Uporaba konstruktivističnega pristopa pri poučevanju naravoslovja in vpliv delovne

konstruktivističnega pristopa pri poučevanju naravoslovja

V anketi smo učitelje spraševali, kako pogosto uporabljajo konstruktivistični pristop pri poučevanju naravoslovja. Iz grafa 3 lahko razberemo, da je 12 % vprašanih odgovorilo, da uporabljajo konstruktivistični pristop pri vsaki naravoslovni učni uri, 29 % ga uporablja enkrat tedensko, 42 % anketirancev pa nekajkrat na mesec. Da uporabijo konstruktivistični pristop enkrat mesečno, ocenjuje 13 % sodelujočih v raziskavi, 4 % menijo, da ga uporabijo redkeje kot enkrat mesečno in le en odstotek vprašanih konstruktivističnega pristopa ne uporablja za poučevanje naravoslovja.

Graf 3: Pogostost uporabe konstruktivističnega pristopa pri poučevanju naravoslovja.

0 5 10 15 20 25 30 35 40 45

Pri vsaki učni uriEnkrat tedensko Nekajkrat na mesec

Enkrat mesečno Redkeje kot enkrat mesečno

Ne uporabljam

Delež odgovorov

Pogostost uporabe konstruktivističnega pristopa pri poučevanju naravoslovja

49

Hus (2009) trdi, da je konstruktivistično naravnan pouk s prenovo osnovne šole postal eden izmed izhodišč pri oblikovanju predmeta spoznavanje okolja, pri katerem ima učenec aktivnejšo vlogo. Tako pouk, ki je raznolik in ustvarjalen, upošteva posameznika ter ga usmerja k temu, da si na podlagi predhodnih izkušenj sam gradi znanje. Hkrati učencu omogoči kakovostnejše znanje in boljše počutje v razredu (Ivanuš Grmek, Čagran in Sadek, 2009a). Ali učitelji učencem nudijo takšen pouk in kako pogosto, je odvisno od njih samih. Iz odgovorov vidimo, da je najpogosteje uporabljen odgovor nekajkrat na mesec, kar 42 %. To ni preveč razveseljiva novica glede na pozitivne učinke, ki jih ima konstruktivistični pristop pri pouku.

Zanimalo nas je, ali fakulteta, kjer so diplomanti, magistri razrednega pouka doštudirali (LJ, KP, MB), vpliva na to, kako pogosto učitelji pri poučevanju uporabljajo konstruktivistični pristop (tabeli 11 in 12). Hipoteza neodvisnosti se glasi: »Med diplomanti, magistri razrednega pouka, ki so doštudirali na različnih slovenskih pedagoških fakultetah, ne prihaja do statistično pomembnih razlik glede pogostosti uporabe konstruktivističnega pristopa pri poučevanju naravoslovja.«

Tabela 11: Pogostost uporabe konstruktivističnega pristopa pri pouku naravoslovja glede na fakulteto šolanja.

Fakulteta šolanja

Pogostost uporabe konstruktivističnega pristopa pri pouku naravoslovja Legenda: f (frekvenca) – število vrednosti, f % - delež vrednosti.

Tabela 12: Razlike v pogostosti uporabe konstruktivističnega pristopa pri pouku naravoslovja glede na fakulteto šolanja.

Vrednost Stopnja prostosti Stopnja tveganja

Likelihood Ratio 14,890 12 0,248

50

Za uporabo Hi² -preizkusa pogoja nista izpolnjena. Vrednost Kullbachov 2Ȋ preizkusa statistično ni pomembna. Hipotezo neodvisnosti obdržimo. Med zaposlenimi, ki so pridobili izobrazbo na različnih slovenskih pedagoških fakultetah (LJ, KO, MB), se ne pojavljajo statistično pomembne razlike v mnenjih o pogostosti uporabe konstruktivističnega pristopa pri poučevanju naravoslovja. Na osnovi podatkov vzorca lahko ugotovimo, da med sodelujočimi prihaja do razlik pri pogostosti uporabe. Med anketiranci, ki so odgovorili, da uporabljajo konstruktivistični pristop pri vsaki učni uri, jih 50 % prihaja s Pedagoške fakultete v Ljubljani, 33,3 % jih je z mariborske Pedagoške fakultete in 16,7% s Pedagoške fakultete na Primorskem. Tudi pri vseh ostalih odgovorih vedno največji delež sodelujočih prihaja s Pedagoške fakultete v Ljubljani, sledijo jim sodelujoči s Pedagoške fakultete v Mariboru in nato tisti s primorske Pedagoške fakultete. Takšne rezultate smo dobili, ker je kar 67,9 % vseh anketirancev pridobilo svojo izobrazbo v Ljubljani. Če pa pogledamo porazdelitev odgovorov o pogostosti uporabe konstruktivističnega pristopa znotraj diplomantov, magistrov ene Pedagoške fakultete (bodisi ljubljanske, mariborske ali primorske), dobimo naslednjo porazdelitev. Diplomanti, magistri, ki prihajajo s Pedagoške fakultete v Ljubljani, so najpogosteje, 48 % odgovorov, izbrali, da uporabljajo konstruktivistični pristop za poučevanje naravoslovja nekajkrat na mesec. Podobno so odgovarjali tudi diplomanti, magistri s preostalih dveh slovenskih pedagoških fakultet, mariborske in primorske, le da je bilo pri njih največ odgovorov (30,4 % PeF MB in 45,5 % PeF UP) namenjenih trditvi enkrat tedensko (tabela 13).

