Kode 2. reda, kategorije »Vplivi, spremembe«

Pri tej kategoriji smo opazovali ali delavnica vpliva na starostnice zgodnjega obdobja, v kolikšni meri in na katerih področjih. Pri intervjuju smo se osredotočili predvsem na največkrat omenjena področja: zdravje, kakovostna starost, prihodnost in prosti čas. Z opazovalnimi obrazci in domačimi deli pa smo pridobili dodatne informacije o splošnem počutju, željah in socialnem življenju.

3.5.3.1 Zdravje

Zdravje, ki smo ga omenili že pri kategoriji o prilagoditvah, je v tem primeru uporabljeno kot samostojno področje opazovanja. Zdravje je eno od področij, za katerega smo predvidevali, da bo razlika med izjavami v začetku in ob koncu vidna. Samega fizičnega zdravja nismo preverjali, primerjali pa smo izjave udeleženk, ki so se nad zdravjem v začetku pritoževale (»ne zmorem več toliko«, »za sedet pa risat sem še«, »mladi ne vedo kako je ko si star in te vse boli«, »sklanjam se malce težje«, »levi kolk imam umeten«) ali pa so se počutile dobro za svoja leta (»nimam časa niti zboleti«, »moraš se zanesti sam nase«, »jaz sem kar zdrava za svoja leta«, »vse je v redu dokler sama hodim«, »za svoja leta se kar dobro držim«). Le dve izjavi govorita o zdravju, kot o kvaliteti, ki jo ima lahko tudi starostnik (»zdravje je pomembno«, »vsak dan grem na sprehod«). Ob koncu je bilo o zdravju povedanega več. Nekatere izjave so opisovale izboljšanje zdravstvenega stanja zaradi delavnic (»se mi zdi, da sem se še razgibala«, »nisem se počutila dobro, pa sem vseeno prišla«, »hčera pravi, da kar žarim«), druge splošno počutje (»včasih ne slišim dobro«, »še soseda gre kdaj z mano na sprehod«). Nekaj izjav je vključevalo načrte za prihodnost (»spomladi bom šla spet v hribe«, »ko bo pomlad in bo bolj toplo, bo bolje«,

»malo moram shujšati, ker sem postala počasna«, »samo da mi bodo kolena zdržala«, »ko bom starejša, bom šla v dom in brala knjige«) ali splošno mnenje o vrednosti zdravja (»zdravje je pomembno«, »glavno, da je zdravje«, »dobro zdravnico imam«).

Že v začetku je redko katera potožila nad kakšno bolečino, kasneje prav tako ne. Opaziti je bilo več premikanja po prostoru, a tega ne moremo pripisati zdravju, saj so tudi naloge iz ure v uro postajale bolj raznolike. O izboljšanem zdravju v času delavnice pa bi lahko sklepali iz izjav na srečanjih, ko se je zdelo, da so posameznice sprejele svoje pomanjkljivosti in so v drugem delu delavnice znale prositi tudi za pomoč, če so jo potrebovale. Tak primer je bila udeleženka s slabšim sluhom in druga, ki je potrebovala oporo, ko je želela vstati. Morda bi lahko tu dodali tudi udeleženko, ki je prosila za dodatna pojasnila, če česa ni razumela. Za vse tri lahko predvidevamo, da so s sprejemanjem svoje šibkosti okrepile tudi svoje zdravje in splošno počutje. Ustvarjanje je skupino sproščalo in pomirjalo, kar se je videlo v izdelkih in komentarjih ob njih. Komentarji so postajali bogatejši po vsebini, opisi pa jasni.

65 3.5.3.2 Kakovostna starost

Mnenja o tem, kaj je kakovostna starost, so področje, kjer je bilo opaziti največ sprememb.

Zanimalo nas je, kako udeleženke vidijo starost kot kakovostno, kaj bi za to potrebovale in ali je bilo njihovo mnenje po delavnici drugačno od tistega v začetku. Na začetnem intervjuju je bilo čutiti, da se nekatere o starosti ne želijo pogovarjati (»ja, stari smo«, »pač, tako je«). Druge so pojmovale starost za obdobje življenja brez radosti (»ko si star ni neke kakovosti«, »bolj ko si star, bolj je težko«, »čas, ko gre vse navzdol«, »zdaj so na vrsti ta mladi«) in kot da sprememb ne bo več (»lepo življenje sem imela«, »mi smo že oddelali svoje«, »če bi bil mož še živ, bi bilo drugače«). Le redko je bilo zaznati žar, ki ga starost prinaša (»vedno se učimo«, »če skrbiš zase, je v redu«, »se ne počutim staro«, »ne počutim se staro, čeprav vem, da sem«) ali vsaj tolažbo da je bolje, kot bi lahko bilo (»nam je bolje kot našim mamam«). Nekaj izjav govori tudi o pogojih, ki jih mora človek zagotoviti sebi in otrokom, da lahko živi kakovostno starost (»če imaš kaj zapustiti mlajšim«, »lepo življenje sem imela«, »imam stanovanje, pa penzijo«). Ko so na ista vprašanja odgovarjale čez deset srečanj, je bilo veliko več pozitivno naravnanih izjav (»sproščenost in smeh«,

