Odgovori na raziskovalna vprašanja - POMOČ Z LIKOVNO UMETNOSTJO KOT OPORA PRI VSTOPU V TRETJE

S kvalitativno metodo zbiranja in analize podatkov smo odgovorili na naslednja raziskovalna vprašanja:

a) Kateri pristopi pomoči z likovno umetnostjo so pri delu s starostnicami primerni za izboljšanje kakovosti njihovega življenja?

Na tem mestu smo opazovali, kako se udeleženke odzivajo na način podajanja informacij in vodenje po izdelku. Kakšen je njihov odnos do lastnega izdelka in kako napreduje njihovo sodelovanje v skupini. Preverjali smo oblike in metode dela, ki jim najbolj ugajajo in s katerimi dosegajo najboljše rezultate. Ugotavljali smo, kakšen pristop, način oziroma postopek dela je najugodnejši za starostnice zgodnjega obdobja.

Raziskava je potrdila, da je najprimernejši pristop raznolikost in postopnost, tako pri oblikah, kot metodah dela. V začetku vključimo čim več aktivnosti, ki omogočijo skupini, da se spozna. Sprva preko splošnih področij, ki so aktualna za vse udeleženke, kasneje preko osebnih tem, kot je njihovo osebno življenje, pretekli dogodki in želje za prihodnost. Delo v paru, ki smo ga sami uvrstili že v prvo uro, ni bila primerna aktivnost, kar dokazuje ponovitev enake naloge nekaj ur kasneje, ko so se udeleženke že poznale in so se v skupini počutile varno. Rezultati so si bili popolnoma drugačni in šele ponovitev je pokazala bistvene prvine ponujene aktivnosti. Individualno delo je v nasprotju z delom v parih dobrodošlo tudi v začetku, a zopet z upoštevanjem postopnosti v vsebini. Aktivnosti so lahko zgolj predstavitvene v začetku, kasneje pa se dotikajo tudi najbolj občutljivih tem. Seveda vse odvisno od strukture in napredka v skupini, saj so teme, ki so udeležencu težje, od posameznika do posameznika različne; vsekakor pa zahtevajo več sproščenosti in osredotočenosti. Skupinske aktivnosti lahko uporabimo kadarkoli. Moteča je lahko le bližina med udeleženkami, sploh, če jih je v skupini veliko, delovna površina pa je majhna. Naša delavnica je pokazala, da v takem primeru uporabimo obliko individualnega dela v skupini, kjer vsak izdeluje svoj vnaprej odmerjen del, a je hkrati del skupine. Takšne aktivnosti so dobrodošle tudi ob izdelavi skupinskega izdelka, ki smo ga mi načrtovali za zaključek, na zadnjem srečanju, ko je vsak, s svojim individualnim delom, doprinesel k skupinskem izdelku.

Iz pridobljenih podatkov smo ugotovili, da so rezultati najboljši, če udeleženkam pustimo, da si čim več elementov delavnice izberejo sami; pa naj bo to material, položaj v prostoru, način predstavitve ali osebe, s katerimi bodo delali. Hkrati jih spodbujamo, da poizkusijo drugače, ko so na to pripravljene. Pomembno je, da jih kot mentor poslušamo in slišimo ter tudi njih spodbujamo k opazovanju procesa dela in pozornega poslušanja drugih v skupini. Za napredovanje posameznika je skupinska delavnica vsekakor dobrodošla, zaradi druženja, izmenjave mnenj in motivacije za delo ali življenje v splošnem. Spodbuja razvoj komunikacije, ki se že z neverbalno

komunikacijo likovnega ustvarjanja osredotoča na bistvo in razvija domišljijo, s pomočjo skupine pa okrepi in k verbalnem sporočanju spodbudi tudi tiste, ki so na tem področju šibkejši (Campbell, 2002). Predstavitev del in diskusija, ki ob tem nastane, odpira nove teme, predstavi različna mnenja in spodbudi vrsto novih spoznanj.

