Kode 2. reda, kategorije »Pristop dela«

Pod kategorijo »pristop dela«, smo iskali naslednje kode 2. reda: oblike dela, komunikacija, pričakovanja in mentor. Ugotavljali smo, kakšen pristop dela bi bil za starostnice zgodnjega starostnega obdobja najbolj primeren, da bi jim bila pomoč z likovno umetnostjo dobra opora na prehodu iz odrasle dobe v zgodnjo starost. Izbrali smo štiri kazalnike, s katerimi smo preverjali začetno stanje ob vstopu udeleženk na delavnico, jih opazovali med srečanji in preverjali, če so se ob koncu izjave na intervjuju bistveno spremenile.

3.5.1.1 Oblike in metode dela

Prvo opazovalno področje so bile oblike dela (individualno delo, delo v skupini, delo v paru), ki smo jih izvajali z različnimi metodami dela (opazovanje, razgovor, predstavitev, neverbalna komunikacija, likovno praktično delo, vizualizacija, diskusija, poslušanje, vodenje, sodelovanje, opazovanje, posnemanje, eksperimentiranje z materialom, ponavljanje, primerjanje, razvrščanje, posploševanje, itd.). Z vprašanji o občutkih ob vstopu v novo skupino ter izkušnjah in prednostih dela v skupini smo želeli preveriti, kakšna oblika dela udeleženkam ugaja v začetku in ali izkušnja delavnice to kaj spremeni.

V začetku se je pojavilo veliko izjav, kjer je bilo zaznati strah pred skupino (»v skupini mi je nerodno«, »ne vem kaj se bomo pogovarjale«, »ne vem koliko nas bo«, »sem bolj samotar«, »vedno sem delala sama«) in nagnjenost k individualnem delu (»stvari najraje delam sama«, »sem raje bolj tiho«, »včasih sem raje sama«). Le v nekaterih primerih so se pojavile izjave, ki so kazale na prednosti skupinskega dela (»nastopanja me ni strah«, »kot učiteljica sem vedno delala v skupini«, »vsaka skupina ima prednosti in slabosti«, »všeč mi

58

je, če sem v skupini«, »vedno sem bila pridna delavka«, »sem vedno dobro sodelovala z drugimi«). Že v začetku smo ugotovili, da bomo morali marsikatero uro nameniti sproščanju in predstavitvi udeleženk (»grem vsem na živce«, »z mamo se nič ne da«) ter po potrebi posvetili več časa posameznicam, ki se želijo predstaviti bolj obširno (»celo življenje sem predavala«, »rada se učim«, »včasih sem hodila na tečaj ročnih del«).

Na zaključnem srečanju je bilo opaziti več sproščenosti. Večina je našla prednosti skupinskega dela (»skupina omogoča veliko mnenj«, »všeč so mi bile skupinske slike«,

»takole v skupini je zabavno«, »super, da nas je bilo več«, »sam ne napreduješ«, »če si sam, imaš vedno enake misli«, »skupina je bila res super«). Nekaj je bilo tudi pričanj o strahu v začetku (»strah me je bilo, da jim ne bom všeč«, »mi je bilo nerodno delati še s kom«, »enkrat sem tudi jokala, pa me je udeleženka 5 kar objela«) in o motečih elementih, ki jih je posameznica presegla (»v začetku me je motilo, ko smo bile tako skupaj«, »s kakšnimi sem lažje delala«, »veliko čečkam«). Največjo razliko med odgovori v začetku in končnimi odgovori je opaziti pri izjavah o delavnicah kot o družabnem dogodku in udeleženkah kot dobri družbi (»skupina je bila tako prijetna«, »v skupini sem se super počutila«, »se dobimo na kavici«, »res smo bile luštne«, »kot da smo prijateljice«, »veliko smo delale skupaj«, »so bile prijetne gospe«, »sem se naučila tudi kar nekaj o sebi«, »všeč mi je bilo, da je bilo toliko različnih nalog«, »veliko smo delale skupaj«).

Kot smo navedli že v teoretičnem delu naloge, naj bi bila bistvena težava starostnikov osamljenost in izoliranost, kar smo opazili tudi sami in zato smo bili še posebej pozorni na spremembe, ki jih je skupina, kot možnost za zbliževanje in diskusijo, prinesla. Večinoma je bila razlika očitna, tako pri izjavah v intervjuju, kot tudi iz informacij, ki jih nudijo opazovalni obrazci ter del, ki so nastajala doma. V splošnem je skupina prehajala iz zadržanih in sramežljivih oseb v bolj odprte in pripravljene na delo v skupini. Dve od udeleženk sta pristopili vzvišeno in glasno, brez interesa za sodelovanje, a sta obe, z razvojem skupine, pridobili zaupanje tako vase kot do ostalih udeleženk. Lahko bi rekli, da so vse potrebovale čas in sproščeno in prijetno okolje. K temu so veliko pripomogle izbrane naloge, preko katerih so se udeleženke spoznavale, se skupaj smejale in reševale vprašanja, ki so se porodila ob pregledu izdelkov. Vse oblike in metode dela, ki smo jih uporabili in so značilne za pomoč z likovno umetnostjo, so se izkazale za ustrezne, saj so omogočale sproščanje v začetku vsake ure, poglobljeno delo in pregled ob koncu.

