3 Empirični del
3.4 Odgovori na raziskovalna vprašanja
3.4.1 Na kakšen način so študentko z gibalno oviranostjo v preteklosti spodbujali k samostojnosti in kako sama
ocenjuje pristope svojih staršev in strokovnih delavcev za spodbujanje samostojnosti.
Nina poudarja, da so si njeni starši od otroštva dalje prizadevali, da je bila vključena med svoje vrstnike tako, da so sami (predvsem oče) pomagali prilagoditi npr. prostorske pogoje v osnovni šoli. V obdobju tako osnovne kot tudi srednje šole ni bila preveč samostojna, saj sta ji starša pomagala pri vseh fizičnih opravilih in jih opravljala tudi namesto nje (»/.../ zame sta naredila vse /.../«). Pravi tudi, da sta jo starša malce razvajala, ker je bila njun edini otrok. Oče jo je bolj spodbujal k čim večji samostojnosti, kar je vidno še danes. Prav on je bil tisti, ki jo je peljal v študentski dom in ji dal priložnost, da se nauči skrbeti zase. Mama se je težko sprijaznila s tem, da je hčerka odšla na fakulteto in da zna poskrbeti sama zase. Večkrat izkazuje skrb, kar negativno vpliva na Ninino samozaupanje in občutek kompetentnosti. Moti jo, da mama včasih še vedno gleda nanjo kot na majno punčko, ki potrebuje pomoč na vsakem koraku. Na njen občutek avtonomnosti gotovo vpliva drža njenih staršev, predvsem očeta, ki je vedno spodbujal njeno samostojnost. Drža očeta vpliva na to, da Nina dosega vsaj nekatera merila neodvisnosti (Leban, 2011). Nina najbolj ceni, da oče spodbuja njeno samostojnost, čeprav ji je bilo na začetku zelo hudo, ko jo je pustil samo v študentskem domu in se je morala sama znajti.
V vrtcu so jo vzgojiteljice obravnavale tako kot ostale otroke. Posebnega spodbujanja samostojnosti v tem obdobju Nina ne omenja, izraža le pozitiven odnos do vzgojiteljic, ki ji zaradi gibalne oviranosti niso popuščale nič bolj, kot ostalim otrokom. Fizioterapevtka in delovna terapevtka sta jo v skladu z njunim poklicem spodbujali k samostojnosti, vendar v obdobju otroštva teh spodbud ni
60
prenesla v življenje, saj ji ni bilo potrebno, ker so drugi večino stvari naredili namesto nje.
V osnovni in srednji šoli je imela spremljevalko, ki ji je vedno pomagala. Vozila jo je v šolo in nazaj domov, ji prinašala malico itd. Odmore je preživljala z njo. V obdobju srednje šole ni potrebovala toliko pomoči, saj je začutila, da bi rada tudi sama kaj naredila. Pomoč spremljevalke ji je bila odveč, saj si je želela imeti čas zase. Dodatna strokovna pomoč, ki ji jo je nudila specialna pedagoginja, ji je bila v veliko oporo, saj se je potem lažje sama učila šolske predmete, ki so bili zanjo bolj zahtevni. Profesorji v gimnaziji so pripomogli, da je v tistem obdobju usvojila delovne in učne navade, ki ji pomagajo pri študiju. Zaradi tega ji še posebej ostajajo v spominu profesorji iz gimnazije, ki so ji pomagali in jo spodbujali, da je bila uspešna.
Nina najbolj ceni ljudi iz preteklosti, ki so verjeli vanjo in ji omogočili, da je bila pri opravljanju svojih dolžnosti čim bolj samostojna ter so jo k temu spodbujali.
3.4.2 Kaj študentka z gibalno oviranostjo vidi kot največje ovire na poti do uresničitve življenjskih ciljev in kako sama definira svoje potrebe za čim bolj samostojno življenje.
Kot gibalno ovirana oseba poudarja predvsem ovire, ki so povezane z mobilnostjo in dostopnostjo objektov. Tako ne more uporabljati javnega medkrajevnega prevoza, saj nimajo vse železniške postaje urejenega dostopa za gibalno ovirane osebe. Avtomobil mora imeti prilagojen, saj potrebuje prostor za svoj električni voziček. Čeprav se zaveda, da bi bilo koristno, da naredi vozniški izpit, se vožnje avtomobila zaradi nefunkcionalnosti v levi roki boji. Zaradi gibalne oviranosti ima tudi zelo omejeno izbiro stanovanj, saj potrebuje dovolj široka vrata, širše stranišče z ročaji, ročaje pod prho. Pomembno je, da ima stanovanje tudi klančino oziroma dvigalo. Gibalna oviranost ji predstavlja pomembno oviro pri iskanju partnerja. Strah ji predstavlja veliko oviro tudi pri učenju novih veščin vsakodnevnega življenja. Če ni prepričana, da bo zmogla, raje ne poskusi oziroma ob težavah hitro obupa. Pri študiju velikokrat potrebuje pomoč, saj ima zaradi gibalne oviranosti pogosto težave z razumevanjem vsebine. Za dokončanje študijskih obveznosti potrebuje več časa. Težave ima tudi s časovno organizacijo, saj se ji obveznosti pogosto nakopičijo, kar privede do pojava simptomov izgorelosti.
