Tuji modeli in smernice za načrtovanje samostojnega življenja za

Metoda osebnega načrtovanja in izvajanja storitev se je razvila na podlagi tujih modelov: case management (v nadaljevanju uporabljam prevod: vodenje primera) in care planning and manegment (načrtovanje in izvajanje oskrbe) ter independent service brokerage (neodvisno posredništvo storitev) (Flaker, Mali, Rafaelič in Ratajc, 2013).

»Vodenje primera je sodelovalni proces, ki ocenjuje, načrtuje, koordinira, nadzoruje in ovrednoti možnosti in storitve, ki jih zahtevajo uporabnikove zdravstvene potrebe in potrebe po človeških storitvah. Zanj je značilno zagovorništvo, komunikacija in upravljanje virov ter spodbujanje kakovostnih in stroškovno učinkovitih intervencij in rezultatov« (Commission for Case Management Certification, b. d.).

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je pojem vodenje primera najprej uveljavil v socialnem sektorju v ZDA, Avstraliji in Novi Zelandiji. Vodenje primera se v literaturi najpogosteje pojavlja v povezavi z rehabilitacijo odvisnih od drog in oseb z duševnimi bolezni. Modela za vodenje primera, ki bi bilo namenjeno samo gibalno oviranim, nismo zasledili. Vodenje primerov je razširjeno tudi na nekaterih univerzah v ZDA, kjer se opravlja v obliki treh modelov: administrativnega, intervencijskega in svetovalnega. V teh primerih ni cilj načrtovanje samostojnega življenja, ampak zgolj psihosocialna podpora za študente, ki jo potrebujejo, ne glede na to, ali imajo posebne potrebe ali ne (Shelesky, Weatherford in Silbert, 2016).

»Primarni cilj vodenja primera je podpora ljudem z različnimi zmanjšanimi zmožnostmi pri dostopanju do virov, ki jih potrebujejo za čim bolj samostojno življenje« (Marnetoft, 2015, str. 5). Obstaja več modelov, ki se osredotočajo na različna področja, na katerih lahko posameznika opolnomočijo za samostojno življenje. The Brokerage model in Assertive Community Treatment sta modela vodenja primera, ki sta usmerjena na identificiranje težav in iskanje rešitev.

31 The Bokerage Model

The Bokerage Model ali model posredovanja je pojmovan kot »kratki« pristop vodenja primera, pri katerem izvajalci pomagajo uporabnikom identificirati njihove potrebe in podporne storitve (Klockenga, Miller, Mizuer, in Reichert, 2016). Model predvideva, da se bo uporabnik sam naučil koristiti storitve in jih uporabljal, ko bo vedel, da obstajajo in da so mu dostopne. Vloga izvajalca je v tem primeru povezovanje uporabnika s storitvijo, ki jo potrebuje. Pri tem se osredotoča na ocenjevanje potreb, načrtovanje strategij storitev in povezovanje uporabnikov, manj pa na samo vodenje in ocenjevanje rezultatov (Social Solutions, b. d.). Pri tem se oblikuje Case Plan oziroma osebni načrt, v katerem se zapiše cilje glede posredovanja v življenju osebe, ki potrebuje storitve podpore (Klockenga, Miller, Mizuer, in Reichert, 2016).

Clinical Case management

Clinical Case management – klinično vodenje primera predvideva bolj celostno obravnavo posameznika, pri čemer je ključen odnos med izvajalcem in uporabnikom (Kanter, 2010). Izvajalec običajno prevzame vlogo terapevta, spremljevalca osebe, povezavo z viri pomoči, svetovalca staršem in družini, sodelavca zdravniškega osebja, posredovalca v kriznih situacijah, sodeluje tudi pri ocenjevanju potreb ter načrtovanju ciljev in storitev. Ker ima edinstven vpogled v potrebe posameznika, lahko identificira oblike storitev in podpore, ki jih uporabnik potrebuje, pa tudi ovire, ki ga omejujejo pri dostopanju do predvidenih storitev. Model je primeren tudi za uporabnike, ki potrebujejo dolgoročno podporo (Social Solutions, b. d.).

Sodobno klinično vodenje primerov sestavlja 13 komponent, ki usmerjajo proces vključevanja uporabnika in njegovo sodelovanje:

Začetna faza:

1. sodelovanje, 2. ocenjevanje, 3. načrtovanje.

Osredotočenost na okolje:

4. povezovanje z viri v skupnosti, 5. posvetovanje z družinami in skrbniki, 6. vzpostavljanje in širjenje socialne mreže,

7. sodelovanje z zdravniškim in drugim strokovnim osebjem in storitvami, 8. zagovorništvo.