3.5.1.2 Komunikacija

Sorazmerno z razvojem srečanj se je okrepila tudi komunikacija med udeleženkami, kar je bilo naše drugo opazovalno področje. Tudi tu smo pričakovali nekoliko zadržane odgovore v začetku (»nisem govorec«, »nisem prav zgovorna«, »imam tremo«, »s kom naj se pa pogovarjam«, »veliko sem sama«) in strah pred skupino, ki zahteva pogovor (»raje se prilagodim, kot da bi se kregala«, »z mamo se nič ne da«, »težko me razjezijo«, »grem vsem na živce«, »če mi kaj ne paše, povem«, »povem kaj mislim«, »direktna sem«). Večina pa je v izjavah izrazila željo po komunikaciji (»še psa nimam več«, »sem prav hecna, ko se pogovarjam z živalcami«, »tisti dve pred mano sta mi všeč«). Ob koncu izjave niso vsebovale zgolj potrebe posameznic. Vključevale so skupino (»vse smo se razumele«,

59

»nekatere zgodbe so bile prav zanimive«, »so bile prijazne do mene«), sposobnost poslušanja (»da nas nekdo posluša«, »se mi zdi, da zdaj bolj poslušam«, »smo jo potolažile«, »poslušale so me«, »so bile prijazne do mene«) in jasnega izražanja (»sem tudi sama kaj povedala«, »včasih dobra tudi tišina«, »veliko sem govorila o sebi«, »ene so bile prav zgovorne«, »sploh ko smo klepetale«). Veliko je bilo tudi spoznanj (»včasih sem bolj tiha«, »nisem navajena družbe«) in sprememb (»včasih sem glasna«, »me je opozorila, da preveč na dolgo govorim«, »me mož začudeno gleda, ko mu razlagam slike«, »hči pravi, da zdaj veliko govorim«).

V začetku je bilo iz izjav lahko razbrati, da si komunikacije vse želijo, a niso prepričane, da jih bo skupina sprejela oziroma, da bodo skupino sprejele same. Od začetnih plahih izjav in strahu, da bo potrebno razkriti vse o sebi, se je na srečanjih ustvarila prijetna atmosfera, ki smo jo gradili z vajami za sproščanje in spoznavanje ter s postopnim uvajanjem osebnih tem in izvedbeno zahtevnejših nalog. Razvoj je bil opazen tudi na področju pozornega poslušanja in jasnega podajanja mnenja. Vse so postale pozornejše poslušalke, v komentarjih pa niso upoštevale zgolj svojih potreb, ampak tudi skupino. Na srečanjih smo opazili, da pri skupinskih risbah vse bolj prehajajo v tujo risbo in obratno. Vse manj moteče se jim je zdelo, da nekdo riše po njihovem izdelku. Tudi dotikov je bilo opaziti več in celo najbolj zadržane so se pri nalogi, kjer so si risale po hrbtu, sprostile.

3.5.1.3 Pričakovanja

Tretja izbrana koda, ki se nam je zdela nujna za vpogled v primerne pristope dela, so pričakovanja in končni odziv. Pri vprašanju, kaj pričakujejo, je bilo največ odgovorov medlih in neprepričanih, da so pristopile k pravi delavnici (»ne vem kaj bo«, »verjetno bomo risali«, »ne vem, če je to zame«, »slišala sem že za take delavnice«, »se bom potrudila«, »saj verjetno bo zanimivo«, »komaj čakam«). Izrazile so tudi neprijetne občutke ob prijavi na delavnico, ki je ne poznajo (»malo mi je neprijetno«, »prvič, da takole, kar grem na delavnico«, »ne vem koliko nas bo«, »pogledala sem na internet«). Nekatere so z izjavami preverjale ali so sploh ustrezne za raziskavo in te vrste srečanja (»to bi bilo verjetno bolj za moje vnuke«, »vnuk lepo riše«, »me je prijavil mož«). Nekatere pa so srečanja nestrpno pričakovale (»komaj čakam«, »zato, da bom koga spoznala«). Ob intervjuju na koncu se je izkazalo, da so bila tekom srečanj vsa pričakovanja presežena (»na začetku se mi je zdelo, da bo to zame preotročje«, »kaj vse smo se naučile«, »bom še prišla«, »tako smo se imele lepo«, »spoznala sem toliko novih ljudi«). Nekaj izjav je govorilo o začetnih dilemah (»sem mislila, da je to spet kak čire-čare«, »mi manjka domišljije«), večina pa o prednostih (»in se veliko naučila o sebi«, »so bile prijazne do mene«, »saj mi kar gre«, »je zabavno slikati«, »dnevnik bom nadaljevala«).