Največjo oviro ji predstavlja sama gibalna oviranost, saj vpliva na vse vidike njenega življenja. Čeprav jo je sprejela in se je nanjo povsem navadila, potrebuje številne prilagoditve na področju dostopnosti in mobilnosti, predstavlja pa ji tudi vir strahu, ki ga povzroča občutek nekompetentnosti.
Nina si želi, da bi bila popolnoma samostojna pri vsakdanjih opravilih (npr. pri postiljanju postelje in uporabi pralnega stroja), pri čemer so ji do sedaj pomagali drugi. Pravi, da si vedno bolj želi, da bi živela sama, neodvisno od drugih.
61
Pomembno ji je, da se sama odloča za način bivanja. Rada bi tudi naredila vozniški izpit, da bi se lahko sama vozila v svoj domači kraj in nazaj v Ljubljano.
Ker je še vedno v celoti finančno odvisna od staršev, si želi imeti službo, zaenkrat preko študentskega servisa. Ker se ji ena možnost že ponuja, zaenkrat ne išče nove službe. Da bi lažje dobila službo, mora zaključiti študij in napisati magistrsko delo. Trenutno ji je zelo pomembno tudi širjenje socialne mreže, tako doma kot tudi preko mladinskih izmenjav. Pri doseganju ciljev ji je pomembna podpora okolice.
3.4.3 Kaj prepoznava kot svoja močna področja in kako ji lahko ta pomagajo pri samostojnejšemu življenju.
Nina poudarja, da je zelo vztrajna oseba. Prav zaradi vztrajnosti je dokončala prvo stopnjo študija. Ponosna je na to, kaj vse zmore sama in da je lahko v življenju samostojna. Ponosna je na svojo pesniško zbirko. Je tudi zelo organizirana, saj zaradi gibalne oviranosti potrebuje več časa za to, da pride na želeno mesto, kar pomeni, da mora vedno načrtovati, da gre prej od doma.
Veliko ji pomenijo drugi ljudje in odnosi, ki jih ima z njimi. Pravi, da drugim rada pomaga, da se je pripravljena prilagajati, sprejemati kompromise. Eno izmed njenih močnih področij so tudi komunikacijske veščine. Rada se pogovarja z ljudmi in opaža, da se ljudje v pogovoru z njo pozitivno odzivajo. Govori tudi več tujih jezikov, najbolj je samozavestna pri uporabi angleščine in italijanščine.
Samostojno napiše tudi pisna sporočila, npr. pritožbe, s katerimi ima že veliko izkušenj, kar se ji zdi pomembna kompetenca. Ima tudi izkušnje z urejanjem študentskega časopisa. Na prihodnost gleda z optimizmom in verjame, da bo zmogla vse, kar si bo zadala. Verjame, da se lahko nauči novih stvari, hkrati pa se zaveda, da je za to potrebno trdo delo in močna volja. Optimizem črpa iz svojih dosedanjih dosežkov in izkušenj, v katerih je spoznala, da je uspešna.
Vztrajnost je gotovo ena izmed lastnosti, zaradi katerih bo nekoč lahko zaživela samostojno. V življenju je veliko preizkušenj, ki zahtevajo vztrajnost, da jih premagamo. Tudi učenje veščin samostojnega življenja zahteva določeno stopnjo vztrajnosti in optimizma. Tega se Nina dobro zaveda, saj iz svojih izkušenj dobro ve, da potrebuje veliko časa in truda, da se nauči nove spretnosti, a da se je vse mogoče naučiti. Organiziranost je pridobila iz potrebe, saj gibalna oviranost zahteva večjo organizacijo. Poleg tega pa je to ključna lastnosti, ki ji pomaga, da lahko usklajuje vse svoje obveznosti (študij, sestanki, delo v projektih, prilagojena vadba…). Prilagodljivost, ki jo omenja v odnosu do soljudi, je prav tako pomembna vrlina, ki ji omogoča, da se izogne konfliktom, da sprejema kompromise in da opravlja kvalitetno timsko delo, tako v službi kot tudi na fakulteti, v družbi prijateljev in v družini.
