Primerjava uvodnih in zaključnih intervjujev

Slika 19 Slika 20

3.4 Pridobljeni podatki

Vnaprej pripravljena vprašanja, ki smo jih po potrebi nadgradili s podvprašanji, smo uporabili za poglobljen polstrukturirani intervju. Intervju smo ob koncu za vsako posameznico dopolnili z informacijami, dobljenimi z opazovanjem in osebnim dnevnikom z likovnimi deli, ki so nastajala doma oziroma v drugem okolju, in ne v času srečanja.

Odgovore udeleženk smo obdelali po metodi kodiranja. Kode, ki smo jih uporabili, so se nanašale na področje splošnega zadovoljstva, želja in pričakovanj, ovir, aktivnosti, osebnostnih značilnosti, dojemanja sprememb in socialnih navad posameznice. Dodali smo jim tudi podatke, dobljene z opazovanjem srečanj in analizo dnevnikov. Sprva smo delno združili informacije o posameznici, na koncu pa iz podatkov celotne skupine izluščili informacije in jih razvrstili v kategorije, ki so nam dale odgovore na zastavljena raziskovalna vprašanja.

3.4.1 Primerjava uvodnih in zaključnih intervjujev

Oba intervjuja vseh udeleženk smo zapisali in pri vsakem odgovoru izjavam pripisali pojme ter tako ustvarili kodni sistem⁸. S pojmi, ki so predstavljali kode 1. reda smo zajeli vsebino zapisa, ki smo jo nadalje razvrstili v vnaprej določene kode 2. reda in njim nadrejene kategorije. Zaradi velike količine zbranih podatkov in zaradi dobljenih informacij, ki niso direktno vezane na raziskavo, smo se odločili, da vnaprej določimo jasne in natančno določene kategorije. Kategorije smo določili glede na zastavljena raziskovalna vprašanja.

Enako smo naredili s kodami drugega reda, kjer smo določili dvanajst nam zanimivih in na podlagi katerih smo v tekstu intervjujev iskali izjave, ki bi nam lahko nudile odgovore.

Tako kode 2. reda deloma sovpadajo z vprašanji iz intervjuja. Prav tako smo kode 2. reda dodajali, če so se med odgovori pojavile med seboj podobne izjave, ki smo jih lahko označili z novo kodo. A zgolj kadar smo presodili, da izjave lahko pripomorejo h kakovosti naših rezultatov in nas ne oddaljujejo od zastavljene teme.

8 Primeri izjav in kod 2. reda ter kategorij so prikazani v prilogah. Kodni sistemi v celoti se hranijo pri avtorici tega magistrskega dela.

35

Izbrali smo kategorije: pristop dela, prilagoditve in vplivi oziroma spremembe. Pod kategorijo »pristop dela«, smo iskali kode 2. reda: oblike dela, komunikacijske veščine, pričakovanja in želje udeleženk glede delavnice ter kakšno vlogo ima pri delavnici mentor.

Pod kategorijo »prilagoditve«: prilagoditve za starejše, raznolikost nalog, likovni material in prostor. H kategoriji »vplivi, spremembe« pa smo pripisali naslednje kode 2. reda: izjave o zdravju, o tem, kaj je kakovostna starost, kakšno prihodnost udeleženke zase pričakujejo in kako preživljajo svoj prosti čas.

V tabelah v prilogi so zbrane zgolj nekatere, po našem mnenju bistvene informacije, ki smo jih izpisali iz obeh intervjujev. Informacije so predstavljene z izjavami, ki so slovnično popravljene v tolikšni meri, da je branje in njihovo razvrščanje bolj pregledno, a hkrati, da njihov pomen ni spremenjen. Tekst smo delno slovnično popravili že v fazi zapisa intervjujev.

3.4.1.1 Povzetek intervjujev z udeleženko 1

Na začetni intervju je prišla prva, takoj po predstavitvenem srečanju. Pristopila je umirjeno in nekoliko brezizrazno. Njen interes je kazala le hitra prijava na delavnico. Na zaključnem intervjuju je bila vljudna in premišljena, a veliko bolj sproščena. Na vprašanja je odgovarjala hitreje in bolj suvereno.