Večina ni vedela, kaj lahko od delavnice pričakuje. Ob koncu se je izkazalo, da so bila tekom srečanj vsa pričakovanja presežena.

3.5.1.4 Mentor

O pomenu mentorja in njegovega načina dela nismo zastavili posebnega vprašanja, a ker se je tako v začetnih, kot tudi v končnih izjavah pojavil pogosto, smo kodo s tem imenom

60

dodali. Postali smo tudi bolj pozorni na pomen izjav in sporočilo udeleženk. V nekaterih primerih se je mentor pojavil kot razlog za prijavo k delavnici (»prijateljica je rekla, da ste jo učili risanja«, »sem slišala, da ste slikarka«, »ker sem bila enkrat pri vas na slikanju«,

»zdelo se mi je, da bo resno«, »šla sem pogledat vaš facebook«), spet drugič bolj kot opazka, da je pomemben njegov odnos do skupine (»prijazni učitelji«, »kot da smo majhni otroci«, »če mi boste pomagali«). Ob koncu je včasih mentorja zaznati kot bistvenega za dobro izvedene naloge (»Udeleženka 4 je bila vedno glasna, pa ste jo pomirili«, »ko sem vas spoznala, mi je bilo lažje delati«, »ste nas dobro vodili«, »všeč mi je bilo, da je bilo toliko različnih nalog«), spet drugič pa je bila vloga mentorja jasna, a neizrečena (»lepe naloge smo imele«, »pridem tudi na nadaljevanje«, »vsakič kaj novega«, »všeč mi je bilo, da je bilo toliko različnih nalog«, »bom še prišla«).

Vpliv in pomembnost mentorja smo vključili zaradi izjav v začetnih intervjujih, kjer se je izkazalo, da marsikatera udeleženka temu delu pripisuje velik pomen. Nekatere so k delavnici pristopile zgolj zaradi priporočil o delu mentorja, druge so v nas našle oporo v komunikaciji in izbiri materiala. Prav tako se je, kot dobrodošel pristop dela, izkazalo samostojno delo doma. Opaziti je bilo podoben razvoj kot v delih na srečanjih. Nekatere udeleženke v začetku niso izdelale del, ki naj bi jih naredile. Ostale pa so prikazale enostavne izdelke z znanimi motivi. Vzele so si čas in izkoristile možnost, da lahko naloge in način dela preizkusijo tudi v domačem okolju. Samostojno delo, kot pristop dela, je nekaterim ugajal bolj, drugim manj. V splošnem pa je pri vseh kazal vse tisto, kar se je pokazalo že na srečanjih.

3.5.1.5 Sklep

Lahko bi zaključili, da je pomoč z likovno umetnostjo v celoti primeren pristop dela za delo s starostniki. Omogoča jim druženje, diskusijo, pomoč drugemu, soočanje s svojimi strahovi in dilemami ter preseganje poznanega. Izkazalo se je, da je pri procesu pomembno delo mentorja, ki pripravi posamezne aktivnosti, udeležence ob delu spodbuja in pomirja, jim odmerja razpoložljivi čas in jim je v pomoč, ko jo potrebujejo. Pomembno je, da v začetku vključi več nalog, ki se izvajajo individualno ali individualno s skupino in počasi prehaja na naloge, kjer je delo skupinsko in nato v paru. Tako jim omogoči, da se med seboj spoznajo in sprejmejo. Še bolj pomembna je izbira teme posamezne aktivnosti. V začetku je bolje izbrati splošne teme, tiste, ki so bolj osebne narave pa šele, ko se skupina počuti varno in sproščeno. Vsekakor je potrebno upoštevati, da so si starostniki med seboj različni in vsakdo potrebuje drugačen pristop. A če sklepamo iz izjav zaključnega intervjuja in opazovalnih zapisov, je večina udeleženk našla prednosti predvsem pri delu v skupini.

Postale so bolj komunikativne med seboj in širše. Več mnenj, kar je bistvena prednost skupine, pa so izkoristile za lastni napredek.