32 Osredotočenost na uporabnika:

9. občasna individualna psihoterapija, 10. učenje spretnosti samostojnega življenja,

11. izobraževanje o psihiatričnih in mentalnih motnjah.

Osredotočenost na uporabnikovo okolje:

12. posredovanje v kriznih situacijah, 13. spremljanje (Kanter, 2016, str. 341).

Model Strenghts

Eden izmed modelov, ki izhaja iz kliničnega vodenja primera, je tudi Model Strenghts (prevajam kot model moči), ki se osredotoča na vire moči v posamezniku in na njegova močna področja, poudarja njegovo pravico do samoodločanja in uporabe neformalnih virov podpore v okolju. Model moči je usmerjen na osebo in na njene zmožnosti, ne na njene primanjkljaje. Ker temelji na samoodločanju, mora uporabnik sam odobriti vsako odločitev. Zato vodja primera spodbuja posameznikovo samozavest tako, da poudarja njegove sposobnosti in zmožnosti. Tudi posamezniki, ki so obupani, nezadovoljni in zavračajo vsakršno pomoč, lahko lažje premagujejo življenjske izzive, če se jim pomaga opredeliti in poiskati njihova močna področja (Brun in Rapp, 2001).

Model je v uporabi že več kot 30 let. V socialnem delu je najbolj razširjen na področju duševnega zdravja, vendar se uporablja tudi pri vodenju primera z osebami z različnimi ovirami. Poudarja pomen odnosa med osebo in vodjo primera, avtonomnost osebe, vire podpore in pomoči v posameznikovem socialnem okolju ter pomen skupnosti (Rapp in Sullivan, 2014).

Ta model pomaga posameznikom v procesu rehabilitacije pri koordinaciji njihovih želj, talentov in priložnosti ter virov podpore, ki so jim na voljo. Marnetoft (2015) glede na rezultate študij opredeljuje model kot učinkovit.

Analiza moči – močnih področij in virov pomoči omogoča celostno obravnavo in nadaljnje načrtovanje za povečanje samostojnosti v življenju. Najprej se analizira posameznikovo trenutno življenje na področju financ, zdravstvenega stanja, izobraževanja in zaposlitvenega stanja, socialnih stikov, prostočasnih aktivnosti, duhovnosti in kulture. Za tem sledi analiza pomembnih virov in moči, ki poteka v obliki pogovora. Analiza moči je natančen, celosten in kontinuiran proces. Močna področja lahko iščemo na različnih, že prej omenjenih področjih (Manertoft, 2015).

Tabela 2: Primer analize moči (Marnetoft, 2015)

33

Osebnostne značilnosti Pozitivna naravnanost, odprtost, iskrenost, potrpežljivost, premišljenost, prijaznost ...

Spretnosti in talenti Jezikovne, matematične, umetniške, gospodinjske, računalniške in tehnične spretnosti, strokovna znanja, zmožnost upravljanja z denarjem ...

Viri moči v okolju Družina, partner, prijatelji, hišni ljubljenčki, člani društva/kluba, sodelovanje

Na podlagi svojih želja si posameznik zastavi cilje, ki bi jih rad dosegel in s pomočjo katerih bi postal bolj samostojen (Marnertoft, prav tam). Primeri dolgoročnih ciljev so: najti zaposlitev, v kateri bo lahko uresničil svoje potenciale in pokazal svoje strokovno znanje, najti svoje stanovanje, razširiti krog poznanstev. Posameznik si ne sme zastaviti preveč ciljev, hkrati pa morajo biti cilji dovolj specifično in merljivo načrtovani. Običajno dolgoročne cilje razčlenimo na manjše, kratkoročnejše.

Ena izmed temeljnih značilnosti modela moči je skupinska supervizija, v kateri lahko vodje primerov najdejo moč, energijo in ideje za opravljanje svoje naloge.

Kot največje prednosti tega modela za uporabnike pa Marnertoft (prav tam) povzema rezultate študij: zmanjšanje uporabe zdravil, boljšo kvaliteto življenja, izboljšanje socialnih stikov in povečanje delovne storilnosti.