Tabela 13: Primerjava pogostosti uporabe konstruktivističnega pristopa med anketiranci posamezne slovenske pedagoške fakultete.

Pogostost uporabe konstruktivističnega pristopa pri pouku naravoslovja

Fakulteta

Legenda: f (frekvenca) – število vrednosti, f % - delež vrednosti.

D. Skribe Dimec (2007) opozarja, da je velika odgovornost za vpeljevanje sodobnih načinov poučevanja na fakultetah, ki izobražujejo bodoče učitelje. Da se preseže tradicionalne metode, je potrebno študentom zagotoviti neposredne izkušnje, katerih morajo biti deležni v času šolanja. Za učitelja je skoraj nemogoča naloga, da spodbuja

51

procese aktivnega učenja, če jih ni sam izkusil, načrtno in pod vodstvom preizkusil ter analiziral. Že v teoretičnem delu magistrske naloge smo pri pregledu učnih načrtov naravoslovnih predmetov opazili, da se konstruktivistični pristop omenja pri vsaj enem predmetu na vseh treh slovenskih pedagoških fakultetah, na PeF UL je konstruktivističen pristop omenjen pri 2 predmetih Didaktika naravoslovja I in Didaktika naravoslovja II, na PeF UM pri predmetu Didaktika naravoslovja in tehnike II ter na PeF UP Didaktika naravoslovja I. Rezultati so pokazali, da vse tri slovenske pedagoške fakultete podobno izobrazijo študente, kar je ustrezno, saj morajo študentje po končanem študiju svoje znanje prenašati naprej ter biti dobro usposobljeni, da lahko svoje delo kakovostno opravljajo. Da prihaja do razlik, je morda kriv tudi premajhen vzorec.

Učitelj je v različnih fazah svojega službovanja različno aktiven, njegova prizadevanja se spreminjajo. Zanimalo nas je, ali prihaja do razlik pri uporabi konstruktivističnega pristopa pri poučevanju naravoslovja glede na različno delovno dobo, ki jo imajo učitelji (tabeli 14 in 15). Hipoteza neodvisnosti se glasi. »Med diplomanti, magistri razrednega pouka, ki imajo različno delovno dobo, ne prihaja do statistično pomembnih razlik glede pogostosti uporabe konstruktivističnega pristopa pri poučevanju naravoslovja.«

Tabela 14: Pogostost uporabe konstruktivističnega pristopa pri pouku naravoslovja glede na delovno dobo.

Legenda: f (frekvenca) – število vrednosti, f % - delež vrednosti.

Tabela 15: Razlike v ocenjevanju pogostosti uporabe konstruktivističnega pristopa pri pouku naravoslovja glede na delovno dobo.

Vrednost Stopnja prostosti Stopnja tveganja

Likelihood Ratio 11,651 12 0,474

52

Za uporabo Hi² -preizkusa pogoja nista izpolnjena. Vrednost Kullbachov 2Ȋ preizkusa statistično ni pomembna. Hipotezo neodvisnosti obdržimo. Med zaposlenimi, ki imajo različno delovno dobo, se ne pojavljajo statistično pomembne razlike v pogostosti uporabe konstruktivističnega pristopa pri poučevanju naravoslovja. Pri primerjavi odgovorov sodelujočih v anketi lahko opazimo, da med tistimi, ki ga uporabljajo pri vsaki učni uri, uporablja konstruktivistični pristop največ tistih (50%), ki imajo do 10 let delovne dobe, kot tudi pri odgovorih enkrat tedensko (48,3 %) in enkrat mesečno (38,5

%). Da uporabljajo konstruktivistični pristop nekajkrat na mesec, je med sodelujočimi v raziskavi, ki so izbrali to trditev, odgovoril največji delež vprašanih z delovno dobo od 11 do 20 let (38,1 %). Pri odgovoru redkeje kot enkrat mesečno so se odgovori tistih, ki so ga izbrali, enako pogosto (40 %) razdelili med anketirance z delovno dobo 11 – 20 let in tiste, z več kot 30 let. Na osnovi podatkov vzorca lahko tudi vidimo, da je bil največkrat izbran odgovor – konstruktivistični pouk uporabljam nekajkrat na mesec, drugi najpogostejši izbrani odgovor je – konstruktivistični pouk uporabim enkrat tedensko. Takšni rezultati kažejo na to, da je konstruktivistični pouk prisoten pri delu v razredu, da ga najpogosteje uporabljajo mlajši učitelji, kar lahko povežemo s tem, da se je poudarek na konstruktivističnem pristopu tudi na fakultetah začel dajati šele v zadnjih dveh desetletjih.

Potrebno je tudi poudariti, da tisti, ki imajo več kot 30 let delovnih izkušenj, znanja o konstruktivističnem pristopu niso mogli pridobiti tekom študija, ampak so ga pridobili bodisi od sodelavcev, študentov ali na dodatnih izobraževanjih. Razveseljujoče je, da je med tistimi, ki uporabljajo konstruktivistični pristop pri vsaki učni uri, kar 25 % vprašanih z delovno dobo več kot 30 let. To kaže na to, da imajo le-ti interes za pridobivanje novih spoznanj in da sledijo spremembam ter vnašajo nova spoznanja v svoje delo.

3.8.3 Uporaba konstruktivističnega pristopa pri poučevanju naravoslovja in vpliv