MERSKI INSTRUMENT - UPORABA KONSTRUKTIVISTIČNEGA PRISTOPA PRI POUČEVANJU NARAVOSLOVJA

1 UVOD

3.6 MERSKI INSTRUMENT

Kot merski instrument je bil uporabljen anketni vprašalnik (priloga 1). Sestavlja ga 11 vprašanj. V njem so vprašanja zaprtega (vprašanja 3, 7, 8, 10), polodprtega (vprašanja 2, 5, 6, 9) in odprtega tipa (vprašanje 11) ter ocenjevalni lestvici (vprašanji 1 in 4). Od sodelujočih so bili pridobljeni tudi podatki o spolu, stopnji izobrazbe, fakulteti šolanja, letih delovnih izkušenj ter sodelovanju s katero izmed slovenskih pedagoških fakultet.

43 3.7 POSTOPKI OBDELAVE PODATKOV

Za analizo zbranih podatkov je bila uporabljena deskriptivna statistika. S pomočjo pridobljenih podatkov so bile oblikovane frekvenčne in križne tabele, mere srednje vrednosti in mere razpršenosti. Uporabljen je bil tudi preizkus hipoteze neodvisnosti in Kullbackov preizkus. Pridobljeni podatki so obdelani s pomočjo računalniških programov Microsoft Office, Excel in IBM SPSS Statistics.

3.8 REZULTATI Z INTERPRETACIJO

Podatke, zbrane s pomočjo spletnega vprašalnika, smo natančno pregledali, analizirali in obdelali. Pregledali in primerjali smo tudi obstoječe učne načrte s področja naravoslovja in pedagoških praks na vseh treh slovenskih pedagoških fakultetah.

Rezultate in njihovo interpretacijo predstavljamo v nadaljevanju.

3.8.1 Poznavanje konstruktivističnega pristopa

Ugotavljali smo, ali učitelji razrednega pouka menijo, da poznajo konstruktivistični pristop. Večina sodelujočih v raziskavi meni (tabela 8), da konstruktivistični pristop pozna (93, 4 %), od tega jih 15,1 % meni, da pozna konstruktivistični pristop zelo dobro, 39,6 % jih meni, da ga pozna dobro, preostalih 38,7 % svoje poznavanje konstruktivističnega pristopa ocenjuje na okvirno. Le 6,6 % jih trdi, da konstruktivističnega pristopa ne pozna.

Tabela 8: Ocena lastnega poznavanja konstruktivističnega pristopa.

Poznavanje konstruktivističnega pristopa Frekvenca odstotek da, poznam zelo dobro 16 15,1 %

da, poznam dobro 42 39,6 %

da, poznam okvirno 41 38,7 %

ne poznam 7 6,6 %

Skupaj 106 100 %

Nekoliko preseneča, da velika večina sodelujočih v raziskavi meni, da pozna konstruktivistični pristop. Je pa to razveseljiva novica, saj učitelji očitno skrbijo za svoj profesionalni razvoj in sledijo novostim, ki se pojavljajo v didaktiki poučevanja. Ker gre za mnenje, se poraja vprašanje, ali ga v resnici poznajo tako dobro, kot so napisali.

V tabeli 9 je prikazana analiza odgovorov na vprašanje, kako dobro poznajo konstruktivističen pristop, glede na to, na kateri slovenski pedagoški fakulteti so pridobili izobrazbo. Da pozna konstruktivistični pristop zelo dobro, jih je največ odgovorilo s Pef UP, in sicer kar 20 %, tem sledi 15,7 % vprašanih s Pef UL in 13,0 %

vprašanih s PeF UM. 52,2 % vprašanih s PeF UM meni, da pozna konstruktivistični pristop dobro, čemur sledi 37,1 % anketirancev s Pef UL in 30 % vprašanih s PeF UP.