Brun in Rapp (2001) sta kvalitativno preučevala zaznavanje modela moči z vidika uporabnikov. Glede na odgovore uporabnikov, ki so se nanašali na osredotočenost na močna področja in na odnos z vodjo primera, sta izpostavila nekaj najbolj pogostih načinov odzivanja na model ter pomen odnosa med uporabnikom in vodjo primera z vidika uporabnika. Glede osredotočenosti na močna področja so nekateri uporabniki izpostavili izjemno pozitiven, optimističen odnos do načrtovanja lastne prihodnosti. Drugi so omenjali, da so kljub odkrivanju močnih področij še vedno na realnih tleh, saj se istočasno zavedajo tudi svojih šibkosti. Nekaj uporabnikov pa pristopu samemu in vodji primera niso zaupali, saj se jim je zdelo, da jim laže – da jim pretirano olepšuje njihove osebnostne lastnosti. Kar se tiče odnosa do vodij primera, so uporabniki izrazili, da imajo z vodjo primera zelo lep odnos, da so veseli, da jih nekdo spremlja in »skrbi« za njih. Pojavljajo pa se jim tudi občutki krivde, če ne uspejo doseči zastavljenih ciljev, občutek, da so vodjo razočarali. Nekateri uporabniki so izpostavili nepotrebnost vodij in odnosa z njimi, zlasti zaradi razhajanj v pričakovanjih glede izbire in postavljanja ciljev. Zavedajo se, da je vsak sam odgovoren za svoja dejanja in si želijo neodvisnosti.

Disability Case Management

34

Disability Case Management je ena izmed storitev zdravstvenega sistema v ZDA, kjer »Disability Case« menedžerji (v nadaljevanju DC menedžerji) vodijo socialnovarstvene in druge storitve za posameznega uporabnika. To pomeni, da pri tem sodelujejo z zdravstvenim osebjem, terapevti in drugimi strokovnimi delavci ter najprej pridobijo podatke o uporabnikovi preteklosti: o zdravstvenem stanju, zdravljenju … s tem dobijo vpogled v uporabnikove potrebe, na podlagi katerih ocenijo, kakšno stopnjo pomoči in podpore potrebuje na posameznih področjih. Ko zberejo vse potrebne informacije, organizirajo program pomoči za posameznika. DC menedžerji so odgovorni zato, da uporabniki dobijo vso podporo, ki jo potrebujejo, da lahko najbolje funkcionirajo. Zato vzpostavijo mrežo osebnih asistentov, specialnih pedagogov in raznih terapevtov. Po pričetku izvajanja programa redno preverjajo ter evalvirajo potek pomoči in podpore ter po potrebi prilagajajo načrt podpore (Disability Case Manager: Job Duties and Educational Requirements, b. d.). V tem primeru gre zgolj za vodenje procesa pomoči in podpore osebam, ki potrebujejo obsežnejšo pomoč, obravnava pa se jih še vedno po medicinskem modelu pomoči, saj nikjer ne zasledimo socialne komponente podpore. Prav tako je načrtovanje pomoči zasnovano zgolj na medicinskih informacijah o uporabniku, nikjer ne zasledimo, da bi uporabnik sam imel kakršenkoli vpliv na program, ki mu je predpisan. Cilj DC managementa torej ni omogočanje čim večje samostojnosti in vključevanja v družbo, ampak zgolj doseganje optimalnega nivoja posameznikovega funkcioniranja.

Motivacijski intervju

Motivacijski intervju (motivational interviewing, v nadaljevanju MI) je ena izmed metod načrtovanja življenjskih in poklicnih situacij. Je eden izmed svetovalnih, vedenjsko usmerjenih pristopov, ki sta ga utemeljila klinična psihologa William R.

Miller in Stephen Rollnick. Gre za metodo oziroma način pogovora, ki posamezniku pomaga premagovati nihanja razpoloženja, negotovosti ter najti notranjo motivacijo za sprejemanje odločitev in spremembe vedenja (Psychology Today, b. d.). MI se je razvil v osemdesetih letih kot podpora pri delu z odvisniki od alkohola. Lahko se povezuje s teorijo samodoločenosti, saj so nekatere značilnosti obeh modelov konsistentne. MI se prav tako kot teorija samodoločenosti osredotoča na avtonomijo, odnosnost in kompetence, poudarja pa tudi pomen samoregulacije (Miller in Rollnick, 2012). MI se v zadnjem času uporablja tudi na drugih področjih, predvsem pri kariernem svetovanju in v organizacijah. Zaposleni, s katerimi so bili opravljeni MI, so bolj sprejemljivi za novosti in pripravljeni na spremembe (Psihologija dela, 2015).

MI zahteva veliko empatije s strani strokovnjaka, ki vodi metodo. Motivator ne prevzame odgovornosti za posameznikovo motiviranost, pač pa za strokovno in potrpežljivo vodenje procesa. Pristop je pro-aktiven, kar pomeni, da udeleženca ne silimo v spremembe (izogibamo se konfliktnosti), ampak ga spodbujamo, da se sam odloči zanje, ter na tak način krepimo njihovo samoučinkovitost (Rus Makovec, 2015). MI lahko uporabimo tudi za načrtovanje življenjskih sprememb,

35

ne samo v povezavi z zdravstvenim stanjem ampak tudi za izboljšanje samostojnega funkcioniranja v primeru GO.