Učiteljeva vloga pri konstruktivističnem pristopu

Učiteljeva vloga pri konstruktivističnem pristopu je izredno pomembna, saj z ustvarjanjem ugodnih pogojev za procese učenja, kjer je čutiti vzpodbudno okolje in socialno ozračje, omogoča uresničevati samoaktivno učenje (Špoljar, 2004). Takšen

17

pouk ne zanemarja učiteljevega vodenja niti neposrednega, frontalnega poučevanja.

V ospredje (prav tam) postavlja učiteljevo fleksibilnost, odprtost, strpnost, sposobnost vzbuditi zanimanje in navdušenje, izvirnost, pripravljenost upoštevati drugačna stališča in mnenja. Učiteljeva glavna vloga je predvsem podpora, medtem ko mora učenec miselne procese opraviti sam (Marentič Požarnik, 2004).

Pri konstruktivističnem pristopu je naloga učitelja, da vzpostavi čim bolj sproščen in zaupanja vreden odnos z učenci. V takšnem odnosu so učenci pripravljeni deliti svoja mnenja ter eksperimentirajo z zamislimi, učitelj pa mora znati spraševati in poslušati njihove ideje z zanimanjem ter hkrati ne dajati občutka, z besedami ali dejanji, da so njihove zamisli napačne. Poleg tega mora učitelj obvladovati tudi odzive sošolcev in preprečiti, da bi se posmehovali ali se norčevali iz idej ostalih (Dražumerič, 2004). Za konstruktivistični pristop je dobro, da je zaupanje obojestransko. Poleg zaupanja učencev v učitelja, učitelj svoje zaupanje v učence pokaže, ko dopušča samostojno delo in vključuje njihova mnenja, ideje, zamisli v pouk (Nystrand, 1997).

Učitelj mora postati tutor in usmerjati skupino, ki v lastnem tempu in na svojstven, unikaten način usvaja znanje in rešuje avtentične probleme. Učenec svoje znanje najbolj učinkovito ustvarja, ko mu učitelj predstavlja dober vzor, ki se neprestano izpopolnjuje in uči, saj tako tudi sam strokovno raste. Glavna vloga učitelja v učnem procesu je torej, da predstavlja dober vzor ter da ustvarja priložnosti za razvijanje in pridobivanje spretnosti (Unesco ICT competency framework for teachers, 2011).

Nekoliko drugače kot glavno aktivnost učitelja pri konstruktivističnem pristopu B.

Marentič Požarnik (1998) vidi pripravo konkretnih aktivnosti, s katerimi pritegne učence k aktivnosti, kar se nadaljuje z miselno aktivnostjo, radovednostjo, vedoželjnostjo in raziskovanjem. O konkretnih aktivnostih govori tudi Hozjan (2004), ki jih opredeljuje kot pripravo učnih situacij, s pomočjo katerih učitelj omogoči učencu, da sam popravi ali nadgradi svoja napačna razmišljanja. Pri konstruktivističnem pristopu je torej učiteljeva pozornost usmerjena k ugotavljanju napačnih predstav učencev, nepravilne odgovore naj bi spoštoval in sprejemal ter jih gledal kot poskuse učenja in možnost za nadaljnje delo.

V primerjavi s tradicionalnimi načini poučevanja zahteva konstruktivistični pristop od učitelja več, saj mora neprestano slediti interesom učencev, biti kreativen in jim prilagajati načine in metode poučevanja ter preverjanja znanja. Učencem daje več pobude, kar lahko pripelje do tega, da ga soočijo z vprašanji, na katera ne pozna odgovorov (Dražumerič, 2004). Poleg omenjenih lastnosti Wissiak Grm in Glažar (2002) menita, da mora učitelj pokazati tudi veliko mero fleksibilnosti, odprtosti in sposobnosti vzbujanja zanimanja ter navdušenja. Poznati mora še različne načine za ugotavljanje predznanja učencev in njihovih zmotnih pojmovanj ter tehnike, kako preseči te vrzeli. Dražumerič (2004) vidi pri konstruktivističnem pristopu učitelja kot provokatorja, ki s svojimi vprašanji spodbuja učence k razmišljanju in iskanju novih odgovorov, uporabi znanja v novih situacijah. Z vprašanji višje ravni učence spodbuja k razvoju razumevanja in ne le k reprodukciji slišanega.