Največ sprememb smo začeli opažati od sredine delavnic naprej, v večini primerov od četrtega ali petega srečanja dalje. Deloma zaradi vse bolj domačnega okolja, v veliki meri pa tudi zaradi aktivnosti, ki so prehajale iz splošnih na osebne. Enak razvoj smo pri posameznicah zasledili v delih, ki so jih ustvarile doma. Temo in način dela so si izbirali sami, motivacija za delo pa je narasla, ko jim je skupina, ki so ji delo na koncu predstavile, postala blizu. Spremljanje delavnic in domačih del so na zaključnem intervjuju podala odgovore, ki so se z zaključnimi izjavami le še potrdili.

Če povzamemo pristope dela, bi lahko zapisali, da metode in oblike dela niso bile prilagojene in tudi raziskava je pokazala, da za to ni potrebe, komunikacija se je s pomočjo delavnice pomoči z likovno umetnostjo okrepila in vidno izboljšala, mentorjeva vloga pa je bila največja v začetku, ko ima funkcijo organizatorja, povezovalca ter pozornega opazovalca in poslušalca. Lahko bi zaključili, da je skupinska delavnica pomoči z likovno umetnostjo že sama po sebi primeren pristop dela za delo s starostnicami.

b) Kako je potrebno prilagoditi prostor, material, navodila, trajanje in pogostost srečanj pri delu z aktivnimi in zdravimi starostnicami zgodnjega obdobja, da kot mentorji udeleženkam omogočimo doseganje optimalnih rezultatov?

Odgovor na to vprašanje je pomembna informacija o tehničnih rešitvah, ki omogočajo optimalne rezultate same izvedbe delavnice in s tem podlago za nemoteno delo udeleženih.

Kot se je izkazalo, samega izbora likovnih aktivnosti ni potrebno prilagajati. Prav tako materiala, ki ga pri tem uporabimo. Prva stvar, za katero smo ugotovili, da moramo biti nanjo pozorni, je fizično stanje udeleženk. Četudi v skupini ni nikogar, ki bi imel zdravstvene težave, moramo upoštevati telo starostnice, ki je manj gibljivo.

Upoštevati moramo, da se večina sicer lahko skloni, a se ne zmore prikloniti velikokrat zapored. Nekateri raje stojijo, drugi sedijo. Tudi sedenje na tleh lahko vključimo, a le pri aktivnostih, ki ne zahtevajo neprestanega vstajanja, saj je to del, ki večini dela težave. Zato, če je le mogoče, pripravimo prostor tako, da je na voljo nekaj miz, dovolj stolov za vse, lahko pa tudi višje mize ali slikarska stojala za delo v stoje.

V skupinah starejših je, kot pričakovano, tudi veliko oseb s slabšim vidom. Izdelkov zanje ne moremo prilagajati, lahko pa jih spodbudimo, da si gredo izdelke posameznic ogledati od bližje. Če jih je več, v zaključni del naloge vpeljemo kroženje izdelkov, da si jih lahko ogleda vsakdo. O tem moramo premisliti tudi v fazi priprave na srečanje. Morebitni napisi naj bodo večji, slike bolj komplementarnih barvnih kontrastov in prav tako večje. V pomoč so lahko nesvetleče predloge in rahlo obarvani listi za risanje, ki se ne bleščijo kot beli in so za tiste s slabšim vidom manj moteči.