Tekom študija je razvila veliko pomembnih spretnosti. Poleg pisanja pesmi in člankov se čuti tudi zelo kompetentna pri sestavljanju neumetnostnih besedil, kar
62
je v današnjem času pomembna praktična spretnost, s pomočjo katere si lahko pridobi kakšno ugodnosti, se prijavi na delovno mesto ali pa preprosto koga opomni na svoje pravice. Komunikacijske veščine, na katere je zelo ponosna, so v današnjem svetu bistvenega pomena pri navezovanju stikov, pridobivanju prijateljstev, izmenjevanju pomembnih informacij. Nini omogočajo, da se enakovredno vključuje v družbo in da aktivno sodeluje v njej. Znanje tujih jezikov ji najbolj koristi, ko se udeležuje mladinskih izmenjav, mednarodnih projektov ali pa na potovanjih.
Nina pri sebi prepoznava veliko osebnih značilnosti in spretnosti, ki ji lahko pomagajo pri samostojnem življenju.
3.4.4 Na katerih področjih samostojnosti (skrb zase, zmožnost opravljanja gospodinjskih opravil, upravljanje s
finančnimi sredstvi, mobilnost in komunikacija, študij in prosti čas) bi lahko napredovala sama in na katerih področjih za napredek potrebuje pomoč druge osebe.
Nina sama poskrbi zase, za toaleto in oblačenje. Samostojno si pripravi obroke hrane in pomije posodo. Tudi stanovanje lahko očisti sama. Če se v stanovanju kaj pokvari, na pomoč pokliče hišnika ali očeta. Pomoč potrebuje pri uporabi pralnega stroja, saj ne zna uporabljati funkcij in nastavitev, ter pri postiljanju postelje. Pralni stroj jo bo naučila uporabljati asistentka, ki ji bo pokazala, katere funkcije lahko uporablja. Postiljanja se bo naučila doma, kjer bo mami pomagala pri postiljanju postelj. Nakupuje sama, sama se tudi odloča, kaj bo jedla.
Na področju upravljanja s finančnimi sredstvi je popolnoma odvisna od staršev, obeta pa se ji študentsko delo, ki ji bo omogočilo nekoliko večjo avtonomijo na tem področju.
Pri prevozu z mestnim avtobusom potrebuje pomoč voznika, da ji pripravi klančino, pri prevozu iz domačega kraja in nazaj pa jo pripeljejo starši. Ker si želi opraviti vozniški izpit, bo na tem področju zelo pomembna podpora njenih prijateljev, ki ji bodo pomagali pri premagovanju strahu pred vožnjo avtomobila.
Računa tudi na podporo URI Soča in inštruktorja vožnje.
Na področju komunikacije je Nina popolnoma samostojna, prav tako na področju načrtovanja in organizacije svojega prostega časa in obveznosti.
Pri študiju ima velikokrat težave, bodisi z razumevanjem snovi bodisi pa se ji obveznosti preveč nakopičijo, kar poveča njen občutek preobremenjenosti, čeprav tega direktno ne izpostavlja, lahko pa razberemo v njenih izjavah. V veliko pomoč so ji sošolke pa tudi profesorji, ki so ji pripravljeni prisluhniti in ji pomagati.
Potrebuje dodatno razlago in ponazoritev, da razume določen problem ter določene prilagoditve. Pri pripravi magistrskega dela se Nina v veliki meri zanaša na pomoč mentorice. S prostim časom upravlja sama, fizično pomoč potrebuje le
63
po prilagojeni vadbi v bazenu. Zaradi gibalne oviranosti Nina potrebuje fizično pomoč predvsem takrat, ko je časovno omejena, npr. se mora preobleči v kratkem času.
Nina vidi sebe kot samostojno osebo, saj med tednom živi v Ljubljani, neodvisno od svojih staršev. Največ ji pomeni, da lahko sama upravlja s svojim časom. Če potrebuje pomoč, si jo priskrbi. Samostojna je pri skrbi zase, pri komunikaciji in prostem času. Deloma samostojna je na področju opravljanja gospodinjskih opravil (naučiti se mora še uporabe pralnega stroja in postiljanja postelje), študija (pogosto potrebuje dodatno pomoč, ki pa si jo sama priskrbi) in mobilnost (v Ljubljano in domov jo pripeljeta starša). Na področju upravljanja z denarjem je odvisna od staršev, sama pa se odloča, v kaj bo denar vložila.
3.4.5 Ali se študentka na izbranih področjih samostojnosti aktivno vključuje s svojimi predlogi in postavljanjem ciljev.
V intervjuju je Nina hitro izpostavila svoje želje in cilje, ki bi si jih zadala na področju mobilnosti, študija, in prostega časa. Nekoliko več spodbude je potrebovala na področju vsakodnevnega življenja oziroma gospodinjskih opravil (postiljanje postelje, uporaba pralnega stroja). Cilje je natančneje opredelila s pomočjo usmerjanja, prav tako je tudi načrtovala podrobnejši potek uresničitve ciljev oziroma postopne cilje in sredstva za njihovo uresničitev. Usmerjanje je potekalo preko podvprašanj, konkretnih predlogov z naše strani pa je bilo zelo malo, saj je večinoma sama predlagala možne rešitve. Zastavljeni cilj je načrtovala po korakih in pri tem predvidela vse ovire in vire podpore, ki jih lahko pri tem uporabi. Več usmerjanja je potrebovala na začetku, ko je načrtovala prvi cilj, potem pa je postala bolj samozavestna. Nina je avtorica celotnega načrta, nekaj misli pa smo ji pomagali ubesediti in zapisati, da so bile jasne in razumljive.