Tu je opaziti tudi največje odstopanje med odgovori. Sledi trditev, da poznajo konstruktivistični pristop okvirno. Kot tako svoje poznavanje ocenjuje 41,5 % vprašanih s PeF UL, 40 % anketirancev s PeF UP in 26,1 % sodelujočih s PeF UM. Da konstruktivističnega pristopa ne pozna, meni 5,7 % vprašanih s Pef UL, 8,7 % vprašanih s Pef UM in 10 % vprašanih s Pef UP.

Tabela 9: Primerjava poznavanja konstruktivističnega pristopa med diplomanti slovenskih pedagoških fakultet.

Legenda: f (frekvenca) – število vrednosti, f % - delež vrednosti.

Rezultati kažejo na to, da prihaja do manjših odstopanj v poznavanju konstruktivističnega pristopa med sodelujočimi glede na fakulteto šolanja. Predvsem je to opazno pri trditvi, da poznajo konstruktivistični pristop dobro, kjer kar 52,2 % vprašanih s PeF UM soglaša s to trditvijo, medtem ko anketiranci s PeF UL ocenjujejo svoje poznavanje kot dobro s 37,1 % in udeleženci s PeF UP 30 %. Te vrednosti se nekoliko razlikujejo od povprečne ocene poznavanja konstruktivističnega pristopa iz tabele 8, kjer je 39,6 % vseh vprašanih odgovorilo, da poznajo konstruktivistični pristop dobro. Tako lahko vidimo, da so učitelji z ljubljanske pedagoške fakultete nekje v povprečju, medtem ko mariborski in primorski odstopajo. Za takšne rezultate lahko najdemo razlog v tem, da bodisi so diplomanti PeF UM bolje usvojili znanje o konstruktivističnem pristopu bodisi je porazdelitev sodelujočih preveč neenakomerna, zaradi česar je prišlo do večjega odklona od povprečja. Hkrati lahko iz tega sklepamo, da so sodelujoči, ki so se izobraževali na PeF UL, zaradi večjega števila udeležencev v raziskavi vplivali na povprečno vrednost vseh in zato tudi ne odstopajo bistveno od povprečja.

Zanimalo nas je, katere dele učne ure vprašani, ki ocenjujejo, da poznajo konstruktivistični pristop, uporabljajo kot del konstruktivističnega pristopa (Graf 1).

Potrebno je izpostaviti, da so udeleženci lahko izbirali med ponujenimi odgovori, zaradi česar se pri vsakem odgovoru pojavlja razpon od 0 do 100 %. Razveseljivo je, da sta dva izmed treh glavnih korakov učne ure pri konstruktivističnem pristopu (ugotavljanje pojmovanj 71 % in obravnava nove učne snovi 68 %) izbrana kot najpogostejša odgovora. Nekoliko manj razveseljuje dejstvo, da je tretji korak – ponovno ugotavljanje pojmovanj, izbrala le polovica sodelujočih (51 %). Anketiranci so kot dele konstruktivističnega pristopa, ki jih uporabljajo opredelili še napoved ciljev učne ure (53

%), preverjanje (51 %), ponavljanje (46 %) in vadenje (34 %).

Graf 1: Uporaba posameznih »korakov« učne ure pri konstruktivističnem pristopu.

Uporaba konstruktivističnega pristopa k poučevanju in učenju temelji na 3 elementih učne ure. Pri uvodni dejavnosti učne ure je potrebno dobiti vpogled v pojmovanja vsakega učenca. V nadaljevanju učitelj organizira učne situacije, preko katerih učenci spoznavajo novo učno snov, hkrati tudi pridobivajo odgovore na vprašanja o pojmovanjih z začetka učne ure. Za zaključek učne ure je najbolje uporabiti kar začetno dejavnost, ponovno ugotavljanje pojmovanj, saj tako vsak učenec pridobi jasno predstavo o prvotnem znanju in lastnem napredku, učitelj pa pridobi povratno informacijo o uspešnosti svojega dela, saj bo videl, ali so učenci res napredovali v tistem, kar so bili cilji učne ure (Skribe Dimec, 2009). Po rezultatih razvidnih iz grafa 1, učitelji pri poučevanju uporabljajo korake konstruktivističnega pristopa. Da prihaja do manjše izbire pri uporabi zadnjega koraka – ponovno ugotavljanje pojmovanj, je lahko razlog, da zanj zmanjka časa v učni uri ali pa imajo učitelji morda občutek, da učenci