»zdravje je pomembno«, »šele zdaj imam čas delati take stvari«, »da si srečen«, »mi je kar všeč tale starost«, »se mož smeji mojim hecom«). Veliko jih je bilo usmerjenih v prihodnost (»imam še toliko želja«, »vrt je prava stvar za stare, kot sva midva«, »pač, enkrat mi bodo drugi menjali plenice«, »ko ne moreš več, moraš prositi za pomoč«). Kakšne izjave so se še vedno ozirale po boljši preteklosti (»lažje bi bilo, če bi bila sinova blizu«) in so izražale dvom (»ne vem če bo moja starost kakovostna«). Večinoma pa so bile udeleženke realne, z zavedanjem, da starost prinese tudi drugačen način življenja in ne nujno slabega (»samo še včasih sem žalostna«, »smo vsi stari kdaj osamljeni«, »moraš sam poskrbeti za to«, »pa saj mi je kar v redu«, »malo družbe mi manjka«) ter da je osnova za srečo finančna in bivanjska preskrbljenost (»da ima človek kje stanovati«, »da ima dovolj za preživetje«).

Nekje od sredine delavnic, ko je skupina začela delovati kot enota, so se začeli pojavljati izdelki, ki so kazali razvoj posameznic, saj jih je spremljala odprta komunikacija glede starosti in sprejemanje svojih pomanjkljivosti. Na izdelkih je bilo več informacij o njihovem izgledu, željah, prihodnosti in ciljih. K temu so pripomogle tudi aktivnosti, ki so se postopoma usmerjale na osebne teme in se na šestem srečanju posvetile zdravju, na sedmem pa osebnostnim značilnostim in kakovostni starosti. Nastali so bogati izdelki, izmenjala pa so se tudi mnenja o starosti. Razmišljale so o prednostih in slabostih starosti in se tako pripravile na osmo delavnico, ki je bila namenjena pregledu preteklosti, sedanjosti in prihodnosti.

3.5.3.3 Prihodnost

O prihodnosti so govorile podobno kot o kakovostni starosti. V začetku, kot da je tema odveč (»o prihodnosti ne vem veliko«, »saj ne bo nič drugače«, »bomo že nekako«, »če bo še nekaj let, bo v redu«) in je že vse zamujeno (»sem hotela za vnuke skrbet, pa nič ne zgleda«, »kar smo naredili, smo«, »saj me ne bo nihče pogrešal«, »mogoče me bodo dali v dom«, »nihče te več ne potrebuje«, »mogoče sploh ne bom dočakala doma«, »saj ne potrebujem več veliko«). Le redko je bilo zaslediti strah pred staranjem (»ko bo mama

66

umrla, bom pa čisto sama«, »nihče ne želi umreti star in bolan«) ali željo za prihodnost (»me ne skrbi, ker se v Ljubljani vedno kaj dogaja«, »mogoče bom še kdaj kvačkala«).

Kasneje se je, kot pri vprašanjih o kakovostni starosti, pojavilo več vsebin, ki so govorile o prihodnosti (»zdaj bom več slikala«, »večkrat bom prišla v center«, »dnevnik bom nadaljevala«, »šla bi še na kakšen izlet«, »ko bom starejša, bom šla v dom in brala knjige«).

Največ vsebin se je dotikalo novih prijateljic in načrtov z družino (»mož gre z mano v hribe«, »s puncami se bomo kdaj dobile«, »veselim se čajčkov z novimi prijateljicami«,

»poleti bomo šle skupaj na morje«, »se bova preselila na vikend«, »kjer je vrt«, »zdaj moram vedno pospraviti«). In celo v izjavah, ki so bile podobne začetnim, je bilo razbrati več upanja v boljšo prihodnost (»mama itak ne bo več dolgo«, »nekaj moram početi, drugače se mi bo zmešalo«, »mogoče bo čez nekaj let drugače«, »potem bomo pa videli kako«, »prav daleč ne morem, zaradi živali«, »če bo tako, kot je zdaj, bo kar v redu«, »če bom vdova, bom šla v dom«).