Material, ki ga pripravimo, je lahko prilagojen željam skupine in posameznice, a najbolje je, da vedno ponudimo dovolj raznolikih tehnik in podlag, da lahko vsaka izbere tisto, kar v trenutku potrebuje. Na kar smo pri materialu pozorni, je način uvajanje novosti. Če določen material nekomu ni blizu ali ga ne pozna, se lahko pojavi odpor do celotne naloge. Oseba se osredotoči na material in ne na vsebino, kar je do neke mere sprejemljivo, dokler to ne moti skupine in dokler posameznice ne odvrača od celotnega procesa. Zato je bolje, da dopustimo uporabo drugega materiala in damo s tem posameznici čas za prehod s hitrostjo, ki ji ugaja. Velikokrat se pojavi težava pri tehnikah, kot sta kolaž in pastel, kjer je neposreden stik med rokami in materialom neizbežen. Včasih je dovolj, da zraven ponudimo tanke rokavice iz latexa, ki ščitijo roke pri delu. S tem ne prekinemo procesa in dopustimo, da posameznica sama pride do potrebe po delu z rokami. Pojavlja se odpor tudi pri na primer vodenih barvah na mokrem papirju. Posameznica nima kontrole nad razlivanjem barve, kar je za marsikoga moteče. Zato je pomembno, da skupino seznanimo z materiali in jim omogočimo preskušanje na primerih, ki nimajo osebnih vsebin oziroma kjer neuspeh posameznika ne ogroža. Uvodno vajo oziroma spoznavanje z načinom dela pri starostnicah zahteva vsaka vaja, ki terja abstraktni izdelek. Abstrakcija je za osebo, ki želi odgovore o sebi, težko dojemljiva. Prav tako je to odvisno od generacije, ki je bila vzgojena z idejo, da že v umetnosti šteje zgolj realizem in razpoznavni elementi.

Dolžino srečanj in trajanje delavnice prilagodimo velikosti skupine. V našem primeru se je izkazalo, da je bila dolžina posameznega srečanja primerna, delavnica pa bi lahko trajala dlje in ne zgolj deset srečanj. Za nekatere posameznice bi bilo bolje, če bi imele na voljo dodatne, individualne ure, kjer bi lahko navodila prilagodili in izbor ter vsebino aktivnosti namenili izključno njim.

Če povzamemo rezultate raziskave, je pri skupinskih delavnicah za starostnice pomembno, da jim omogočimo zračen, topel in dovolj velik prostor, z dovolj svetlobe za nemoteno delo. Ponudimo jim raznovrstne aktivnosti in različne materiale za delo.

Če je le mogoče, ponudimo tudi možnost individualnih srečanj za vse tiste, ki jim skupinsko delo ne ugaja, so za skupino moteči ali pa zgolj potrebujejo nekaj več časa in pozornosti.

c) Na katerih življenjskih področjih starostnicam pomoč z likovno umetnostjo nudi oporo ob vstopu v tretje življenjsko obdobje?

Pri tem vprašanju smo želeli dobiti odgovore o vplivih in spremembah, ki so posledica delavnice pomoči z umetnostjo ter na katerih področjih življenja starostnice so te spremembe najbolj opazne. Izbrali smo si štiri kazalnike, zdravje, kakovostna starost, mnenje o prihodnosti in prosti čas ter na koncu ugotovili, da imajo vsi skupni imenovalec, socialno okolje. Osamljenost je najpogostejša težava v starosti, kar je tudi naša raziskava pokazala kot njihov ključni problem.

Že med pregledom zapisov v literaturi smo večkrat naleteli na področje socialnega življenja posameznikov in hkrati na opomnik, da bi ga kot družba morali negovati. S čimerkoli, kar krepi in obnavlja socialne stike. Mi smo imeli na voljo delavnico

pomoči z likovno umetnostjo in čeprav smo se zavedali, da lahko naredi veliko, tolikšnih sprememb nismo pričakovali. Pomoč z likovno umetnostjo vsekakor krepi odnose. Že z možnostjo za posameznika, da spregovori; o sebi, o svojem življenju, morda celo o svojih občutkih v njegovem sedanjem obdobju.