po slišanem in utrjevanju res usvojijo cilje učne ure in jim ni potrebno izvesti te dejavnosti. Možno je tudi, da učitelji preko ponavljanja, vadenja in preverjanja ugotavljajo, ali so cilji doseženi in zato ne izvajajo koraka ponovnega ugotavljanja pojmovanj. Dobro bi jih bilo opozoriti, da je pomembno preverjati, ali so vsi učenci prišli do pravih spoznanj in preoblikovali morebitne napačne predstave, saj se lahko hitro zgodi, da pridejo do besede le uspešnejši učenci, s čimer učitelji ne dobijo dobre povratne informacije o znanju, pojmovanjih vseh učencev.

Nadalje smo naredili še primerjavo, kako anketiranci, ki so končali študij na različnih Pedagoških fakultetah v Sloveniji, uporabljajo posamezne korake konstruktivističnega pristopa. V tabeli 10 so prikazani rezultati, deleži odgovorov so izračunani tako, da je število podanih odgovorov anketirancev z ene fakultete deljeno z vsemi sodelujočimi anketiranci s te iste fakultete. Največ sodelujočih v raziskavi z ljubljanske Pedagoške fakultete kot korak konstruktivističnega pristopa uporablja ugotavljanje pojmovanj (71,4

%), temu sledi obravnava nove učne snovi (67,1 %), napoved učnih ciljev (52,9 %), ponavljanje (51,4 %), preverjanje znanja (50,0 %), ponovno ugotavljanje pojmovanj (48,6 %) in vadenje (34,3%). Udeleženci z mariborske Pedagoške fakultete v največji meri prepoznavajo kot korak konstruktivističnega pristopa ugotavljanje pojmovanj (60,9 %), temu sledi obravnava nove učne snovi (56,5 %), nato z 52,2 % ponovno ugotavljanje pojmovanj in napoved ciljev učne ure. Sledijo še preverjanje znanja (47,8

%), ponavljanje (43,5 %) in vadenje (39,1 %). Vprašani s Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem kot korake konstruktivističnega pristopa prepoznavajo najprej obravnavo nove učne snovi (70,0 %), ugotavljanje pojmovanj in preverjanje znanja (oboje 60,0 %), ponovno ugotavljanje pojmovanj (50, 0 %), napoved učnih ciljev in ponavljanje (40,0 %) ter nekateri tudi vadenje (20 %).

Tabela 10: Struktura anketirancev glede na fakulteto šolanja in uporabo korakov konstruktivističnega pristopa.

Legenda: f (frekvenca) – število vrednosti, f % - delež vrednosti.

(Odstotki so izračunani tako, da dobimo deleže anketiranih z določene Pedagoške fakultete glede na izbiro posameznega koraka. V anketi sodeluje 70 diplomantov s PeF UL, 23 s PeF UM in 10 s PeF UP.)

Iz tabele 10 je razvidno, da sodelujoči z vseh treh slovenskih pedagoških fakultet, prepoznavajo kot najpomembnejša koraka konstruktivistično zasnovanega pouka ugotavljanje pojmovanj in obravnavo nove učne snovi, saj sta pri vseh to najpogostejša odgovora. Žal tega ne moremo trditi tudi za korak ponovno ugotavljanje pojmovanj, saj so ga sodelujoči z vseh treh fakultet izbrali redkeje. Diplomanti PeF UM so ta korak izbrali kot 3. najpogostejši, diplomanti PeF UP kot 4. najpogostejši, diplomanti PeF UL šele kot 6. – predzadnjega. A če na posamezne izbire gledamo odstotkovno, glede na povprečno izbiro znotraj sodelujočih s posameznih fakultet, lahko opazimo, da je bila izbira koraka ponovno preverjanje pojmovanj pri vseh okoli 50 % (PeF UL 48,6 %, PeF UP 50 % in PeF UM 52,2 %). Do odstopanja morda prihaja zaradi večjega števila sodelujočih s Pedagoške fakultete v Ljubljani, ki so študirali že vrsto let nazaj, morda zaradi tega, ker učitelji tudi vadenje, ponavljanje in preverjanje zaznavajo kot način ugotavljanja, ali so zastavljeni cilji doseženi ali pa zaradi slabšega poznavanja korakov konstruktivističnega pristopa.