Pristop dela: na prva vprašanja, ki so dajala informacije o primernih pristopih dela zanjo, je v začetku odgovarjala, da ji je v skupini neprijetno (»v skupini mi je nerodno«, »vedno sem delala sama«, »nisem govorec«, »imam tremo«), prav tako jo je skrbelo, kdo bo njen mentor (»prijazni učitelji«) in kako bo delavnica potekala (»ne vem kaj bo«). Prepričani smo bili, da bo potrebovala veliko časa in zahtevala veliko naše podpore, da se bo v skupini sprostila, predvsem pri aktivnostih, ki zahtevajo skupinsko delo ali poglobljeno delo v paru.

A njen napredek je bil izjemno hitro viden. Ob zaključnem intervjuju je bilo opaziti, da je bolj sproščena, da ji nastopanje pred skupino ne dela težav (»smo kot velika družina«,

»veliko sem govorila o sebi«), predvsem pa, da je našla prednosti različnih oblik dela (»skupina omogoča veliko mnenj«, »poslušale so me«). Njeno splošno počutje se je izboljšalo (»tako sem se imela lepo«, »lepe naloge smo delale«).

Prilagoditve: na vprašanje, kakšne prilagoditve potrebujejo starejši, je v začetku navedla zgolj mentorja (»prijazni učitelji«, »ne rabim nič posebnega«) in le omenila svojo naglušnost (»na eno uho slabo slišim«), ki se je med delavnicami izkazala za ključno težavo. Ob zadnjem intervjuju lahko zaznamo že tudi njeno sprejemanje primanjkljaja (»včasih nisem slišala«). Našteje tudi veliko več prilagoditev, ki so za te vrste delavnic nujne (»stari potrebujemo nežnost«, »lepe naloge smo imele«, »v tem prostoru ne odmeva in slišim«). Opaža tudi prednosti raznolikosti materiala (»vodenih barvic prej nisem marala«, »včasih kdo vpraša, kaj so to za ene packe«).

Vplivi, spremembe: največji vpliv pri njej je bilo sprejemanje svoje naglušnosti, kar je vodilo v lažjo in boljšo komunikacijo. V začetku naglušnosti kot zdravstvene ovire ni

36

omenila (»sem kar zdrava«), na koncu jo posebej omeni (»včasih ne slišim dobro«,

»zdravje je pomembno«). Kakovost starosti primerja s starostjo svojih staršev (»nam je bolje kot našim mamam«), prihodnost pa kot ne prav prijetna leta (»če bo še nekaj let, bo v redu«, »nihče ne želi umreti star in bolan«). Čeprav je pred intervjujem pričala, da je aktivna, svoj prosti čas v začetku opiše kot nekaj, česar si ne zasluži (»pa saj zdaj imam neprestano prosti čas«), na koncu pa omeni vsaj eno dejavnost in risanje, kot možno zaposlitev (»pojem v pevskem zboru«, »mogoče bom tudi kaj narisala«). Na zaključnem intervjuju so njene izjave polne življenja tudi kar se tiče kakovosti staranja in prihodnosti (»sproščenost in smeh«, »zdravje je pomembno«, »s puncami se bomo kdaj dobile«, »če bom vdova, bom šla v dom«). Pri njej je razlika v komunikaciji od prvega do zadnjega srečanja zares velika, posledično tudi njeno mnenje o prihodnosti in kakovostni starosti.

3.4.1.2 Povzetek intervjujev z udeleženko 2

Za prijavo na delavnico se je odločila takoj po predstavitveni uri. K intervjuju je pristopila zadržano. Potrebovala je nekaj več uvodnega pogovora pred prvim vprašanjem. Na zaključni intervju je prišla zadnja, saj je prednost pustila vsem ostalim. Še vedno je bila sramežljiva, a veliko bolj zgovorna in jasna v izjavah.