18

Različni avtorji zelo podobno opredeljujejo pomembne lastnosti učitelja, ki poučuje na konstruktivističen način. Povzete so lastnosti takšnega učitelja (Grennon Brooks in Brooks, 2000; Windschitl; 2002, Mladenović, 2004):

• spodbuja, odkriva in sprejema ideje ter izkušnje učencev, njihovo avtonomijo in radovednost;

• pri oblikovanju učnih situacij izhaja iz učencev (njihovega razmišljanja, interpretacij, povezovanja pojmov, snovi) ter ustvari takšne, ki pomagajo učencem prestrukturirati njihovo znanje;

• pri nalogah in navodilih uporablja besede: razvrsti, primerjaj, analiziraj, napovej

…;

• učencem pripravi učne situacije z avtentičnimi, zanje smiselnimi problemi ter jih spodbuja k samostojnemu razmišljanju, razlaganju, utemeljevanju, napovedovanju, sklepanju in uporabi znanja v različnih situacijah;

• pred učenci vodi dialog o nalogah in njihovem reševanju ter razvija in oblikuje lastne miselne procese;

• je avtonomen, po potrebi kaj izpusti iz učnega načrta, izkoristi priložnosti in pobude učencev in jim dopušča, da vodijo učno uro, spreminjajo teme, predlagajo drugačne učne tehnike;

• spodbuja učence k zastavljanju kompleksnih vprašanj tako vrstnikom kot njemu ter omogoča razvijanje učenčevih zamisli, pomislekov, prvotnih odgovorov na vprašanja;

• spodbuja dialog, sproščeno učno okolje, v katerem imajo vsi priložnost predstaviti svoje ideje ter o njih razpravljati;

• uči poslušati kritično, aktivno, odbiralno in interpretativno;

• učence zna motivirati z različnimi tehnikami, z uporabo nebesedne komunikacije, različnih oblik govornega sloga;

• po zastavljenem vprašanju da učencu čas, da se lahko le ta zbere, zbistri misli ter nato ubesedi svoj odgovor;

• pripravi materiale za učence in jim pusti dovolj časa, da svobodno raziskujejo, pri čemer pričakuje, da temeljna spoznanja oblikujejo sami;

• za preverjanja se poslužuje različnih strategij z namenom, da bi bolje razumel razmišljanje učencev, hkrati jim sproti nudi povratno informacijo tako o procesih kot tudi o produktih mišljenja;

• učence spodbuja, da sodelujejo pri oblikovanju kriterijev kakovostnega znanja (odgovora, izdelka …) in pri samem ocenjevanju (tudi prek samoocenjevanja, vzajemnega ocenjevanja).

Špoljar (2004, str. 66) meni, da mora učitelj, ki želi ustvarjati ustrezno vzdušje v razredu za izvajanje pouka po konstruktivističnem pristopu, imeti posebne kvalitete in strategije

19

delovanja: fleksibilnost, odprtost, strpnost, sposobnost vzbuditi zanimanje in navdušenje, izvirnost, pripravljenost upoštevati drugačna stališča in mnenja.

Da lahko učitelj sledi učencem ter jim pripravlja ustrezne učne pogoje za konstruktivistični pristop, je potrebno, da tudi sam stalno izpopolnjuje svoje znanje.

Nacionalni program zahteva od učitelja, da ima za posamezno učno uro pripravljeno tradicionalno pripravo, kar nekoliko nasprotuje smernicam konstruktivističnega pristopa, pri katerem naj bi učne priprave izražale glavne smernice pouka ter cilje, potek same ure pa je odvisen predvsem od učencev (Dražumerič, 2004).