Ugotavljali smo tudi, kje so učitelji razrednega pouka pridobili znanje in informacije o konstruktivističnem pristopu (graf 2). Vsak od anketirancev je lahko izbral več različnih odgovorov. Največ (56,6 %) jih je znanje o konstruktivističnem pristopu pridobilo tekom študija, 43,4 % vprašanih je spoznalo konstruktivističen pristop s prebiranjem strokovne literature, 35,9 % anketiranih preko udeležbe na seminarjih, izobraževanjih, 14,2 % preko internih izobraževanj organiziranih v okviru šole, 11,3 % sodelujočih pravi, da so znanje pridobili od sodelavcev, 6,6 % je povedalo, da so znanje pridobili od študentov, 1,9 % vprašanih je odgovorilo z drugo, pri čemer so navajali, da so znanje pridobili drugje ali da ga niso pridobili.

Graf 2: Načini pridobivanja znanja o konstruktivističnem pristopu.

Načini pridobivanja znanja o konstruktivističnem pristopu

Približno dve tretjini sodelujočih je povedalo, da so znanje o konstruktivističnem pristopu pridobili tekom študija, kar pa ne more veljati za tiste učitelje (20 %), ki so na delovnem mestu že več kot 30 let, saj konstruktivistični pristop sodi med sodobne načine poučevanja. Kroflič (2013) v svojem intervjuju z L. Plut Pregelj omenja, da je v Sloveniji več strokovnjakov, ki se že nekje dve desetletji ukvarjajo s konstruktivizmom;

posebej izpostavlja B. Marentič Požarnik, ki je bila ena izmed prvih in je o tej tematiki pisala že v 80. letih prejšnjega stoletja. Iz odgovorov je opaziti, da učitelji tudi sami iščejo novo znanja, sledijo novostim ter skrbijo za profesionalni razvoj in tako ostajajo v stiku s sodobnimi načini poučevanja. Da znanje pridobivajo tudi od sodelavcev in študentov, kaže na to, da so vedno pripravljeni ter opazijo, ko nekdo pokaže, naredi nekaj novega ter nato to vpletejo v svoje delo.

3.8.2 Uporaba konstruktivističnega pristopa pri poučevanju naravoslovja in vpliv delovne dobe in fakultete, kjer so doštudirali (LJ, KP, MB) na pogostost uporabe konstruktivističnega pristopa pri poučevanju naravoslovja

V anketi smo učitelje spraševali, kako pogosto uporabljajo konstruktivistični pristop pri poučevanju naravoslovja. Iz grafa 3 lahko razberemo, da je 12 % vprašanih odgovorilo, da uporabljajo konstruktivistični pristop pri vsaki naravoslovni učni uri, 29 % ga uporablja enkrat tedensko, 42 % anketirancev pa nekajkrat na mesec. Da uporabijo konstruktivistični pristop enkrat mesečno, ocenjuje 13 % sodelujočih v raziskavi, 4 % menijo, da ga uporabijo redkeje kot enkrat mesečno in le en odstotek vprašanih konstruktivističnega pristopa ne uporablja za poučevanje naravoslovja.

Graf 3: Pogostost uporabe konstruktivističnega pristopa pri poučevanju naravoslovja.