Pristop dela: ob vprašanjih, kako deluje v skupini in kakšen način dela ji ustreza, je odgovore oblikovala počasi in nesigurno (»včasih sem hodila na tečaj ročnih del«, »stvari najraje delam sama«), na zaključnem intervjuju pa so bile izjave odkrite in bolj usmerjene (»strah me je bilo, da jim ne bom všeč«, »s kakšnimi sem lažje delala«, »všeč so mi bile skupinske slike«, »mi je bilo nerodno delati še s kom«). Njena komunikacija se je z udeležbo v skupini vidno izboljšala od izjav v začetku (»nisem prav zgovorna«, »raje se prilagodim, kot da bi se kregala«) in tistih ob koncu srečanj (»sem kar veliko govorila«, »hči pravi, da zdaj veliko govorim«, »me mož začudeno gleda, ko mu razlagam slike«, »da nas nekdo posluša«). Delavnica je presegla njena pričakovanja (»ne vem«, »verjetno bomo risali«) ravno zaradi skupine in načina dela (»spoznala sem toliko novih ljudi«, »dnevnik bom nadaljevala«). Pristopila je zaradi priporočila prijateljice (»prijateljica je rekla; da ste jo učili risanja«), kar ji je dajalo zaupanje v nas kot mentorja do konca (»ko sem vas spoznala, mi je bilo lažje delati«, »Udeleženka 4 je bila vedno glasna, pa ste jo pomirili«).

Prilagoditve: Svoj strah pred skupino in komunikacijo je v začetku kazala tudi pri odgovorih na vprašanja o prilagoditvah (»mi stari imamo radi mir in tišino«, »hitro me zazebe«), ob koncu pa je pričala o prednostih dela v skupini (»saj glavna je družba«, »da nas nekdo posluša«). Prav tako je svojo stisko v začetku izražala pri izjavah o likovnem materialu in dinamičnosti (»v šoli smo imeli prijazno učiteljico za likovni pouk«, »včasih delam iz slanega testa«, »da ni preveč packarije«), ob zaključku pa so bile njene zahteve jasnejše in usmerjene v delo (»da vem, kaj bomo delali«, »smo po vsaki nalogi pogledale vse slike«, »mi je bilo nerodno delati še s kom«, »raje imam barvice, z vodo mi ne gre«, »z dnevnikom bom nadaljevala«). Sam prostor ji je bil prijeten, tako v začetku (»lepe prostore

37

imajo tukaj«, »prvič sem tukaj«), kot na koncu (»prostor mi je bil v redu«), ko ga je za delo preizkusila sama.

Vplivi, spremembe: nanjo je skupina vsekakor zelo vplivala. Njeno splošno mnenje o starosti, prihodnosti in kakovostni starosti, se je od prvega do zadnjega srečanja močno spremenilo. O zdravju je sprva govorila nekako medlo (»ne zmorem več toliko«, »za sedet pa risat sem še«), ob koncu pa je bilo iz izjav razbrati izboljšanje počutja (»hčera pravi, da kar žarim«, »nisem se počutila dobro, pa sem vseeno prišla«, »spomladi bom šla spet v hribe«). Prav tako o kakovostni starosti, ki jo je v začetku smatrala kot slabši del življenja (»ja, stari smo, zdaj so na vrsti ta mladi«), na koncu pa so bile izjave živahnejše in polne upanja (»šele zdaj imam čas delati take stvari«, »samo še včasih sem žalostna«, »se mož smeji mojim hecom«, »smo vsi stari kdaj osamljeni«). V splošnem so bile izjave o trenutnem stanje in prihodnosti v začetku zadržane (»mogoče bom še kdaj kvačkala«, »sem hotela za vnuke skrbet, pa nič ne zgleda«, »kar smo naredili, smo«, »sem veliko sama«, »ne zmorem več toliko«), ob koncu pa, kot da je našla smisel življenja in starosti v prihodnje (»večkrat bom prišla v center«; »dnevnik bom nadaljevala«; »mož gre z mano v hribe«;

»šele zdaj imam čas delati take stvari«). Prav tako je iz izjav razvidno, da se je izboljšal njen odnos z domačimi.