Na srečanjih je bilo največ govora o tej temi na osmem srečanju, ki je bilo namenjeno pregledu preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Že pred tem se je pojavljalo vse več sproščenih risb, na tem srečanju pa so prevladovale pestre barve, njihovo prelivanje in občutki ob procesu, o katerem so udeleženke razlagale ob predstavitvi svojega dela pred skupino.

3.5.3.4 Prosti čas

Zanimalo nas je tudi, kako preživljajo svoj prosti čas. Nekaterim se je v začetku zdelo, da jim ne pripada (»pa saj zdaj imam neprestano prosti čas«, »saj vedno nekaj delam«) ali pa so naštele dejavnosti h katerim so vključene (»hodim na telovadbo, psihologijo in filozofijo«, »hodim k umetnostni zgodovini«, »hodim na francoščino«) ali pa se jih udeležujejo oziroma opravljajo samostojno (»razstave, predstave«, »rada spoznavam nove vsebine«, »živali mi kar zapolnijo dan«, »skuham sama«). Nekaj dejavnosti omogočajo tudi vrt in skrb za zdravje (»sprehod«, »končno čas za vrt«, »gremo kam na izlet«, »na morju že dolgo nisem bila«, »z mamo delava na vrtu«, »vsak dan grem na sprehod«). Veliko izjav pa se je nanašalo na osamljenost in dolgočasje (»sploh nikamor ne grem«, »gledam televizijo«, »sem veliko sama«, »ne zmorem več toliko«, »gledam televizijo«). Ob vprašanjih na koncu srečanj so si bile nekatere izjave podobne (»včasih kaj preberem, pa televizijo gledam«, »na vrtu bo zdaj kar veliko dela«, »včasih pogledam kaj na televiziji«,

»vrt se ne bo sam zasadil«, »rada imam pogovore, pa sprehode«). Večina pa je bila usmerjenih v prihodnost (»spomladi bom šla spet v hribe«, »pojem v pevskem zboru«, »šele zdaj imam čas delati take stvari«, »še soseda gre kdaj z mano na sprehod«, »vedno se najde kaj novega«, »zjutraj zgodaj vstanem, da zalijem vrt«, »doma že pripravljam sadike«, »saj mama je lahko tudi malo sama«). Nekatere izjave so bile direktno vezane na srečanja in interes za nadaljevanje (»mogoče bom zdaj tudi risala«, »barvam, ko imam čas«, »doma tudi rišem«, »želim si še kakšnega takega srečanja«, »vpisala sem se še na slikanje«).

Kot zadnji opazovalni element smo izbrali prosti čas, saj le-ta pove veliko o celotni kategoriji. Povezan je z zdravim načinom življenja in rekreacijo, osmišlja starost in zastavlja cilje za prihodnost. V začetnem intervjuju je bilo naštetih veliko dejavnosti, ravno

67

tako v zaključnem. Le da je bilo v zaključnem intervjuju več izjav, ki so vključevale tudi prihodnost. Zopet so se pojavljale vsebine o družini in novih poznanstvih v skupini. Veliko prostega časa v prihodnje je bilo namenjenega druženju in skrbi za druge.

Dnevniki, ki so nastajali doma, so prav tako kazali na razvoj posameznic. Na prvih delih je bilo opaziti zgolj realistične podobe, kasneje pa več abstraktnih elementov in bolj sproščena dela. Bilo je tudi nekaj kolažev, ki so imeli elemente v začetku natančno izrezane s škarjami, ob koncu pa so bili listi trgani na roko, pojavljale so se tudi kombinirane likovne tehnike in teme, usmerjene na prosti čas. Dela so kazala enak napredek kot tista, ki so nastajala na srečanjih. Nekatere izmed udeleženk so se odločile, da dnevnik v svojem prostem času tudi nadaljujejo.

3.5.3.5 Sklep

O vplivih in spremembah, ki jih delavnica pusti pri starostnikih zgodnjega obdobja, bi lahko sklenili, da so spremembe najbolj vidne v sprejemanju starosti in osmišljanju prihodnosti.

V intervjujih so se od začetka do konca najbolj razlikovala mnenja glede kakovostne starosti. Če sklepamo iz opazovanj, je k temu najbolj pripomogla komunikacija med udeleženkami. Izmenjale so si mnenja, o temi razmišljale, jih upodabljale in predstavile skupini. Prav tako so imele možnost, da predstavijo svojo preteklost ter osmislijo sedanjost in prihodnost. Marsikatera je o tej temi govorila prvič. Zaradi poglobljenega dela in izpovednih pripovedi se je skupina povezala. In ravno skupina in nova prijateljstva so tisto področje, ki je bilo ob koncu kot sprememba in izboljšava največkrat omenjeno.

68

4 REZULTATI