano, saj so prav one najpogostejši obiskovalci centrov za starejše. Opravili smo kvalitativno raziskavo z osmimi osebami. Skupina je bila zaprta, brez možnosti kasnejšega sprejema novih udeležencev. Sestavljale so jo aktivne starostnice zgodnjega obdobja, ki niso imele izkušenj s področja pomoči z umetnostjo. Od vsake udeleženke smo pridobili soglasje4 o zbiranju in uporabi podatkov za namen te raziskave in jim zagotovili anonimnost (primer soglasja v poglavju Priloge). Nazivi, ki smo jih izbrali za predstavitev udeleženk, so navedeni s številkami.
Posameznice na tem mestu opisujemo z informacijami, ki so nujne za sledenje raziskavi.
Uporabijo se za boljše razumevanje udeleženk, okolja, v katerem bivajo in njihovega družinskega in splošnega socialnega življenja. Vse informacije so zbrane iz pričevanj udeleženk. So zapisi izjav in naših prvih opažanj.
4 Podpisana soglasja o zbiranju in uporabi podatkov v namen te raziskave se hranijo pri avtorici magistrskega dela.
21
Nastali so na podlagi klepeta pred intervjujem ter opazovanj prvega srečanja. Zapisani so bili kot okvirna informacija za pripravo nadaljnjih srečanj, tukaj pa so zbrani za bralca, da lažje sledi besedilu v nadaljevanju.
Vrstni red opisov je enak vrstnemu redu intervjujev, ki so bili izvedeni pred prvim srečanjem.
Udeleženka 1: 65-let, živi z možem, ima sina in vnuka, ki ju pogosto videva. Veliko se druži s prijatelji, hodi na izlete in poje v zboru.
Je izredno urejena. Material, ki ga izbere, zloži po mizi in sproti pospravlja na mesto, kjer ga je vzela. Vsi izdelki so dovršeni. Ob obrazložitvi pove veliko o izbranih barvah in načinu izdelave likovnega izdelka. Govori zbrano, ob dodatnih vprašanjih ji postane nelagodno. Izdelkov drugih udeleženk ne komentira, prav tako ne njihovih izjav. Sedi vzravnano. Pri zadnji nalogi v paru riše vprašanje z razpoznavnimi motivi, ki jih naniza, da so berljivi tudi ostalim. Likovni izdelki so lični in urejeni, material pospravi za seboj, obriše tudi mizo, ne komunicira veliko, navodila razume, preizkuša nove materiale.
Udeleženka 2: 68-let, živi v hiši z možem, ima veliko domačih živali, eno hčer in nobenega vnuka. Dela počasi in risbe ne konča, zelo tiha, pospravi za seboj in očisti čopiče tudi za drugimi, težave ima pri izbiri materialov, potrebuje dodatna, bolj usmerjena navodila.
Deluje, kot da ni vajena sogovorcev in dela v skupini. Riše majhne motive, pri skupinskem delu ne prehaja v tujo risbo, čeprav navodilo to zahteva. Pri uvodni nalogi izbere nežno pastelno barvo in z njo naredi ogromno majhnih črtic. Riše najdlje. Govori le, ko je vprašana. Navodilom sledi do potankosti. Pri tretji aktivnosti se sprosti in smeji. Všeč ji je, da so nekatere za osnovo svojih slik izbrale prav njene črtice. Pri delu v paru se drugi udeleženki opravičuje, ker ni razumela njenega narisanega vprašanja.
Udeleženka 3: 68-let, živi sama, ima hčerko in dva vnuka. Riše počasi in natančno, če ji zmanjka časa, je nezadovoljna, material vedno pospravi za seboj in očisti čopiče, s predlogi in idejami ne posega v tujo risbo, pri skupinski risbi sledi ostalim, srednje komunicira, opisuje zgolj risbo, natančno in pozorno. Izogne se zgodbam o sebi, pozornost preusmeri in začne govoriti o vnukih.
Udeleženka 4: 67-let, živi z mamo, nima lastne družine, glasna, črnogleda.
Udeleženka 4 v prostor stopi glasno. Ves čas slikanja na skupni list papirja opravičuje svoje neznanje risanja in skuša narisati realistične podobe predmetov.
Takoj pove, da nima otrok in da živi z mamo. Veliko govori in sprašuje, ne posluša odgovorov. Pri zadnji aktivnosti ima največ težav s pozornostjo. Med predstavitvijo svojega izdelka zopet govori hitro in nepovezano. Ko so na vrsti ostale, jih prekinja
22
in vsakič skuša temo preusmeriti nase. Predvidevali smo, da se v skupini ne počuti dobro in da je na naslednje srečanje ne bo.
Udeleženka 5: 68-let, živi sama, nima otrok, radoživa in aktivna.
Udeležuje se raznolikih delavnic in predavanj. Na nobeno ne hodi več kot eno leto.
Komunikativna in skupini prijetna, raziskovalna in vedoželjna, riše zavzeto, raznoliko, materiale skoraj vedno pospravi za seboj, samoiniciativna. Vsako stvar razlaga na dolgo, z dodatnimi zgodbami. Težko jo je ustaviti. Drugim pozorno prisluhne. Je dobra pomoč nam in motivatorka ostalim. Delo v skupini ji ugaja, v paru se ne počuti najbolje.
Udeleženka 6: 72-let, živi v stanovanju z možem, sinova sta v tujini, ima dva vnuka. Redno se udeležuje predavanj o umetnostni zgodovini, s skupino hodi na krajša in daljša potovanja po Evropi. Komunikativna, a odrezava, riše zavzeto, koncentracija dobra, izdelek vedno konča, raznoliki izdelki, o katerih ne pove veliko, natančna. Ni opaziti razlik med delom v skupini ali delu v paru.