3.4.1.3 Povzetek intervjujev z udeleženko 3

Na intervju je prišla med prvimi. Ko je vstopila v prostor, se je za trenutek ustavila in si po premisleku izbrala stol, ki je bil najbolj oddaljen od nas, na daljšem delu mize. Odgovarjala je zbrano in jasno, a se je sprostila šele, ko smo ji povedali, da je vprašanj le deset. Na zaključni intervju je prišla veliko bolj sproščena.

Pristop dela: že v začetku je jasno povedala, da ji bolj ugaja individualno delo (»sem bolj samotar«), hkrati pa izrazila strah pred komunikacijo s skupino (»ne vem kaj se bomo pogovarjale«, »s kom naj se pa pogovarjam«, »še psa nimam več«). Ob zaključnih vprašanjih je bilo opaziti, da je postala samozavestnejša in je skupino sprejela (»so bile prijetne gospe«, »takole v skupini je zabavno«, »sem tudi sama kaj povedala«, »sploh ko smo klepetale«), čeprav so jo še vedno zmotile glasnejše izjave (»ene so bile prav zgovorne«). Pričakovala je delavnice, ki ji ne bodo dale veliko (»to bi bilo verjetno bolj za moje vnuke«, »vnuk lepo riše«), a se je na koncu izkazalo obratno (»je zabavno slikati«,

»saj mi kar gre«, »mi manjka domišljije«).

Prilagoditve: ob vprašanju o nujnih prilagoditvah za starejše, je presenetila z izjavami v začetku (»saj nas ne more nihče pripraviti na smrt«, »smo bolj sami«, »navajena sem na mir«, »glava dela bolj počasi«) in prav tako ob koncu, saj so bile razlike očitne (»ne delam več tako hitro kot včasih«, »da se lahko pogovarjamo«, »nimam več toliko domišljije«).

Tudi glede likovnega materiala je bila v začetku skeptična (»bom prinesla kakšno staro srajco, da se ne pomažem«, »teh novih materialov sploh ne poznam«), ob koncu pa jih je vzljubila in našla prednosti nekaterih (»smo preizkusile vse sorte«, »kolaž mi je najbolj

38

všeč, ker se trga«). Glede prostora ni imela posebnih zahtev (»navajena sem na skromnost«), a je tekom delavnic našla tudi prednosti (»smo spile kavico pred delavnico«,

»v začetku me je motilo, ko smo bile tako skupaj«). Ob koncu je imela več interesa do dela z likovnim materialom in v skupini, kar se je kazalo tudi v oblikovanju zahtev po prilagoditvah.

Vplivi, spremembe: zdravje je v začetku smatrala kot nekaj, česar star človek nima več (»mladi ne vedo, kako je ko si star in te vse boli«), čeprav je skrbela zanj (»vsak dan grem na sprehod«). Ob koncu ji je bilo jasno, da lahko za zdravje veliko postori sama (»da si zdrav«, »še soseda gre kdaj z mano na sprehod«, »ko bo pomlad in bo bolj toplo, bo bolje«).

O kakovosti starosti je govorila enako v začetku (»ko si star ni neke kakovosti«, »če bi bil mož še živ, bi bilo drugače«), kasneje pa z veliko večjo željo po spremembi (»da si zdrav«,

»moraš sam poskrbeti za to«). Ko je govorila o svoji prihodnosti, sprva ni bilo zaznati žara (»bomo že nekako«, »saj me ne bo nihče pogrešal«, »mogoče me bodo dali v dom«), enako glede prostega časa (»saj vedno nekaj delam«, »gledam televizijo«, »vsak dan grem na sprehod«). Ob koncu pa je o prihodnosti in vsakdanu razlagala živahno in z upanjem (»zdaj bom več slikala«, »vpisala sem se še na slikanje«, »včasih kaj preberem, pa televizijo gledam«, »še soseda gre kdaj z mano na sprehod«).