Ob zaključku načrtovanja je priznala, da si sama ne bi zapisovala vseh teh ciljev, ampak bi si raje na telefonu naredila opomnike, ki bi jo opominjali, da naredi določeno nalogo. Kljub temu se ji je zdelo koristno, da so bili cilji zapisani in urejeni, da si je lažje predstavljala celoten načrt.
Po teoriji samoodločanja ima Nina izpolnjene vse predpogoje: zadovoljenost osnovnih psiholoških potreb, saj je s svojim življenjem zadovoljna, pripadnosti skupnosti in avtonomije (Deci in Ryan, 2004). Le občutek kompetentnosti ni vedno prisoten, včasih je Nina popolnoma prepričana, da bo kos določenemu izzivu, drugič pa prelaga odgovornost za doseganje cilja in potrebuje nekoliko več spodbude. Kljub temu je osebnostno torej dovolj zrela, da je sposobna načrtovati svoje življenje, si zastaviti in uresničiti življenjske cilje ter težiti k osebnemu napredku in izpopolnjevanju (Musek, Pečjak, 2001), kar je izpostavila tudi v evalvaciji načrtovanja. Ocenjuje, da je tekom načrtovanja samostojnega življenja pridobila na samozavesti in občutku kompetentnosti. Naučila se je tudi postavljanja merljivih ciljev.
64
3.4.6 Ali študentka sama nadzoruje in se odloča o svojem življenju in kakšen vpliv imajo drugi na njeno življenje.
Nina pravi, da se za večino stvari v življenju sama odloča. Odloča se za način življenja, preživljanje prostega časa, način in čas prehranjevanja, si načrtuje dejavnosti … To ji veliko pomeni. Ugotavlja, da zaradi svoje impulzivne narave pogosto sprejema prenagljene odločitve, ampak se hkrati zaveda, da lahko pojavljanje prenagljenih odločitev zmanjša, če se zavestno ustavi in premisli, kaj bi bilo najbolje narediti. Za področje študija pravi, da ji je bilo usojeno, saj je sprva imela drugačne želje, potem pa se je na pobudo očeta vendarle vpisala na to smer in se je pozneje izkazalo, da je bila ta odločitev dobra, saj je tekom študija pridobila različne spretnosti in poznanstva, ki so za njeno življenje velikega pomena. Tudi sistem osebne asistence je v Ljubljani dobro urejen: »Ljubljana je fajn zaradi tega, ker lahko sam poveš, kdaj ti potrebuješ pomoč, kdaj je ne rabiš, kdaj bi bil rad sam, kdaj v družbi, … Tu si lahko ti vse sam prilagajaš in če rabiš pomoč pa pač pride takrat, ko ga ti pokličeš, ko ga ti potrebuješ, ni s tabo 24 ur na dan.«
Priznava pa, da na nekaj področij vendarle nima vpliva. Ker ni zaposlena, nima lastnega dohodka, s katerim bi lahko upravljala. Tudi za prevoz do domačega kraja je še vedno odvisna od staršev. Včasih jo starši spodbujajo, da naredi korak naprej (npr. da naredi vozniški izpit). To doživlja kot pritisk, breme. Po drugi strani se včasih rada prepusti toku življenja in sprejme tisto, kar le-to prinese s sabo.
Zaradi tovrstnega mišljenja nikoli ni preveč načrtovala svoje prihodnosti.
Verjame, da lahko s trdim delom doseže vse: »Če imaš le voljo in željo nekaj dokončati, vse se da.« Če ji nekega cilja ne uspe doseči, bo poskušala doseči kaj druge, najraje pa vidi, da ji nekaj uspe doseči spontano.
Nina poudarja, da živi samostojno, kar enači z neodvisnim sprejemanjem odločitev v svojem življenju. Po drugi strani pa pričakovanja staršev, da bo npr.
opravila vozniški izpit, spodbijajo ta občutek in znižujejo njeno samozavest. To je značilen pojav, saj na razvoj avtonomije pri posamezniku vpliva predvsem odnos staršev in njihov nadzor nad življenjem svojih otrok (Grolnick in Apostoleris, 2004;
Hare, Szwedo, Schad in Allen, 2015). Nina se veliko raje loti tistih izzivov, ki si jih zada sama in ne njena okolica.