Priloga 1: Kodirna tabela za prikaz postopka kodiranja
IZJAVE KODE 1. REDA KODE 2. REDA KATEGORIJE
Jaz kot oseba sem zelo trmasta oseba, vztrajna postavim na prvo mesto, sprejemam zelo nagle odločitve. Mogoče bi se morala kdaj ustaviti in
premisliti. Potem šele kasneje reagirati in narediti to, kar si dejansko želim.
Sem zelo kreativna, pišem pesmi, rada smučam, imam širšo socialno mrežo; se pravi, da imam prijatelje ne glede na to, da sem na
Rojena sem bila s šestimi meseci, kar je povzročilo, da sem bila sprejeta v inkubator, kjer je prišlo do možganske krvavitve in posledica te možganske krvavitve je
cerebralna paraliza gibalna oviranost
Se pravi, da že od rojstva zaradi gibalne oviranosti uporabljam voziček. Na začetku sem uporabljala transportni voziček, sedaj, ko sem pa na fakulteti,
uporabljam električnega.
Šolala sem se na osnovni šoli v svojem domačem kraju, kjer sem imela asistentko oziroma spremljevalko, ki mi je
pomagala, predvsem ne toliko
v osnovni šoli
85 v razredu, ampak izven
razreda, med malico, ali pa v večnamenskem prostoru, ali pa če sem potrebovala pomoč, ko sem morala iti na stranišče. Prav tako sem imela spremljevalko v srednji šoli, ker mi je pač takrat še pripadala.
prav tako v srednji šoli
Za razliko od staršev današnjih otrok, ki so diagnosticirani s cerebralno paralizo, bi rekla, da sta bila moja starša zelo močna.
Čeprav nista vedela, kam naj se obrniti, sta v bistvu
poskušala vse možnosti.
Poleg fizioterapije in delovne terapije sta me moja starša vozila na hipoterapijo, na bazen na plavanje. Vozila sta me tudi po veliko kongresih, kjer sem bila predstavljena kot model za usposabljanje fizioterapevtov, delovnih
Sedaj v Ljubljani pa je vse odvisno od mene; ali se bom sama aktivirala, sama našla možnost primerne fizioterapije
Vozila sta me povsod, po vseh različnih koncertih, skupaj smo zelo veliko potovali, z mamo smo šle v različne trgovine z oblačili, v kino … sem imela tudi nek socialni stik s svojimi vrstniki; tako sem obiskovala vrtec v svojem domačem kraju, kjer
stik z vrstniki,
86 so me vzgojiteljice
obravnavale ravno tako, kot vse ostale otroke.
obravnavale, kot ostale
Moje otroštvo se ni dosti razlikovalo od otroštva ostalih otrok.
moje otroštvo je bilo “običajno”
tipično otroštvo gibalna oviranost Ja, imela sem terapije, ampak
se mi zdi nekako, da so mi bile te terapije, čeprav sem zaradi njih danes takšna, kot sem, postranskega pomena, ker se je mojima staršema bolj zdelo fino, če sem vključena v neko okolje, kjer bom sprejeta, kjer bom imela vrstnike, da se bom dobro počutila, da bo poskrbljeno za mojo varnost, želela sta, da bom šolajoča, kot vsi ostali, zato sta me kasneje tudi vpisala na redno osnovno šolo v mojem domačem kraju.
imela sem zelo rada, ampak takrat (v času osnovne in srednje šole) nisem bila kaj dosti
samostojna, ker sta resnično zame naredila vse in onadva sta mi tudi najbolj pomagala pri vseh fizičnih opravilih.
starša me imata rada, nisem bila samostojna, starša sta zame naredila vse in mi pomagala
osnovno šolo, naredil klančino za šolski vhod pa stranišče je prilagodil; eno ročko je v vanj postavil, da sem se lahko tiste ročke oprijela in me je potem spremljevalka oblekla. strah imeti gibalno oviranega otroka, ampak še vseeno sta me, glede na to, da sem bila edinka, tudi malo razvajala.
staršev ni bilo strah imeti
gibalno oviranega otroka, sta me razvajala
starševski odnos družina
87
vloga očeta samostojnost
Še zdaj, ko sem sama, ko sem na fakulteti, ko sama dejansko skrbim zase, ko pridem domov, se točno vidi razlika, ali je z mano oče ali je mama, ker mama me ima še zmeraj za svojo punčko, oče pa vidi, da hočem v življenju še iz sebe nekaj narediti, v življenju nekaj doseči.