3.4.1.4 Povzetek intervjujev z udeleženko 4

Takoj ko je vstopila v prostor, je začela govoriti. Razlagala je o sebi in risbah, ki jih ne bo naredila prav dobro. Do zadnjega srečanja je glasnost in dvom v svoje sposobnosti pojenjal in zaključni intervju je bil veliko prijetnejši.

Pristop dela: na vprašanje, kako deluje v skupini, je izrazila nesigurnost vase (»grem vsem na živce«) in odvisnost od svoje mame (»z mamo se nič ne da«). Že v začetku se je zavedala svoje glasnosti in jo predstavila kot veliko prednost (»direktna sem«, »povem kar mislim«).

Na zaključnem intervjuju pa so se izjave spremenile skladno z njenim razvojem v skupini (»skupina je bila tako prijetna«, »sem se naučila tudi nekaj o sebi«, »enkrat sem tudi jokala, pa me je udeleženka 5 kar objela«, »včasih sem glasna«). Izjave so bile manj usmerjene zgolj na njene potrebe in so vključevale tudi skupino. Kmalu smo opazili njeno ustvarjalnost in sposobnost izražanja z likovnim materialom, v kar pa sama v začetku ni bila prepričana (»itak ne znam risat«, »ne me preveč kritizirati«, »rada bi delala različne stvari«), ob koncu pa veliko bolj zadovoljna z izdelki (»celo mama je pohvalila moja dela«,

»prijetno je bilo«, »dobila sem veliko idej, kako lahko ustvarjam«).

Prilagoditve: v začetku se je zdelo, da potrebuje zgolj dobro svetlobo (»samo da niso neonke, ker postanem zaspana, pa nič ne vidim«) in nekaj čustvene podpore (»če mi boste pomagali«), ob koncu pa je uvidela, da je že usklajena skupina včasih dovolj (»ne potrebujemo nič takega, samo da je prijetna družba«). Od začetka (»doma imam vse sorte, a nimam časa«) do konca (»pastelne barve so res super«, »še bolje, če bi imele večji

39

prostor«, »v kakšnem ateljeju bi bilo še bolje, ker imajo stojala«) se je spremenil tudi njen odnos do likovnega ustvarjanja.

Vplivi, spremembe: spremembe so bile pri njej izjemne. Od izjav v začetku (»nimam časa niti zboleti«, »bolj ko si star, bolj je težko«, »pač, tako je«), ki so bile črnoglede in prvih nekaj ur vezane na mamo, je ob koncu vidno napredovala (»malo moram shujšati, ker sem postala počasna«, »ne vem če bo moja starost kakovostna«, »imam še toliko želja«).

Razmišljala je o sebi in svoji prihodnosti (»nekaj moram početi, drugače se mi bo zmešalo«,

»mama itak ne bo več dolgo«, »saj mama je lahko tudi malo sama«, »želim si še kakšnega takega srečanja«, »na vrtu bo zdaj kar veliko dela«), kar je velik razkorak v primerjavi z izjavami v začetku (»saj ne bo nič drugače«, »ko bo mama umrla, bom pa čisto sama«, »z mamo delava na vrtu«, »sploh nikamor ne grem«).

3.4.1.5 Povzetek intervjujev z udeleženko 5

Že pred intervjujem smo jo videli, kako se spoznava z udeleženkami. Med spraševanjem je bila umirjena in komunikativna. Delovala je odprto in vedoželjno. Ob koncu so bili njeni odgovori drugačni in polni novih spoznanj o sebi.