0 5 10 15 20 25 30 35 40 45

Pri vsaki učni uriEnkrat tedensko Nekajkrat na mesec

Enkrat mesečno Redkeje kot enkrat mesečno

Ne uporabljam

Delež odgovorov

Pogostost uporabe konstruktivističnega pristopa pri poučevanju naravoslovja

Hus (2009) trdi, da je konstruktivistično naravnan pouk s prenovo osnovne šole postal eden izmed izhodišč pri oblikovanju predmeta spoznavanje okolja, pri katerem ima učenec aktivnejšo vlogo. Tako pouk, ki je raznolik in ustvarjalen, upošteva posameznika ter ga usmerja k temu, da si na podlagi predhodnih izkušenj sam gradi znanje. Hkrati učencu omogoči kakovostnejše znanje in boljše počutje v razredu (Ivanuš Grmek, Čagran in Sadek, 2009a). Ali učitelji učencem nudijo takšen pouk in kako pogosto, je odvisno od njih samih. Iz odgovorov vidimo, da je najpogosteje uporabljen odgovor nekajkrat na mesec, kar 42 %. To ni preveč razveseljiva novica glede na pozitivne učinke, ki jih ima konstruktivistični pristop pri pouku.

Zanimalo nas je, ali fakulteta, kjer so diplomanti, magistri razrednega pouka doštudirali (LJ, KP, MB), vpliva na to, kako pogosto učitelji pri poučevanju uporabljajo konstruktivistični pristop (tabeli 11 in 12). Hipoteza neodvisnosti se glasi: »Med diplomanti, magistri razrednega pouka, ki so doštudirali na različnih slovenskih pedagoških fakultetah, ne prihaja do statistično pomembnih razlik glede pogostosti uporabe konstruktivističnega pristopa pri poučevanju naravoslovja.«

Tabela 11: Pogostost uporabe konstruktivističnega pristopa pri pouku naravoslovja glede na fakulteto šolanja.

Fakulteta šolanja

Pogostost uporabe konstruktivističnega pristopa pri pouku naravoslovja Legenda: f (frekvenca) – število vrednosti, f % - delež vrednosti.

Tabela 12: Razlike v pogostosti uporabe konstruktivističnega pristopa pri pouku naravoslovja glede na fakulteto šolanja.

Vrednost Stopnja prostosti Stopnja tveganja

Likelihood Ratio 14,890 12 0,248

Za uporabo Hi² -preizkusa pogoja nista izpolnjena. Vrednost Kullbachov 2Ȋ preizkusa statistično ni pomembna. Hipotezo neodvisnosti obdržimo. Med zaposlenimi, ki so pridobili izobrazbo na različnih slovenskih pedagoških fakultetah (LJ, KO, MB), se ne pojavljajo statistično pomembne razlike v mnenjih o pogostosti uporabe konstruktivističnega pristopa pri poučevanju naravoslovja. Na osnovi podatkov vzorca lahko ugotovimo, da med sodelujočimi prihaja do razlik pri pogostosti uporabe. Med anketiranci, ki so odgovorili, da uporabljajo konstruktivistični pristop pri vsaki učni uri, jih 50 % prihaja s Pedagoške fakultete v Ljubljani, 33,3 % jih je z mariborske Pedagoške fakultete in 16,7% s Pedagoške fakultete na Primorskem. Tudi pri vseh ostalih odgovorih vedno največji delež sodelujočih prihaja s Pedagoške fakultete v Ljubljani, sledijo jim sodelujoči s Pedagoške fakultete v Mariboru in nato tisti s primorske Pedagoške fakultete. Takšne rezultate smo dobili, ker je kar 67,9 % vseh anketirancev pridobilo svojo izobrazbo v Ljubljani. Če pa pogledamo porazdelitev odgovorov o pogostosti uporabe konstruktivističnega pristopa znotraj diplomantov, magistrov ene Pedagoške fakultete (bodisi ljubljanske, mariborske ali primorske), dobimo naslednjo porazdelitev. Diplomanti, magistri, ki prihajajo s Pedagoške fakultete v Ljubljani, so najpogosteje, 48 % odgovorov, izbrali, da uporabljajo konstruktivistični pristop za poučevanje naravoslovja nekajkrat na mesec. Podobno so odgovarjali tudi diplomanti, magistri s preostalih dveh slovenskih pedagoških fakultet, mariborske in primorske, le da je bilo pri njih največ odgovorov (30,4 % PeF MB in 45,5 % PeF UP) namenjenih trditvi enkrat tedensko (tabela 13).