Saj mama je tudi ponosna, samo včasih ne vidi tega, da sem že odrasla ženska in je kar malo hudo včasih.
mama ne vidi, da
Predvsem ta preskok iz srednje šole na fakulteto ji ni bil čisto povsem jasen in ji še zdaj ni, ker sem pač šla od doma prvič in sem prvič morala zase poskrbeti, ni bilo druge. terapevtka ja. Sta me zelo spodbujali, ker v bistvu tudi opravljata tak poklic, ki jima narekuje, da morata ljudi spodbujati k samostojnosti.
Recimo kšnega kosila ali pa malce si nikoli nisem sama prinesla za mizo, kjer sem sedela, ampak mi je vedno to spremljevalka naredila.
gimnazijka, ki daje čez eno tako težavno obdobje, bi si želela takrat tudi, da je malo miru. Pa da sama kaj
88 naredim, pa da grem sama
kam.
Ker jaz sem imela en tak razred v srednji šoli, da sem že od prvega dne nekako čutila, da ne sodim tja. In mi je bilo resnično, ampak
resnično hudo. Tako hudo, da sem, ne prav, da bi doživljala neke psihične travme, ampak, ker sem imela konstanten občutek, da me ne sprejemajo tako, kot bi si jaz želela, sem imela vsak dan glavobole, ko sem se vozila po pouku domov in zjutraj nazaj v gimnazijo.
Res so se konstantno
nekaterii samo učili in nihče ni niti dobro jutro rekel, ne nič … Jaz sem bila večino časa med odmori, s svojo spremljevalko v knjižnici.
ekskurzije, je šel oče z mano.
Ali pa ena druga kolegica, ker vmes je bila tudi moja
spremljevalka noseča in potem ni mogla vsega in so si tako tisti, ki so mi bili bližji, delo z mano porazdelili. Na te ekskurzije sem šla z očetom pa kolegica iz Kranja je šla na primer z mano v Pariz.
na šolske
ekskurzije je šel z mano oče ali pa v Rim, je pomagal recimo učitelj zgodovine! Ne znam ti razložiti, še danes imam sliko v glavi – tam so bile stopnice v metroju in je oče prosil, če bi lahko kakšen od sošolcev pomagal nesti voziček čez stopnice, pa se ni noben javil,
pomagal je učitelj, sošolci se niso javili za pomoč
pasivnost sošolcev socialna vključenost
89 pa je učitelj zgodovine kar
sam zagrabil in nesel.
Profesorji pa so bili zelo v redu. Jaz mislim, da so tudi imeli vpliv na to, da imam danes neke take dobre
delovne navade. Ta gimnazija me je naučila enega reda, discipline, samodiscipline, ker je bila pač zame toliko težja, ampak sem jo prebrodila. In zahvaljujoč profesorjem lahko rečem, kakor sem prej
povedala, sem usvojila neke delovne navade, ki jih
uporabljam tudi med študijem.
profesorji so
delovne navade samostojnost
(V osnovni šoli:) Najprej sem imela neko tako bolj poševno klop, ne vem, to je po nekih standardih, ena taka deska na navadni klopi, diagonalno oblikovana in gor sem imela eno tako nedrsečo podlogo, zato da so zvezki stali gor, potem sem imela najbolj odebeljene barvice, da sem lažje prijela pa tudi nastavke za nalivno pero, sem jih imela več. Imela sem iste zvezke, kot ostali učenci, nisem pa imela testov čisto enakih, in sicer teste sem imela
prilagojene tako, da sem imela večje pole, snov je bila ista, kot pri vseh ostalih, ampak kar se pa tiče fizičnega izgleda, je bila testna pola velikosti A3. Pa podaljšan čas pisanja sem imela tudi v osnovni šoli.
imela sem
Potem sem imela tudi dodatno učno pomoč, je prihajala iz CIRIUS-a Kamnik za dva predmeta: fizika in matematika, ob petkih je
dodatna
90 hodila ena gospa, ki je bila
zaposlena kot specialna pedagoginja v mobilni službi.
