Ovire na prehodu v odraslost

Ovire, ki jih navajajo mladi odrasli (26–30 let) so predvsem: podaljševanje obdobja otroštva, odvisnost od staršev in medsebojna navezanost, dolgotrajno šolanje, lenoba, strah pred odgovornostjo, zanašanje na druge in samsko življenje (Kočevar, 2014). Te ovire so razlog, da se obdobje prehoda v odraslost lahko še podaljša. M. Zupančič in U. Sirsch (2018) kot razloge za podaljšanje obdobja med mladostništvom in odraslostjo navajata še nestabilnost na področju nastanitve mladih; podpora družine še v tridesetih letih in podaljšano bivanje pri prvotni družini, ki sta v našem okolju postala nekaj običajnega in želenega; ter dolgotrajne partnerske zveze brez formalne sklenitve zveze in otrok.

17

Odnos s starši in osamosvajanje od vpliva staršev

Pri odraščanju in osamosvajanju prihaja do sprememb tudi v odnosu s starši.

Čeprav je za obdobje mladostništva značilen povečan obseg konfliktov mladostnika s starši, to pozitivno vpliva na posameznikovo osamosvajanje.

Stališča mladostnikov in njihovih staršev se v temu obdobju večinoma dobro ujemajo. Komunikacija mladostnika s starši postaja vedno bolj selektivna, saj se mladostniki želijo več zasebnosti (Marjanovič Umek idr. 2004).

»Osamosvajanje od staršev je proces, skozi katerega se odnosi med mladostniki in njihovimi starši spremenijo tako, da postanejo mladostniki na področju vedenja, čustvovanja in vrednot samostojni ter hkrati v odnosu do staršev ohranijo zaupanje in naklonjenost.« (Marjanovič Umek idr., prav tam, str. 592) Mladostnik postane od staršev neodvisen, hkrati pa z njimi še vedno čustveno povezan.

Sposoben je razumeti, da je individuum, ločen od staršev.

Večina mladih ima v obdobju prehoda v odraslost boljše odnose s starši, hkrati pa nekateri zaznavajo mamo kot pretirano vpleteno v njihovo zasebnost (Kočevar, 2014). Dimenzije psihološkega osamosvajanja od staršev na prehodu odraslost (npr. iskanje opore pri staršu, povezanost s staršem, zaznana vsiljivost starša, neodvisnost od starša in bojazen pred razočaranjem starša), ki se merijo pri Testu osamosvajanja na prehodu v odraslost, so med seboj povezane bodisi pozitivno (povezanost s staršem in iskanje opore pri staršu, iskanje opore in bojazen pred razočaranjem starša) ali negativno (vsiljivost in povezanost, še posebej v odnosu do matere) (Komidar idr., 2011, v Svetina in Zupančič, 2013).

Zadovoljstvo z življenjem mladih odraslih (18–31 let), ki se povezuje z doseganjem meril odraslosti, je povezano tudi s psihološko neodvisnostjo od staršev (Leban, 2011), kljub temu pa povezanost s starši pozitivno vpliva na posameznikovo avtonomnost in sposobnost obvladovanja okolja. Konflikti v odnosih s starši so negativno povezani z zadovoljstvom z življenjem. Mladi, pri katerih je zaznana pretirana navezanost na mamo, pogosto slabše dosegajo merila odraslosti, odvisnost od očeta pa v negativni meri vpliva na doseganje meril na področju neodvisnosti. Odvisnost od staršev se praviloma s starostjo zmanjšuje. Vloga staršev, predvsem njihova opora, je torej tudi v obdobju prehoda v odraslost pomembna, tako za doseganje meril odraslosti kot tudi za zadovoljstvo z življenjem (Leban, prav tam).

Mladi odrasli (26–30 let) imajo z odnosom s starši različne izkušnje. Nekatere je v preteklosti bremenila predvsem finančna odvisnost od staršev, drugi so doživljali konflikte v kritičnih situacijah (zanositev, razpad zveze), nekaj pa jih je navedlo, da so jih starši vedno podpirali. Omenjajo tudi, da se s starši bolje razumejo, ko živijo ločeno (Kočevar, 2014). Odnos s starši je odvisen tudi od tega, kako mladi zaznavajo enakost v odnosu. Mladostniki si namreč želijo samostojnosti v odnosu (Puklek Levpušček, 2011; Zupančič in Komidar, 2018).

Čeprav si mladi odrasli želijo povečati svojo avtonomijo, odnos s starši še vedno

18

ostaja zelo pomemben. Kljub temu se še vedno zdi, da se mladi na prehodu v odraslost srečujejo s težavami pri pretvorbi nekdanjega odnosa otrok – starši v vzajemen odnos med odraslimi (Kins, De Mol in Beyers, 2014; Zupančič in Komidar, prav tam). Proces psihološkega osvobajanja v odnosu do staršev je sestavljen iz zaporedja štirih faz, v zadnji fazi ustalitve pa mladostniki spoštujejo podobnosti in razlike med seboj in starši ter si prizadevajo za razvijanje enakovrednih odnosov (Zupančič in Komidar, prav tam).