Ugotovili smo, da je bil rezultat, ki je bil viden pri vseh udeleženkah ob koncu, povezanost skupine, sprejemanje različnosti mnenj ter osebnostnih značilnosti posameznic. Področje, ki je za posameznice toliko bolj pomembno, je sprejemanje same sebe. Risba omogoči, da se zapišejo dejstva, o katerih posameznica govori in jih že s priznanjem lažje sprejme. In če združimo izjavi dveh avtorjev, je za starost pomembno, da začnemo dojemati sebe kot neponovljivo osebo, preteklost pa sprejmemo takšno kot je (Ramovš, 2003; Pečjak, 2007). Starost je obdobje, ko se spremeni tudi zunanji videz, fizična gibkost in položaj v družbi. Z delavnicami smo skušali zajeti vsa bistvena področja, ki bi starostnico lahko odvračala od sprejemanja svojega novega življenjskega obdobja. Če sodimo po opazovalnih obrazcih, se je komunikacija iz ure v uro krepila in s tem odpirala teme o starosti, prihodnosti, načrtih in željah. Vsem tistem, kar daje starosti smisel in upanje in zagotavlja dober začetek za kakovostno starost. Največji napredek je bil viden ob aktualnih temah in v primerih, ko so udeleženke med seboj našle sebi podobno osebo, pa četudi le sodeč po enaki barvi izbranega listka, ali takrat, ko je katera od udeleženk prestopila mejo udobja in skupini razkrila več, kot je na začetku ure nameravala deliti. »Izražanje z likovnim medijem … vrača in hrani, če je iskreno« (Gorjup, 2007, str. 14). In res, ko sta bila delo in izpoved pristna, je bilo videti kako poslušalci čutijo s pripovedovalko. Takšna izpoved opogumi tudi vse ostale, da se začnejo pogovarjati o stvareh, o katerih se običajno ne, čeprav si tega želijo.

Starost bi morala biti čas brezskrbnosti, zabave ter uresničevanje interesov in želja (Požarnik, 1981). V začetnih intervjujih in na prvih srečanjih nismo imeli občutka, da bo delavnica kakorkoli vplivala na posameznice in njihova življenja. Zaznali smo veliko dolgočasja, nemira, skrbi, obupa in osamljenosti (prav tam). A že po nekaj srečanjih bi lahko trdili, da se je njihovo zdravstveno stanje izboljšalo, vsaj kar se tiče znakov, ki jih lahko opazi zunanji opazovalec, izdelki pa so postajali vse bolj zanimivi in izpovedni. Spremembe na področjih kot so mnenje o kakovostni starosti, prihodnost in načrti za prosti čas v prihodnje, pa so nam razkrili odgovori zaključnega intervjuja.

Izjave so bile v večini usmerjene v prihodnost, dotično skupino in družino.

Opazovalni obrazci in dela, ki so nastajala doma, so te izjave v celoti podprla.

Ob koncu lahko povzamemo in nadaljujemo misel z začetka. Največ sprememb delavnica omogoča s skupinskim delom in izbranimi, za starostnico aktualnimi temami. Aktivnosti in diskusija spodbujata komunikacijo, izmenjavo mnenj in vpogled v posameznikovo delo in s tem vase. Obdobje starosti tako postane prijetnejše in manj stresno, s tem pa tudi prihodnost dobi smisel. In zopet, vse zaradi skupine, ki se poveže in postane nov socialni krog posameznice. Zato lahko trdimo, da je področje socializacije tisto, na katerega ima delavnica pomoči z likovno umetnostjo največji vpliv. Tako v skupini, družini in širše.

4.2 Sklep

Kot smo ugotovili iz raziskave, je največja težava starostnic zgodnjega obdobja osamljenost ali ozek socialni krog, ki posameznici onemogoča, da bi se pogovarjala o vsakodnevnih doživljajih. V obdobju zgodnje starosti se prej ali slej pojavijo dogodki, ki od posameznice zahtevajo spremembe in prilagoditve. Zato so dobri socialni stiki toliko bolj pomembni (Ramovš, 2003; Pečjak, 2007; Voljč; 2009; Kogoj, 2004).