specialne pedagoginje Ker jaz si matematike pa
fizike ne bi znala predstavljati brez njene pomoči, ker se zavedam tega, da si določene stvari težje predstavljam kot gibalno ovirana. Ker je vseeno pač … CP je
posledica okvare v možganih in to je vplivalo tudi ne na mojo desno hemisfero, ki je pri meni dobro razvita – to je hemisfera za umetnost, za slovenščino, za jezike; leva hemisfera, ki pa je
poškodovana, je pa za bolj logiko, matematiko, fiziko in potem ti predmeti mi nikoli niso šli in nikoli mi ni šla neka prostorska zaznava, recimo.
Zato je hodila ta mobilna služba ob petkih in z njeno pomočjo sem takrat izboljšala tudi ocene in lažje sem se sem imela individualno učno pomoč s profesorjem
matematike in dodatno učno pomoč za fiziko s profesorjem fizike. Imela sem podaljšan čas pisanja testov in ravno tako večje pole pri vseh testih.
Za koliko časa sem imela podaljšano? Za pol ure.
v srednji šoli sem
(Sodelovanje pri izdelavi IP) Saj v osnovni šoli je bolj šola sodelovala s starši. Sej sem bila tudi jaz prisotna, ampak v srednji šoli sem pa vse sama skupaj s profesorji
91 začetku sta me moja dva
(starša) pospremila.
Jaz sem hotela biti geografinja ali pa
pedagoginja, ampak nekako te življenje včasih pripelje točno tja, kjer moraš biti in očitno mi je bila tale
Filozofska fakulteta (v nadaljevanju FF) usojena in usojen mi je bil Oddelek bibliotekarstva, informacijske
odločitev za študij vpliv
Šla sem pred tem, /.../ na informativne dneve, pa sva se z očetom na poti v Ljubljano pogovarjala, ker sem imela takrat v načrtu, da bom obiskala samo oddelek za pedagogiko in andragogiko, takrat na FF, in pa Fakulteto za socialno delo, ker pa že takrat sem ful rada pomagala ostalim in se mi je takrat to zdelo nekako blizu glede na mojo oviranost, ampak na koncu sem vseeno, ko mi je rekel oče: »Nina, malo razmisli in pojdi pogledat še na oddelek za bibliotekarstvo.
Veš, tam bo sedeča služba,
odločitev za študij vpliv
Pridem ven iz predavalnice, oče me je počakal pred predavalnico. Je rekel:
»Tamala, dosti si stara, da greš ti sama noter, ne bom
odnos očeta družina
92 vseeno še na bibliotekarstvo
pogledat?«
Sem rekla: »Ne, jaz sem sem prišla in to bom dokončala!«
Ker mi je bilo »brezveze« eno leto metati stran.
sem sem prišla in bom to dokončala
vztrajnost močna
področja
In potem sem ugotovila, da se z bibliotekarstvom marsikaj da. Tako imam svojo prvo pesniško zbirko, dosti
študentom, ki imajo na faksu status študenta s posebnimi potrebami (v nadaljevanju PP) sem tudi pomagala.
Ker sem bila najprej oddelčna tutorka, se pravi, da sem usmerjala vse naše študente na oddelku, jim predstavila študij, bolj sem jih usmerjala v smislu, kakšni so izpiti, kakšni so profesorji …, na kaj morajo biti pozorni. Potem sem se usmerila še na tutorstvo za študente s PP in sem tudi tam študentom vsem pomagala.
Kasneje sem pa prevzela koordinatorstvo tutork za
Potem sem bila v uredniškem odboru študentske revije, skrbela sem za finančno področje.
In tudi izredno ponosna sem na mojo pesniško zbirko, ker če ne bi bila na
bibliotekarstvu, jaz ne vem, če bi jo bila sposobna izdati. Ne bi vedela, kako poteka izdaja publikacije.
ponosna sem na mojo pesniško zbirko
Ponos izobraževanje
Moja starša sta izvedela, da nekaj pišem, šele ko je bila moja pesniška zbirka izdana.