Tabela 13: Primerjava pogostosti uporabe konstruktivističnega pristopa med anketiranci posamezne slovenske pedagoške fakultete.

Pogostost uporabe konstruktivističnega pristopa pri pouku naravoslovja

Fakulteta

Legenda: f (frekvenca) – število vrednosti, f % - delež vrednosti.

D. Skribe Dimec (2007) opozarja, da je velika odgovornost za vpeljevanje sodobnih načinov poučevanja na fakultetah, ki izobražujejo bodoče učitelje. Da se preseže tradicionalne metode, je potrebno študentom zagotoviti neposredne izkušnje, katerih morajo biti deležni v času šolanja. Za učitelja je skoraj nemogoča naloga, da spodbuja

procese aktivnega učenja, če jih ni sam izkusil, načrtno in pod vodstvom preizkusil ter analiziral. Že v teoretičnem delu magistrske naloge smo pri pregledu učnih načrtov naravoslovnih predmetov opazili, da se konstruktivistični pristop omenja pri vsaj enem predmetu na vseh treh slovenskih pedagoških fakultetah, na PeF UL je konstruktivističen pristop omenjen pri 2 predmetih Didaktika naravoslovja I in Didaktika naravoslovja II, na PeF UM pri predmetu Didaktika naravoslovja in tehnike II ter na PeF UP Didaktika naravoslovja I. Rezultati so pokazali, da vse tri slovenske pedagoške fakultete podobno izobrazijo študente, kar je ustrezno, saj morajo študentje po končanem študiju svoje znanje prenašati naprej ter biti dobro usposobljeni, da lahko svoje delo kakovostno opravljajo. Da prihaja do razlik, je morda kriv tudi premajhen vzorec.

Učitelj je v različnih fazah svojega službovanja različno aktiven, njegova prizadevanja se spreminjajo. Zanimalo nas je, ali prihaja do razlik pri uporabi konstruktivističnega pristopa pri poučevanju naravoslovja glede na različno delovno dobo, ki jo imajo učitelji (tabeli 14 in 15). Hipoteza neodvisnosti se glasi. »Med diplomanti, magistri razrednega pouka, ki imajo različno delovno dobo, ne prihaja do statistično pomembnih razlik glede pogostosti uporabe konstruktivističnega pristopa pri poučevanju naravoslovja.«

Tabela 14: Pogostost uporabe konstruktivističnega pristopa pri pouku naravoslovja glede na delovno dobo.

Legenda: f (frekvenca) – število vrednosti, f % - delež vrednosti.

Tabela 15: Razlike v ocenjevanju pogostosti uporabe konstruktivističnega pristopa pri pouku naravoslovja glede na delovno dobo.

Vrednost Stopnja prostosti Stopnja tveganja

Likelihood Ratio 11,651 12 0,474

Za uporabo Hi² -preizkusa pogoja nista izpolnjena. Vrednost Kullbachov 2Ȋ preizkusa statistično ni pomembna. Hipotezo neodvisnosti obdržimo. Med zaposlenimi, ki imajo različno delovno dobo, se ne pojavljajo statistično pomembne razlike v pogostosti uporabe konstruktivističnega pristopa pri poučevanju naravoslovja. Pri primerjavi odgovorov sodelujočih v anketi lahko opazimo, da med tistimi, ki ga uporabljajo pri vsaki učni uri, uporablja konstruktivistični pristop največ tistih (50%), ki imajo do 10 let delovne dobe, kot tudi pri odgovorih enkrat tedensko (48,3 %) in enkrat mesečno (38,5