Grünn v svojem delu velikokrat poudari, da je za kakovostno starost nujno sprejeti svojo preteklost (Grünn, 2010). Da bi lažje živeli v prihodnje, moramo sprejeti svojo lastno zgodovino. Reddemann v svoji knjigi zapiše, da je »za srečanje z grozotami iz preteklosti

… potrebna notranja moč in ljubeče zunanje spremstvo«. (Reddemann, 2008, str. 10). In iz podatkov, ki smo jih z raziskavo pridobili, lahko potrdimo, da je pomoč z likovno umetnostjo oboje, spodbudna podpora pri iskanju notranje moči in dobro zunanje spremstvo, kar je opaziti tako pri spremembah v komunikaciji, kot tudi pri razreševanju sprotnih težav, s katerimi se posameznica sooča. Že v kratkem času desetih srečanj so spremembe lahko očitne: pozornost se časovno podaljša, obogati se verbalno izražanje, potrpežljivost do skupine in ne nazadnje do sebe pa je veliko višja. Delavnica nudi možnost samoraziskovanja, omogoča socializacijo, pomaga pri izboljšanju samopodobe in odnosa do sebe, nekateri se soočajo s svojim izgledom v starosti in ostalimi pomankljivostmi, kot so slab sluh ter počasnejše razumevanje in delo. Skupina doprinese k spoznanju posameznika, da je unikaten in neponovljiv (Harlan, 1990).

V začetku, ob pogledu osmih udeleženk, polnih pričakovanja in dvoma, smo se spraševali o lastni usposobljenosti, da to delavnico izvedemo. A kot trdi Grünn, mladi res da ne moremo poučevati starih. Lahko pa jim pomagamo tako, da prisluhnemo tistemu, kar nam pripovedujejo (Grünn, 2010). Pristopili smo s spoštovanjem in hkrati z zaupanjem v način dela pomoči z likovno umetnostjo. Zavedali smo se, da ni res, da »je medgeneracijsko povezovanje mogoče razumeti predvsem kot pomoč starim ljudem. Čeprav je to deloma res, je pomembna tudi druga plat, ki pomeni priložnost priprave na lastno starost« (Hojnik-Zupanc, 1997, str. 37).

Vsekakor bi bilo za naše udeleženke koristno katerokoli druženje in kakršnakoli skupina, a zaradi poglobljenega dela, osebnih izpovedi, zabavnih nalog in dinamičnega prehajanja iz aktivnosti v aktivnost, lahko trdimo, da se na delavnicah pomoči z likovno umetnostjo proces spoznavanja skupine in sprejemanja svojih značilnosti, zgodi dovolj intenzivno in hitro, da so rezultati vidni že po delavnici, ki je trajala zgolj 15 ur. Zavedamo se, da »z ustvarjalnostjo človek spreminja sebe in svet.« (Simoniti, 2014, str 5). Ko smo likovnosti dodali spodbudne in delno vodene naloge pomoči z likovno umetnostjo, pa je ustvarjanje dobilo globlji pomen, saj lahko udeleženka na ta način »neznano spreminja v znano.« (prav tam), izmenja izkušnje in se seznani z zgodbami drugih. Naša raziskava je to pokazala pri vseh treh odgovorih na raziskovalna vprašanja. Če bi odgovore zapisali strnjeno, bi lahko zapisali naslednje: najbolj primeren pristop dela za starostnice je skupinska, sproščena in delno vodena delavnica; navodila, trajanje in prostor moramo prilagoditi le toliko, da vsem omogočimo dostop in enakovredno delo v skupini in če bodo vsi pogoji izpolnjeni, bo iz

skupine nastala vrsta posameznic, ki so si razširile svoj socialni krog. Pomembno je le, da upoštevamo, da so si tudi starejši različni in značajsko drugačni. O njih moramo razmišljati kot o posameznikih in ne kot skupini, z enakimi potrebami in željami (Pečjak, 2007).