Tako kot sta tudi izvedela za
Starša sta izvedela za pesniško zbirko šele, ko je bila
odnos do staršev družina
93 diplomo, ko sem diplomirala,
sem oddala diplomo v tajništvo, je šla ena moja kolegica z mano in smo šle dol z dvigalom nazaj v avlo, ker bibliotekarstvo je v petem nadstropju pri nas na fakulteti.
In ko sva bili v avli s kolegico, sem rekla: »Počakaj, jaz moram moja dva poklicat.«
izdana. Tudi za diplomsko nalogo sta izvedela, ko sem jo že oddala.
Jaz mislim, da sem nekaj naredila v življenju.
(Diplomsko delo.)
življenjski dosežek
ponos, dosežek izobraževanje
Preselitev v Ljubljano je bila ena izredna izkušnja. Izredno velik preskok iti od doma v Ljubljano pa biti še na vozičku
… To je bilo grozno.
preskok iz življenja doma v življenje v Ljubljani
velik preskok samostojnost
In smo en dan šli v Ljubljano, pogledali študentski dom, moja starša sta šla na upravo, medtem sem bila jaz s tistimi študenti, ki so takrat bivali tam in zdelo se mi je smešno.
Študentarija odzunaj … Na vozičkih so bili in bili so dejansko samostojni, pač kolikor so lahko bili. Nekateri izmed njih so tudi kadili, asistenti so bili z njimi. Takrat je bilo sonce, se spomnim … Takrat smo se malo
pogovarjali in eden izmed njih mi je pokazal sobo, kako izgleda soba v študentskem domu in sem bila izredno zadovoljna.
Ko sem pa jaz prišla dejansko v študenta, ko sta me moja dva starša dejansko vpisala (in tudi meni se je zdelo najboljša možnost, da grem tja), sva šla z očetom najprej na kosilo, potem pa me je
slovo od staršev družina
94 peljal v Rožno. Pustil mi je
potovalko pred posteljo in je rekel: »Tamala, zdaj pa jaz grem. In te pustim.« In dejansko meni je bilo tako hudo, ker nisem vedela, ali bom zmogla ali ne bom in potem sem morala, potem ni bilo druge, ker je prišla cimra in drugi dan je bil že faks, so se začela že predavanja.
In sem po moje pol leta sem vstajala ob šestih zjutraj, da sem se oblekla, … ker prej je vse to počela mama. Torej nisem jaz nič počela, edino zobe sem si umila, edino to.
Dobro, takrat ko sem dobila fanta v srednji šoli, takrat sem videla, da tudi moram jaz zase bolj delati in sama početi stvari, čeprav je šlo mami v nos, da imam fanta in da so se stvari malo spremenile.
ko sem dobila fanta, sem videla, da moram biti bolj samostojna
potreba po samostojnosti
vpliv
Ampak še vseeno, Ljubljana pa je le Ljubljana, ker takrat sva šla tudi midva pol narazen in jaz sem tudi spremenila okolje in sem se morala spet vse na novo naučiti. Kako se stuširati, kako stopiti, da ne bom padla, koliko časa rabim za se
obleč … Vse, vse. In je bilo skrbela v študentu. Vedela sem, da obstajajo asistenti in vedela sem, da so zato tu, da nam pomagajo. Ampak nisem želela pomoči.
nisem želela pomoči asistentov
avtonomnost pomoč in podpora
In potem je prišla enkrat na vrata ena asistentka in rekla:
»Nina, glej, ni se ti treba
95 matrati vsako jutro. Jaz sem
zato tukaj, da ti kaj pomagam.
Prosim, pokliči me, zavpij mi čez hodnik, če me kej rabiš.
Mogoče ne bom prišla tisto minuto, ko me boš rabila, ker imam tudi ostale študente.
Ampak bom prišla.« In jaz:
»Prav.« Itak sem ugotovila, da se malo težje sama obuvam in da zato mi gre milijon energije in sem rekla:
»Ja, nič, bom pa poklicala to asistentko.« In tako me je ona vsako jutro prišla pomagat obuti. Vedela pa je, že takoj na začetku, ko sva se začeli pogovarjati, da sem glede časa vstajanja zelo zgoden človek in nekako smo pol prišle na to, da sva skupaj kavo pili, pa čaj pa recimo ona mi je kdaj zajtrk pripravila. Dejansko sem komaj čez pol leta začela en tak odnos vzpostavljati.
sprejemanje pomoči
Prvo leto je bilo najtežje leto.