Pristop dela: na vprašanje o preteklih izkušnjah s skupinami je iz izjav o sebi (»celo življenje sem predavala«, »nastopanja me ni strah«, »rada se učim«), ob koncu prešla na prednosti, ki jih nudi skupina (»skupina je bila res super«, »če si sam, imaš vedno enake misli«, »sam ne napreduješ«). Svoje komunikativnosti se je zavedala (»rada veliko govorim«), a jo je izpopolnila (»me je opozorila, da preveč na dolgo govorim«, »včasih je dobra tudi tišina«). Od delavnice je pričakovala veliko (»komaj čakam«, »slišala sem že za take delavnice«, »pogledala sem na internet«, »glavno da bo zanimivo«) in veliko je tudi dobila (»in se veliko naučila o sebi«, »pridem tudi na nadaljevanje«). Pomembno ji je bilo, kdo bo mentor (»šla sem pogledat vaš facebook«) in očitno je nismo razočarali (»ste nas dobro vodili; pridem tudi na nadaljevanje«).

Prilagoditve: na vprašanje, ali starejši potrebujejo kakšne prilagoditve, je bilo njeno mnenje v začetku (»zelo smo različni«, »delavnice so lahko enake«, »škoda, ker ni več skupin za različne starosti«) in na koncu podobno (»nekateri potrebujejo prilagoditve zaradi zdravja«, »mora vsak povedati na glas«, »ni za vse enako«). Prav tako glede likovnega materiala. V začetku je podala zgolj mnenje (»glavno da bo zanimivo«, »včasih tudi kaj narišem«, »imam poseben predal za likovni material«), na koncu pa se je opredelila tudi za najljubšo tehniko (»celo kolaž se mi je priljubil«, »praskanke nisem delala že od osnovne šole«, »že od nekdaj rada rišem«, »sprostitev od moje matematike«). Kar se tiče prostora, je v začetku opozorila na svojo potrebo po varnem prostoru (»potrebujem svoj osebni prostor«), na koncu pa podala konkreten predlog (»velike avtoportrete bi lahko delale v telovadnici«) in podelila občutke o prostora kot nebistvenem elementu (»včasih sem kar pozabila, kje sem«).

40

Vplivi, spremembe: delavnica na njeno razmišljanje o zdravju in kakovostni starosti (»moraš se zanesti sam nase«, »jaz sem kar zdrava za svoja leta«, »če skrbiš zase, je v redu«, »vedno se učimo«) ni vplivala, razen da je v izjave vpletla veliko več skupine oziroma izjave niso veljale zgolj zanjo (»zdravje je res pomembno«, »ko bom starejša, bom šla v dom in brala knjige«, »da si srečen«, »ko ne moreš več«, »moraš prositi za pomoč«,

»pač, enkrat mi bodo drugi menjali plenice«). O prihodnosti in svojem prostem času prav tako ni veliko spremenila od začetnih izjav (»me ne skrbi, ker se v Ljubljani vedno kaj dogaja«, »rada spoznavam nove vsebine«, »razstave, predstave«, »hodim na telovadbo, psihologijo in filozofijo«) do konca (»mogoče bo čez nekaj let drugače«, »ko bom starejša, bom šla v dom in brala knjige«, »vedno se najde kaj novega«, »doma tudi rišem«). Lahko bi zapisali, da je udeleženka 5 predstavnica zadovoljnih starostnic, ki se neprestano uči, raziskuje sebe in okolico in ji take vrste delavnica nudi zgolj nov vpogled vase in svoje delovanje v družbi.

3.4.1.6 Povzetek intervjujev z udeleženko 6

Takoj ko je vstopila, je obrazložila, da ni prišla na lastno željo, da jo je prijavil mož. V nezaupanju je potekal celoten uvodni intervju. Na zaključnega je pristopila dobrovoljno in pripravljena na diskusijo.

Pristop dela: že ob prvem vprašanju je predstavila svoj učiteljski poklic, ki ga je opravljala do upokojitve (»kot učiteljica sem delala v skupini«, »vsaka skupina ima svoje prednosti in slabosti«), po delavnici pa je vprašanje o skupini razumela bolj osebno (»v skupini sem se super počutila«, »se dobimo na kavici«, »všeč mi je bilo, da je bilo toliko različnih nalog«).

Ko smo jo povprašali, kako komunicira z ostalimi, se ji je sprva zdelo pomembno, da

Ko smo jo povprašali, kako komunicira z ostalimi, se ji je sprva zdelo pomembno, da