%). Da uporabljajo konstruktivistični pristop nekajkrat na mesec, je med sodelujočimi v raziskavi, ki so izbrali to trditev, odgovoril največji delež vprašanih z delovno dobo od 11 do 20 let (38,1 %). Pri odgovoru redkeje kot enkrat mesečno so se odgovori tistih, ki so ga izbrali, enako pogosto (40 %) razdelili med anketirance z delovno dobo 11 – 20 let in tiste, z več kot 30 let. Na osnovi podatkov vzorca lahko tudi vidimo, da je bil največkrat izbran odgovor – konstruktivistični pouk uporabljam nekajkrat na mesec, drugi najpogostejši izbrani odgovor je – konstruktivistični pouk uporabim enkrat tedensko. Takšni rezultati kažejo na to, da je konstruktivistični pouk prisoten pri delu v razredu, da ga najpogosteje uporabljajo mlajši učitelji, kar lahko povežemo s tem, da se je poudarek na konstruktivističnem pristopu tudi na fakultetah začel dajati šele v zadnjih dveh desetletjih.

Potrebno je tudi poudariti, da tisti, ki imajo več kot 30 let delovnih izkušenj, znanja o konstruktivističnem pristopu niso mogli pridobiti tekom študija, ampak so ga pridobili bodisi od sodelavcev, študentov ali na dodatnih izobraževanjih. Razveseljujoče je, da je med tistimi, ki uporabljajo konstruktivistični pristop pri vsaki učni uri, kar 25 % vprašanih z delovno dobo več kot 30 let. To kaže na to, da imajo le-ti interes za pridobivanje novih spoznanj in da sledijo spremembam ter vnašajo nova spoznanja v svoje delo.

3.8.3 Uporaba konstruktivističnega pristopa pri poučevanju naravoslovja in vpliv sodelovanja s Pedagoško fakulteto na pogostost uporabe konstruktivističnega pristopa

Vse življenje se učimo. Velikokrat zavestno, spet drugič mimogrede. Učitelji se tekom svojega poučevanja srečujejo s študenti, ne samo, da nanje prenašajo svoje znanje in izkušnje, temveč imajo možnost tudi od njih spoznati kaj novega. Zanimalo nas je, ali učitelji, ki sodelujejo s PeF in so v stiku s študenti, pogosteje uporabljajo konstruktivistični pristop pri poučevanju naravoslovja. V spodnji tabeli (tabela 16) so prikazani odgovori glede na posamezne oblike sodelovanja s PeF. Poudariti je potrebno, da je posamezen anketiranec lahko izbral več odgovorov.

Tabela 16: Pogostost uporabe konstruktivističnega pristopa pri pouku naravoslovja glede sodelovanja s PeF.

Legenda: f (frekvenca) – število vrednosti, f % - delež vrednosti.

Študentje prihajajo v učilnice zaradi različnih oblik prakse, ki jo opravljajo na fakultetah ali izvajajo nastope pri didaktiki. Iz tabele 16 je razvidno, da je pri učiteljih, ki so na kakršenkoli način sodelovali s PeF, najpogostejši odgovor, da uporabljajo konstruktivistični pristop nekajkrat na mesec, le pri obliki sodelovanja s študenti na samostojni praksi prevladuje odgovor enkrat na teden. Do takšnega odgovora bi lahko prišlo, ker so študentje najaktivnejši ravno pri tej obliki sodelovanja. Učitelji mentorji jih pri delu opazujejo in morda so zaradi tega bolj dovzetni za načine, kako študentje poučujejo.

Nadalje nas je zanimalo tudi, ali prihaja do statistično pomembnih razlik v pogostosti uporabe konstruktivističnega pristopa med učitelji, ki sodelujejo s katero izmed slovenskih pedagoških fakultet, in tistimi, ki ne. V ta nam smo združili v en razred vse tiste, ki so v kakršnikoli obliki (prakse, nastopi pri didaktiki) sodelovali s PeF, in v drugi

In document UPORABA KONSTRUKTIVISTIČNEGA PRISTOPA PRI POUČEVANJU NARAVOSLOVJA (Strani 54-0)