Da prideš v Ljubljano, da se prilagodiš, da spoznaš ljudi, da se prilagodiš sistemu na faksu, ki je zelo drugačen od sistema na srednji in osnovni šoli.
Pol v drugem letniku je bilo tudi naporno, ampak ne toliko, da si ne bi vzela čas, da spoznavam ljudi, s katerimi živim in s katerimi sem tam, sobivam, prvo leto jih res nisem poznala. V drugem letniku sem si pa rekla: »Lej, Nina, kdaj, če ne zdaj.« In pol smo šli tudi malo po Ljubljani, na različne koncerte smo začeli hoditi pa sicer faks je
spoznavanje
96 bil zmeraj na prvem mestu,
/.../. Ampak vseeno si si pač vzel čas, če si imel en dan prej majske igre, tisti večer, ja pač ni bilo druge, kot iti
direktno na faks.
Ampak smo dali vse skozi; in lepe in grde stvari in naporne stvari. Vse se da skozi. Če imaš le voljo in željo nekaj dokončati, vse se da. faks, nikoli nisem gledala na faks kot na napor. Prvo leto edino je bilo naporno, pol pa pač si že toliko v enem ustaljenem ritmu, da na to ne gledaš kot napor.
študij ni naporen, naporno je
prilagajanje
prilagajanje izobraževanje
Ker problem stanovanj v Ljubljani je, da če so res, res prilagojena, da so draga, ali pa dobiš na internetu polno oglasov, kjer piše, da so stanovanja prilagojena, potem pa greš na ogled in ugotoviš, da niso ravno prilagojena po tvoji meri.
Jaz mislim, sploh zadnje čase vedno bolj razmišljam, /.../, samo časovno se tudi meni zadnje čase ne izide in bi rada pač živela tako, kot sem si zamislila in bi včasih rada imela tudi malo miru.
rada bi živela v
Ni problema, jaz dajem izjavo tako, kot danes dajem ta intervju pa z veseljem ga dajem, ker jaz mislim, da se take življenjske zgodbe morajo podajati naprej, da ljudje vidijo, da mi lahko veliko dosežemo, smo veliko dosegli in še bomo veliko dosegli. In
rada
97 da v bistvu se ne razlikujemo
od ostalih prav preveč, mogoče samo v tem, da mi sedimo. Ko počnemo različne stvari, na primer, ko
pomivamo posodo ali pa ko se tuširamo, ostali pa pač stojite.
Mogoče bi za »cerebralce« ali pa vse gibalno ovirane, ali pa za kar vse karkoli ovirane, da malo posplošim, rekla, da bolj čustvujemo, da smo bolj sočutni.
Ampak ravno včeraj sem bila pri eni kolegici, ko je zapadla debata ravno v to smer, da pač mi se toliko bolj
potrudimo in toliko bolj vložimo enega truda, kot si ostali mogoče težje
predstavljajo. Recimo stuširati se je ostalim enostavno, ampak enim pa ni bilo tako enostavno, dokler se nismo naučili.
Moramo se pa ravno tako stuširati, kot vsi ostali, ali pa si obrok skuhati. Tako da tukaj si nismo čisto nič drugačni … Ne pri čustvovanju, ne pri vsakdanjih opravilih.
Na začetku je bilo potrebno več truda, kot sedaj.
več truda na začetku
pomen učenja samostojnost Ravno sedaj hodim na Sočo,
kjer sem vključena v projekt, ki pomaga mladim s PP do lažjega prehoda na trg dela.
vključenost v projekt za lažji prehod na trg dela
aktivna vključenost izobraževanje
In jaz tipkam večinoma vse z desno roko, razen tipk
CapsLock in tabulator – te pritisnem z levo roko. S
tipkam z desno
98 psihologinjo sva razmišljali, če
bi poskusila na bodočem delovnem mestu tipkati s celo levo roko in me je nato
napotila še k delovnim
terapevtkam, ki so vključene v ta projekt in imam zato jutri še testiranje fine motorike leve roke.
tipkanja z levo roko
Jaz mislim, da imam kar dosti
Jaz mislim, da imam kar dosti