Udeleženka 7: 70-let, živi sama s psom in mačko, ima tri odrasle vnuke.
Riše enostavne like, ima slabo grafomotoriko, slabo pozornost, veliko opazuje dela drugih, material pospravi le po navodilih, dobrovoljna, zavzeta, ni samoiniciativna, potrebuje dodatna navodila. Do vseh je prijazna in potrpežljiva. Aktivnosti vidi zgolj kot kratkočasno zaposlitev in ne kot potencialno globljo izpoved posameznika.
Udeleženka 8: 69-let, obkroža jo velika družina, pričakuje petega vnuka, živi s hčerko in njeno družino.
Komunikativna, težave ima pri izbiri materiala, nesamoiniciativna, čaka dodatna navodila, izdelki dovršeni in zanimivi, skoraj nikoli ne počisti svojega delovnega prostora. Veliko govori o splošnih temah, ni pozorna na izdelke drugih. Slika zgolj realistične podobe in osebe in jih tudi verbalno stvarno predstavi. Materiale in pripomočke spretno uporablja, težko pa se odloči za tehniko in posamezne barvne odtenke. Njeno delo in počutje pri skupinskem delu delujejo enako kot pri zadnji nalogi, ko dela v paru.
3.1.3 Pristop in metode raziskovanja
Raziskava je kvalitativna. Na podlagi polstrukturiranega intervjuja smo zbirali podatke o starostnicah in njihovem počutju pred in po srečanjih pomoči z umetnostjo. Polstrukturirani intervju nam je dal osnovne informacije o uporabnicah in vplivu delavnic na njihovo počutje. Tem informacijam smo dodali še podatke, zbrane z opazovanjem, in zapise ob predstavitvi dnevnikov, ki so nastajali doma.
23
3.1.3.1 Postopek zbiranja podatkov in opis instrumentov
Zaradi večjega pregleda nad morebitnimi spremembami v času trajanja delavnice smo uporabili triangulacijo tehnik zbiranja podatkov, in sicer intervju, opazovanje in analizo dokumentov. V ta namen smo pripravili polstrukturiran intervju5 (primer v poglavju Priloge) z vprašanji o počutju, željah in pričakovanjih starostnic, ki je bil prvič uporabljen pred pričetkom delavnice in še enkrat ob koncu, po vseh predvidenih srečanjih.
Med obema intervjujema smo izvedli deset srečanj pomoči z likovno umetnostjo v trajanju 90 minut. Skupaj torej 15 ur. Vsako srečanje je bilo sestavljeno iz uvodnega sprostitvenega dela, glavnega in hkrati bistvenega dela za raziskavo ter zaključnega dela ob koncu.
Posamezna srečanja so bila oblikovana tematsko, z namenom usmeriti delo in komunikacijo na določeno področje. Tako je bila prva ura namenjena spoznavanju, sprejemanju in ustvarjanju občutka varnosti v skupini, naslednja delu in delovanju v skupini. Nadaljnje so prehajale od nalog o komunikaciji v paru do individualnega dela in hkrati do osebnih tem, kot so družina, doživljanje okolice, želje, ovire in osebni potenciali.
Zadnje srečanje je bilo namenjeno pregledu del, podoživljanju srečanj in zaključku.
Posameznikovo delo, komunikacijo, vedenje ter odzive na različne materiale, navodila in način dela, smo tedensko beležili na enotnih formularjih. Spremljajoča metoda je bila analiza dokumentov v obliki zapisov ob zaključni predstavitvi likovnih del, ki so vzporedno s srečanji nastajala doma, v obliki osebnih likovnih dnevnikov.6 S pomočjo opazovalnih formularjev in osebnih likovnih dnevnikov smo preverjali rezultate obeh intervjujev.
3.1.3.2 Postopek obdelave podatkov
Vnaprej pripravljena vprašanja smo uporabili za poglobljen polstrukturirani intervju, ki je bil po potrebi dopolnjen s podvprašanji in izpisan. Intervju smo ob koncu, za vsako posameznico, dopolnili z informacijami, dobljenimi z opazovanjem in osebnim dnevnikom z likovnimi izdelki, ki so nastajali doma oziroma v drugem okolju, in ne v varnem zavetju skupine.
Odgovore udeleženk smo obdelali po metodi kodiranja. V analizo smo vključili tudi opazovanja in pregled dokumentov. Kategorije, ki smo jih uporabili, so se nanašale na področja, kjer lahko pomoč z umetnostjo vpliva na posameznikov prehod v tretje življenjsko obdobje. Sprva smo združili informacije o posameznici, ki smo jih pridobili, na koncu pa iz informacij celotne skupine izluščili odgovore na naša raziskovalna vprašanja.
S primerjavo začetnega in končnega intervjuja smo lahko sklepali na morebitne spremembe in tako na vpliv pomoči z umetnostjo na starostnice zgodnjega obdobja. Sprotne spremembe smo opazovali in spremljali med posameznimi delavnicami in jih zapisali ob zaključku vsakega srečanja, na enoten obrazec.
5 Primer zapisa enega od intervjujev je vložen v poglavju Priloge, ostale hrani avtorica te magistrske naloge.
Za primer smo izbrali najbolj obsežnega in po našem mnenju reprezentativnega.
6 Nekaj primerov likovnih del, nastalih v času izvajanja delavnic ter v obliki dnevnikov je predstavljenih med opisi posameznih srečanj in na fotografijah, ki so del poglavja Slikovni pregled izdelkov.