Pomembno je, da posameznik razvija čustveno avtonomijo tj. osvobajanje od pretirane odvisnosti od potrditve in čustvene opore staršev. To mu omogoča tudi razvoj konfliktne neodvisnosti, ki se kaže v tem, da se občutja krivde, jeze in obtoževanja zmanjšajo ali pa popolnoma izginejo. Čustvena in konfliktna neodvisnost v odnosu do staršev vplivata tudi na odnos, ki ga mlad odrasel razvije v partnerski zvezi (Hoffman, 1984; Kim in Choi, 2011).

V iskanju ravnotežja med neodvisnostjo in povezanostjo s starši lahko včasih pride tudi do t. i. disfunkcionalne odvisnosti in neodvisnosti, ki se lahko kaže kot povečana anksioznost in depresivnost. V primeru disfunkcionalne odvisnosti se ti dve značilnosti kažeta kot strah pred nenavezanostjo in pretirano odvisnost od drugih. Ko pa gre za disfunkcionalno neodvisnost, je posameznik nagnjen k izogibanju navezanosti in samokritičnosti. Medtem ko je prva skupina posameznikov nagnjena k pretiranemu iskanju bližine, je za drugo značilno, da je precej bolj individualno usmerjena. Te značilnosti se kažejo zlasti v odnosih, ki jih mladi odrasli vzpostavljajo s sovrstniki (Kins, Beyers in Soenens, 2012).

Večina staršev s starostjo svojih otrok spremeni tako svoj pogled kot tudi odnos do otroka, spremeni svoj način komunikacije, zmanjša nadzor nad otrokom. Gre za obojestranske spremembe, ki so odvisne tudi od komunikacije in prilagajanja s strani otroka, ne le staršev (Puklek Levpušček, 2011).

Odselitev od doma

V obdobju prehoda v odraslost se odnosi s starši spremenijo tudi zato, ker se v tem obdobju poveča selitev mladih od doma. Že v času študija študentje pogosto bivajo v kraju študija, v študentskem domu ali stanovanju. Odselitev od doma, čeprav je le začasna, lahko predstavlja velik korak v samostojno življenje in zahteva sprejemanje novih odgovornosti. Mladi imajo tako več zasebnosti, svobode v življenju. Ker pa se še vedno pogosto vračajo domov, še ne prevzamejo vseh odgovornosti, ki so značilne za popolnoma neodvisno življenje (Puklek Levpušček, 2011). Običajno je to povezano s finančno odvisnostjo od staršev. Kljub temu pa se študentje, ki ne živijo doma, počutijo bolj samostojne pri vodenju gospodinjstva in so bolj finančno neodvisni od njihovih vrstnikov, ki živijo pri starših (Puklek Levpušček in Zupančič, 2010), v doseganju drugih meril odraslosti pa ni večjih razlik.

Po tradiciji je bil odhod od doma po navadi povezan s poroko, vendar danes temu ni tako, saj se vse bolj pogosto mladi najprej osamosvojijo in gredo »na svoje«,

19

šele potem pa se poročijo (Puklek Levpušček, 2011). Poroka ne predstavlja več tako pomembnega mejnika v povezavi z odhodom od doma.

Za mladega človeka je neodvisno življenje izziv zaradi neredne zaposlitve, nizkih začetnih plač in visokih stanovanjskih stroškov, zaradi česar pogosto ostajajo doma pri starših. Ne ker bi si tega želeli, ampak ker so zaradi okoliščin prisiljeni (Kins, De Mol in Beyers, 2014). E. Kins, De Mol in Beyers (prav tam) so raziskovali odhod od doma med Belgijskimi mladimi na prehodu v odraslost in ugotovili, da gre za postopen proces.

Za slovenske mlade odrasle je značilno, da se v primerjavi z vrstniki iz nekaterih tujih držav (Avstrija in ZDA), kasneje odločajo za odselitev od doma. Puklek Levpušček (2011) kot najbolj pogoste navaja ekonomske razloge, saj mladi pogosto nimajo stalne zaposlitve, bivanje doma pa je tudi cenejše. Poleg tega je lahko ostajanje doma tudi odraz samoosredotočenosti, saj mladi prislužen denar raje namenjajo hobijem, druženju, potovanjem in na tak način prelagajo odgovornosti, ki jih sicer povezujejo z odraslostjo (ustvarjanje lastnega doma in družine, odrekanje lagodnemu življenju zaradi skrbi za drugega itd.), v poznejše obdobje. Ena izmed možnosti, zakaj se mladi odrasli iz Slovenije ne odločijo za odselitev od doma, je tudi nesprejemanje nižjega življenjskega standarda (Puklek Levpušček, prav tam). Nekateri mladi namreč pričakujejo, da bodo tudi sami živeli tako, kot so do sedaj, vendar je to zaradi že prej omenjenih okoliščin nerealno.