Po obdelavi vseh podatkov lahko z gotovostjo zatrdimo, da so delavnice pomoči z likovno umetnostjo, ki omogočajo komunikacijo med udeleženimi in jim nudijo delno vodeno dejavnost ter varno okolje, dobrodošle pri delu s starostnicami. Iz naših izkušenj lahko primerjamo le opažanja s tečajev slikanja. Isti mentor, udeleženke podobnih starosti, več ljudi. Udeleženke se prav tako po nekaj urah sprostijo in med delom izmenjujejo mnenja, izkušnje ali dogodke preteklega tedna. A vseeno je čutiti napetost, rahlo tekmovalnost.

Vedno je nekdo, ki mu uspe vsaka slika in drugi, ki nikoli ne doseže želenega. Pri delavnicah, kot v tej raziskavi, pa ni boljšega ali slabšega izdelka. Vsi so nekakšna osebna izpoved in vsakdo lahko svoj ali tuj izdelek komentira, dopolni in nadgradi s svojim mnenjem. Udeleženke delijo svoje izkušnje in rastejo. Imajo priložnost, da delijo svoje življenjske izkušnje in se zazrejo v doživeto. Postanejo odgovorne za svoja dejanja, odnos in vedenje (Buchalter, 2011).

Iz raziskave lahko sklepamo, da bi za večino starostnic zgodnjega obdobja delavnica pomoči z likovno umetnostjo morala trajati dlje. Srečanja bi lahko ostala enaka, njihovo število pa bi povečali in izpeljavo podaljšali na vsaj pol leta. Naslednjič, morda na dlje trajajoči delavnici, bi lahko pri pripravi vključili tudi njihove ideje, kot predlaga ena od avtoric glede dela s starostniki (Portner, 2008). Za nekatere posameznike bi bilo smiselno, da bi se vzporedno udeleževali individualnih ur pomoči z likovno umetnostjo, predvsem tisti, ki so počasnejši, moteči za skupino ali pa so njihove življenjske zgodbe kompleksnejše. Na tem mestu bi lahko dodali druge umetnostne zvrsti in likovno področje kombinirali z glasbenim ali gibalnim. Ker teh pristopov nismo vešči, bi za izvajanje k sodelovanju povabili mentorje teh področij.

V prihodnje si želimo tudi sodelovanja socialnega gerontologa, psihologa, socialnega pedagoga in podobno. Katerokoli področje dela, kjer bi se izdelki ponovno pregledali in interpretirali na drugačen način. Morda bi bili rezultati ob koncu drugačni, nadgrajeni ali pa, zaradi prevelike raznolikosti dela, do njih v tolikšni meri sploh ne bi prišlo.

In če za konec sklenemo, »gre za to, da najdemo pravo mesto za starost.« (Trstenjak, 1998, str.4). Starostnicam je največja opora kakovosten socialni krog, naša naloga pa, da jim ta krog omogočimo. Z raziskavo smo potrdili, da jim ga delavnica lahko nudi, zato hkrati ugotavljamo, da lahko pomoč z likovno umetnostjo služi kot opora starostnicam zgodnjega starostnega obdobja na prehodu v tretje življenjsko obdobje.

5 ZAKLJUČEK

Pomoč z likovno umetnostjo je pri nas še neraziskana, zato je vsakršen prispevek, ne glede na raziskovalno področje dobrodošel doprinos k prepoznavnosti in nadaljnjemu razvoju.

Naša prispevek je prikaz dela s skupino starostnic in razlik v odzivanju, komunikaciji in splošnem počutju, ki so se kazale med prvim in zadnjim srečanjem. Z raziskavo smo ugotovili, kakšen način dela je primeren za delo s starostnicami in na katera življenjska področja ima največji vpliv. Naš cilj je bil za starostnike izpopolniti in prilagoditi pomoč z

In document POMOČ Z LIKOVNO UMETNOSTJO KOT OPORA PRI VSTOPU V TRETJE ŽIVLJENJSKO OBDOBJE (Strani 72-109)